Jedro

Tisti, ki je imel zaradi preživljanja kake osebe izdatke, sme s tožbo zahtevati povračilo izdatkov od tistega, ki je to osebo dolžan preživljati, v kolikor so bili ti izdatki potrebni. Vsi izdatki, ki jih je prvostopenjsko sodišče naložilo v plačilo tožencu, so bili potrebni za zdrav razvoj otrok, zato je tožnica upravičena do celotnega vtoževanega zneska.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženec dolžan plačati tožnici 7.582,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.7.2006 do plačila. Poleg tega je toženec tožnici dolžan povrniti tudi njene pravdne stroške v znesku 440,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožena stranka. Navaja, da je bil s tožnico 10 let v izvenzakonski skupnosti ter je kot oče obeh otrok za njuno preživljanje prispeval toliko, kolikor je lahko. Finančno je za otroka prispeval, ko je prek javnih del delal od avgusta 1999 do marca 2000. Ko je tožnica končala s porodniškim dopustom, je doma skrbel za gospodinjstvo in otroke. V obdobju, ko se je njegova zveza s tožnico končala, je bil brez zaposlitve in brez socialne pomoči. Toženec navaja še, da ima poškodovana oba kolka, poleg tega pa je brez kvalifikacije, zato ga nihče ne zaposli. Dodaja, da otrokoma res ni nudil vsega, da pa jima daje ljubezen, ki jo potrebujeta. Živi pri sestri in glede na svoje finančno stanje otrokoma ne more nuditi vsega.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pravno podlago v tem primeru predstavljajo določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). 103. čl. ZZZDR staršem nalaga dolžnost, da preživljajo svoje otroke, skrbijo za njihovo življenje in zdravje in jih vzgajajo, poleg tega pa so dolžni po svojih močeh skrbeti za šolanje in strokovno izobrazbo svojih otrok glede na njihove sposobnosti, nagnjenja in želje. 123. čl. ZZZDR staršem nalaga dolžnost, da v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj, vse do njegove polnoletnosti, če se redno šola, pa do dopolnjenega 26. leta. Bistven pa je 133. čl. ZZZDR, ki določa, da sme tisti, ki je imel zaradi preživljanja kake osebe izdatke, s tožbo zahtevati povračilo izdatkov od tistega, ki je to osebo dolžan preživljati, v kolikor so bili ti izdatki potrebni.

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo plačilo celotnega zneska, ki ga je zahtevala tožnica. V sodbi je natančno opredelilo, kolikšne stroške ima tožnica s preživljanjem vsakega otroka posebej. Oba otroka se že šolata, zato gre največji strošek za nakup šolskih pripomočkov na začetku šolskega leta, poleg tega pa so natančno opredeljeni tudi mesečni stroški za nakup oblačil in hrane ter strošek za letne počitnice. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da tožnica zahteva povsem realen znesek, saj skupno za oba otroka zahteva 7582,21 EUR (1.817.000,00 SIT) za štiriletno obdobje oz. 78,98 EUR (18.927,00 SIT) mesečno za vsakega, kar znaša polovico stroškov; polovico jih krije tožnica. V povprečju dnevno torej za enega otroka porabi ok. 5,01 EUR (1.200,00 SIT) dnevno, kar po oceni pritožbenega sodišča nikakor ne predstavlja pretiranega zneska. K temu zaključku vodi tudi dejstvo, da znaša mesečna preživnina, ki jo mora toženec plačevati za vsakega otroka, 125,79 EUR (30.144,31 SIT; sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani, P 2182/2006 – IV z dne 25.9.2007), kar je več, kot od njega za nazaj zahteva tožnica.

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da so vsi izdatki, ki jih je prvostopenjsko sodišče naložilo v plačilo tožencu, potrebni za zdrav razvoj otrok, zato je tožnica upravičena do celotnega vtoževanega zneska.

Toženec v pritožbi ne ugovarja zatrjevani višini stroškov, ki jih je imela tožnica s preživljanjem obeh otrok, niti ne ugovarja njihovi potrebnosti. Navaja pa, da zaradi slabega finančnega stanja za otroka ne more prispevati prav ničesar, ker ni zaposlen. Te navedbe pa pritožbeno sodišče zavrača, saj toženca njegova nezaposlenost ne odvezuje zakonske dolžnosti, ki mu jo nalaga ZZZDR, da prispeva k preživljanju svojih dveh otrok. Toženec bi si moral prizadevati pridobiti sredstva za preživljanje otrok, vendar iz njegovih navedb ni razvidno, da bi si v tej smeri kakorkoli prizadeval. Prav tako ne gre slediti navedbam toženca, da otrokoma nudi čustveno oporo, saj iz podatkov spisa izhaja, da z njima sploh nima stikov.

Glede na navedeno je bilo pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).