Jedro

Ker je bila za delovni proces, v zvezi s katerim naj bi prišlo do škode, odgovorna tožena stranka, mora za razbremenitev svoje odgovornosti ona dokazati, da so bili delovni pogoji ustrezni.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice za plačilo odškodnine, in sicer za znesek 600,00 EUR s pripadki, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo. Toženi stranki je naložilo v plačilo tudi 1.008,13 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.

Tožeča stranka se pritožuje „iz vseh pritožbenih razlogov“, ter predlaga, da višje sodišče sodbo ustrezno spremeni, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne v ponovno sojenje. Ne strinja se z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je samo šest dni slabega počutja tožnice mogoče vzročno povezati z obravnavnim škodnim dogodkom. Nevšečnosti, katerim je bila izpostavljena, utemeljujejo odškodnino v vtoževanem znesku 1.669,17 EUR. Tudi na 200,00 EUR odmerjena odškodnina za strah je odločno prenizka, saj je utrpela intenziven primarni strah ter dolgotrajen sekundarni strah. Ostale so ji tudi trajne posledice in je sodišče neopravičeno zavrnilo dosojo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Neutemeljeno je zavrnilo tudi zahtevek za premoženjsko škodo. Opozarja, da je prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi zapisalo, da priznava 600,00 EUR odškodnine iz naslova fizičnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter 200,00 EUR odškodnine iz naslova pretrpljenega strahu, v izreku pa ji je dosodilo skupaj 600,00 EUR.

Tudi tožena stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), predlaga pa, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne. Meni, da je sodišče nepravilno ugotovilo, da obstaja temelj odškodninskega zahtevka. Že tožbene trditve so bile premalo konkretizirane, da bi se jim sploh bilo mogoče argumentirano upreti. Glede konkretno zatrjevanih vzrokov za domnevni škodni dogodek v povezavi z diklormetanom pa je z meritvami dokazano, da v delovnem okolju ni bil prisoten do mere, da bi lahko vplival na zdravje ljudi. Drugačen zaključek je nasproten opravljenim kontrolam strokovnih institucij. Sodišče ni dalo potrebne teže dejstvu, da sta se v postopku delovnega procesa uporabljala dva sistema – odsesovalni in prezračevalni klimatski sistem, ki sta bila strogo ločena. Čeprav klimatska naprava morda ni bila vzdrževana vzorno, je opravljala svojo funkcijo in morebitne pomanjkljivosti niso v nikakršni vzročni zvezi z dogodki v letu 2001. Oba sistema sta zagotavljala predpisano čistočo zraka. Količine diklormetana v tehnološkem procesu so bile tako majhne, da nikakor niso mogle vplivati na zdravje ljudi. Iz izvedenskega mnenja prim. dr. MŽ izhaja, da ni mogoče zaključiti, da je uporaba diklormetana, prisotnost freona ter prašnih delcev v vzročni zvezi z zdravstvenimi težavami tožnice. Do težav zaradi izpostavljenosti diklormetanu lahko prihaja po mnenju izvedenca le v pogojih, ki niso primerljivi s pogoji na delovnem mestu tožnice. Iz izvedenskega mnenja izhaja tudi, da diklormetan in freoni pri vrednostih, nižjih ali enakih mejni, ne povzročajo kliničnih težav. Dovoljene meje diklormetana pa niso bile presežene. Izredno pomembna je ugotovitev izvedenca, da je simptomatika tožnice nespecifična in je lahko posledica številnih dejavnikov. Zgolj dopuščena možnost vpliva diklormetana na tožničine težave ne zadostuje. Glede na obseg uporabljenega, količino in način nanašanja lepila (diklormetan) ne gre za objektivno odgovornost. Pomembna je samo zaščita, ki je bila predpisana in katere izostanek je vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Zaključki sodišča so zgrajeni na laičnem sklepanju in nasprotni podatkom o obsegu letne porabe lepila in obsegu v zraku ugotovljenih količin freona, zato napačni. Sodišče napačno argumentira objektivno odgovornost. Kljub drugačnemu mnenju izvedenca M zaključi, da ji ni uspelo ovreči domneve, da del tožničine škode izvira od nevarne stvari. Podana je absolutna bistvena kršitev iz 15. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Tudi zaključki v zvezi z krivdno odgovornostjo so napačni. Zaščitna sredstva, katerih nezagotavljanje ji sodišče očita, niso bila izrecno predpisana, temveč le priporočljiva. Razen tega bi med očitano odgovornostjo in škodo morala biti vzročna povezava, ki pa je tožnica, na kateri je dokazno breme, ni dokazala. Za dosojo odškodnine za strah po končanem zdravljenju ni materialnopravne podlage.

Odgovorov na pritožbo nasprotne stranke pravdni stranki nista podali.

Pritožbi sta utemeljeni.

Trditve tožene stranke o pomanjkljivi trditveni podlagi tožeče stranke niso utemeljene. Trditvena podlaga je povsem zadostna in ustrezno konkretizirana. Čas nastanka škodnega dogodka je opredeljen – od marca do poletja 2001. Gre namreč za škodni dogodek, ki je trajal daljše časovno obdobje. Jasno je tudi, da gre za dogodek, ki je nastal v prostorih tožene stranke. Pa tudi opredelitev, da so škodo povzročile nevarne snovi oziroma nevarne kemikalije, je zadostna. Pretirano bi bilo od tožeče stranke zahtevati, da nevarne snovi tudi ustrezno poimenuje. Za to je potrebno strokovno znanje, ki ga ni moč pričakovati ne od tožnice osebno ne od pooblaščenca.

Utemeljeno pa tožena stranka graja zaključke izpodbijane sodbe o njeni objektivni odgovornosti. Sodišče prve stopnje si je zmotno razlagalo določila Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR (uporaba na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika – OZ) o odškodninski odgovornosti. V našem pravnem sistemu je pravilo krivdna odškodninska odgovornost, objektivna pa je izjema. V 2. odst. 154. člena ZOR določa, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. V 173. členu ZOR uzakonja domnevo vzročnosti, po kateri se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo ali nevarno dejavnostjo domneva, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti. Pojma nevarne stvari oziroma nevarne dejavnosti pa zakon ne opredeljuje. Gre za pravni standard, katerega vsebino napolnjuje sodna praksa. Ta pa je enotna, da je mogoče kot nevarno dejavnost šteti le takšno dejavnost, ki v konkretnih okoliščinah pomeni po svoji naravi in načinu opravljanja povečano nevarnost za nastanek škode na življenju in zdravju ljudi. Sodna praksa šteje, da gre za objektivno odgovornost samo, ko je nevarnost nastanka škode velika in nepredvidljiva ter se ji ni mogoče izogniti, tudi če se pri opravljanju dejavnosti uporabi vsa dolžna skrbnost. Nevarnost škode mora biti velika glede na resnost in verjetnost škode. Ali gre za nevarno dejavnost, je torej potrebno ugotavljati ob upoštevanju konkretnih okoliščin primera.

Zaključek o objektivni odgovornosti tožene stranke je sodišče prve stopnje oprlo na naslednje ugotovitve: da je dokazano, da je tožnica vsakodnevno prihajala v stik s hlapi diklormetana, ki je zdravju škodljiva in zato nevarna snov; da delavke v kritičnem času niso imele na voljo vse priporočljive zaščite; ker so si delavci sami dozirali lepilo, je dopustilo možnost večje uporabe tako, da je lahko prihajalo do vdihavanja hlapov te snovi; da je izvedenec dopustil možnost vpliva diklormetana na tožničine težave v smislu slabosti, omotičnosti, utrujenosti in zaspanosti v obdobju od marca do začetka poletja 2001. Ob pravilni uporabi materialnega prava pa navedena dejstva ne utemeljujejo zaključka o objektivni odgovornosti tožene stranke za tožničino škodo. Iz njih namreč ne izhaja, da tudi ob ustrezni organizaciji delovnega procesa in varstvenih ukrepih ne bi bilo mogoče preprečiti nevarnosti. Zato ni mogoče trditi, da gre dejavnost, ki je že sama po sebi zvezana s povečano nevarnostjo za nastanek škode. Pritožba tožene stranke tudi utemeljeno opozarja na ugotovitve opravljenih meritev v kritičnem času, ki v delovnem okolju tožnice niso pokazale preseganja mejnih vrednosti škodljivih snovi.

Pač pa gornje ugotovitve prvega sodišča nakazujejo na možnost obstoja krivdne odškodninske odgovornosti tožene stranke. Sodišče prve stopnje je sicer ugotavilo tudi obstoj le-te, vendar pa glede na trditveno podlago in materialnopravne določbe o krivdni odškodninski odgovornosti ni zavzelo stališč v zvezi z vsemi za razsojo relevantnimi navedbami pravdnih strank. Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno. ZOR v 1. odst. 154. člena predpisuje, da mora vsak, kdor drugemu povzroči škodo, to povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde – načelo krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom. Elementi, ki pogojujejo nastanek krivdne odškodninske obveznosti so: nedopustno oziroma protipravno ravnanje tožene stranke, nastanek škode, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo ter krivda oziroma odgovornost povzročitelja škode. Breme dokazovanja prvih treh predpostavk subjektivne odškodninske odgovornosti nosi tožeča stranka, tožena stranka pa mora, če se želi razbremeniti, dokazati, da je škoda nastala brez njene krivde. Ker je bila za delovni proces v zvezi s katerim naj bi prišlo do škode odgovorna tožena stranka, mora za razbremenitev svoje odgovornosti ona dokazati, da so bili delovni pogoji ustrezni. Za razjasnitev zatrjevanih pravnorelevantnih dejstev v zvezi s tem je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Odgovoriti bo namreč potrebno na v trditveni podlagi izpostavljena vprašanja o rezultatih meritev; o delovanju prezračevalnega in odsesovalnega sistema; o možnosti mešanja oziroma hkratnega delovanja različnih nevarnih snovi in njihovih skupnih učinkih na delovno okolje tožnice in ostalih delavcev, ki trdijo, da so se zastrupili s škodljivimi snovmi pri toženi stranki; o nepopolni zaščiti delavk oziroma neuporabi zaščitnih sredstev. Zato bo moralo sodišče angažirati ustrezne izvedence, kar je tožena stranka tudi predlagala (izvedenec kemik ali za kriminalistično-tehnične preiskave – nevarne snovi, izvedenec za varstvo pri delu, izvedenec sodne medicine – toksikologije). Po pribavi teh mnenj pa naj glede na ugotovitve mnenj po potrebi te predoči že postavljenemu izvedencu medicinske stroke ter zahteva dopolnitev njegovega mnenja. Rezultate meritev bo potrebno obravnavati tudi v luči zatrjevanj tožeče stranke o pogojih oziroma okoliščinah, v katerih so bile meritve opravljene.

Sodišče prve stopnje je tako zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje. V takem primeru pritožbeno sodišče oceni, glede na naravo stvari in okoliščine primera, ali bo postopek dopolnjevalo samo, ali pa bo izjemoma razveljavilo izpodbijano sodbo (355. člen ZPP). Odločilo se je za drugo možnost, saj bi postopek na drugi stopnji sojenja zaradi izenačevanja spoznavnih možnosti sodišč prve in druge stopnje trajal nesorazmerno več časa in bi bil nesorazmerno dražji od dopolnjenega postopka na prvi stopnji, kar pa je v nasprotju z načelom ekonomičnosti in pospešitve postopka (11. člen ZPP). Razen tega bi z razpisom pritožbene obravnave in ugotavljanjem celih sklopov pravnorelevantnih dejstev šele na drugi stopnji poseglo v ustavno zavarovano pravico pravdnih strank do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS). Navodila za nadaljnje delo so vsebovana v dosedanji obrazložitvi.

Ker je moralo pritožbeno sodišče že iz navedenih razlogov izpodbijano sodbo razveljaviti, na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na višino škode, ne bo odgovarjalo. Pripominja le, da pritožba tožeče stranke utemeljeno opozarja na nasprotje med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane sodbe, saj je v izreku dosojeno 600,00 EUR odškodnine, iz obrazložitve pa izhaja, da gre tožnici 800,00 EUR odškodnine.

Izrek o stroških temelji na 3. odst. 165. člena ZPP.