Jedro

Vrhovno sodišče RS je v odločbi III Ips 1/2020 zavzelo stališče, da med pisanja, za katera ZPP predvideva osebno vročitev, spadajo zgolj tožba, sodba sodišča prve stopnje, sklep, zoper katerega je dovoljena posebna pritožba, izredno pravno sredstvo, nalog za plačilo sodne takse in vabilo. Ob tem je pojasnilo, da je določbo treba razlagati tako, da se navedba izrednega pravnega sredstva nanaša na vložitev tega pravnega sredstva samega in ne na odločbo, zoper katero je izredno pravno sredstvo dovoljeno. Za odstop od te uveljavljene sodne prakse, ki ji vrhovno sodišče dosledno sledi tudi pri presoji pravočasnosti predlogov za dopustitev revizije in je podprta s pravno teorijo, pritožba ne ponudi utemeljenega razloga. Pritožbeno sodišče zato ne more pritrditi nasprotnim pritožbenim navedbam o drugačni jezikovni razlagi prvega odstavka 142. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti 485,31 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog tožencev za dopolnitev sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 520/2023 s 16. 5. 2023. 2. Zoper sklep se pritožujeta toženca, ki grajata odločitev, da sta predlog za dopolnitev sodbe vložila prepozno. Jezikovna razlaga določila prvega odstavka 142. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) privede do zaključka, da je odločbo, zoper katero je dovoljena pritožba ali izredno pravno sredstvo, treba vročati osebno. Ker je zoper odločitev višjega sodišča dopustno izredno pravno sredstvo, bi jo sodišče moralo vročiti osebno. Ob takšnem razumevanju je predlog tožencev pravočasen. Osebno vročitev predvideva tudi drugi odstavek 142. člena ZPP, in sicer, če sodišče oceni, da je potrebna posebna previdnost, kar se nanaša tudi na rok za dopolnitev sodbe. Sodišče zadeve ni vodilo v skladu s pravili sodnega reda. Ker nima povratnice, se ne more sklicevati na pravno relevantno listino v zvezi s potekom roka. Predpisana kuverta je predrugačena, tako da ni čitljiva. Sodišče je to pomanjkljivost odpravljalo z zahtevo po posredovanju potrdila o oddaji pošiljke na Petrolu, namesto da bi samo evidentiralo ovojnico oziroma upoštevalo njune navedbe o teku roka.

3. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz povratnice, pripete k listovni številki 802 spisa, in poizvednice na listovni številki 817 spisa izhaja, da je bila sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 520/2023 tožencema vročena 30. 5. 2023, tako da je bila puščena v njunem hišnem predalčniku. Toženca sta predlog za dopolnitev sodbe vložila 15. 6. 2023. Za odločitev o pravočasnosti njune vloge je odločilen odgovor na vprašanje, ali bi moralo sodišče odločbo pritožbenega sodišča vročati osebno ali zadostuje navadna vročitev po določilu 140. oziroma prvega odstavka 141. člena ZPP.

6. Zaključek sodišča prve stopnje glede razlage prvega odstavka 142. člena ZPP o pošiljkah, ki jih je treba vročati osebno, je skladen s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS1. To je v odločbi III Ips 1/2020 zavzelo stališče, da med pisanja, za katera ZPP predvideva osebno vročitev, spadajo zgolj tožba, sodba sodišča prve stopnje, sklep, zoper katerega je dovoljena posebna pritožba, izredno pravno sredstvo, nalog za plačilo sodne takse in vabilo. Ob tem je pojasnilo, da je določbo treba razlagati tako, da se navedba izrednega pravnega sredstva nanaša na vložitev tega pravnega sredstva samega in ne na odločbo, zoper katero je izredno pravno sredstvo dovoljeno. Za odstop od te uveljavljene sodne prakse, ki ji vrhovno sodišče dosledno sledi tudi pri presoji pravočasnosti predlogov za dopustitev revizije in je podprta s pravno teorijo2, pritožba ne ponudi utemeljenega razloga. Pritožbeno sodišče zato ne more pritrditi nasprotnim pritožbenim navedbam o drugačni jezikovni razlagi prvega odstavka 142. člena ZPP.

7. Pritožnika tudi ne moreta uspeti s sklicevanjem na določilo drugega odstavka 142. člena ZPP, po katerem se druga pisanja vročajo osebno samo, če tako določa zakon ali če sodišče oceni, da je potrebna zaradi listin, ki so predložene v izvirniku, ali iz kakšnega drugega razloga večja previdnost. Možnost vložitve predloga za dopolnitev sodne odločbe razloga za večjo previdnost v smislu te določbe nedvomno ne predstavlja.

8. Pritožnika ne grajata ugotovitev sodišča prve stopnje o datumu, ko je bila pošiljka puščena v hišnem predalčniku, zato so nerazumljive njune pritožbene navedbe o predrugačenju predpisanega obrazca in evidentiranju ovojnice. Datum je tudi sicer jasno razviden iz potrdil, navedenih v 5. točki tega sklepa.

9. Ker se pri vročitvi po 141. členu ZPP šteje, da je bila opravljena na dan, ko je bilo pisanje puščeno v predalčniku, sta toženca predlog za dopolnitev sodbe vložila po poteku 15 dnevnega roka iz prvega odstavka 325. člena ZPP. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je njun predlog zavrglo, je glede na navedeno pravilna.

10. Ker pritožba ni utemeljena, jo je ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih razlogov iz drugega odstavka 350. člena ZPP pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Toženca, ki s pritožbo nista uspela, sta dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka, in sicer 650 točk za odgovor na pritožbo (upoštevajoč, da gre za pritožbo zoper procesni sklep), kar povečano za materialne stroške in DDV znaša 485,31 EUR.

1 Primerjaj sklepe VS RS III Ips 1/2020, III DoR 101/2022, III DoR 20/2022, II DoR 529/2021. 2 Aleš Galič, Komentar 142. člena ZPP; Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga.