Jedro

Sodišče prve stopnje je svojo ugodilno odločitev oprlo zlasti na okoliščino, da tožnica spornega letnega dopusta ni mogla izkoristiti iz objektivnih razlogov. Pri tem se je sklicevalo na primere iz sodne prakso (VIII Ips 191/2010 in VIII Ips 107/2011, Pdp 199/2016, Pdp 83/2016), češ da ta potrjuje, da je delodajalec dolžan plačati delavcu nadomestilo za neizrabljeni letni dopust tedaj, ko delavec svoje pravice do plačanega letnega dopusta objektivno ni mogel izvršiti. Temu je pripisalo večji pomen kot zatrjevanju tožene stranke, da s potekom referenčnega obdobja oziroma prenosa obdobja pravica delavca do letnega dopusta preneha. Vendar pa je ob tem spregledalo, da v nobenem od navedenih primerov ni bilo dosojeno nadomestilo za neizrabljen letni dopust, glede katerega bi referenčno obdobje in obdobje za prenos že poteklo pred prenehanjem delovnega razmerja, kar je bistvena okoliščina v tem sporu. V zvezi s tem tožena stranka utemeljeno pripominja, da nezmožnost za delo ni objektivni razlog na strani delodajalca. Zato tudi ni podana podlaga v smislu odškodnine za priznanje vtoževanega zneska.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se delno spremenita: - izpodbijani del sodbe in sklepa v: - 1. alineji II. točke izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni obračunati nadomestilo za neizrabljeni letni dopust za leto 2017 v višini 222,00 EUR bruto, po odvodu davkov in prispevkov pa ji izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. 2019 dalje do plačila, - IV. točki izreka tako, da se stroški postopka, ki jih je tožena stranka dolžna plačati tožnici, znižajo z 261,32 EUR na 196,17 EUR, - dopolnilni sklep tako, da se znesek 52,80 EUR zniža na 40,66 EUR.

II. V ostalem se pritožbi zavrneta in se potrdita nespremenjeni izpodbijani del sodbe in sklepa ter nespremenjeni del izpodbijanega dopolnilnega sklepa.

III. Tožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti pritožbene stroške v višini 306,00 EUR, v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni obračunati nadomestilo za neizrabljeni letni dopust za leto 2018 v višini 794,41 EUR bruto, po odvodu davkov in prispevkov pa ji izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 2. 2019 dalje do plačila (I. točka izreka), da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni: - obračunati nadomestilo za neizrabljeni letni dopust za leto 2017 v višini 222,00 EUR bruto, po odvodu davkov in prispevkov pa mu izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. 2019 dalje do plačila, - izplačati zakonske zamudne obresti od pripadajočega neto zneska nadomestila za neizrabljeni letni dopust za leto 2018, izračunanega od bruto zneska 794,41 EUR, od 5. 1. 2019 do 8. 2. 2019 (II. točka izreka). Sklenilo je, da se postopek delno ustavi glede 9,67 EUR (III. točka izreka), in da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožnici pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 261,32 EUR, v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila (IV. točka izreka).

Z dopolnilnim sklepom je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo še povračilo sodne takse v znesku 52,80 EUR v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka dalje do plačila.

2. Tožena stranka v pritožbi zoper II. točko izreka sodbe in zoper odločitev o stroških postopka uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je sodišče tožnici nadomestilo za neizrabljeni letni dopust za leto 2017 napačno prisodilo zaradi zmotne uporabe četrtega odstavka 162. člena ZDR-1 in ob napačnem upoštevanju sodne prakse Sodišča EU. Tožena stranka je pripoznala zahtevek iz naslova nadomestila za neizrabljeni letni dopust za leto 2018 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 2. 2019 do plačila, sodišče pa je tožnici priznalo zakonske zamudne obresti tudi za čas od 5. 1. 2019 do 8. 2. 2019. Meni, da je takšna odločitev napačna, saj je lahko v zamudi s plačilom šele po preteku 15-dnevnega roka za izpolnitev od prejema tožničine prošnje za izplačilo nadomestila (23. 1. 2019), ne pa že s 5. 1. 2019. Sodišče je zmotno uporabilo prvi odstavek 299. člena OZ. Pojasnjuje, da je tožnici delovno razmerje prenehalo 4. 1. 2019. Pred tem je bila zaradi bolezni odsotna od 12. 12. 2017 do 4. 1. 2019. Tožena stranka je tožnici na njeno zahtevo s sklepom z dne 15. 5. 2018 priznala prenos 12 dni neizrabljenega letnega dopusta za leto 2017 do 31. 12. 2018, kar je v skladu s četrtim odstavkom 162. člena ZDR-1. Sodišče te določbe ni upoštevalo in je tožnici neutemeljeno priznalo nadomestilo za neizrabljeni letni dopust za leto 2017, kot da je ključen le petletni zastaralni rok, kar pa ni res. Napačno je uporabilo drugi odstavek 7. člena Direktive 2003/88. Relevantna je zadeva C-214/210. Sodišče je odločitev oprlo na judikate iz časa ZDR, ki pa takšne določbe, kot jo vsebuje četrti odstavek 162. člena ZDR-1, še ni vseboval. Pravica do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust je vezana na nemožnost izrabe letnega dopusta, vendar zgolj upoštevaje referenčno obdobje (tekoče leto) in obdobje prenosa (celo naslednje leto). Delodajalec tudi ni kriv, da delavec zaradi bolniškega staleža ni mogel izrabiti letni dopust. Gre za objektivni razlog, ki pa ni na strani delodajalca. Vrhovno sodišče je v istovrstnem sporu s sklepom VIII Dor 117/2019 z dne 5. 9. 2019 dopustilo revizijo glede identičnih vprašanj. V posledici napačne odločitve o glavni stvari je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Enako tožena stranka poudarja tudi v pritožbi zoper dopolnilni sklep, ko se v pričakovanju spremenjene odločitve sodišča prve stopnje, zavzema za znižanje naloženega povračila sodne takse.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo zoper sodbo in sklep predlaga zavrnitev pritožbe. Posebej se sklicuje na sodbo Sodišča EU v zadevi C-214/210 ter na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 107/2011. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa ter izpodbijani dopolnilni sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. členu ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožba utemeljeno izpodbija odločitev sodišča o prisojenem nadomestilu za neizrabljeni letni dopust (12 dni) za leto 2017. 7. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz 164. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ki določa, da je izjava, s katero se delavec odpove pravici do letnega dopusta, neveljavna in da je neveljaven tudi sporazum, s katerimi bi se delavec in delodajalec dogovorila o odškodnini za neizrabljen letni dopust, razen ob prenehanju delovnega razmerja. Upoštevalo je tudi, da na evropski ravni vprašanje nadomestila za neizrabljen letni dopust ureja Direktiva 2003/88/ES, ki v drugem odstavku 7. člena določa, da minimalnega letnega dopusta ni mogoče nadomestiti z denarnim nadomestilom, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja.

8. Napačno pa je nato poudarilo, da ZDR-1 nikjer ne določa, da s potekom referenčnega obdobja oziroma prenosa obdobja za izrabo dopusta preneha tudi pravica do izrabe letnega dopusta. Tako pritožba s tem v zvezi utemeljeno opozarja na četrti odstavek 162. člena ZDR-1, po katerem ima delavec pravico izrabiti ves letni dopust, ki ni bil izrabljen v tekočem koledarskem letu zaradi odsotnosti zaradi bolezni, do 31. decembra naslednjega leta. Prej veljavni Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2006) takšne določbe ni vseboval. Določba ZDR-1, ki podaljšuje obdobje izrabe letnega dopusta na dvanajst mesecev, je bila uzakonjena ravno v posledici odločitev sodišča EU, med katerimi je posebej pomembna sodba v zadevi C- 14/2010, na katero se sklicujeta obe stranki predmetnega spora, do nje pa se je v zvezi z okoliščinami, ki so relevantne tudi za obravnavani spor, opredelilo tudi Vrhovno sodišče v sodbi VIII Ips 83/2019 z dne 14. 1. 2019, ki je v zvezi s sklepom VIII Dor 117/2019 z dne 5. 9. 2019, na katerega se sklicuje pritožba. Vrhovno sodišče je reviziji ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek iz naslova denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust zavrnilo.

9. Sodišče prve stopnje je svojo ugodilno odločitev oprlo zlasti na okoliščino, da tožnica spornega letnega dopusta ni mogla izkoristiti iz objektivnih razlogov. Pri tem se je sklicevalo na primere iz sodne prakso (VIII Ips 191/2010 in VIII Ips 107/2011, Pdp 199/2016, Pdp 83/2016), češ da ta potrjuje, da je delodajalec dolžan plačati delavcu nadomestilo za neizrabljeni letni dopust tedaj, ko delavec svoje pravice do plačanega letnega dopusta objektivno ni mogel izvršiti. Temu je pripisalo večji pomen kot zatrjevanju tožene stranke, da s potekom referenčnega obdobja oziroma prenosa obdobja pravica delavca do letnega dopusta preneha. Vendar pa je ob tem spregledalo, da v nobenem od navedenih primerov ni bilo dosojeno nadomestilo za neizrabljen letni dopust, glede katerega bi referenčno obdobje in obdobje za prenos že poteklo pred prenehanjem delovnega razmerja, kar je bistvena okoliščina v tem sporu. V zvezi s tem tožena stranka utemeljeno pripominja, da nezmožnost za delo ni objektivni razlog na strani delodajalca. Zato tudi ni podana podlaga v smislu odškodnine za priznanje vtoževanega zneska.

10. V zadevi C-214/2010, ki je po dejanskih okoliščinah primerljiva z obravnavanim sporom, je tožnik, ki je bil več let v bolniškem staležu in mu je delovno razmerje prenehalo 31. 8. 2008, vtoževal denarno nadomestilo za neizrabljeni letni dopust za leta 2006, 2007 in 2008, pri čemer je po nacionalni zakonodaji, ob upoštevanju petnajstmesečnega obdobja za prenos ob prenehanju delovnega razmerja še obstajala pravica do plačanega letnega dopusta za leti 2007 in 2008, zaradi poteka obdobja prenosa pa je ugasnila pravica do plačanega letnega dopusta za leto 2006. Delavec, ki je v več zaporednih referenčnih obdobjih nezmožen za delo, ne more biti upravičen do neomejenega kopičenja vseh pravic do plačanega letnega dopusta, ki bi jih pridobil med obdobjem svoje odsotnosti iz dela, saj to ne ustreza samemu namenu pravice do plačanega letnega dopusta. Sodišče EU je v tej zadevi zaključilo, da petnajstmesečno obdobje prenosa pravice do plačanega letnega dopusta ne nasprotuje namenu navedene pravice. V kasnejši sodbi C-337/2010 pa je presodilo, da je treba člen 7(2) Direktive 2003/88 razlagati tako, da nasprotuje določbi nacionalnega prava, ki pravico do kopičenja nadomestil za plačane letne dopuste, ki jih delavec ni mogel izrabiti zaradi nezmožnosti za delo, omejuje z obdobjem prenosa devetih mesecev. V četrtem odstavku 162. člena ZDR-1 je obdobje za prenos določeno v trajanju dvanajstih mesecev. V sodni praksi Sodišča EU ni primera, da bi bilo treba člen 7(2) Direktive 2003/88 razlagati na način, da nasprotuje določbi nacionalnega prava o dvanajstmesečnem obdobju prenosa, kot jo vsebuje slovenska zakonodaja. Zato pritožbeno sodišče v skladu s četrtim odstavkom 162. člena ZDR-1 zaključuje, da je tožnici, ki je bila od 12. 12. 2017 do 4. 1. 2019 v bolniškem staležu, ko ji je zaradi invalidske upokojitve delovno razmerje prenehalo, pravica do izrabe preostalega letnega dopusta za 2017 ugasnila 31. 12. 2018. Zato njen zahtevek za plačilo denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2017 ni utemeljen.

11. Neutemeljeno pa pritožba izpodbija stališče sodišča o tem, kdaj je tožena stranka prišla v zamudo s plačilom nadomestila za neizrabljeni letni dopust za leto 2018. Tožena stranka je namreč pripoznala tožničin zahtevek iz tega naslova z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 2. 2019 dalje do plačila, sodišče pa je zavrnilo preostali del obrestnega zahtevka, ki se nanaša na čas od 5. 1. 2019 do 8. 2. 2019. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo tožnici, ki je datum zamude vezala na naslednji dan po prenehanju delovnega razmerja, to je na 5. 1. 2019. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zmotno uporabo prvega odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.), ki določa, da pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. V primeru nadomestila za neizrabljeno pravico, ki je vezana na prenehanje delovnega razmerja, poseben poziv za izpolnitev ni potreben oziroma nanj ni dopustno vezati začetek teka zakonskih zamudnih obresti. Tako je npr. delavec tudi v primeru odpravnine upravičen do zakonskih zamudnih obresti od naslednjega dne po prenehanju delovnega razmerja. Tožena stranka torej napačno navaja, da je prišla v zamudo s plačilom nadomestila šele po izteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka, šteto od 23. 1. 2019, ko je prejela tožničino zahtevo, s tem da v zahtevi navedeni izpolnitveni rok niti ni bil določen.

12. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in odločitev iz 1. alineje II. točke izreka sodbe spremenilo tako, da je zahtevek zavrnilo (358. člen ZPP), kar je imelo za posledico tudi spremenjeno odločitev o stroških postopka. Ker je tožnica zaradi zaradi spremenjene odločitve pritožbenega sodišča uspela v 77 %, se njeni stroški, ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo v višini 291,32 EUR, znižajo na 224,32 EUR, stroški tožene stranke v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) pa so: 200 točk za odgovor na tožbo, kar z 2 % materialni stroški znaša 122,40 EUR, v 23% pa 28,15 EUR. Zato se stroški, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožnici znižajo na 196,17 EUR. Glede na znižani delež uspeha tožnice v pravdi, se tudi strošek sodne takse, ki ga je sodišče prve stopnje z dopolnilnim sklepom naložilo v povračilo toženi stranki, zniža z 52,80 EUR na 40,66 EUR.

13. Ker v ostalem niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v preostalem delu pritožbi tožene stranke zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe in sklepa ter nespremenjeni del izpodbijanega dopolnilnega sklepa (353. in 365. člen ZPP).

14. Ker je tožena stranka s pritožbama, razen v manjšem (obrestnem) delu, uspela, ji je tožnica, ki krije svoje stroške odgovora na pritožbo, dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka, ki znašajo: 250 točk za pritožbo zoper sodbo in sklep, 250 točk za pritožbo zoper dopolnilni sklep, kar z 2 % materialnimi stroški znaša 306,00 EUR (154. in 165. člen ZPP).