Jedro

Odreditev drugega dela je zakonska možnost delodajalca. Ob izdaji izpodbijanega sklepa o odreditvi drugih del in nalog so bili izpolnjeni vsi pogoji v skladu s 95. členom ZJU za odreditev drugega dela tožnici, zato so njene pritožbene navedbe o neupravičeni odstranitvi z dela neutemeljene.

Uredba o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence v 3. členu določa, da je položajni dodatek del plače, ki pripada javnemu uslužbencu, ki izvršuje pooblastila v zvezi z vodenjem, usklajevanjem ali izvajanjem dela kot vodja notranje organizacijske enote, vrednotenje teh nalog pa ni vključeno v osnovno plačo delovnega mesta ali naziva. Tožnica ni opravljala del v zvezi z vodenjem, usklajevanjem in izvajanjem del v notranji organizacijski enoti v času veljavnosti sklepa o odreditvi drugih del in nalog, zato tožnici položajni dodatek ne pripada.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice, da se odpravi sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 7. 9. 2011; da se odpravi sklep Inšpektorata RS ... z dne 15. 7. 2011; da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati in po odvodu davkov in prispevkov izplačati položajni dodatek za čas od 18. 7. 2011 do 31. 8. 2011 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna v roku 15 dni plačati toženi stranki stroške postopka v višini 507,50 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

Tožnica vlaga pritožbo zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico, podrejeno pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila odreditev drugega dela zakonita, saj tožnica ni imela odrejenih nalog, ki bi bile enake nalogam na delovnem mestu „direktor ...“ in da je bila bistvena naloga tožnice kot direktorice vodenje inšpekcije ter strokovni nadzor nad delom javnih uslužbencev, ki opravljajo delo na tem področju, drugo delo pa predstavlja predvsem nadzor in ugotavljanje stanja na področju nelegalnih odlagališč, gradbenih in mešanih odpadkov ter s tem povezano vodenje sanacije nelegalnih odlagališč, ter da je bil podan razlog odreditve v začasno povečanem obsegu dela, prvi razlog, ker je računsko sodišče v svojem poročilu ocenilo, da IRSOP ne opravlja zadostnega nadzora na področju nedovoljenega odlaganja gradbenih odpadkov, drugi razlog pa naj bi bila vseslovenska akcija očistimo Slovenijo. Sodišče zaključuje, da so naloge tožnice po sklepu drugačne kot izhajajo iz opisa del in nalog in da dejansko kot direktorica ni vodila inšpekcijskih postopkov, pri čemer je kot edini dokaz uporabilo zgolj pričanje A.A., ne pa tudi izpovedbe tožnice. Izpodbijana odločitev je tudi materialnopravno nezakonita, saj je v posledici nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja prekršen materialni predpis, konkretno določba prvega in drugega odstavka 95. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.), ki določa možnost določitve dela izven opisa delovnega mesta, torej drugega dela kot je določeno v pogodbi o zaposlitvi, pri tem pa nikakor ni pomembno dejstvo, kaj naj bi tožnica dejansko delala, kot to povsem zmotno in protispisno ugotavlja sodišče. Sodišče je namreč v svojo obrazložitev pomanjkljivo povzelo zagovor A.A., pri čemer pa ga šteje za odločilnega, da tožnica konkretnih inšpekcijskih postopkov ni vodila, zaradi česar gre za druga dela. Sodišče nezakonito ni presojalo izpovedbe tožnice, da so bile tiste naloge, ki so predmet odreditve po tem sklepu tudi naloge njenega rednega dela. Pogoj za odreditev opravljanja drugega dela je opravljanje drugega dela in ne tistega, ki je naveden v aktu o notranji organizaciji in sistemizaciji. Ta pogoj pa v konkretnem primeru ni izpolnjen kot izhaja iz primerjave del po notranjem aktu in po sklepu. Nedvomno gre za identična in istovrstna dela, razlika je samo v nivoju odločanja. Jasno je, da se od direktorice pričakuje odločanje v najzahtevnejših in specializiranih postopkih inšpekcijskega nadzora, za razliko od inšpektorja ..., od katerega se pričakuje odločanje o inšpekcijskih zadevah skladno z materialno zakonodajo. Vse v sklepu tožene stranke z dne 15. 7. 2011 opisane naloge sodijo v opis dela delovnega mesta tožnice, ki ga je zasedala kot direktorica ..., zato je odločitev sodišča, da navedene naloge ne sodijo v opis dela nezakonito. Sodišče tudi ni presojalo izpovedbe tožnice v delu, da je inšpekcija ... sama sestavila seznam divjih odlagališč, jih ovrednotila in okvalificirala ter pripravila programe za območne enote nadzora. Nadzor divjih odlagališč je rutinsko opravilo vsakega inšpektorja, tudi tožnica je tak nadzor redno počela tekom rednega dela, zato je povsem protispisna navedba sodišča, da gre za druga dela. Tudi nadaljnji pogoj za izdajo sklepa po 95. členu ZJU ni bil podan in sicer pogoj, da je mogoče sklep izdati, če gre za začasno povečan obseg dela ali nadomestitev dela začasno odsotnega javnega uslužbenca. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je pogoj začasno povečanega obsega dela dosežen, saj je računsko sodišče opozorilo na pomanjkanje inšpekcijskega nadzora, poleg tega pa gre za akcijo očistimo Slovenijo. Nelogično je, da direktorica ..., ki vodi 56 inšpektorjev, ki so razporejeni v osmih območnih enotah po Sloveniji, razbremeni dela na delovnem mestu direktorice inšpekcije in odredi opravljanje naloge zato, ker je računsko sodišče v svojem poročilu ugotovilo pomanjkanje nadzora v Republiki Sloveniji. Tožnica je v svojem zagovoru izpovedala, da so v okviru rednega dela pridobili informacije s terena glede divjih odlagališč, te ovrednotili in okvalificirali ter pripravili programe za območne enote za nadzor, kar je vseboval načrt dela inšpekcije za leto 2011, ki se je že izvajal. Navedenega pravno pomembnega dejstva za presojo vprašanja začasnega povečanega obsega dela sodišče nezakonito ni presojalo, tako je dejansko stanje ostalo povsem neraziskano v posledici tega pa napačno uporabljeno materialno pravo. Nikakor ni izkazan začasno povečan obseg dela. Obrazložitev sklepa se namreč sklicuje le na neurejeno stanje na področju vseh vrst odpadkov. Iz ohlapne obrazložitve sklepa ni razvidno, da bi šlo za začasno povečan obseg dela, temveč za zanemarjeno področje nepravilnih odlagališč odpadkov. Po oceni tožnice sodišče zmotno in protispisno zaključuje, da odrejena dela ne sodijo v okviru rednega dela tožnice in da je šlo za začasno povečan obseg dela. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 13. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti, ker ne vsebuje razlogov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana sodba razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je glede na relevantno pravno podlago dovolj razumljivo pojasnilo razloge za zavrnitev tožbenega zahtevka. Če se tožnica ne strinja z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje, to ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oz. prepisi, zato je neutemeljen očitek o obstoju bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. S pritožbeno navedbo o tem, da se je sodišče prve stopnje oprlo zgolj na izpovedbo A.A., prezrlo pa je vse navedbe tožnice, je možno razumeti kot smiselno uveljavljanje kršitve kontradiktornosti postopka. Pravici strank, da se v postopku izjavi, na drugi strani ustreza obveznost sodišča, da se opredeli do vseh tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena. Sodišče prve stopnje je to tudi storilo, tožnica pa se očitno ne strinja z njegovimi razlogi, vendar pa to ne pomeni, da je podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

ZJU v prvem odstavku 95. člena določa, da mora javni uslužbenec po pisni odločitvi predstojnika namesto dela, ki sodi v opis dela njegovega delovnega mesta, opravljati tudi delo, ki ne spada v opis dela delovnega mesta, ustreza pa njegovi strokovni usposobljenosti (drugo delo). Drugo delo se lahko odredi, če je delo potrebno opraviti zaradi začasno povečanega obsega dela ali zaradi nadomestitve dela začasno odsotnega javnega uslužbenca (drugi odstavek). Z aktom iz prvega odstavka tega člena pa se določi vrste in obseg drugega dela ter čas trajanja tega dela (tretji odstavek).

Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja: - da je bila tožnica v spornem obdobju zaposlena na B. inšpektoratu za nedoločen čas na delovnem mestu „direktor ...“ ter imenovana v naziv „inšpektor - višji svetnik“; - da je tožena stranka s sklepom z dne 15. 7. 2011 tožnici odredila opravljanje drugega dela na podlagi 95. člena ZJU v času od 18. 7. 2011 do 17. 7. 2012 z obrazložitvijo, da so odlagališča znotraj države vedno bolj pereča problematika, kot med drugim izhaja tudi iz poročil računskega sodišča, zato je potrebno zaradi neurejenega stanja na področju vseh vrst odpadkov zagotoviti terensko delo in hkrati uporabiti specifično znanje ter izkušnje pri nadzoru odlagališč, za sanacijo nepravilnih odlagališč pa je potrebno opraviti več dodatnega dela, različnih nalog, saj računsko sodišče ugotavlja, da je to področje okrnjeno in da je potrebno v tej smeri zagotoviti več nadzora ter posledično ustrezno ukrepati. Iz tega izvira tudi naloga razporeditve javnih uslužbencev, da se izvaja in zagotavlja ureditev področja odpadkov, inšpekcijski nadzor nelegalnih odlagališč pa se bo izvajal tudi kot nadaljevanje vseslovenske akcije očistimo Slovenijo. Javni uslužbenki, ki si je v obdobju vodenja inšpekcije ... pridobila največ različnih mnenj in predlogov za izboljšanje problematike odlagališč, je glavna inšpektorica odredila druga dela, ki obsegajo predvsem ugotavljanje stanja in izvajanja vseh potrebnih postopkov ter drugih nalog za izboljšanje in sanacijo nepravilnega odlaganja odpadkov (A2); - da je tožnica vložila pritožbo zoper navedeni sklep, ki je bila s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 7. 9. 2000 zavrnjena; - da je tožnica sodno varstvo uveljavljala pravočasno (v skladu z drugim odstavkom 25. člena ZJU); - da je tožena stranka tožnici s sklepom z dne 15. 7. 2011 odredila opravljanje nalog: opravljanje inšpekcijskega nadzora na področju okolja in narave, vodenje postopkov in izrekanje ukrepov v skladu z Zakonom o varstvu okolja, Zakonom o vodah, Zakonom o ohranjanju narave, Zakonom o ravnanju z gensko spremenjenimi organizmi, Zakonu o inšpekcijskem nadzoru, Zakonom o splošnem upravnem postopku in drugim predpisi, izvajanje ukrepov v skladu z Zakonom o prekrških, vlaganje kazenskih ovadb za kazniva dejanja, pregled stanja in podajo predlogov za sanacijo nezakonitih odlagališč v Slovenji, samostojno oblikovanje poročil o stanju na področju odlagališč, vodenje predpisanih internih evidenc s področja nadzora in nudenje strokovne pomoči; - da je bila tožnica v času veljavnosti sklepa z dne 15. 7. 2011 razbremenjena opravljanja nalog in obveznosti, ki so določene na delovnem mestu „direktor ...“, (druga točka sklepa), obdržala pa je plačo, ki jo prejema za delovno mesto, na katerem je razporejena v skladu s pogodbo o zaposlitvi in pripadajočimi aneksi, ni pa bila upravičena do položajnega dodatka (3. točka sklepa); - da iz primerjave nalog v opisu tožničinega delovnega mesta „direktor ...“ in nalog odrejenih s sklepom z dne 15. 7. 2011 izhaja, da ne gre za enake naloge oz. enako delo. Bistvena naloga tožnice kot direktorice inšpekcije ... je bilo vodenje inšpekcije ter strokovni nadzor nad delom javnih uslužbencev, ki opravljajo dela na tem področju, drugo delo, ki ji je bilo odrejeno pa je predstavljalo predvsem nadzor in ugotavljanje stanja na področju nelegalnih odlagališč gradbenih in mešanih odpadkov ter s tem povezano vodenje sanacije nelegalnih odlagališč; - da je bila tožnica po odreditvi drugega dela razbremenjena vodenja in odgovornosti v zvezi z vodenjem v notranji organizacijski enoti, še vedno pa je zasedala enako delovno mesto, razporejena je bila v enak plačilni razred, odvzet ji je bil le položajni dodatek.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki prve stopnje, da je odreditev drugega dela zakonska možnost delodajalca in da so bili ob izdaji sklepa z dne 15. 7. 2011 izpolnjeni vsi pogoji v skladu s 95. členom ZJU za odreditev drugega dela, zato so pritožbene navedbe o neupravičeni odstranitvi z dela neutemeljene. Tožnica je kot direktorica inšpekcije vodila, koordinirala, dajala navodila in poročala o zadevah, na podlagi izpodbijanega sklepa pa je morala izvajati konkretne inšpekcijske postopke, kar kot direktorica ni delala. Tudi iz primerjave opisa nalog delovnega mesta „inšpektor ...“ in delovnega mesta „inšpektor - svetnik ...“ izhaja, da so bile tožnici s sklepom z dne 15. 7. 2011 odrejene naloge inšpektorja ..., medtem ko je pred tem opravljala dela, ki spadajo v opis delovnega mesta „inšpektor - svetnik...“. Nekatere od naštetih nalog v sklepu z dne 15. 7. 2011 so res enake ali podobne nalogam, ki jih je tožnica izvajala na delovnem mestu direktorja inšpekcije ..., vendar to še ne pomeni, da je sklep zaradi tega nezakonit. Odreditev drugega dela ne pomeni, da bi moral delavec opravljati zgolj naloge izven opisa njegovega delovnega mesta, kot to zmotno razloguje pritožba. Tožnici je bilo delo s sklepom odrejeno predvsem zato, ker si je v obdobju vodenja inšpekcije ... pridobila največ izkušenj na tem področju, saj je bila kot direktorica neposredno zadolžena za področje odlagališč in bila tudi predavateljica na posvetu „zaključki akcija očistimo Slovenijo v enem dnevu. Kako naprej?“. Tožnica je po odreditvi drugega dela formalno še vedno zasedala enako delovno mesto, bila je zgolj razbremenjena vodenja in odgovornosti v zvezi z vodenjem v notranji organizacijski enoti, pri čemer je bila še vedno razporejena v enak plačilni razred kot doslej, odvzet ji je bil le položajni dodatek.

Uredba o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence (Uredba, Ur. l. RS, št. 85/2010 s spremembami) v 3. členu določa, da je položajni dodatek del plače, ki pripada javnemu uslužbencu, ki izvršuje pooblastila v zvezi z vodenjem, usklajevanjem ali izvajanjem dela kot vodja notranje organizacijske enote, vrednotenje teh nalog pa ni vključeno v osnovno plačo delovnega mesta ali naziva. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih pritožba niti ne prereka, tožnica ni opravljala del v zvezi z vodenjem, usklajevanjem in izvajanjem del v notranji organizacijski enoti v času veljavnosti sklepa o odreditvi drugih del in nalog (v vtoževanem obdobju od 18. 7. 2011 do 31. 8. 2011), zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnici glede na citirano pravno podlago, položajni dodatek ne pripada.

Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnost, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato skladno z načelom uspeha v pravdi, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).