Jedro

Stanodajalec oziroma lastnik stanovanja ima pravico zahtevati izselitev iz stanovanja, če je pravica uporabe stanovanja najemniku prenehala po pogojih pogodbe o začasni uporabi stanovanja oziroma najemne pogodbe za določen čas.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna izpraznitvi dvosobno stanovanje v stanovanjski hiši V. 5 in ga praznega izročiti tožeči stranki ter ji povrniti pravdne stroške.

Proti sodbi se pritožuje toženka, uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da je bila odpoved stanovanja s strani tožeče stranke neupravičena, ker je le-ta še pred odpovedjo v skladu z določbami stanovanjskega zakona zahtevala sklenitev kupoprodajne pogodbe za nakup tega stanovanja. Stanovanje je bila toženka upravičena odkupiti in tako ni pogojev za izpraznitveno tožbo. Poleg tega pa je tudi razlog za njeno sedanjo neuporabo spornega stanovanja na strani tožeče stranke. Spornega stanovanja zato le začasno ne uporablja.

Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem izpodbija pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je imelo na podlagi nesporno ugotovljenih dejstev zadostno podlago za pravilno odločitev o zadevi. Pod I. tožbe je tožeča stranka navedla, da je bilo toženki dodeljeno sporno stanovanje v začasno uporabo za čas njenega službovanja v zavodu in da se je toženka zavezala, da v roku enega meseca stanovanje izprazni, če ji preneha delovno razmerje pri tožeči stranki. V odgovoru na tožbo je toženka izrecno navedla, da so zadevne tožbene navedbe nesporne, na glavni obravnavi pa se je kot nesporno ugotovilo še to, da je toženi stranki delovno razmerje prenehalo 31.8.1992. Navedena dejstva zadoščajo za sprejem pravilnega prvostopnega zaključka, da je toženki pravica do uporabe stanovanja mesec dni po prenehanju delovnega razmerja pri tožeči stranki, torej koncem meseca septembra 1992, prenehala. Od tedaj dalje je v stanovanju brez pravnega naslova in tožeča stranka na podlagi določbe 58. člena stanovanjskega zakona upravičeno terja izpraznitev in izročitev spornega stanovanja. Pravica do začasne uporabe stanovanja, ki jo je toženka pridobila na podlagi 1. odstavka 40. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih oziroma sedaj na podlagi 1. alinee 1. odstavka 40. člena stanovanjskega zakona, je le-tej namreč prenehala v skladu s pogodbo. Ob navedenem je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen, pri tem pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča brezpredmetno, ali je toženka zahtevala odkup stanovanja in ali izpolnuje pogoje za odkup stanovanja po določbah stanovanjskega zakona ali ne. To, ali bo lahko toženka kupila predmetno stanovanje od tožeče stranke ali ne, je lahko predmet kakšne druge pravde, ne pa predmetne zadeve. Dejansko stanje je torej popolno in pravilno ugotovljeno, pravilno je uporabljeno materialno pravo in je zato treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 154. in 155. člena ZPP. Toženka ni upravičena do pritožbenih stroškov, ker s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa ne do stroškov pritožbenega odgovora, ker ni z njim v ničemer prispevala k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji in so bili stroški te vloge nepotrebni.