Jedro

Če se ne more ugotoviti zadnja mirna posest, sodišče uredi mejo tako, da sporni prostor razdeli po pravični oceni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. S sklepom opr. št. N 42/2021 z dne 11. oktobra 2022 je sodišče prve stopnje sklenilo: ″I. Površina spornega mejnega prostora znaša 567,7 m2, vrednost znaša na 1.000,00 EUR. II. Meja med nepremičninami parc. št. 776 k.o. ..., 777 k.o. ..., last A. A. in nepremičnino parc. št. 820/1 k.o. ..., last B. B. in parcelama 793 k.o. ..., last C. C, ter 822 k.o. ..., last Republike Slovenije, se določi tako, da poteka: po točkah A, ki predstavlja tromejo med zemljišči parc. št. 793 last C. C, parc. št. 776 k.o. ... last A. A. in parc. št. 820/1 k.o. ... last B. B., točka A je v naravi označena z obstoječim betonskim mejnikom, meja se od točke A nadaljuje proti točki B, ki je označena z obstoječim naravnim kamnom in do točke J, ki je označena z obstoječim betonskim mejnikom, meja v nadaljevanju poteka po točkah M1, M2, M3, M4, M5, M6 in M7 ter nato do točke M8, ki predstavlja tromejo med parcelami št. 822, k.o. ..., 820/1 k.o. ... in 777 k.o. ... Na mejnih točkah od M1 do M7 je postavljen plastični mejnik s kovinskim sidrom. Na točki M8 se meja označi z vkopanim betonskim mejnikom. III. Elaborat za evidentiranje sodno urejene meje v zemljiškem katastru, ki ga pripravi izvedenec geodetske stroke in je podlaga za vris sodno določene meje v zemljiški kataster, je sestavni del tega sklepa. IV. Udeleženci postopka krijejo vsak svoje stroške tega postopka. Skupne stroške nosita predlagatelj in prvi nasprotni udeleženec vsak do ene polovice.″ Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je predlagatelj lastnik nepremičnin parcele 776 k.o. ... in parcele 777 k.o. ..., nasprotna udeleženka je lastnica nepremičnin parc. št. 820/1 k.o. ..., drugi nasprotni udeleženec je lastnik nepremičnine parc. št. 793/3 k.o. ... in tretja nasprotna udeleženka je lastnica nepremičnine parc. št. 820 k.o. ... Na zahtevo predlagatelja je sodišče v prvem postopku uredilo mejo med temi parcelami. Kot pravno podlago za odločitev je uporabilo določbo člena 77 SPZ ter določbe ZNP. Na podlagi navedb strank je ugotovilo obseg in vrednost spornega mejnega prostora. Udeleženca sta vrednost spornega mejnega prostora ocenila na 1.000,00 EUR. Sodišče je ugotovilo, da je izvedenec napravil skico, iz katere je bil razviden sporni mejni prostor in meja, ki jo je sodišče določilo na kraju samem. Skica je sestavni del zapisnika o naroku in tudi zamejničenje z izmeritvenimi podatki je sestavni del sklepa. Sodišče je nato v celoti sprejelo izvedenčevo skico spornega mejnega prostora, končno skico in elaborat, saj je izvedensko mnenje izdelano na podlagi strokovnih standardov, neposrednega ogleda in razpoložljivih podatkov obravnavanih nepremičnin. Nato je po kriteriju pravične ocene določilo mejo med spornimi parcelami. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da mejo ne more določiti na podlagi dokončno urejene meje v upravnem postopku, tudi ne na podlagi močnejše pravice, ne na podlagi priposestvovanja in tudi ne po zadnji mirni posesti. Pri ureditvi meje pa je uporabilo kriterij pravične ocene. Sodišče je pri določitvi meje po tem kriteriju upoštevalo vse konkretne okoliščine in je pazilo, da urejanje meje ne poteka skozi objekte mejašev. Mejo je sodišče določilo tako, da je glede na teren in ugotovitve sodnega izvedenca geodetske stroke ugotovilo najverjetnejši potek javne poti, kot je bila zgodovinsko določena v katastru. Sodišče je upoštevaje konfiguracijo terena, sledilo je tej konfiguraciji, kjer je najverjetneje potekala katastrska meja. Sodišče je ugotovilo, da je meja, določena po pravični oceni hkrati katastrska meja. Sodni izvedenec je potek katastrske meje v naravi potrdil. Zmedo je med nepravdne stranke vneslo F., ki je pavšalno in avtomatsko, brez upoštevanja vseh navedenih dejavnikov pokazalo mejo, ki upoštevaje vse vidike geodetske stroke, ne ustreza dejanski katastrski meji. Tako je po pravični oceni določena meja, skladna s katastrsko mejo. Mejna točka tromeje na južni strani je zaključena v točki, ki so jo vsi trije mejaši določili sporazumno in potrjuje naravni iztek po pravični oceni in po stanju v katastru določene meje. Sodišče je še določilo mejo med parcelami 776, 801 in 822. Nato je na podlagi prvega odstavka 35. člena ZNP odločilo, da vsak udeleženec trpi svoje stroške postopka. Odločilo je, da skupne stroške trpita udeleženca postopka vsak do polovice. V obravnavanem primeru predlagatelj trpi ½ stroškov in prvi nasprotni udeleženec ½ stroškov glede na dolžino skupne meje. O višini ostalih stroškov postopka pa bo, skladno z določbo četrtega odstavka 163. člena ZPP v zvezi s členom 42 ZNP odločeno po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje prva nasprotna udeleženka po pooblaščencu. V pritožbi navaja, da je prejela sklep sodišča v tej zadevi ureditve meje, datiranim z dne 29. 11. 2022 ter elaborat za ureditev meje izvedenca D. D. Nasprotna udeleženka pa se z zapisanim potekom meje ne strinja in podaja pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Najprej v pritožbi izpostavlja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče je namreč navedlo v odločbi, da je uporabilo določbe starega Zakona o nepravdnem postopku in sicer določbe členov 135 in 138 ZNP, to je nepravilno, kajti dne 1. 3. 2021 je začel veljati ZNP-1, ki je uredil situacijo uporabe določb v primeru, da se je nepravdni postopek začel pred uveljavitvijo ZNP-1, pa je zadeva razveljavljena. V takšnem primeru se uporabijo v novem sojenju določbe ZNP-1. Sodišče nato napačno v točki 12. navaja, da je skica iz katere mora biti razviden sporni mejni prostor in meja, ki jo je določilo sodišče, sestavni del sklepa, vendar v konkretnem primeru v elaboratu izvedenca D. D. ni skice, iz katere je razviden sporni mejni prostor. Zato navaja, da iz elaborata izvedenca izmeritveni podatki za novo nastalo parcelo ne izhajajo. Zakon o evidentiranju nepremičnin ter Pravilnik o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiški knjigi, na katerega se sklicuje sodišče določata, da je potrebno na novo izračunati površine parcel. Sodišče nato ni v sklepu odločilo o tem, da se popravijo površine navedenih treh parcel s sodno določeno mejo. Prva nasprotna udeleženka pa tudi nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je potrebno mejo urediti po pravični oceni, ker kriterija močnejše pravice ter zadnja mirna posest nista izkazani. Iz celotnega dokaznega postopka nedvomno izhaja, da je imela prva nasprotna udeleženka zadnjo mirno posest na spornem mejnem prostoru in jo ima še danes. Sodišče bi pri določanju meje najprej moralo uporabiti ta kriterij. Preteklo stanje koriščenja je razvidno iz listinske dokumentacije. Pred letom 2010 je bila parcela 820/1 opredeljena kot javno dobro v lasti občine. Predlagatelj je vedel, da gre za parcelo, ki je javno dobro, prav tako je bil seznanjen z nakupom te parcele s strani prve nasprotne udeleženke. Dokazovanje mirne posesti izhaja tudi iz ograditve zemljišča z električnim pastirjem s strani nasprotne udeleženke. Zaradi vsega navedenega bi sodišče mora šteti, da v obdobju od 2010 do 2016 na spornem območju ni bilo spora glede posesti zemljišča oziroma koriščenja tega dela zemljišča s strani družine prve nasprotne udeleženke. Pred letom 2010 udeleženca sploh nista bila mejaša, saj je bila parcela opredeljena kot javno dobro in to tudi ne more biti sporno. Navedeno okoliščino je sodišče pri določanju meje spregledalo, zanemarilo. Iz izpovedb prič izhaja, da je nasprotna udeleženka nemoteno koristila sporno zemljišče dlje časa, vse do leta 2017, ko se je začel spor. Dokazni postopek je dokazal, da je nasprotna udeleženka v obdobju od leta 2010 do 2017, ko se je začel mejni spor, mejni prostor koristila in čistila skupaj z družino. Predlagatelju pa je bilo to znano in se temu ni protivil in bi zato sodišče moralo urediti mejo po zadnji mirni posesti, saj je le ta v postopku nedvomno dokazana. Nato navaja, da je sodišče tudi kriterij pravične ocene nepravilno ovrednotilo. Nasprotna udeleženka je namreč parcelo 820/1 k.o. ... pridobila v letu 2010 preko menjalne pogodbe z F. V zameno za pridobitev te parcele je K. prodala druge parcele in je sedaj s potekom meje po pravični oceni dejansko to parcelo v celoti tudi izgubila, kar vsekakor meri na prikrajšanje. Sodišče je nato določilo mejo, ki v naravi poteka po globeli oziroma pod brežino. Parcela 820/1 je bila v južnem delu široka 3 metre, sodišče bi zaradi nove odmere, moralo odmeriti tej poti 820/1 tudi brežino. Nato je mnenja, da je sodišče prve stopnje nepravilno določilo mejno točko v točki M8, saj je ta točka bistveno bolj zahodno kot vse ostale točke. Sodišče je napačno odmerilo mejo tudi v točkah J, M1, M2. V točki M1 je celotni sporni prostor dodelilo predlagatelju, podobno velja tudi za točko M2. Sodišče pa tudi ni upoštevalo dejstva, da sodi parc. št. 820/1 med zemljišča, ki spadajo med zaščiteno kmetijo, del parcele 820/1 namreč pripada po tem sklepu predlagatelju, kar dejansko pomeni, da gre za pravni posel, ki je podvržen prisilnim določbam Zakon o kmetijskih zemljiščih. Nasprotni udeleženki je pomembno, da obdrži vsak m2 nepremičnine glede na to, da vzreja ovce, ki se prosto pasejo tudi po bolj neugodnem terenu. Zaradi postavitve meje bolj vzhodno je tako pot v določenih mestih široka en meter. Prva nasprotna udeleženka s tako določeno mejo tudi ne bo mogla posekati gozdnega drevja v njeni lasti. Sodišče pa tudi ni zaslišalo pričo E. E., ki je s strani F. izvajale meritve na terenu leta 2016 in takratno stanje v naravi dobro pozna. Glede na obrazloženo nasprotna udeleženka predlaga, da sodišče ugodi njeni pritožbi ter razveljavi sklep sodišča prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek ter naloži predlagatelju povrnitev njegovih stroškov postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotnim udeležencem in predlagatelju, ki nanjo niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Druga nasprotna udeleženka sama v pritožbi priznava, da je prejela sklep sodišča datiran z dne 29. 12. 2022 ter elaborat za ureditev meje izvedenca D. D. Po določbi 171. člena ZNP-1 (vsebina sklepa o ureditvi meje) sodišče v sklepu natančno opiše določeno mejo in navede ugotovljeno vrednost spornega mejnega prostora. Tudi elaborat je sestavni del sklepa. Izrek sklepa opr. št. N 42/2021 z dne 29. 12. 2022, katerega je prejela tudi prva nasprotna udeleženka, tako v celoti ustreza vsebini sklepa o ureditvi meje kot je to določeno v omenjenem besedilu (171. člen ZNP-1). Iz točke I. izreka je razvidno, da je sodišče določilo vrednost spornega mejnega prostora. Iz točke II. izreka je natančno razviden opis določene meje, v točki III. izreka pa je zapisano, in odločeno, da je elaborat sestavni del sklepa in da gre za elaborat, katerega je izdelal v tem sodnem postopku postavljeni izvedenec geodetske stroke. Iz samega opisa izreka sklepa sodišča prve stopnje tako izhaja, da je sodišče prve stopnje kljub temu, da je napačno v točki 12. obrazložitve citiralo, da je uporabilo ZNP, sprejelo pravilno materialnopravno odločitev in sicer sklep - odločitev, ki povsem ustreza določbi prvega odstavka 171. člena ZNP-1. Na izdelan elaborat izvedenca, stranke tega nepravdnega postopka niso imele pripomb in je tako postal sestavni del izdanega sklepa. Po določbi 172. člena ZNP-1 (pošiljanje sklepa o ureditvi meje) sodišče pravnomočen sklep pošlje pristojni geodetski upravi. Pritožnica v pritoži navaja, da v elaboratu ni tudi skice, ker elaborat takšne skice ne vsebuje. Iz prej citirane določbe 171. člena ZNP-1 izhaja, da je elaborat sestavni del sklepa in skica v ZNP-1 ni omenjena. V času odločanja sodišča prve stopnje Zakon o evidentiranju nepremičnin ni bil več v veljavi, saj je v veljavo stopil že Zakon o katastru nepremičnin (ZKN; Ur. list RS, št. 54/2021). Iz samega elaborata izhaja, da je elaborat sestavljen strokovno in je sestavljen v skladu z določbami Zakona o katastru nepremičnin. Ker torej ni več dolžnosti, da mora biti skica sestavni del elaborata in ker dejansko v izreku in iz elaborata ne izhaja, da je sestavni del elaborata tudi zahtevana skica, kar je bilo sicer določeno v ZNP, zato sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb nepravdnega postopka, ker je izrek sklepa sestavljen pravilno, v skladu z določbo 171. člena ZNP-1. Sodišče druge stopnje pa je s tem sklepom odpravilo to kršitev določb nepravdnega postopka, saj je kljub napačni uporabi materialnega prava, odločitev sodišča prve stopnje, izražena v izreku sklepa, ki je izvršljiv le v izreku pravilna. Iz izreka izhaja, da je le-ta sestavljen materialnopravno pravilno in je odločitev sodišča prve stopnje, vsebovana v samem izreku tako materialnopravno pravilna. Neutemeljeno pritožnica nato v pritožbi navaja, da iz elaborata, ki je priloga sklepa niso razvidne na novo izračunane površine vseh parcel glede na novo sodno določeno mejo. Po mnenju nasprotne udeleženke bi elaborat moral vsebovati izračun sprememb površin parcelna št. 776, 777 in 820/1, vse k.o. ... in da bi sodišče v sklepu moralo odločiti o tem, da se popravijo površine navedenih treh parcel glede na sodno določeno mejo. Tudi v tem delu pritožba ni utemeljena. Kot že obrazloženo zgoraj, je v času odločanja sodišča prve stopnje že veljal Zakon o katastru nepremičnin (ZKN), medtem ko je Pravilnik o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiški knjigi že pred uveljavitvijo ZKN prenehal veljati. Sodišče prve stopnje zato ni bilo dolžno v sklepu odločiti o tem, da se popravijo površine navedenih treh parcel glede na sodno določeno mejo. Po določbi 16. člena ZKN je meja, ki je v katastru nepremičnin vpisana na podlagi dokončne pravnomočne sodne odločbe, urejena meja parcele. Po določbi tretjega odstavka 17. člena ZKN pa se površina parcel izračuna na zahtevo vlagatelja iz drugega odstavka 67. člena tega zakona, po uradni dolžnosti pa se na novo izračunajo površine parcel v primeru, ko se parcela v katastru nepremičnin označi kot urejena parcela. Iz teh določb tako izhaja, da ni bila dolžnost izvedenca in tudi ne sodišča, da opravi izračune kot jih je navedla nasprotna udeleženka. Po pravnomočnosti sklepa bo površine izračunal organ, pristojne geodetske uprave.

6. V nadaljevanju pritožbe prva nasprotna udeleženka očita sodišču, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in je posledično tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj iz celotnega dokaznega postopka nedvomno izhaja, da je imela prva nasprotna udeleženka zadnjo mirno posest na spornem mejnem prostoru, ki jo ima še sedaj, zaradi česar bi sodišče pri določanju meje moralo uporabiti ta kriterij. V tem delu pritožba ni utemeljena. Nasprotna udeleženka navaja, da je parc. št. 820/1 pridobila v letu 2010 z menjalno pogodbo od K. Ker je pred tem datumom bila javno dobro, je tako bil vsak poseg v to nepremičnino nezakonit. Pritožnica ne zatrjuje, da ji je ob menjalni pogodbi bila pokazana meja in sicer takšna, kot jo zatrjuje, da jo je uporabljala po letu 2010 oziroma že prej. Iz izvedenskega mnenja izvedenca izhaja, da je meja parc. št. 820/1 z mejnima parcelama 776 in 777 k.o. ... bila določena že v letu 1924 in se po tem datumu ni več spreminjala in tudi ni bila opravljena nobena dodatna geodetska izmera. Izvedenec je izrisal sodno določeno mejo, pri čemer je po mnenju sodišča upošteval, že tako določeno katastrsko mejo iz leta 1924. Mejo je nato sodišče določilo tako glede na teren in ugotovitve sodnega izvedenca geodetske stroke in je ugotovilo najverjetnejši potek javne poti, kot je bila zgodovinsko določena v katastru. Pri tem je sodišče upoštevalo zgodovinski približek meje, ki je bila sicer določena za davčne namene, ne zgolj z namenom ureditve mej, kot je izpovedal sodni izvedenec. Izvedenec pa je tudi podal mnenje, da se konfiguraciji globljeka ni spreminjala. Sodišče prve stopnje je tako upoštevalo te navedene okoliščine, sledilo je konfiguraciji terena, kjer je najverjetneje potekala katastrska meja. Središče poti je izkustveno in glede na strm teren na obeh straneh globljeka in je najverjetneje potekalo po sredini globljeka, tako je izpovedal tudi sodni izvedenec geodetske stroke. Običajna širina poti je 3 metre, kar je dovolj za uporabo traktorja s priključki. Sodišče je zato na podlagi mnenja izvedenca določilo mejo tako, da jo je odmaknilo meter in pol od središčne linije poti proti parc. št. 776 in 777 k.o. ... in je tam postavilo mejo med parc. št. 820/1 in 776 in 777. Meja tako poteka po naravni liniji. Tako določena meja ne ovira udeležencev pri uživanju in uporabljanju njihovih nepremičnin ter sledi naravni liniji konfiguracije terena. Ker tako iz sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da je z menjalno pogodbo nasprotna udeleženka pridobila le tisti del parcele 820/1, ki se po katastrski meji ni spreminjal, tako ni uspela dokazati, da je izvrševala zadnjo mirno posest v večjem obsegu kot je potekala katastrska meja, določena v letu 1924. Zato pritožba v tem delu ni utemeljena. Prva nasprotna udeleženka tako ne more dokazovati z ograditvijo zemljišča z električnim pastirjem, da ji po zadnji mirni posesti pripada več zemljišča, kakor pa le-to predstavlja parcela 820/1 v naravi. Predlagateljica sama priznava, da pred letom 2010 s predlagateljem nista bila mejaša, po letu 2010 pa je bila prva nasprotna udeleženka upravičena, da uporablja pridobljeno parcelo 820/1 v mejah, že katastrsko določenega obsega iz leta 1924. Po tej katastrski meji je sodišče, na podlagi mnenja izvedenca izhajalo iz že urejene meje iz leta 1924. Zato kriterij zadnje mirne posesti, ki naj bi se uporabljal po letu 2010 do leta 1017 ni pravilni kriterij in se nanj neutemeljeno, v pritožbi sklicuje prva nasprotna udeleženka. Tako je sodišče prve stopnje kot je obrazložilo pri urejanju meje, pravilno uporabilo kriterij pravične ocene, mejo je določilo tam, kjer je kot katastrska meja predhodno že potekala in je tudi po zaključku sodišča druge stopnje takšna odločitev pravična. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je nasprotna udeleženka K. je prodala druge parcele in je sedaj s potekom meje dejansko to parcelo 820/1 v celoti tudi izgubila in je s to mejo prikrajšana. Kot je obrazloženo, je sodišče prve stopnje določilo mejo po zadnji katastrski meji iz leta 1924, katero je dejansko z menjalno pogodbo v naravi kakor tudi po katastru, pridobila prva nasprotna udeleženka, vse kar zatrjuje in zahteva več ne pomeni, da bi sodišče moralo uporabiti kriterij zadnje mirne posesti, ker nasprotna udeleženka ni mogla z določitvijo meje po zadnji katastrski meji pridobiti manjši del nepremičnine torej manj poti kakor je že bila določena leta 1924 in, ki je bila očitno v takšni obliki tudi predmet menjalne pogodbe. Nasprotna udeleženka ne pove, da ni vedela za potek katastrske meje in da je štela, da katastrska meja poteka drugje, torej v večjem obsegu v njeno korist, kot je bila zarisana v letu 1924. Sodišče prve stopnje je v točki 26. obrazložitve tudi natančno opisalo kje poteka katastrska meja in je ugotovilo, da se katastrska meja od dneva določitve do danes v katastru ni spreminjala, zato je pritožba v delu, ko navaja, da dejansko meja ne poteka tako kot jo je opisalo sodišče prve stopnje, neutemeljena. Neutemeljeno pritožnica tudi zahteva, da bi ji sodišče moralo odmeriti tudi brežino zaradi vzdrževanja, saj je s tem, ko je prešla v zasebno last, je ta nepremičnina izgubila status javnega dobra in v naravi ni več javna cesta. Iz mnenja izvedenca izhaja, da je mejo določil po poteku kot je potekala dosedaj in je v naravo prenesel mejne točke, kot izhajajo iz katastra iz leta 1924. Zato je neutemeljena pritožba, da je izvedenec in s tem sodišče napačno določilo mejo v točkah M1 in M2 ter v točki M8. Iz načela pravične ocene, ki dejansko sledi dosedanji katastrski meji pa izhaja, da sodišče prve stopnje predlagatelju ni moglo dodeliti več spornega prostora kot bi mu le-ta pripadal glede na katastrsko mejo parcele 820/1 in z ostalimi parcelami. Parcelne številke 820/1 in ostale parcele, ki ležijo severno od te parcele pa so v lasti prve nasprotne udeleženke in si bo zato lahko na teh nepremičninah uredila vse, kar je potrebno za uporabo hiše in ostalih nepremičnin.

7. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da parc. št. 820/1 predstavlja zaščiteno kmetijo in da je dejansko pripadla predlagatelju in da je s tem prišlo do pravnega prometa na tej nepremičnini, ki pa jo Zakon o kmetijskih zemljiščih ne dovoljuje. V konkretnem primeru je sodišče le določilo mejo med parcelami in ni šlo za pravni posel in ker se dejansko, že določena katastrska meja od leta 1924 ni spreminjala, tako tudi ni moglo priti do prikrajšanja zemljišča 820/1 v škodo prve nasprotne udeleženke, prva nasprotna udeleženka pa v pritožbi konkretno ne omeni, kakšna je dejanska razlika v m2, kot jo ocenjuje sama in kot bo določena sedaj, po dokončno določeni meji med temi spornimi nepremičninami. Glede nemožnosti poseka dreves pa te pritožbene trditve predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, saj kaj takšnega prva nasprotna udeleženka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala.

8. Sodišče tudi ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ker ni zaslišalo predlagane priče E. E., ki je s strani geodetskega podjetja F. izvajala meritve na terenu v letu 2016. Sodišče prve stopnje se je do tega dokaznega predloga opredelilo in je navedlo, da bi ta priča lahko izpovedala le okoli izdelave samega elaborata F., ki pa ga je sodišče prve stopnje ocenilo kot takšnega, da je F. pavšalno in avtomatsko, brez upoštevanja vseh dejavnikov pokazal mejo, ki upoštevaje vse vidike geodetske stroke ne ustreza dejanski katastrski meji. Le po pravični oceni določena meja pa je skladna s katastrsko mejo in je elaborat izvedenec izdelal skladno s katastrsko že določeno mejo. Zato sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

9. Glede na obrazloženo se tako izkaže, da je sodišče prve stopnje določilo s sklepom mejo, ki ustreza vsem pogojem iz člena 171 ZNP-1 in je pri tem pravilno uporabilo kriterij iz 77. člena SPZ. Pravilna je tudi odločitev o stroških tega postopka, čeprav je sodišče prve stopnje tu zmotno uporabilo materialno pravo, ker je odločilo po ZNP. Določbe ZNP-1 glede stroškov postopka, le-teh ne urejajo drugače. Po določbi 173. člena ZNP-1 skupne stroške postopka za ureditev meje krijejo udeleženci praviloma v sorazmerju z dolžino svojih meja, sodišče pa lahko o stroških postopka odloči tudi drugače. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o stroških ugotovilo, da je meja, ki jo je sodišče sedaj uredilo v tem postopku skupna za predlagatelja in prvega nasprotnega udeleženca, zato je odločilo, da skupne stroške trpita udeleženca postopka vsak do ½, torej predlagatelj ½ in prva nasprotna udeleženka, drugo polovico. O višini stroškov pa bo odločeno po pravnomočnosti tega sklepa.

10. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 365 ZPP v zvezi s členom 42 ZNP-1 pritožbo prvo nasprotne udeleženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo v izreku sklepa in sodišče druge stopnje je odpravilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka in tudi nepravilnosti glede zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču prve stopnje pa se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP in ZNP-1, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti.

11. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP,vse v zvezi s členom 42 ZNP-1).