Jedro

Samo zato, ker je oškodovančevo telesno poškodbo ugotovil izvedenec sodno medicinske stroke, in ne izvedenec travmatolog, dejansko stanje ne more biti zmotno ugotovljeno.

Izrek

Pritožba obdolženega F. B. ml. se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi F. B. ml. je dolžan plačati 40.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženec spoznan za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po II. in I. odstavku 133. člena Kazenskega zakonika. Izrečena je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo tri mesece zapora in preizkusno dobo treh let. Obdolžencu so bili naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka v znesku 61.566,00 SIT in povprečnina v znesku 40.000,00 SIT.

Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil obdolženec po zagovornici zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka. Predlagal je njeno spremembo ter izdajo oprostilne sodbe, sicer pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje o ugovoru krajevne nepristojnosti je pravilna, ko je sicer pritožbena razlaga o edini možnosti vložitve ugovora te vrste šele po prebranem obtožnem predlogu napačna. Začetek glavne obravnave je jasno določen v I. odstavku 443. člena Zakona o kazenskem postopku in potem, ko so opravljene vse uvodne formalnosti.

V tej fazi glavne obravnave je še vedno mogoč ugovor krajevne nepristojnosti, ki pa je bil v tej zadevi vložen šele po začetku glavne obravnave, ko po 441. členu istega zakona ni bil več dovoljen.

Zato v tem delu sojenja na prvi stopnji določila kazenskega postopka niso mogla biti kršena.

Z zavrnitvijo dokaznih predlogov obrambe na glavni obravnavi ni moglo priti do zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, še zlasti do takšnih, ki so navedene v pritožbi. Sodišče odloča o dokaznih predlogih strank in oškodovanca glede na ugotovljenost dejanskega stanja, ki pogojuje potrebnost ali nepotrebnost izvedbe posameznih dokazov. V veljavnem Zakonu o kazenskem postopku ni določbe, ki bi zapovedovala dolžnost izvedbe vseh predlaganih dokazov. Zato morebitna napačna odločitev o dokaznem predlogu obrambe v tej zadevi ne bi pomenila kršitve pravil postopka, pač pa le nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče druge stopnje meni, da je odločitev sodišča prve stopnje o dokaznih predlogih obrambe, ki je v izpodbijani sodbi tudi ustrezno obrazložena, povsem pravilna.

Sodišče druge stopnje ni zasledilo v ugotovljenem dejanskem stanju prav nič oporečnega. Ocena izvedenih dokazov je pravilna, kar velja tudi za izpovedbe vseh prič,ki so izpovedale v obdolženčevo korist. Sodišče druge stopnje poudarja skladnost oškodovančeve izpovedbe in izpovedb njegovih sorodnikov z mnenjem izvedenca sodnomedicinske stroke, ki mu pritožnik neutemeljeno očita strokovno nesposobnost glede ugotovitve narave in načina nastanka oškodovančeve telesne poškodbe. Ta je z medicinsko dokumentacijo nedvomno dokazana. V postopku na prvi stopnji sodelujoči izvedenec sodnomedicinske stroke ima resnično dolgoletne izkušnje, razen tega je dovolj strokovno usposobljen za oceno telesnih poškodb tudi na živih ljudeh, ko sicer pritožba v tem delu ni povsem razumljiva. Zato tudi razlikovanje med izvedencem travmatologom in izvedencem sodnomedicinske stroke ni sprejemljivo. Glede na navedbe v tem delu pritožbe je bilo po mnenju sodišča druge stopnje prav mnenje izvedenca dr. A. H. vsestransko izdelano, saj sicer ne bi moglo biti tako obsežno, vendar neutemeljeno grajano. Sodišče druge stopnje opozarja, da v spisu ni niti podatka niti dokaza, da naj bi bil oškodovanec poškodovan drugje. Zato je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje,da je oškodovančevo poškodbo povzročil samo obdolženec na način, opisan v krivdoreku izpodbijane sodbe.

Sodišče druge stopnje je ocenilo še primernost izrečene kazenske sankcije. Mnenja je, da ta ustreza vsem ugotovljenim okoliščinam in je zato ni mogoče spremeniti v obdolženčevo korist. Sodišče druge stopnje meni, da obdolženec z delom na domači kmetiji toliko zasluži, da bo stroške kazenskega postopka na prvi stopnji zmožen plačati. Sicer pa se v pritožbi plačilna nesposobnost sploh ne zatrjuje, ko sicer do kršitve določb kazenskega postopka z izdajo takšne stroškovne odločbe sploh ne more priti.

V pritožbi ni obrazloženo, v čem naj bi sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon. Zato se je sodišče druge stopnje tudi glede teh kršitev omejilo na obseg uradnega preizkusa, pa jih ni ugotovilo.

Glede na obrazloženo pritožbi ni bilo ugoditi.

Zaradi neuspeha s pritožbo mora obdolženec plačati povprečnino, ki je edini strošek tega pritožbenega postopka. Znesek je odmerjen z upoštevanjem zapletenosti zadeve, trajanja pritožbenega postopka in že omenjenih obdolženčevih premoženjskih razmer.