Jedro

Za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - zapornika mora stranka izkazati ne le, da so jo okupacijske sile med 6. 4. 1941 in 15. 5. 1945 poslale v zapor ter da je le-ta trajal neprekinjeno najmanj 3 mesece, pač pa tudi okoliščine, iz katerih izhaja, da so bili razlogi za zapor politični, nacionalni, rasni ali verski.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odpravila odločbo Upravne enote A, Izpostave B, št. 591-16/2003-16 z dne 9. 9. 2003, s katero je le-ta tožniku priznala status žrtve vojnega nasilja ter odločila, da se mu za odmero pravic žrtve vojnega nasilja upoštevajo štirje meseci, preživeti v zaporu, in sicer od 2. 1. 1945 do 2. 5. 1945, priznala tožniku doživljenjsko mesečno rento v znesku 891,96 SIT od 1. 2. 2003 dalje, odločila, da se tožniku zagotovi plačilo zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja, in sicer od 1. 2. 2003 dalje ter odločila, da se tožniku prizna pravica do vojne odškodnine po posebnem zakonu, in upravno zadevo vrnila organu prve stopnje v ponovni postopek. Tožena stranka v razlogih navaja, da dejansko stanje pred izdajo odločbe ni bilo popolno ugotovljeno in da je izrek odločbe v nasprotju z obrazložitvijo. Tožena stranka meni, da tožnik ni izkazal trditev, da je bil s strani nemških okupacijskih sil prijet in zaprt zaradi sodelovanja z NOB. Tožnik je v zahtevi za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja navajal, da je bil mobiliziran v partizane in to v Cankarjevo enoto, v vasi Podgrad pa naj bi ga v januarju zajeli Nemci in odvedli v novomeške zapore, od tam pa z drugimi na prisilno delo na cesti, od koder je 1. maja pobegnil, nato pa je pobiral hrano za Bazo 20. Na zaslišanju 16. 7. 2003 pa je tožnik izjavil, da niti ne ve, kdaj je bil zajet s strani Nemcev in da je pred tem pobiral hrano za partizane. Priča AA pa je izpovedal, da je tožnika videl v zaporu po Novem letu 1945, o tem, da naj bi tožnik delal za partizane, pa je izpovedal, da ve samo po pripovedovanju tožnika samega. Priča BB pa je na zapisnik dne 7. 5. 2003 izjavila, da je bil tožnik v partizanih in da so ga menda ujeli Nemci, iz česar tožena stranka sklepa, da priči ni ničesar znanega o okoliščinah in razlogih vojnega nasilja, ki je bilo po zatrjevanju izvajano nad tožnikom. Tudi navedena priča je izpovedala, da je tožnika videla v zaporu, ker je tja nosila hrano za druge zapornike, ni pa vedela izpovedati iz lastnega znanja ničesar o razlogih zapora. Da naj bi tožnik ušel iz zapora oziroma prisilnega dela, priča izpove po tožnikovem pripovedovanju. Ker drugih dokazov ni, na podlagi izjav tožnika in prič ni mogoče zanesljivo sklepati o dejanskem stanju. Tožena stranka pa tudi ugotavlja, da je obrazložitev prvostopne odločbe v nasprotju z njenim izrekom v delu, v katerem je odločeno o doživljenjski renti. Prvostopni organ je namreč ugotovil, da je bil tožnik štiri mesece v zaporu, odmeril pa mu je doživljenjsko rento za prisilno delo. Iz teh razlogov je bilo treba prvostopno odločbo odpraviti in jo vrniti organu prve stopnje v ponovni postopek. Tožena stranka prvostopnemu organu daje napotilo, naj tožnika zasliši o okoliščinah in razlogih ter času aretacije. Ker je tožnik navajal, da je bil mobiliziran v Cankarjevo partizansko enoto, to pa je bila Cankarjeva brigada, ki razpolaga z obsežno in natančno monografijo, je mogoče preveriti, ali so trditve tožnika točne in resnične, tako glede njegove mobilizacije kakor tudi njegovega zajetja, ali je bil dejansko zajet ali pa se je sam predal Nemcem, o čemer bi tudi bilo mogoče sklepati glede na to, da ni bil pod strogim režimom zapora, ali pa je bil mogoče zaprt iz drugih razlogov. Za svoje trditve mora tožnik predlagati zaslišanje novih verodostojnih prič, ki bodo iz lastnega znanja vedele izpovedati o njegovem delu in usodi. Sicer pa je tožnik že v zahtevku predlagal za pričo soborca CC, ki pa očitno ni bil zaslišan. V spisu tudi še ni podatkov o tem, ali so tožnik in njegove priče bili spoznani za udeležence oziroma sodelavce NOB. Tožnik za udeležbo v NOB nima priznane posebne dobe, zato obstaja še večji dvom o resničnosti zatrjevanih okoliščin in razlogov njegovega zajetja in vojnega nasilja nad njim. Ker zgolj na podlagi obstoječega dokaznega gradiva ni bilo osnove za ugoditev zahtevku tožnika, ni bilo mogoče pritrditi zakonitosti prvostopne odločbe.

Tožnik v tožbi prereka ugotovitev tožene stranke, da dejansko stanje pred izdajo prvostopne odločbe ni bilo popolno ugotovljeno. Ne strinja se z njeno ugotovitvijo, da niso pojasnjeni razlogi za njegov zapor. Tožnik navaja, da ga je nemška vojska zajela v vasi Podgrad pod Gorjanci, ob tem dogodku so mu nemški vojaki iz neposredne bližine grozili z mitraljezom, zato je menil, da je v smrtni nevarnosti in ni bežal. Brez podlage je zato ugotovitev tožene stranke, da naj bi se tožnik nemški vojski predal sam in to tožnik odločno zanika. Ne strinja se z ugotovitvijo tožene stranke, da je ostalo nerazjasnjeno, ali je bil tožnik mobiliziran v Cankarjevo partizansko enoto ali v Cankarjevo brigado, kajti v postopku pred prvostopnim organom je dal jasno izjavo, da je bil mobiliziran v Cankarjev bataljon. Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - zapornika, ki ga uveljavlja tožnik, bi glede na zakonsko določbo 2. člena ZZVN (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 39/98 - odl. US, 43/99, 19/00 - odl. US, 28/00, 1/01 - odl. US, 64/01, 110/02, 3/03) moral izkazati, da so ga nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile med 6. 4. 1941 in 15. 5. 1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov poslale v zapor, in če bi v tem uspel, bi glede na določbo 3. člena ZZVN moral izkazati še, da je prisilni ukrep trajal neprekinjeno najmanj tri mesece. Sodišče se s toženo stranko strinja, da tožnik že okoliščin iz 2. člena ZZVN ni izkazal. Ob tem ko listinskih dokazov o tem, da bi bil tožnik, kot zatrjuje, zaprt v zaporih v Novem mestu, ni, pa drugi v postopku izvedeni dokazi tudi po presoji sodišča ne omogočajo zaključka, da so okoliščine za priznanje statusa zapornika tožniku izkazane. Namreč kot izhaja iz zapisnika v upravnem spisu, je prva od obeh prič, kot je navedla, iz lastnega vedenja izpovedala le, da je tožnika v zatrjevanem obdobju (januarja ali februarja 1945) videla v zaporu, brez navedbe konkretnih okoliščin, ki bi izpovedbi zagotavljale potrebno verodostojnost, pa še, da so ga tja odpeljali Nemci, ko so ga zajeli pri nabiranju hrane za partizane ter da je sicer bil v partizanih, druga priča pa je izpovedala, da ve, da je bil tožnik zaprt v novomeških zaporih ter da je v času zapora opravljal delo cestnega delavca, saj ga je videla, ker je bila tudi sama v teh zaporih, medtem ko glede preostalega dela izpovedbe, da so tožnika po Novem letu 1945 pripeljali v zapor Nemci, da je malo pred osvoboditvijo iz zapora pobegnil ter da je bil s partizani somišljenik, ta priča ni pojasnila, od kod ji vedenje o tem, kar zmanjšuje verodostojnost tudi njene izpovedbe. Kot dokaz je bila uporabljena tudi izjava samega tožnika, ki pa natančnega datuma, kdaj naj bi ga zajeli Nemci, ni vedel povedati, menil pa je, da je to bilo 2. 1. 1945 (medtem ko je v zahtevi za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja navajal, da je to bilo v mesecu januarju 1945), izpovedal pa je še, da je pred tem pobiral hrano za partizane (v dopolnitvi zahteve z dne 13. 1. 2003 pa je navajal drugače, da je bil pred tem mobiliziran v partizane v Cankarjevo enoto) ter da je bil v zaporu do 2. 5. 1945, ko je pobegnil (medtem ko je v dopolnitvi zahteve navajal, da je bil zaprt do konca aprila ter da mu je 1. 5. uspelo pobegniti). Iz navedenega izhaja, da se zgolj ugotovitev prvostopnega organa o zatrjevanem zaporu tožnika v obdobju od januarja 1945 dalje opira tudi na druge verodostojne dokaze, ne le na izjavo tožnika kot dokaz, kar pa sicer ne velja za preostale ugotovitve (o datumskem pričetku in koncu zatrjevanega zapora, o okoliščinah zajetja, o čemer je tožnik celo drugače izpovedoval, kot je o tem navajal v zahtevi), medtem ko o razlogih za tožnikov zapor, čeprav so te okoliščine za odločitev v zadevi ključne, prvostopna odločba ugotovitev niti nima. Glede na to pa je tudi po presoji sodišča utemeljen zaključek tožene stranke, da na ugotovljeni dejanski podlagi zahtevku tožnika za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - zapornika ni bilo mogoče ugoditi ter da je pred ponovno odločitvijo v zadevi ugotovitveni postopek treba dopolniti. Sodišče pa se strinja tudi z ugotovitvijo tožene stranke, da doživljenjska mesečna renta za štiri mesece zapora (kar ureja 16. člen ZZVN, ki določa za vsak mesec nasilja znesek 300 SIT) ni bila priznana v pravilni višini ter bo, če bo v ponovnem postopku status zapornika tožniku mogoče priznati, treba pravilno odločiti tudi o tej pravici iz naslova priznanega statusa.

Neutemeljeno po presoji sodišča ugovarja tožnik ugotovitvi tožene stranke, da naj bi ne bile popolno ugotovljene okoliščine njegovega zatrjevanega zajetja s strani nemškega okupatorja. Čeprav je namreč na njem dokazno breme, da za svoje trditve predloži dokaze (140. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02), pa za to svojo trditev tožnik ni uspel pridobiti niti listinskih dokazov, niti ni o teh okoliščinah vedela izpovedati nobena od prič, ki jih je predlagal, na podlagi lastnih zaznav (ker naj bi dogodek videla), sama tožnikova izjava v prvostopnem postopku, ob tem ko je celo ta bila pavšalna, pa tudi po presoji sodišča ne more prepričati o resničnosti zatrjevane okoliščine. Prav tako tožnik neutemeljeno ugovarja ugotovitvi v izpodbijani odločbi, da niso pojasnjeni razlogi za njegov zapor, kajti po določbi 1. odstavka 2. člena ZZVN so tisti razlogi, ki utemeljujejo priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, politični, nacionalni, rasni ali verski, takih razlogov pa tožnik niti zatrjeval ni v postopku, niti jih prvostopni organ (še) ni ugotavljal. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo.