Jedro

Splošna dikcija da 'stranka prereka navedbe tožene stranke, v kolikor se z njimi izrecno ne strinja' v skladu z uveljavljeno sodno prakso ne predstavlja konkretiziranega zanikanja dejstva; dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, pa se štejejo za priznana.

Izrek

1. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Pritožbi zoper sklepa z dne 22.08.2008 in z dne 26.8.2008 se zavrneta in potrdita sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo z dne 18.06.2008 je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je ta od tožene stranke zahtevala plačilo zneska 16.437,33 EUR s pp. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 22.08.2008 tožeči stranki naložilo plačilo potnih stroškov priče J. H. v višini 228,36 EUR. S sklepom z dne 26.08.2008 pa je sodišče prve stopnje sklenilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 893,21 EUR.

Zoper sodbo in oba navedena sklepa se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka.

V pritožbi zoper sodbo je navedla, da je tožeča stranka oškodovancu za nesrečo z dne 17.06.2003 izplačala škodo in ima na izrecni podlagi zakona izplačani znesek pravico terjati od tožene stranke. Toženec se je v odgovoru na tožbo res skliceval na izjavo z dne 2.07.2004, ki pa odgovoru na tožbo ni bila priložena in tožeči stranki ne vročena. Tožeča stranka je navedbe v odgovoru na tožbo izrecno prerekala v pripravljalnih vlogah z dne 23.10.2007 in 7.1.2008. Sodišče je mimo vsebine spisa zaključilo, da med strankama ni sporno, da je J.j H. 2.07.2004 podpisal izjavo in da prejeti znesek 250.000,00 SIT v celoti pokrije vse njegove terjatve iz naslova škode iz predmetne prometne nesreče. Tožeča stranka je škodo plačala na podlagi sklenjene poravnave, saj je imel oškodovanec zakonsko podlago zahtevati odškodnino po predmetnem škodnem dogodku. Ker je bilo vozilo, s katerim je v času nastanka škode upravljal toženec nezavarovano, je bilo plačilo škode upravičeno.

V pritožbi zoper sklep z dne 22.08.2008 je tožeča stranka navedla, da je sodišče neutemeljeno naložilo plačilo stroškov priče izključno tožeči stranki, saj je zaslišanje priče J. H. predlagala tudi tožena stranka. Sodišče je prav tako nekritično priznalo višino potnih stroškov priče v obliki kilometrine, saj na relaciji V.-L. obstaja javni prevoz.

V pritožbi zoper sklep z dne 26.08.2008 pa je tožeča stranka navedla, da ker je sodišče s sodbo nepravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, je posledično tudi napačno uporabilo materialno pravo v zvezi z odločitvijo o stroških.

Tožena stranka na pritožbe zoper sodbo in oba sklepa ni odgovorila.

Pritožbe niso utemeljene.

O pritožbi zoper sodbo z dne 18.06.2008 Tožeča stranka od toženca kot lastnika nezavarovanega traktorja, udeleženega v prometni nesreči, zahteva povračilo izplačane odškodnine drugemu udeležencu v prometni nesreči in stroškov likvidacije postopka. Na podlagi 41. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur. l. RS, št. 70/1994 z nadaljnjimi spremembami, v nadaljevanju ZOZP) ima slovensko zavarovalno združenje, i. e. tožeča stranka, odškodnino in stroške pravico izterjati od lastnika nezavarovanega vozila, vendar je upravičena do povrnitve le, če ju je utemeljeno plačala. Združenje v tem primeru odgovarja tako, kot bi odgovarjala zavarovalnica, če bi bilo zavarovanje sklenjeno (38. člen ZOZP). Ker gre za regresni zahtevek, lahko toženec zoper tožečo stranko poda vse ugovore, ki bi jih imel proti oškodovancu, med drugim tudi to, da je oškodovancu iz naslova škodnega dogodka že poravnal vso škodo, ki je le-temu nastala. Tak ugovor je v predmetni zadevi že v odgovoru na tožbo in tudi v nadaljevanju postopka uveljavljal toženec in se skliceval na izjavo, ki jo je dne 2.07.2004 podpisal oškodovanec J. H., in jo je toženec ter predložil kot dokaz. V izjavi, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je oškodovanec potrdil prejem 250.000,00 SIT in izrecno izjavil, da ta znesek v celoti pokrije vse njegove pretekle, sedanje in bodoče odškodninske zahtevke (list. št. B1). Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da oškodovanec od toženca po podpisu te izjave ne bi mogel ničesar več terjati, kar pomeni, da je zavarovalno združenje plačalo škodo neutemeljeno in zato sedaj ne more terjati njenega povračila od oškodovalca.

Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje protispisno zaključilo, da med strankama ni sporno, da je oškodovanec J. H. podpisal izjavo in da je tožeča stranka navedeno dejstvo prerekala. Iz spisa je razvidno, da se je toženec na navedeno izjavo obširno skliceval že v odgovoru na tožbo in ponovno v pripravljalni vlogi z dne 13.12.2007. Tožeča stranka niti v svojih vlogah niti na glavni obravnavi ni prerekala verodostojnosti izjave ali njene vsebine. Pritožbeno sodišče pri tem opozarja, da splošna dikcija da 'stranka prereka navedbe tožene stranke, v kolikor se z njimi izrecno ne strinja' v skladu z uveljavljeno sodno prakso ne predstavlja konkretiziranega zanikanja dejstva; dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, pa se štejejo za priznana.

Tožnik v pritožbi prav tako navaja, da izjava z dne 2.07.2004 ni bila priložena kopiji odgovora na tožbo in mu ta listina sploh ni bila vročena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz vsebine vročilnice št. 13536 z dne 12.10.2006 (list. št. 27 v spisu) res ne izhaja, da je bila tožeči stranki kot priloga odgovoru na tožbo poslana tudi navedena listina. Vendar pa bi morala tožeča stranka sodišče na to opozoriti, zlasti, ker iz odgovora na tožbo nedvoumno izhaja, da je bila izjava priloga odgovora na tožbo in se tožena stranka nanjo tudi obširno sklicuje ne le v tej, ampak tudi v naslednji pripravljalni vlogi. Prav tako iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 18.01.2008 (list. št. 57) izhaja, da je sodišče na glavni obravnavi v postopku dokazovanja vpogledalo v listine, ki jih je predložila tožena stranka, konkretno tudi navedeno izjavo. Na glavni obravnavi je bil prisoten tudi pooblaščenec tožeče stranke, ki tudi takrat ni opozoril, da mu listina, ki jo navaja sodišče, ni bila vročena. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da bi tožeča stranka mogla in morala nevročitev navedene listine uveljavljati že v postopku pred sodiščem prve stopnje, saj iz povedanega izhaja, da je bila listina večkrat izrecno omenjena in jo je na glavni obravnavi tudi sodišče v dokazne namene vpogledalo.

Pritožbeno sodišče je, kot izhaja iz povedanega, zavrnilo pritožbene navedbe zoper sodbo in ker tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnje spremembe; v nadaljevanju ZPP)), je v skladu s 353. členom ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

O pritožbi zoper sklep z dne 26.08.2008 Tožeča stranka se je pritožila tudi zoper sklep z dne 26.08.2008, s katerim ji je sodišče prve stopnje naložilo v plačilo pravdne stroške. Kot izhaja iz že povedanega, je pritožbeno sodišče potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede na to je v skladu s 154. in 155. členom ZPP pravilna tudi odločitev prvostopenjskega sodišča o plačilu pravdnih stroškov, saj je stranka, ki v pravdi ne uspe, dolžna povrniti pravdne stroške nasprotni stranki (1. odstavek 154. člena ZPP).

O pritožbi zoper sklep z dne 22.08.2008 V zvezi s pritožbo zoper sklep z dne 22.08.2008 pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da sicer drži pritožbena navedba, da sta pričo J. H. predlagali obe pravdni stranki, kar pomeni, da v skladu z 2. odstavkom 153. člena ZPP stroške za izvedbo dokaza nosita obe stranki. Ker pa tožeča stranka v pravdi ni uspela, mora v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP nasprotni stranki povrniti njene pravdne stroške, katerih del pa so tudi potni stroški za prihod priče, zato je potrebno tožeči stranki naložiti plačilo potnih stroškov priče J. H. v celoti. Tudi očitek, da je prvostopenjsko sodišče potne stroške omenjene priče priznalo previsoko, ker je upoštevalo kilometrino in ne stroškov javnega prevoza, je pritožbeno sodišče zavrnilo. Med krajema V.n (HR) in L. namreč ni direktne prometne povezave z javnim prevoznim sredstvom (vlak ali avtobus) in bi priča s prestopanjem za prihod na sodišče izgubila nesorazmerno veliko časa, kot je pravilno navedlo že prvostopenjsko sodišče. Glede očitka, da priča ni predložila nobenih dokumentov, s katerimi bi izkazala upravičenost do zahtevanih potnih stroškov, pa pritožbeno sodišče opozarja, da je priča na glavni obravnavi dne 18.06.2008 ustrezno priglasila relacijo za potne stroške, iz spisa pa je na podlagi naslova vročanja tudi razvidno, da priča dejansko živi v D. V. na HR., v kraju v bližini mesta V..

Pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ob preizkusu tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je na podlagi 2. odstavka 365. člena ZPP tudi pritožbi zoper oba sklepa kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sklepa sodišča prve stopnje.