Jedro

Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da so zatrjevana predhodna protipravna ravnanja tožnika (do katerih se bo moralo sodišče prve stopnje v novem sklepu podrobno dokazno opredeliti) lahko (tudi dodatno) relevantno dejstvo za presojo, ali samopomoč ustreza v zakonu določenim kriterijem, s tem, da sodišče pri novi odločitvi skozi prizmo interpretacijskih argumentov ne sme spregledati oziroma mora primarno upoštevati temeljne procesnopravne predpostavke, in sicer, da se v posesorni pravdi obravnavanje tožbe omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja, da je izključeno odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih (426. člen ZPP), ker je v teh sporih odločilni interesni temelj, da se prepreči samovoljno izvrševanje pravic, s tem, da posestnik ne ravna samovoljno/protipravno, če samopomoč ustreza v zakonu določenim kriterijem.

Ugotovitveni zahtevki so po mnenju pravne teorije nepotrebni. Enako je stališče sodne prakse, ki dopušča ugotovitvene zahtevke le v primerih, če bi zaradi opustitve ugotovitvenega zahtevka dajatveni ali prepovedni zahtevek ostala nedoločena in nedoločljiva. V tej zadevi, glede na postavljeni dajatveni in prepovedni zahtevek, ne gre za tak primer, zato je odločitev sodišča prve stopnje s katerim je zavrnilo ugotovitveni zahtevek (sicer iz drugih razlogov), pravilna. Dodatni razlog za potrditev sklepa v tem delu je tudi v tem, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnikova posest pridobljena viciozno, med pravdnima strankama teče upravni postopek za določitev meje, ki glede na navedbe tožnika še ni zaključen, ker je med pravdnima strankama sporna meja, tožnik pa je ugotovitveni zahtevek oblikoval na način, da je v ta del zahtevka vključil termin "zadnja mirna posest", ki je kriterij iz 77. člena SPZ, ki ga sodišče upošteva, ko rešuje mejni spor.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v I./2., I./3. - razen v delu, ki se glasi „pod pretnjo denarne kazni v znesku 500,00 EUR“, I./4. in II. tč. izreka razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

_Odločitev sodišča prve stopnje_

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: „Ugotovi se, da je tožena stranka sama ali pa po izpolnitvenih pomočnikih motila tožečo stranko v zadnji mirni in dejanski posesti žičnate ograje z lesenimi stebri, ki poteka po severozahodnem delu nepremičnine parc. št. 57/2, k. o. X, ob meji z nepremičninama parc. št. 56 in 47/1, obe k. o. X, in po zahodnem delu nepremičnine parc. št. 46, k. o. X, ob meji z nepremičnino parc. št. 47/1, k. o. X, v skupni dolžini 138 metrov ter v zadnji mirni in dejanski posesti severovzhodnega dela nepremičnine parc. št. 57/2, k. o. X in zahodnega dela nepremičnine parc. št. 46 k. o. X, z odstranitvijo žičnate ograje s stebri (I/1).

Tožena stranka je dolžna vzpostaviti prejšnje posestno stanje tako, da na severozahodnem delu nepremičnine parc. št. 57/2, k. o. X, ob meji z nepremičninama parc. št. 56 in 47/1, obe k. o. X, in na zahodnem delu nepremičnine parc št. 46, k. o. X, ob meji z nepremičnino parc. št. 47/1, k. o. X, postavi žičnato ograjo z lesenimi stebri v skupni dolžini 138 metrov, vse v roku 8 dni, ker bo v nasprotnem primeru takšno prvotno stanje na stroške tožene stranke vzpostavila tožeča stranka ali ob pomoči angažiranih tretjih oseb kot izpolnitvenih pomočnikov (I/2).

Toženi stranki se pod pretnjo denarne kazni v znesku 500 EUR v bodoče prepoveduje s takšnimi in podobnimi ravnanji posegati v posest tožeče stranke na žičnati ograji z lesenimi stebri, ki poteka po severozahodnem delu nepremičnine parc. št. 57/2, k. o. X, ob meji z nepremičninama parc. št. 56 in 47/1, obe k. o. X, in po zahodnem delu nepremičnine parc. št. 46, k. o. X ob meji z nepremičnino parc. št. 47/1 k. o. X ter v posest tožeče stranke na severozahodnem delu nepremičnine parc. št. 57/2, k. o. X in zahodnem delu nepremičnine parc. št. 46, k. o. X, pod izvršbo (I/3).

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku osmih dni po prejemu sklepa povrniti pravdne stroške, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila pod izvršbo (I/4).“

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom še odločilo, da bo o stroških postopka odločilo s posebnim sklepom (II).

_**Povzetek pritožbenih navedb**_

3. Pritožba izpodbija sklep zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da pritožbi ugodi in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje in hkrati tožencu naloži povrnitev pravdnih stroškov tožnika, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o posestnem varstvu upoštevalo drugi odstavek 33. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki določa, da ima tudi posestnik, ki je pridobil posest s silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja, pravico do varstva, razen nasproti tistemu, od katerega je na tak način prišel do posesti, če je ta izvrševal dovoljeno samopomoč. Sodišče ni upoštevalo, da je bil tožnik posestnik ograje in vmesnega pasu nepremičnin, zato niso izpolnjene predpostavke iz 31. člena in drugega odstavka 33. člena SPZ glede samopomoči. Skladno z 31. členom SPZ ima le posestnik pravico do samopomoči. Tožnik je bil posestnik obnovljene žičnate ograje na meji in vmesnega dela nepremičnin. Tožnik je v maju in juniju 2020 obnovil ograjo. Poškodovane lesene stebre je nadomestil z novimi, napeljal je novo žičnato ograjo. Tožnik je tudi skrbel za vmesni prostor in ga čistil. Toženec ni bil posestnik obnovljene ograje in niti posestnik vmesnega dela nepremičnin, zato ni bil upravičena do samopomoči oziroma je samopomoč nedovoljena.

5. Sodišče ni ugotavljalo in upoštevalo ter posledično ni ovrednotilo predpostavk iz 31. člena SPZ, ki morajo biti izpolnjene, da je izkazana pravica do samopomoči. Sodišče elementa „nujnosti in takojšnosti“ ni raziskalo, zato je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

6. Samopomoč toženca ni bila takojšnja, še manj nujna. Več kot dva meseca je minilo od tedaj, ko se je toženec seznanil, da je tožnik obnovil ograjo, in da je očistil vmesni del nepremičnin, do odstranitve ograje. Tožnik je izpovedal, da je toženec drugi dan po postavitvi ograje (kar je bilo v mesecu maju oziroma juniju – ograja se je postavljala v soboto), torej v nedeljo prišel do tožnika in zatrjeval, da je tožnik posegel v njegovo nepremičnino, zato sta skupaj opravila ogled, da bi se na kraju samem dogovorila. Toženec v maju/juniju ni nasprotoval postavitvi ograji. Tožnik je zatem prejel dopis T.K., v katerem je problematizirala potek meje. Tožnik je zato angažiral geodeta, ki je na obravnavanem delu pokazal potek katastrske meje in na mesta mejnikov postavil začasna mejna znamenja. S tako pokazano mejo se toženec ni strinjal. Šele zatem je toženec 22. 8. 2020 ograjo odstranil. Odstranitev ograje je bila reakcija toženca na s strani geodeta pokazano katastrsko mejo. Ravnanje toženca zato ni bilo takojšnje, še manj pa nujno, nevarnost tudi ni bila neposredna.

_**Odgovor na pritožbo**_

7. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in zahteva, da mu tožnik povrne pritožbene stroške.

_**Glede utemeljenosti pritožbe**_

8. Pritožba je delno utemeljena.

_**Materialnopravna podlaga spora ter stališča pravne teorije in sodne prakse**_

9. V motenjskih sporih daje sodišče varstvo glede na zadnje stanje posesti in glede na nastalo motenje. Pri tem se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika (prvi odstavek 33. člena SPZ). Tudi posestnik, ki je pridobil posest s silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja, ima pravico do varstva, razen nasproti tistemu, od katerega je na tak način prišel do posesti, če je ta izvrševal dovoljeno samopomoč iz 31. člena SPZ (drugi odstavek 33. člena SPZ). Zakonsko dejansko stanje terja od sodišča, da ugotovi, kdo je bil zadnji posestnik stvari, ali je bila posest motena oziroma odvzeta, pri čemer sodišče ne sme upoštevati niti pravice do posesti in niti dobrovernost posestnika, enako ne poštenosti ali nepoštenosti posesti (426. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

10. To pomeni, da bo posestno varstvo užival tudi viciozni posestnik, ki je pridobil posest s silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja, vendar pa takšen viciozni posestnik nima posestnega varstva nasproti tistemu, od katerega je na tak način prišel do posesti. Glede tega je potrebno določbo drugega odstavka 33. člena SPZ povezovati z 31. členom SPZ, ki določa: “Posestnik ima pravico do samopomoči proti tistemu, ki neupravičeno moti njegovo posest ali mu jo odvzame. Pogoj pa je, da je nevarnost neposredna, da je samopomoč takojšnja in nujna ter da način samopomoči ustreza okoliščinam, v katerih obstaja nevarnost.“ Kriteriji za dopustnost samopomoči, kot oblike varstva posesti so torej določeni taksativno in morajo biti izpolnjeni kumulativno (vsi hkrati). Samopomoč mora torej časovno sovpadati z neupravičenim posegom v posest, kar pomeni, da mora biti samopomoč takojšnja.1 V pravni teoriji in sodni praksi2 je zastopano enotno stališče, da je samopomoč izjema od pravila glede posestnega varstva in jo je zato treba interpretirati restriktivno. Posebej časovni kriterij je tisti, ki ga je zakonodajalec, v primerjavi s prejšnjo ureditvijo iz ZTRL, še postrožil, saj je prejšnja ureditev širokosrčno dopuščala samopomoč, kar je le spodbujalo samovoljna ravnanja, kar pa ni v skladu z urejenim pravnim sistemom, kjer so sodišča tista, ki so „poklicana“ za reševanje spornih razmerij, zato je treba samopomoč izvršiti takoj, ko je objektivno mogoče, sicer samopomoč časovno ne sovpada z neupravičenim posegom v posest in šteje kot nedopusten poseg v posest. Ko pa samopomoč ne ustreza v zakonu določenim kriterijem, je protipravna.3

11. Z odločbo o zahtevku za varstvo pred motenjem posesti odredi sodišče prepoved nadaljnjega motenja posesti oziroma odredi vrnitev odvzete posesti ter druge ukrepe, potrebne za varstvo pred nadaljnjim motenjem (34. člen SPZ). SPZ ne določa (več),4 da sodišče lahko z odločbo o zahtevku za varstvo posesti zagrozi z denarno kaznijo. Ukrep zagrožene denarne kazni tudi ni šteti za „drug“ ukrep za varstvo pred nadaljnjim motenjem posesti, ker se z njo ne spreminja nobeno dejansko stanje, ampak je to le grožnja, s tem, da je v 34. členu SPZ za preprečitev nadaljnjega motenja predviden le ukrep, ne pa tudi grožnja.5 _**Presoja pritožbenega sodišča**_

12. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo materialnopravno podlago spora, vendar se sklepu ni opredelilo do odločilnih dejstev, ki materialnopravno omogočajo subsumcijo abstraktnega dejanskega stana z okoliščinami konkretnega primera. Izostala je torej bistvena in osrednja preokupacija, s katero je mogoče utemeljiti vrednostno plat pravnega odločanja v konkretnem primeru.

13. Sodišče prve stopnje je v sklepu zapisalo,6 da je „toženec reagiral takoj, ko je bilo objektivno mogoče, tj. ko je izvedel za dejanje tožnika,“ ni pa (vsaj približno) navedlo/dokazno ocenilo, kdaj je toženec izvedel za dejanje tožnika. Sodišče prve stopnje tega dejstva posledično ni dokazno ovrednotilo v luči drugih dokazov,7 ki jih je povsem spregledalo, enako velja za navedbe, s katerimi sta pravdni stranki okvirili povezanost trditvenega in dokaznega bremena.8 Sodišče prve stopnje se v sklepu torej ni opredelilo do odločilne predpostavke iz 31. člena SPZ, ki odločujoče determinira (ne)utemeljenost sodnega varstva, kot ga uveljavlja tožnik v tem postopku.

14. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnik do postavitve ograje maja/junija 2020 ni uporabljal ograje, in da je toženec dokazal posest na tem delu (nepremičnin). Središčno vprašanje v novem postopku torej je, kdaj se je toženec seznanil, da je tožnik postavil/obnovil ograjo. Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženec ni odstranil ograje, potem ko je izvedel za postavitev ograje, bo moralo ugotoviti razloge, zaradi katerih jo je odstranil kasneje. Zgolj če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila samopomoč glede na okoliščine primera takojšnja, bo moralo v novem sklepu (tokrat tudi) podrobneje predstaviti dejstva9 v zvezi z (ne)obstojem drugih kriterijev iz 31. člena SPZ.10

15. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da so zatrjevana predhodna protipravna ravnanja tožnika (do katerih se bo moralo sodišče prve stopnje v novem sklepu podrobno dokazno opredeliti) lahko (tudi dodatno) relevantno dejstvo za presojo, ali samopomoč ustreza v zakonu določenim kriterijem, s tem, da sodišče pri novi odločitvi skozi prizmo interpretacijskih argumentov ne sme spregledati oziroma mora primarno upoštevati temeljne procesnopravne predpostavke, in sicer, da se v posesorni pravdi obravnavanje tožbe omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja, da je izključeno odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih (426. člen ZPP), ker je v teh sporih odločilni interesni temelj, da se prepreči samovoljno izvrševanje pravic, s tem, da posestnik ne ravna samovoljno/protipravno, če samopomoč ustreza v zakonu določenim kriterijem.

16. Ugotovitveni zahtevki so po mnenju pravne teorije nepotrebni.11 Enako je stališče sodne prakse, ki dopušča ugotovitvene zahtevek le v primerih, če bi zaradi opustitve ugotovitvenega zahtevka dajatveni ali prepovedni zahtevek ostala nedoločena in nedoločljiva.12 V tej zadevi, glede na postavljeni dajatveni in prepovedni zahtevek, ne gre za tak primer, zato je odločitev sodišča prve stopnje s katerim je zavrnilo ugotovitveni zahtevek (sicer iz drugih razlogov), pravilna. Dodatni razlog za potrditev sklepa v tem delu je tudi v tem, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnikova posest pridobljena viciozno, med pravdnima strankama teče upravni postopek za določitev meje, ki glede na navedbe tožnika ni še zaključen, ker je med pravdnima strankama sporna meja, tožnik pa je ugotovitveni zahtevek oblikoval na način, da je v ta del zahtevka vključil termin „zadnja mirna posest“ iz 77. člena SPZ, ki ga sodišče upošteva, ko rešuje mejni spor.

17. Pritožbeno sodišče je delno potrdilo odločitev sodišča prve stopnje v I/3. tč. izreka sklepa, in sicer le v delu, kjer je bil zavrnjen prepovedni zahtevek, ki se nanaša denarno kazen. Razlogi za tako odločitev so bili že obrazloženi v 10. tč. tega sklepa.

_**Odločitev pritožbenega sodišča**_

18. Ob upoštevanju formalnih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ob upoštevanju procesnih kršitev, ki jih izpostavlja pritožba, in glede na že pojasnjene materialnopravne razloge, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so pritožbeni razlogi delno utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in sklep v tem delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

_**Glede vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek**_

19. Pritožbeno sodišče je zadevo zaradi ekonomičnosti postopka (ker bi v nasprotnem nastali nepotrebni dodatni stroški) vrnilo sodišču prve stopnje, ker je to sodišče že zaslišalo pravdni stranki in številne priče, ki bi jih moralo pritožbeno sodišče znova zaslišati zgolj iz razloga, ker iz sklepa ne izhaja oziroma so v tem delu dejstva v medsebojnem nasprotju, kdaj je toženec izvedel za motenje. Posledično zato v sklepu ni razlogov o odločilnih dejstvih, kar pritožba podrobno in utemeljeno izpostavlja. Ne gre torej zgolj za dopolnitev dejanskega stanja – izostala je argumentacija glede (ne)obstoja kriterijev iz 31. člena SPZ, ki so bistvena sestavina za presojo (ne)utemeljenosti tožnikovega pravovarstvenega zahtevka, zato pritožbeno sodišče ne more/ne sme samo dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP), ker bi bila ob nasprotnem postopanju pritožbenega sodišča pravdnima strankama odvzeta pravica do pritožbe. Z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek pravdnima strankama tudi ne bo kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 355. člena ZPP).

_**Glede pritožbenih stroškov**_

20. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjem odstavku 165. čl. ZPP in sicer, če pritožbeno sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.

1 SPZ je v 31. členu drugače kot prejšnji 76. člen Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) poostril kriterije za samopomoč, še posebej glede časovnosti samopomoči. 2 Renato Vrenčur: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 189 in 196, VSL II Cp 4064/2011 in VSL I Cp 1215/2013. 3 Renato Vrenčur: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 189 in 196. 4 Kot je to določal 79. člen ZTLR: “Z odločbo o zahtevku za varstvo pred motenjem posesti odredi sodišče prepoved nadaljnjega motenja posesti in zagrozi z denarno kaznijo, oziroma odredi vrnitev odvzete posesti ter druge ukrepe, potrebne za varstvo pred nadaljnjim motenjem.“ 5 I Cp 1764/2009, I Cp 3562/2013 in I Cp 2504/2017. 6 15. tč. 7 Npr. iz izpovedbe tožnika (l. št. 62) izhaja, da je toženec drugi dan po postavitvi ograje, (ki je bila postavljena maja/junija 2020, toženec pa jo je odstranil 22. 8. 2020) prišel do tožnika, da sta skupaj odšla do ograje, itd. – s tem, da so si tudi razlogi iz sklepa sodišča prve stopnje v tem delu v medsebojnem nasprotju - sodišče prve stopnje v 13. tč. sklepa ugotavlja, da je „od obnove ograje s strani tožnika do reagiranja toženca potekel zelo kratek čas, vsega skupaj dva meseca“, v nadaljnji obrazložitvi, kjer povzema zgolj izpoved toženca (15. tč. sklepa) pa pojasnjuje, da je „toženec prišel naslednji dan, ko je izvedel za tožnikov poseg, k tožniku, po dveh do treh dneh, ker nista dosegla sporazuma pred geodetom, pa je ograjo podrl.“ 8 Toženec je npr. trdil, da je ograjo odstranil „tik zatem, ko je bila neupravičeno napeljana, še prej pa jo je poslikal“ (l. št. 55a), tožnik pa je npr. trdil, da ne držijo navedbe toženca glede samopomoči, ker je bila ograja postavljena maja 2020, porušena pa je bila avgusta 2020, da je toženec odstranil ograjo, ker se ni strinjal s potekom katastrske meje, ki jo je na terenu pokazal geodet, zato je tožnik predlagal vpogled v spis GURS (podrobneje glej tožnikove navedbe na l. št. 59a in 60)– sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo - odločilno pa je, da se sodišče prve stopnje do teh navedb ni opredelilo. 9 Kot je to storilo v 16. tč. izpodbijanega sklepa. 10 Ob upoštevanju trditvene podlage pravdnih strank, bo treba dokazno oceniti dokaze oz. se do njih določno opredeliti (npr. do izpovedbe A. A., da je tožnik večkrat posegel na enak način v posest toženca - do navedb tožnika, da je toženec odstranil ograjo, ker se ni strinjal z mejo, ki jo je pokazal geodet, itd.) 11 Renato Vrenčur: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 204. 12 II Cp 618/2014, I Cp 1182/2017, II Cp 832/2023.