Jedro

Okoliščine, da je postopek ugotavljanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite trajal 11 let, dejstvo, da nimajo doma in da so mladoletni otroci preživeli celo ali večino življenja v Sloveniji, tudi ob upoštevanju pravice do družinskega življenja, po presoji Vrhovnega sodišča same po sebi ne predstavljajo razlogov za priznanje mednarodne zaščite.

Glede na to, da je sodišče prve stopnje odločilo v sporu polne jurisdikcije, bi moralo opraviti natančno in celovito presojo, ali tožniki izpolnjujejo pogoje za subisidiarno zaščito. Vendar iz izpodbijane sodbe ta presoja ni razvidna. Sodišče prve stopnje v delu izpodbijane sodbe, ki se nanaša na subsidiarno zaščito, ni ocenjevalo in presojalo navedb iz poročil o stanju na Kosovu in o položaju Romov v tej državi (po presoji Vrhovnega sodišča iz navedenih poročil nikjer jasno ne izhaja, da zavrnjenim prosilcem – Romom v primeru vrnitve v izvorno državo grozi resna škoda (iz razlogov, določenih v 28. členu ZMZ-1) s strani subjektov preganjanj, kot jih določata Kvalifikacijska direktiva in ZMZ-1) in (vsaj preuranjeno) zaključilo, da država vrnjenim osebam noče ali ni sposobna nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1875/2015-52 z dne 1. 6. 2017 se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s 1. točko izreka izpodbijane sodbe v skupno obravnavanje in odločanje združilo postopke po tožbi G. B. in F. B. ter njunih mladoletnih otrok R., S., R. in E. B. zoper odločbo tožene stranke, št. 2142-266/2006/110 (1372-06) z dne 15. 6. 2012, s postopkom reševanja prošenj za mednarodno zaščito mladoletnih otrok O. in J. B.; z II., točko izreka sodbe, ob smiselni uporabi druge alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v zvezi s 74. in 75. členom Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) ter prvim odstavkom 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ugodilo tožbi ter izpodbijano odločbo tožene stranke, št. 2142-266/2006/110 (1372-06) z dne 15. 6. 2012, na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, odpravilo in s sodbo samo odločilo o stvari tako, da je ugodilo prošnjam tožnikov za priznanje mednarodne zaščite in jim priznalo status subsidiarne zaščite v trajanju treh let od pravnomočnosti sodbe; ter s III. točko izreka izpodbijane sodbe odločilo, da z dnem pravnomočnosti te sodbe tožnikom priznana subsidiarna zaščita velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji dokler traja ta zaščita.

2. V obrazložitvi sodbe glede preteklih dejanj preganjanja sodišče prve stopnje navaja, da prvotožnika nista z zadostno stopnjo verjetnosti dokazala, da sta bila žrtvi ponavljajočih groženj, nasilja ali diskriminatornih ukrepov in da jima država ni uspela nuditi zaščite. Prav tako nista izkazala dovolj utemeljenega (objektivnega) strahu, da bodo člani družine v primeru vrnitve na Kosovo, zaradi romske narodnosti oziroma etnične pripadnosti preganjani ali diskriminirani; tega tveganja v zadostni meri ne predstavlja niti dejstvo, da je med tožniki šest mladoletnih otrok. Sodišče je zato zavrnilo prošnjo tožnikov za priznanje begunskega statusa; okoliščine v zvezi z varovanjem otrokovih koristi šestih mladoletnih tožnikov pa je štelo za odločilne glede pogojev za subsidiarno zaščito. Na Kosovu še vedno obstajajo primeri socialno ekonomske diskriminacije Romov, tožniki pa tam nimajo več doma in se nimajo kam vrniti. Postopek priznanja mednarodne zaščite traja že 10 let in pol, štirje otroci so pretežni del ali celo svojo mladost preživeli v Sloveniji, integrirali so se v šolske skupnosti in v njih vzpostavili socialne vezi, sprememba okolja v primeru njihove vrnitve na Kosovo pa bi vplivala na njih in na njihove starše (prvotožnika) ter dva mlajša otroka z vidika 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Zagotovilo za ustrezen sprejem družine z mladoletnimi otroki na Kosovu v postopku ni bilo pridobljeno, to pa je po presoji sodišča eden od odločilnih razlogov, da gre otrokom in posledično tudi prvotožnikoma, ki v družini izvajata starševsko dolžnost, subsidiarna zaščita. Sodišče je zato tožbi prosilcev ugodilo in jim priznalo status subsidiarne zaščite v trajanju treh let; dobo trajanja subsidiarne zaščite je določilo v skladu s prakso upravnega sodišča. 3. V pritožbi, ki jo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta in zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, tožena stranka navaja, da je kljub temu, da prvotožnika nista izkazala splošne verodostojnosti, preverjala razmere in položaj romske narodnosti na Kosovu in ugotovila, da v primeru vrnitve v izvorno državo tožniki ne bodo preganjani. Poudarja, da se položaj Romov od leta 2012, ko je bila izdana izpodbijana odločba, izboljšuje. Kosovo je kot varno izvorno državo poleg Slovenije določilo več držav članic EU. Dolgotrajnost postopka, integracija otrok v okolje in dejstvo, da so mladoletni tožniki večino ali celo življenje preživeli v Republiki Sloveniji, ni razlog za priznanje subsidiarne zaščite oziroma za zaključek, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se bodo tožniki ob vrnitvi v izvorno državo soočili z utemeljenim tveganjem resne škode v smislu nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Izpodbijane sodbe se ne da preizkusiti, saj sodišče, ki je odločilo v sporu polne jurisdikcije, ni opravilo natančne in celovite presoje, ali tožeče stranke izpolnjujejo pogoje za priznanje subsidiarne zaščite. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zoper odločbo tožene stranke zavrne ter podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Prošnjo za mednarodno zaščito so G. in F. B. ter njuna otroka R. in S. B. prvič vložili dne 5. 9. 2006. Pred pravnomočnostjo odločbe, s katero je bila ta prošnja zavrnjena, so dne 13. 9. 2007 samovoljno zapustili azilni dom, zato je tožena stranka s sklepom, ki je postal pravnomočen dne 17. 12. 2007, postopek ustavila. Tožniki so nato za mednarodno zaščito zaprosili v Italiji, najprej dne 13. 9. 2007 v Gorici, nato dne 1. 10. 2007 v Cremoni, po tem pa še dne 7. 5. 2008 v Nemčiji. Dne 17. 12. 2008 so bili na podlagi Dublinske uredbe iz Republike Nemčije vrnjeni v Republiko Slovenijo. Aktualno prošnjo za mednarodno zaščito so G. in F. B. ter njuni mladoletni otroci R., S., R. in E. B. vložili dne 19. 12. 2008. V njej se prvotožnika sklicujeta na iste razloge kot v prvi prošnji (takrat sta navedla tri dogodke, ko naj bi bila zaradi svoje romske etnične pripadnosti fizično napadena s strani Albancev), drugotožnica pa je dodatno še navedla, da so jo Albanci poskusili posiliti. Z odločbo, številka 2142-266/2006/43 (1232-07) z dne 30.7. 2009, je tožena stranka prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrnila, upravno sodišče pa je s sodbo I U 1358/2009 z dne 20. 8. 2009 ugodilo tožbi tožnikov in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Vrhovno sodišče je s sodbo I Up 400/2009 z dne 1. 10. 2009, to sodbo potrdilo. Z odločbo, št. 2142-266/2006/65 (1232-06) z dne 18. 5. 2011 je tožena stranka ponovno zavrnila prošnjo tožnikov, prvostopenjsko sodišče pa je s sodbo I U 1082/2011 z dne 12. 7. 2011 tožbo zavrnila, Vrhovno sodišče pa je s sodbo I Up 1082/2011 to sodbo potrdilo. Ustavno sodišče je z odločbo Up 1136/2011-24 z dne 15. 3. 2012 razveljavilo predhodno navedeni sodbi in zadevo vrnilo upravnemu sodišču v ponovno odločanje. V ponovnem postopku je upravno sodišče s sodbo I U 455/2012 z dne 4. 4. 2012 tožbi ugodilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. Tožena stranka je z odločbo z dne 15. 6. 2012, ki je predmet presoje v tem upravnem sporu, zavrnila prošnje tožnikov za priznanje mednarodne zaščite. O tej drugi prošnji je bilo večkrat odločeno s strani upravnega in Vrhovnega sodišča. Z odločbo Up 434/2014-15 z dne 8. 1. 2015 je Ustavno sodišče razveljavilo sodbi Vrhovnega sodišča I Up 96/2014 z dne 3. 4. 2014 in upravnega sodišča I U 1426/2013 z dne 23. 12. 2013 ter zadevo vrnilo upravnemu sodišču v novo odločanje. Ustavno sodišče je ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče kršilo 22. člen Ustave RS, ker v obrazložitvi sodbe ni pojasnilo vsebine 26. člena ZMZ in odgovorilo na očitke tožnikov o neustrezni subsumbciji pravno upoštevnih dejstev, ki jih je ugotovila tožena stranka pod pravno normo, oziroma ni pojasnilo, katere dejanske okoliščine je štelo za odločilne pri presoji, da ugotovljene okoliščine in dejanja ne dosegajo take stopnje, ki bi predstavljale preganjanje. V napotkih je upravnemu sodišču naložilo, da se opredeli do vsebine 26. člena ZMZ ter zavzame stališče glede razlage te določbe in pojasni kdaj socialno–ekonomska diskriminacija pomeni preganjanje. S sodbo I Up 219/2015 je Vrhovno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke in razveljavilo sodbo upravnega sodišča I U 124/2015-27 z dne 15. 7. 2015, izdano v izvrševanju predhodno navedene odločbe Ustavnega sodišča RS in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču, da opravi nov postopek. Med drugim iz sodbe Vrhovnega sodišča izhaja, da prvostopenjsko sodišče ni sledilo napotkom Ustavnega sodišča, ker se ni opredelilo do bistvenega poudarka ustavne odločbe – kdaj socialno-ekonomska diskriminacija pomeni preganjanje in kdaj predstavlja tako hudo kršitev človekovih pravic, da preraste v preganjanje. S sodbo, ki je predmet tega pritožbenega postopka je sodišče prve stopnje sledilo napotkom Ustavnega in Vrhovnega sodišča. Med drugim je pojasnilo, kdaj socialno–ekonomska diskriminacija pomeni preganjanje ter ugotovilo, da prvotožnika takšnemu preganjanju nista bila izpostavljena.

7. V zadevi je ostalo sporno, ali gre tožnikom pravica do subsidiarne zaščite. Prvostopenjsko sodišče je kot odločilne okoliščine za oceno, da so tožniki upravičeni do subsidiarne zaščite štelo naslednje okoliščine: da na Kosovu še vedno obstajajo primeri socialno-ekonomske diskriminacije Romov, da tožniki tam nimajo doma in se nimajo kam vrniti. Z vidika otrokovih koristi je kot relevantne štelo naslednje okoliščine: da so se otroci rodili oziroma se šolajo v Sloveniji, da si je družina ustvarila dom, zaradi dolgotrajnosti postopka pa so člani družine izgubili socialne vezi z izvorno državo. Odgovornost za povečano nevarnost za diskriminacijo Romov (ki po oceni sodišča prve stopnje ne dosega stopnje preganjanja, prispeva pa k oceni grozeče resne škode) je mogoče pripisati kosovskim oblastem. Ob upoštevanju dejstva, da v postopku ni bilo pridobljeno zagotovilo, kje bodo tožniki v primeru vrnitve na Kosovo nastanjeni in ali bo poskrbljeno za njihov ustrezen sprejem je presodilo, da so izpolnjeni pogoji za priznanje subsidiarne zaščite.

8. Prosilec je upravičen do subsidiarne zaščite1, če obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen utemeljenemu tveganju, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1. Glede resne škode iz razloga druge alineje 28. člena ZMZ-1 je sodišče Evropske unije (SEU) v zadevi Elgafaji C-465/07 zavzelo stališče, da 3. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) "v bistvu ustreza 15.b členu Kvalifikacijske direktive" oziroma razlogu, določenemu v drugi alineji 28. člena ZMZ-1. 9. Okoliščine v zvezi s preganjanjem in diskriminacijo tožnikov zaradi njihove romske etnične pripadnosti je sodišče prve stopnje presodilo že v okviru ocene glede pogojev za priznanje begunskega statusa. Ugotovilo je, da tožniki niso bili izpostavljeni preganjanju in jim v primeru vrnitve na Kosovo preganjanje v smislu 3. člena EKČP ne grozi. Vsebinski razlogi, ki opredeljujejo pojem preganjanja (mučenje, nečloveško ali ponižujoče ravnanje ali kaznovanje) pa so vsebinsko lahko enaki in enako relevantni tudi glede vsebine pojma resne škode iz razloga 2. točke 28. člena ZMZ-1. 10. Ne glede na to, ali gre za status begunca ali status subsidiarne zaščite sta za priznanje mednarodne zaščite relevantna dva pogoja. Prvi je obstoj tveganja, da bo prosilec žrtev preganjanja ali resne škode, ko se bo vrnil v izvorno državo s strani subjektov preganjanja ali resne škode, kot jih določata 6. člen Kvalifikacijske direktive oziroma 24. člen ZMZ-1. Drugi pa je neposredna ali posredna odgovornost prosilčeve izvorne države, da to tveganje obstaja s strani subjektov zaščite, kot jih določata 7. člen Kvalifikacijske direktive oziroma 25. člen ZMZ-1. 11. ZMZ-1 v 24. členu določa da so subjekti preganjanja ali resne škode lahko (a) država, (b) politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja in (c) nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da subjekti iz točke a in b, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je določena v členih 26., 27. in 28. tega zakona. ZMZ-1 v 25. členu določa subjekte zaščite pred preganjanjem; to so (a) država, (b) politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, če so pripravljene in sposobne zagotavljati zaščito. Zaščita pred preganjanjem ali resno škodo, kot to določa drugi odstavek istega člena, mora biti dejanska in ne zgolj začasne narave, takšna zaščita je ustrezna takrat, ko subjekti zaščite sprejmejo razumne ukrepe za preprečitev preganjanja ali resne škode, med drugim z vodenjem učinkovitega pravnega sistema za odkrivanje, pregon in kaznovanje dejanj, ki pomenijo preganjanje ali resno škodo, prosilec pa ima dostop do take zaščite.

12. Iz 35. uvodne izjave Kvalifikacijske direktive (Direktiva 2011/95/EU z dne 13. 12. 2011) izhaja, da nevarnosti, ki jim je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva države, sama zase običajno ne pomenijo individualne grožnje, ki jo je mogoče šteti za resno škodo. To izhaja tudi iz 6. člena iste direktive, ki taksativno našteva, kdo so lahko storilci resne škode. To škodo mora povzročiti tretja oseba in torej ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi2. Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev3 ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, po presoji Vrhovnega sodišča ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.

13. Za priznanje mednarodne zaščite tako ne zadostuje dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.4

14. Glede zaščite otrok Vrhovno sodišče poudarja, da imajo na podlagi določb Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (procesna direktiva) in ZMZ-1 organi, ki vodijo postopek dolžnost, da pri obravnavi otrok upoštevajo načelo največjih otrokovih koristi. Temeljna pravica otroka je, da ima stike s starši, če je mogoče, da z njimi živi. Ta pravica ne posega v polje proste presoje države glede nadzora nad vstopom in bivanjem tujca, niti ne sega preko okvira posebnega varstva, nege in skrbi kot vodila organom pri obravnavanju otrok. Načelo največjih otrokovih koristi (15. člen ZMZ-1) tudi ne vpliva na dokazni standard glede realnosti tveganja resne škode v primeru vrnitve otrok v izvorno državo, kot to zmotno šteje sodišče prve stopnje, prav tako pristojni organ nima večjega bremena dokazovanja, kot to velja v primerih, ko gre za polnoletne prosilce. Zato stališče sodišča prve stopnje, da se otrokove pravice odražajo tudi v materialnih pravicah in nižjih dokaznih standardih, nima opore v azilni zakonodaji in relevantni sodni praksi SEU.

15. Vrhovno sodišče nadalje pripominja, da iz 3. člena EKČP in ZMZ-1 ne izhaja zahteva, da mora organ države, ki vodi postopek, pred odločitvijo o katerikoli obliki mednarodne zaščite, od izvorne države zavrnjenega prosilca za mednarodno zaščito pridobiti individualno zagotovilo, da bo prosilcu in članom njegove družine zagotovljena nastanitev in socialno ekonomska oskrba. Sklicevanje na sodbo ESČP Tarkhel proti Švici (29.217/2012 z dne 4. 11. 2014), ki se nanaša na predajo prosilca Italiji na podlagi Dublinske uredbe, ni primerljivo z obravnavano zadevo (zaradi navala beguncev je imela Italija kot ena izmed vstopnih točk v EU težave in večtedenske zamike pri registraciji beguncev in dolgotrajne, tudi večletne postopke ugotavljanja, katera država je pristojna za njihovo obravnavanje). Enako velja za sodbo v zadevi M. S. S. proti Belgiji in Grčiji, kjer je ESČP odločilo, da bi se moral prosilec v Grčiji, kamor bi bil predan na podlagi Dublinske uredbe, soočiti s skrajno revščino brez možnosti zadovoljevanja osebnih potreb glede hrane, higiene in bivališča, in bi bil ob stalnem strahu, da bo žrtev nasilja, brez možnosti, da se situacija v bližnji prihodnosti izboljša. Položaj mladoletnih tožnikov v obravnavani zadevi tudi ni primerljiv s položajem otrok brez spremstva v zadevi SEU C-648/2011 z dne 6. 6. 2013 MA, BT in TT, ki so bili v postopku predaje na podlagi Dublinske uredbe. Vrhovno sodišče poudarja, da mladoletni tožniki živijo skupaj s starši (z njimi živijo svoje življenje) in z njimi tvorijo družinsko skupnost. Obravnavani primer glede spoštovanja zasebnega in družinskega življenja tudi ni primerljiv z zadevo Kurić in drugi proti Sloveniji5 (številka pritožbe 26828/06, sodba sodišča ESČP z dne 12. 3. 2014). Sklicevanje sodišča prve stopnje na svojo sodno prakso v zvezi s humanitarnim azilom in notranjo razselitvijo posameznika v izvorno državo, kjer poteka oborožen spopad (29. člen ZMZ-1), pa prav tako ni relevantno za obravnavano zadevo.

16. Okoliščine, da je postopek ugotavljanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite trajal 11 let, dejstvo, da nimajo doma in da so mladoletni otroci preživeli celo ali večino življenja v Sloveniji (tudi ob upoštevanju pravice do družinskega življenja iz 8. člena EKČP in kumulativnemu učinku teh okoliščin), po presoji Vrhovnega sodišča same po sebi ne predstavljajo razlogov za priznanje mednarodne zaščite.

17. Pritožba pravilno opozarja, da bi glede na to, da je sodišče prve stopnje odločilo v sporu polne jurisdikcije, moralo opraviti natančno in celovito presojo, ali tožniki izpolnjujejo pogoje za subisidiarno zaščito. Vendar iz izpodbijane sodbe ta presoja ni razvidna. Sodišče prve stopnje v delu izpodbijane sodbe, ki se nanaša na subsidiarno zaščito, ni ocenjevalo in presojalo navedb iz poročil o stanju na Kosovu in o položaju Romov v tej državi (po presoji Vrhovnega sodišča iz navedenih poročil nikjer jasno ne izhaja, da zavrnjenim prosilcem – Romom v primeru vrnitve v izvorno državo grozi resna škoda (iz razlogov, določenih v 28. členu ZMZ-1) s strani subjektov preganjanj, kot jih določata Kvalifikacijska direktiva in ZMZ-1) in (vsaj preuranjeno) zaključilo, da država vrnjenim osebam noče ali ni sposobna nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Poleg tega pa se je sklicevalo na odločbe SEU in ESČP, od katerih večina ni primerljiva z dejanskimi in pravnimi okoliščinami obravnavane zadeve.

18. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbi ugodilo, saj je ugotovilo, da se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti, zato jo je razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek (77. člen ZUS-1). Vrhovno sodišče še dodaja, da mora upravno sodišče, če bo ponovno odločala v sporu polne jurisdikcije, tožnikom določiti svetovalca za begunce.

1 ZMZ-1 v tretjem odstavku 20. člena določa, da se status subsidiarne zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona. Resna škoda, določena v 28. členu zajema: (1) smrtno kazen ali usmrtitev, (2) mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi in (3) resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih. 2 Iz poročil o razmerah na Kosovu, na katere se sklicujeta tožena stranka in sodišče prve stopnje izhaja, da so Romi na Kosovu še vedno socialno in ekonomsko diskriminirani, da se soočajo s težavami pri pridobitvi osebnih dokumentov, da je postopek vračanja zaznamovan z varnostnimi incidenti, da nimajo dostopa do osnovne higiene in izobrazbe, da so odvisni od humanitarne pomoči in da je zastopanost manjšin pri zaposlitvah v javnih ustanovah v povprečju nižja, kot to velja za večinsko prebivalstvo. Iz poročil nadalje izhaja, da so Romi, kot tudi druge manjšine, deležni pomoči, ki je sofinancirana s strani EU, da na Kosovu deluje 29 nastanitvenih centrov in da UNCHR zagotavlja podporo članom skupnosti pri pridobivanju osebnih dokumentov. V Ustavi in zakonodaji priznane pravice manjšinam se udejanjajo, položaj romske skupnosti se od razglasitve samostojnosti Kosova izboljšuje. Z novo strategijo za obdobje 2014 – 2018 se izboljšuje situacija vrnjenih oseb, ustanovljeni občinski komiteji pa nudijo pomoč vrnjenim osebam predvsem s hrano in nastanitvijo. V državi delujejo neodvisni mediji, zagotovljena je svoboda gibanja in govora, zagotovljen je prost dostop do interneta. S pomočjo UNCHR in drugih humanitarnih organizacij vlada nudi zaščito in pomoč notranje razseljenim osebam, beguncem, vrnjenim beguncem, osebam brez državljanstva in ranljivim družbenim skupinam. Domače in mednarodne humanitarne organizacije izvajajo in objavljajo raziskave v zvezi z uresničevanjem človekovih pravic, ne da bi oblast kakorkoli omejevala njihovo delo, Varuh človekovih pravic pa je pooblaščen za preiskovanje obtožb o kršitvah človekovih pravic in zlorab oblasti. Slovenija je Kosovo razglasila za varno izvorno državo v smislu 61. člena ZMZ-1. Iz sodbe Luxemburškega sodišča, ki je Kosovo enako kot Slovenijo uvrstila na seznam varnih izvornih držav (Cour Administrative, Arrétno 34778C z dne 2 .10. 2014) izhaja, da ima Kosovo demokratično ustavo in svobodne pluralne volitve, da je človekove pravice integriralo v nacionalno zakonodajo ter da ima inštrumente, s katerimi zagotavlja uveljavljanje človekovih pravic in svoboščin. 3 V zadevi M Bodj C-542/13 z dne 18. 12. 2014 je SEU v 36. točki odločilo, da tveganje poslabšanja zdravstvenega stanja državljana tretje države s težko boleznijo zaradi neobstoja ustreznega zdravljenja v njegovi izvorni državi, če to ni posledica namerne odtegnitve zdravstvene oskrbe temu državljanu tretje države, ne zadostuje za priznanje subsidiarne zaščite. Odstop od tega stališča je po mnenju SEU nezdružljiv s Kvalifikacijsko direktivo. 4 Sklepni predlog generalnega pravobranilstva v zadevi C-542/2013. 5 ESČP je v zadevi Kurić navedlo, da EKČP ne zagotavlja tujcu pravice do vstopa v posamezno državo ali prebivanje v njej, države pogodbenice pa imajo v skladu z ustaljenim mednarodnim pravom in v skladu s svojimi pogodbenimi obveznostmi, vključno s konvencijo, pravico, da nadzorujejo vstop, prebivanje in izgon tujcev. ESČP razlikuje med tujci, ki zakonito bivajo na ozemlju države in so na tej podlagi uživali socialne in politične pravice in osebami, ki zaprosijo za mednarodno zaščito. V tem obsegu z omejitvami učinkuje tudi pozitivna obveznost iz 8. člena EKČP, ki državam podpisnicam nalaga učinkovito spoštovanje zasebnega ali družinskega življenja pri dolgotrajnih priseljencih (ki so kot v primeru Kurić zakonito, kot državljani SFRJ bivali na ozemlju Republike Slovenije in uživali politične in socialne pravice, enako kot državljani SRS).