Jedro

Konkurenčna klavzula je namenjena zaščiti tehničnih, proizvodnih in poslovnih znanj, pridobljenih in ustvarjenih pri delodajalcu, ter poslovnih zvez, ki pomenijo za delodajalca poslovno tajnost in vplivajo na njegov položaj na trgu. Nepooblaščeno prenašanje takih znanj na drugega delodajalca omogoča nelojalno konkurenco.

Toženec je pri novem delodajalcu sklenil delovno razmerje za dela na istovrstnih grafičnih strojih in v istovrstni proizvodnji tiska neskončnih obrazcev, oziroma je pri novem delodajalcu z usposabljanjem delavcev istovrstno konkurenčno proizvodnjo celo vzpostavljal, zato je nedvomno šlo za kršitev prepovedi zaposlitve pri konkurenčnem podjetju.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ponovno ugodilo tožničinemu zahtevku in tožencu naložilo, da tožnici iz naslova kršitve konkurenčne klavzule plača pogodbeno dogovorjeno pavšalno odškodnino v znesku 1.534.332 takratnih SIT (6.402,65 EUR) s 3 % zamudnimi obrestmi od 12.1.1994 dalje do plačila in stroške postopka. Tudi po dopolnitvi postopka je ugotovilo, da je toženec z zaposlitvijo pri konkurenčnem podjetju v letu 1993 kršil zakonito dogovorjeno konkurenčno klavzulo.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in ob soglasju z njenimi razlogi potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga toženec revizijo iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe, med drugimi da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ko je sodbo oprlo na dokaze, ki jih je tožnica v nasprotju z določbami ZPP predložila šele v ponovljenem postopku in da tožencu ni omogočilo postavitve dodatnih vprašanj izvedencu in ni sledilo njegovemu predlogu za postavitev novega izvedenca. Tako je sodišče kršilo ustavno načelo enakopravnega obravnavanja. Poleg tega navaja, da bi moralo sodišče nejasne določbe v pogodbi o zaposlitvi glede konkurenčne dejavnosti razlagati v korist toženca, kot šibkejše pogodbene stranke. Zanika, da bi v dvoletnem obdobju zaposlitve pri tožnici pridobil znanje in izkušnje, ki bi bilo varovano s konkurenčno klavzulo, zaposlitev pri pravnih prednikih v obdobju samoupravljanja pa se pri tem ne more upoštevati. Prav tako ni bilo ugotovljeno, katera točno so tista znanja in izkušnje ter usposobljenost, zaradi česar se toženec ne bi smel zaposliti pri drugem delodajalcu. Zanika tudi nastanek pravno priznane škode zaradi njegove zaposlitve drugje in graja razlogovanje sodišča, v kolikor se sklicuje na Zakon o varstvu konkurence.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/07) vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani. V odgovoru je zanikala obstoj revizijskih razlogov in predlagala zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čem pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je sodišče vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Sodišče druge stopnje je odgovorilo na bistvene pritožbene očitke, delno neposredno, delno pa z izrecnim sklicevanjem na dejanske ugotovitve in pravne razloge sodbe sodišča prve stopnje.

Glede v ponovljenem postopku predloženih dokazov je sodišče pravilno ugotovilo, da so bili ti dokazi predloženi na podlagi napotkov revizijskega in pritožbenega sodišča, iz katerih je izhajala potreba po dodatnem preverjanju dejavnosti tožnice in podjetja, pri katerem se je tožnik v letu 1993 zaposlil, in preverjanju medsebojne konkurenčnosti na trgu. Če je preverjanje teh dejstev odredilo višje sodišče, niti stranki v sporu in niti nižjemu sodišču ni mogoče očitati, da so bile kršene določbe 286. člena in drugega odstavka 362. člena ZPP, če so bili v ponovljenem postopku v okviru napotkov predloženi dokazi uporabljeni pri izdaji sodbe. Dejansko pa so naknadno predloženi dokazi itak le potrdili ugotovitve iz prvega postopka.

Toženec v ponovljenem postopku sicer ni bil zadovoljen s podanim mnenjem izvedenca grafične stroke in je predlagal njegovo dopolnitev oziroma imenovanje drugega izvedenca, čemur sodišče obrazloženo ni sledilo. S takim postopanjem je sodišče ravnalo v okviru določb drugega odstavka 287. člena ZPP, na podlagi katerih lahko sodišče obrazloženo zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločitev. Glede konkurenčnosti toženčevega novega delodajalca in uporabe toženčevih znanj in izkušenj, ki jih je pridobil z delom pri tožeči stranki in njenih pravnih prednikih, se je izvedenec za potrebe rešitve tega spora dovolj določno izjavil in v bistvu le potrdil ugotovitve, ki so izhajale tudi iz drugih izvedenih dokazov. Ni pa toženec izrecno predlagal zaslišanja izvedenca, tako da njegovo sklicevanje na kršitev načela neposrednosti obravnavanja in kršitev ustavnega načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS ni utemeljeno.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Za odločitev v zadevi so pravno pomembne dejanske ugotovitve, da pomeni tiskanje neskončnih obrazcev specifično grafično dejavnost, za katero je bila v sklopu grafične dejavnosti, predvidene v 7. členu Statuta tožeče stranke, veljavnega v času sklenitve in prenehanja toženčeve pogodbe o zaposlitvi, registrirana tožnica, za to dejavnost pa je bil registriran tudi delodajalec, pri katerem se je toženec po prenehanju delovnega razmerja pri tožnici zaposlil. Toženec je dolga leta delal na specialnih grafičnih strojih za tisk neskončnih obrazcev pri tožeči stranki in njenem pravnem predniku, ki je bil do 90-ih let na takratnem slovenskem in jugoslovanskem trgu vodilno podjetje v tej dejavnosti. Toženec se je pri svojem delu seznanil s specifičnimi znanji, potrebnimi za tisk neskončnih obrazcev in to tako s strani dobaviteljev specialne strojne opreme kot tudi v okviru razvoja tega področja pri toženi stranki. Ker je bil uspešen tiskar, ki je napredoval na mesto vodje oddelka, je tako pridobil tudi pomembne praktične izkušnje. Teh specialnih znanj in strokovnih izkušenj redna grafična šola ni nudila. Pri novem delodajalcu je prav tako delal v grafični proizvodnji neskončnih obrazcev in usposabljal druge delavce za delo na tovrstnem postrojenju. Glede tiska in trženja neskončnih obrazcev je bil toženčev novi delodajalec na trgu tožničin konkurent, tako da je zaradi toženčeve zaposlitve in prenosa njegovih znanj na konkurenčno podjetje za tožnico na trgu nastajala škoda. Toženec je imel pri tožnici podpisano pogodbo o zaposlitvi s konkurenčno klavzulo, s katero se je med drugim zavezal, da v dveh letih po prenehanju delovnega razmerja pri tožnici ne bo sklenil delovnega razmerja pri konkurenčnem podjetju, ki bi z opravljanjem dejavnosti utegnilo povzročiti škodo tožnici in da ne bo prenašal tehnoloških in poslovnih podatkov drugi osebi. Pri tožnici je tožencu v novembru 1993 prenehalo delovno razmerje na podlagi njegove odpovedi in se je po dveh dneh zaposlil pri konkurenčnem podjetju. Hkrati je bilo v pogodbi o zaposlitvi dogovorjeno, da mora toženec s kršitvijo konkurenčne klavzule povzročeno škodo povrniti. Če višine škode ni mogoče natančno določiti, je bila določena obveza plačila pavšalne odškodnine v protivrednosti takratnih 20.000 DEM, za spoštovanje konkurenčne klavzule pa se je tožnica zavezala dve leti po prenehanju delovnega razmerja tožencu izplačevati razliko do osnovne plače, ki bi mu šla, če bi delal pri tožnici.

Sodišče je na gornje dejanske ugotovitve vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP). V zvezi z revizijskimi navedbami sodišče ugotavlja, da so bila s konkurenčno klavzulo varovana vsa tista specifična znanja in izkušnje pri tisku neskončnih obrazcev, ki jih je toženec pridobil tako pri tožnici, kot pri njeni pravni prednici, in to tako v okviru tehnološkega razvoja, kot med specialnim usposabljanjem s strani dobaviteljev novega postrojenja za to dejavnost, saj je bilo očitno tudi to del investicije tožnice oziroma njene pravne prednice v novo tehnološko opremo, namenjeno tisku neskončnih obrazcev (tako imenovani know – how).

Glede kršitve konkurenčne klavzule iz pogodbe o zaposlitvi toženec ni mogel biti v zmoti, saj je pri novem delodajalcu sklenil delovno razmerje za dela na istovrstnih grafičnih strojih in v istovrstni proizvodnji tiska neskončnih obrazcev, oziroma je pri novem delodajalcu z usposabljanjem delavcev istovrstno konkurenčno proizvodnjo celo vzpostavljal, tako da je nedvomno šlo za kršitev prepovedi zaposlitve pri konkurenčnem podjetju.

V sklepu VIII Ips 274/2004 z dne 10.5.2005 je revizijsko sodišče že ugotovilo, da sta toženec in tožnica imela dogovorjeno konkurenčno klavzulo v skladu s 7. členom takratnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 – Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), na podlagi katerega sta se lahko delavec in delodajalec posebej dogovorila o medsebojnih pravicah in obveznostih po prenehanju delovnega razmerja v zvezi z izkoriščanjem tehničnih, proizvodnih in poslovnih znanj ter poslovnih zvez, pridobljenih z delom ali v zvezi z delom v organizaciji oziroma pri delodajalcu. V okviru teh zakonskih določb je sodišče štelo za zakonit tudi dogovor o plačilu pavšalne odškodnine v protivrednosti 20.000 takratnih DEM za primer kršitve dogovorjene konkurenčne klavzule, če višine povzročene škode ni mogoče natančno določiti.

Konkurenčna klavzula je namenjena zaščiti tehničnih, proizvodnih in poslovnih znanj, pridobljenih in ustvarjenih pri delodajalcu, ter poslovnih zvez, ki pomenijo za delodajalca poslovno tajnost in vplivajo na njegov položaj na trgu. Nepooblaščeno prenašanje takih znanj na drugega delodajalca omogoča nelojalno konkurenco (zadnja alineja tretjega odstavka 13. člena Zakona o varstvu konkurence – ZVK, Ur. l. RS, št. 18/93, po kateri se za dejanje nelojalne konkurence šteje tudi protipravno pridobivanje poslovne tajnosti drugega podjetja ali neupravičeno izkoriščanje zaupane poslovne tajnosti drugega podjetja). Sodišče se zato utemeljeno sklicuje na smiselno upoštevanje določb ZVK, ki v drugem odstavku 13. člena kot pogoj za opredelitev nelojalne konkurence določa že možnost nastanka škode. Zato ni utemeljeno sklicevanje revizije, da bi morala tožena stranka dokazati nastanek konkretne škode (podobno tudi sodba VIII Ips 41/2000 z dne 7.11.2000). Zato se je sodišče pri odločanju o plačilu dogovorjene pavšalne odškodnine utemeljeno oprlo na ugotovitev, da je z zaposlitvijo toženca pri konkurenčnem podjetju ob kršitvi konkurenčne klavzula bila tožnici povzročena škoda že s tem, ker se je to podjetje v spornem času ukvarjalo s konkurenčno dejavnostjo.

Ker revizijski razlogi niso podani je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Z vložitvijo odgovora na revizijo tožnica ni bistveno prispevala k pojasnitvi zadeve. Zato sama krije stroške, ki so ji z vložitvijo odgovora nastali (člen 155/1 ZPP).