Jedro

Zmotno je prepričanje dolžnika, da bi se izvršba v tem primeru lahko opravila le z izvršilnim sredstvom po 227. členu ZIZ (dopustitev in opustitev). Ne gre namreč za izvršbo nedenarne terjatve, temveč za izvršbo denarne terjatve.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (I.) zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi in (II.) dolžniku naložilo plačilo nadaljnjih izvršilnih stroškov s pripadki.

2. Dolžnik se je zoper sklep pritožil iz vseh pritožbenih razlogov.

3. Upnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ.

6. Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko naj ne bi presojalo ostalih ugovornih trditev: da pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani ni primeren izvršilni naslov za uveljavitev denarne terjatve upnika, ker ne izpolnjuje standarda izvršilnega naslova po prvem odstavku 21. člena ZIZ; da je sodišče z izvršilnim naslovom dolžniku naložilo le obveznost dopustiti poplačilo s prodajo solastniškega deleža, zato bi se izvršba lahko opravljala le z izrekom denarne kazni po 227. in 226. členu ZIZ.

7. Sodišče prve stopnje je v 6. točki obrazložitve navedlo zadosti razlogov za sprejeto odločitev, ki so tudi pravilni. Navedlo je, da je s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 18. 9. 2012 odločeno, da je dolžnica dolžna dopustiti, da upnik svojo denarno terjatev v znesku 41.297,43 EUR s pripadki poplača s prodajo solastniškega deleža do ½ dolžničine nepremičnine. Nadalje je navedlo, da lahko upnik prodajo solastniškega deleža (in posledično poplačilo svoje denarne terjatve) doseže le tako, da predlaga izvršbo s prodajo te nepremičnine.

8. Ni pravilno dolžnikovo stališče, da naj bi bila sodba, ki predstavlja izvršilni naslov, v prvem odstavku ugotovitvene narave, v drugem pa dopustitvene (in ne dajatvene) narave.

9. V konkretni zadevi je sodba, ki predstavlja v tej zadevi izvršilni naslov, paulijanska sodba. V njej je sodišče prve stopnje ugotovilo (prvi odstavek I. točke), da je darilna pogodba … brez pravnega učinka proti tožeči stranki (upnik) do višine njene terjatve 41.297,43 EUR s pripadki … do plačila, ter (drugi odstavek I. točke) odločilo, da je dolžna tožena stranka (dolžnik) dopustiti, da tožeča stranka (upnik) svojo terjatev … poplača s prodajo solastniškega deleža do ½ nepremičnine ID znak … . Konkretna sodba ima dvočlenski izrek, ki je oblikovalne in dajatvene narave(1). Sodba, ki je izvršilni naslov v tej zadevi, ni ugotovitvena sodba. V skladu s določbo 260. člena Obligacijskega zakonika - OZ postane izpodbito pravno dejanje brez učinka proti upniku šele v posledici ugotovitve zahtevku na izpodbijanje. To pomeni, da se izpodbojna pravica lahko uveljavlja samo sodno in jo je tako treba uresničiti z oblikovalnim tožbenim zahtevkom. Dajatveni zahtevek nastane šele z ugoditvijo oblikovalnemu zahtevku na izpodbijanje pravnega dejanja, saj ima šele izguba učinka izpodbitnega dejanja proti upniku za posledico obveznost tožene stranke dopustiti poplačilo iz premoženja, ki je predmet izpodbitega pravnega dejanja. Sodba, ki v tem primeru predstavlja izvršilni naslov, je primerna za izvršbo, saj je v svojem dajatvenem delu primerna za izvršbo (izpolnjuje pogoje po prvem odstavku 21. člena ZIZ). Sodba v drugem odstavku I. točke vsebuje ustrezni eksekutivni element(2).

10. S tem je odgovorjeno tudi na pritožbeno navedbo, da sodba, ki v tem postopku predstavlja izvršilni naslov, nima roka za izpolnitev, ker pa s predmetno sodbo dolžnici ni bila naložena izpolnitev obveznosti, tega ne more nadomestiti sodišče po drugem odstavku 21. člena ZIZ. Višje sodišče še dodaja, da v dajatvenem delu ne gre za klasično kondemnatorno sodbo, s katero bi bila dolžniku naložena dajatev, zato je uporaba prvega odstavka 313. člena ZPP in drugega odstavka 21. člena ZIZ v tem primeru izključena.

11. Zmotno pa je tudi prepričanje dolžnika, da bi se izvršba v tem primeru lahko opravila le z izvršilnim sredstvom po 227. členu ZIZ (dopustitev in opustitev). Iz zgoraj navedenih razlogov izhaja, da ne gre za izvršbo nedenarne terjatve, temveč za izvršbo denarne terjatve (glede katere je izdana oblikovalna sodba), dolžnik je le dolžan dopustiti, da se izvršba opravi iz njegovega premoženja. Le-ta pa se opravi z izvršilnim sredstvom za izterjavo denarne terjatve, kot je to pravilno navedlo že sodišče prve stopnje

12. Pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

(1) Prim. Vrhovno sodišče sklep II Ips 141/2010 z dne 7. 11. 2013. (2) Ibidem.