Jedro

Upravljalske pristojnosti direktorja na področju urejanja delovnih razmerij niso gospodarska dejavnost v smislu 5. odstavka 126. člena KZ in zato ne predstavljajo zlorabe pooblastil s tega področja.

Kaznivo dejanje po 1. odstavku 244. člena KZ zato ni podano, prav tako pa tudi ne drugo kaznivo dejanje s področja gospodarske dejavnosti.

Pravica do odpravnine ni navedena v določbi 205. člena KZ kot temeljna pravica delavcev, zato ne more biti predmet kazenskopravnega varstva po navedeni določbi.

Izrek

Zahtevi zagovornika obtoženega F.M. za varstvo zakonitosti se deloma ugodi in se sklep Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu z dne 15.12.1998 spremeni tako, da se obtožba za dejanji, opisani pod točko 2 in točko 3 obtožnice Okrožnega državnega tožilstva Slovenj Gradec z dne 09.10.1998, ne dopusti, postopek pa se glede teh dveh dejanj ustavi. V ostalem se zahteva za varstvo zakonitosti kot neutemeljena zavrne.

Stroški postopka obtoženega F.M. in njegovega zagovornika, ki se nanašajo na postopek, ki je bil ustavljen, bremenijo proračun.

Obrazložitev

Okrožno državno tožilstvo v Slovenj Gradcu je dne 20.10.1998 vložilo pri Okrožnem sodišču v Slovenj Gradcu zoper F.M. obtožnico zaradi treh kaznivih dejanj, in sicer pod točko 1 kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po 1. odstavku 234. člena KZ, z dejanjem pod točko 2 kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po 1. odstavku 244. člena KZ in z dejanjem pod točko 3 kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po 205. členu KZ. Obdolženčev zagovornik, odvetnik D.G. iz S.G., je zoper navedeno obtožnico vložil ugovor, katerega je z uvodoma navedenim sklepom izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu zavrnil kot neutemeljen.

Zagovornik obtoženca F.M. je skladno s 1. odstavkom 420. člena nenoveliranega Zakona o kazenskem postopku (ZKP) 22.01.1999 na Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona s predlogom, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi tako, da spremeni sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora zoper obtožnico tako, da odloči, da se obtožba ne dopusti ter kazenski postopek ustavi, ker dejanja, ki so predmet izpodbijane obtožbe, niso kazniva dejanja.

Vrhovni državni tožilec F.M. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navedel, da je le-ta deloma utemeljena. Obtožba vsebuje vse znake kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po 1. odstavku 234. člena KZ, izpodbijani sklep pa to z ustrezno obrazložitvijo tudi ugotavlja. Glede kaznivega dejanja, opisanega v 2. točki obtožbe, pa trditev vložnika, da obdolženčevo ravnanje ne pomeni kaznivega dejanja po 1. odstavku 244. člena KZ, ne drži. Obtožba očita obtožencu, da je antidatiral odločbe o prenehanju delovnega razmerja, kar pomeni zlorabo položaja. Obtoženčev namen je bil, da s tem pridobi nekaterim delavkam pravico do denarnega nadomestila za čas čakanja na delo na škodo Zavoda za zaposlovanje, kar napadeni sklep pravilno ugotavlja. Zahteva pa je utemeljena glede kaznivega dejanja, opisanega v 3. točki obtožbe, ko pravica do odpravnine v 205. členu KZ ni navedena med taksativno naštetimi temeljnimi pravicami delavcev.

Zahteva za varstvo zakonitosti je deloma utemeljena.

Kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po 1. odstavku 244. člena KZ je podano, ko storilec pri opravljanju gospodarske dejavnosti z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, izrabi svoj položaj ali prestopi meje svojih pravic ali ne opravi svoje dolžnosti, pa pri tem niso podani znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja.

V obtožnici je dejanje pod točko 2 opisano med drugim s tem, da je obtoženec pri opravljanju gospodarske dejavnosti kot direktor podjetja K. p.o. V. v V. z namenom, da bi za podjetje K. p.o. pridobil premoženjsko korist, izrabil svoj položaj, pa pri tem niso podani znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja, na ta način, da je v nasprotju z Zakonom o delovnih razmerjih štirim delavkam izdal odločbe o trajnem tehnološkem višku in prenehanju delovnega razmerja, s čimer naj bi z izdajo teh odločb na škodo Republiškega zavoda za zaposlovanje pridobil podjetju K. p.o. V. premoženjsko korist v znesku 620.160,00 SIT, pri čemer je antidatiral sklepe o tehnološkem višku za 6 mesecev, ko navedeno podjetje ni imelo programa razreševanja presežka delavcev, pri tem postopku pa tudi ni sodeloval sindikat podjetja, obenem pa je v prej navedenih štirih primerih sklep o prenehanju delovnega razmerja antidatiral, tako da so navedene štiri delavke prejele od Zavoda za zaposlovanje nadomestilo prej, kot bi jim sicer pripadalo, s čimer je povzročil izplačilo v škodo Zavoda za zaposlovanje, ki bi ga bilo sicer dolžno opraviti podjetje K. p.o. V. Pritrditi je izvajanjem vložnika, da že sam opis dejanja, ki je v povzetku naveden po obtožbi, ne vsebuje elementa opravljanja gospodarske dejavnosti, opredeljene po 126. členu KZ. Po 5. odstavku tega člena se šteje za gospodarsko dejavnost po 1. točki proizvodnja in promet blaga, opravljanje storitev na trgu, bančno in drugo finančno poslovanje, po 2. točki pa vodenje in sodelovanje pri upravljanju, zastopanju in nadzorstvu v prejšnji točki navedenih dejavnosti. Pri tem je očitno, da upravljalske pristojnosti direktorja, v konkretnem primeru obdolženca, na področju urejanja delovnih razmerjih niso gospodarska dejavnost in tudi ne predstavljajo zlorabe pooblastil s tega področja, niti ne kakega drugega kaznivega dejanja s področja gospodarske dejavnosti. Zaradi povedanega je bilo v tem delu zahtevi za varstvo zakonitosti vložnika ugoditi in izreči, da se napadeni sklep spremeni tako, da se obtožba za dejanje, opisano pod točko 2 obtožbe, ne dopusti iz razlogov 1. točke 1. odstavka 277. člena ZKP, ker dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje.

Glede dejanja, opisanega pod točko 3 obtožnice, ki naj bi imelo znake kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po 205. členu KZ, je pritrditi vložnikovi trditvi v zahtevi, da dejanje, kot je opisano pod točko 3 obtožnice, nima znakov kaznivega dejanja.

V 205. členu KZ je določeno, da stori to dejanje, kdor vedoma ne ravna po predpisih o sklenitvi ali prenehanju delovnega razmerja, o osebnem dohodku in nadomestilih osebnega dohodka, delovnem času, odmoru, počitku, dopustu ali odsotnosti z dela, varstvu žensk, mladine in invalidov, o prepovedi nadurnega ali nočnega dela in prikrajša delavca za pravico, ki mu gre ali mu jo omeji. Pravica do odpravnine ni našteta v navedeni določbi KZ kot temeljna pravica delavcev, zato tudi ne more biti predmet kazenskopravnega varstva po 205. členu KZ. Ob navedeni ugotovitvi je Vrhovno sodišče tudi temu delu zahteve za varstvo zakonitosti ugodilo tako, da je ugotovilo, da dejanje, opisano pod točko 3 obtožnice, ni kaznivo dejanje, zato je na podlagi 1. točke 1. odstavka 277. člena ZKP napadeni sklep spremenilo tako, da je ugovoru zoper obtožnico ugodilo in obtožbe za kaznivo dejanje zlorabe temeljnih pravic delavcev iz 205. člena KZ ni dopustilo, ker ne gre za kaznivo dejanje.

Ni pa utemeljena zahteva za varstvo zakonitosti v delu, ki se nanaša na dejanje, opisano v obtožnici pod točko 1. Po določbi 1. odstavka 234. člena KZ stori to kaznivo dejanje, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti ve, da je sam ali kdo drug kot dolžnik postal nezmožen plačila, pa iz zadolženega premoženja izplača dolg ali kako drugače namenoma spravi kakšnega upnika v ugodnejši položaj in tako povzroči veliko premoženjsko škodo drugim upnikom. V obtožbi pod točko 1. opisano dejanje je navedeno, da je obdolženec kot direktor podjetja K. p.o. V. pri opravljanju gospodarske dejavnosti vedel, da je podjetje K. p.o. V. kot dolžnik postalo nezmožno plačila, saj se je podjetje že dalj časa, od 11.01.1996 dalje pa neprekinjeno, nahajalo v blokadi žiro računa, pa sta tudi delavski svet in zbor delavcev podjetja z dne 27.02.1996 predlagala stečaj podjetja, pa je kljub temu iz zadolženega premoženja, v tej točki naštetim posameznim upnikom prednostno poplačal z zalogami gotovih proizvodov za najmanj 18.903.573,00 SIT iz stečajne mase in jih tako spravil v ugodnejši položaj. Iz opisa, kot je naveden v obtožnici, glede dejanja pod točko 1 obtožbe, so po oceni Vrhovnega sodišča podani vsi elementi očitanega kaznivega dejanja. Vložnikova izvajanja, da ni opisan direktni naklep, ki se zahteva za to kaznivo dejanje, v navedenem opisu nimajo podlage. V kolikor je vložnik v ugovornem postopku, kot zagovornik obdolženca uveljavljal kršitev kazenskega zakona, ker da dejanje, kot se očita, ni bilo storjeno z direktnim naklepom, kar ponavlja tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti, je uveljavljal, oziroma še vedno uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki po izrečni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni razlog, iz katerega je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. V navedeni določbi je določeno, da zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Glade na povedano je Vrhovno sodišče v tem delu zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno in napadeni sklep, glede ocene utemeljenosti obtožbe v ugovornem postopku za dejanje opisano pod točko 1, pustilo v veljavi.

Vrhovno sodišče sodišče je skladno s 1. odstavkom 426. člena ZKP delno spremenilo napadeni sklep, kot je razvidno iz izreka te sodbe, v ostalem pa je skladno s 425. členom ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.

Izrek o stroških postopka, ki se nanašajo na dejanja, glede katerih je bil postopek ustavljen, temelji na 1. odstavku 96. člena v zvezi z 98.a členom ZKP.