Jedro

Bistveno za ugotovitev invalidnosti je, da je prišlo pri zavarovancu kljub zdravljenju do trajnih sprememb v zdravstvenem stanju, ne pa, da gre le za začasna ali občasna bolezenska stanja, ki zahtevajo zdravljenje in katerih posledica je le začasna ali občasna nezmožnost za delo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ponovno zavrnilo tožničin zahtevek za odpravo (ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev) odločb tožene stranke z dne 19.11.1998 in 22.4.1999, s katerima je bil zavrnjen njen zahtevek za uvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje ter odmero invalidske pokojnine z izplačili že zapadlih zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Po dodatno izvedenih dokazih z zaslišanjem lečečega nevropsihiatra in specialista nevropsihiatra, člana invalidske komisije, njunem soočenju in izvedenih drugih dokazih, je ponovno presodilo, da pri tožnici ni podana invalidnost I. kategorije.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V prvi vrsti graja dokazno oceno sodišča, da ni šlo za kronično depresijo, zaradi katere bi pri tožnici nastala trajna izguba delovne zmožnosti za organizirano pridobitno delo, zatrjuje, da sodišče ni sledilo napotkom revizijskega sodišča iz sklepa VIII Ips 111/2004 z dne 9.11.2004 in da sodišče neutemeljeno ni sledilo dokaznim predlogom za pribavo neodvisnih izvedeniških mnenj ter da so zato v izpodbijani sodbi nasprotja, zaradi katerih se sodba ne da preizkusiti.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Uradni list RS št. 73/2007) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

V razveljavitvenem sklepu z dne 9.1.2004 je revizijsko sodišče sodišču prve stopnje naložilo, da se v ponovljenem postopku odstrani "dvom o resničnosti tožničinega duševnega zdravja", ki je izhajal iz razhajanj med izvidi tožničinega lečečega psihiatra in ugotovitvami invalidskih komisij. Pri tem je poudarilo, da ima sodišče za odstranitev tega dvoma "na voljo ne samo dokaz z izvedencem, temveč tudi z zaslišanjem tako lečečega psihiatra kot specialistov nevropsihiatrov - članov invalidskih komisij".

Z zaslišanjem tožničinega lečečega psihiatra dr. B. in člana invalidske komisije nevropsihiatra dr. F.Š. ter njunim soočenjem je sodišče sledilo napotkom revizijskega sodišča v navedenem razveljavitvenem sklepu. Ugotovilo je, da je že na tak način in z izvedbo nekaterih drugih dokazov razčistilo, da glede invalidnosti I. kategorije ne gre za bistvena nasprotja med ugotovitvami invalidske komisije in ugotovitvami lečečega nevropsihiatra. Zato ni kršilo določb ZPP, ko ni sledilo nadaljnjemu dokaznemu predlogu za imenovanje sodnih izvedencev. V skladu z 8. členom ZPP sodišče na podlagi vestne in skrbne presoje dokazov samo odloči, katera dejstva šteje za dokazana. Pri tem si mora v skladu s prvim odstavkom 11. člena ZPP prizadevati, da se postopek opravi brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški ter onemogočiti zlorabo pravic, ki jih imajo stranke v postopku.

Kolikor revidentka graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki jo je pri izdaji izpodbijane sodbe v celoti sprejelo tudi sodišče druge stopnje, gre za poskus uveljavljanja drugačnega dejanskega stanja, oziroma za očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog. Sodišče je svojo dokazno oceno, da zaradi ugotovljenih depresivnih stanj pri tožnici ni prišlo do trajne izgube delazmožnosti, tudi ustrezno obrazložilo, tako da izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in ti med sabo niso v nasprotju.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Pri svoji presoji je sodišče pravilno izhajalo iz opredelitve invalidnosti v 27. in 34. členu v času sprožitve postopka pri toženi stranki veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Uradni list RS, št. 12/92 in kasnejše spremembe). Na podlagi teh določb je invalidnost podana, če nastane pri zavarovancu zmanjšanje ali izguba delovne zmožnosti za delo na delovnem mestu, na katerega je bil zavarovanec trajno razporejen pred nastankom teh sprememb, zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki so posledica poškodbe pri delu, poklicne bolezni, poškodbe izven dela ali bolezni, ki jih ni mogoče odvrniti z zdravljenjem ali z ukrepi medicinske rehabilitacije. Invalidnost I. kategorije je pri tem podana, če nastane pri zavarovancu izguba delovne zmožnosti, oziroma, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela vsaj s polovičnim delovnim časom. Bistveno pri tem je, da gre za trajne spremembe v zdravstvenem stanju, do katerih je prišlo kljub zdravljenju, ne pa za začasna ali občasna bolezenska stanja, ki zahtevajo zdravljenje in katerih posledica je le začasna ali občasna nezmožnost za delo. Ker je sodišče prepričljivo ugotovilo, da pri tožnici zaradi sicer ugotovljenih občasnih depresivnih stanj ni prišlo do trajne izgube delovne zmožnosti, je njen zahtevek za priznanje I. kategorije invalidnosti in pravic na tej podlagi utemeljeno zavrnilo.

Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi določb 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.