Jedro

V konkretnem primeru sta se pogodbeni stranki (faktor in odstopnik) dogovorila za faktorjevo možnost odstopa od nakupa spornih in neplačanih terjatev. Dogovorjen je bil torej nepravi faktoring. V primeru odstopa od nakupa zato nastopi odstopnikova obveznost vrnitve prejetega zneska.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju opr. št. Ig 2003/01380 z dne 30. 9. 2003 in zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo glavnice v znesku 7.373.203,20 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 14. 9. 2002 do plačila in izvršilnimi stroški upnika. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 494.820,00 SIT.

Zoper sodbo je pravočasno pritožbo vložila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavo prvostopenjskemu sodišču. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pogodbo o faktoringu je pogodba, pri kateri se klient zaveže faktorju ponuditi terjatve svojih dolžnikov v zameno za zagotavljanje finančnih sredstev, faktor pa ponudbo sprejeti, če ga zadovoljuje plačilna sposobnost dolžnikov. Hkrati s sprejemom ponudbe se zaveže faktor klientu ponuditi storitve v zvezi z upravljanjem terjatev in morebitne druge storite, klient pa faktorju plačati določene obresti za nudena finančna sredstva, provizijo za morebitni prevzeti riziko del credere in opravljene storitve (mag. Boris Jerman: Pogodba o faktoringu, Podjetje in delo, št. 3/2003, stran 506 in naslednje). Če lahko faktor ob neplačilu dolžnika zahteva regres od klienta, govorimo o nepravem faktoringu (dr. Renato Vrenčur: Moderne oblike zavarovanja plačil, GV Založba, Ljubljana 2005, stran 166). Pri pravem faktoringu trpi riziko neplačila dolžnika faktor (prevzem rizika del credere), pri nepravem pa nosi ta riziko klient. Pri nepravem faktoringu dobi klient takojšnje izplačilo, ob morebitnem neplačilu dolžnika pa mora faktorju vrniti prejeti znesek. Šele tedaj, ko klient prejeti znesek vrne faktorju, mora faktor (prej prenesene) terjatve prenesti nazaj na klienta.

V konkretnem primeru je iz Pogodbe o faktoringu št. 408/2002-FD z dne 6. 3. 2002 (priloga A3; nadalje: Pogodba) v skladu z ugotovitvami sodišča prve stopnje razvidno, da sta se pogodbeni stranki, to je L. F. d.d. (pravni prednik tožeče stranke) kot faktor in L. d.o.o. kot odstopnik, dogovorila za faktorjevo možnost odstopa od nakupa spornih in neplačanih terjatev (12. člen Pogodbe). Iz navedenega torej izhaja, da je bil med pogodbenima strankama dogovorjen nepravi faktoring, ki se izkazuje v klientovi odgovornosti faktorju v primeru, da dolžnik ugovarja obstoju terjatve. V primeru odstopa od nakupa zato nastopi odstopnikova obveznost, povrniti presežek negativnega salda, ki se kaže kot vrnitev prejetega zneska. V takem primeru, ko faktor realizira svojo pravico do odstopa, se torej vzpostavi terjatev faktorja do odstopnika, kot to utemeljeno v pritožbi navaja tožeča stranka. Zato je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje zmotno presodilo Dogovor o obročnem odplačevanju, ki je bil sklenjen med L. F. d.o.o. kot upnikom in P. G. kot dolžnikom dne 29. 1. 2003 (priloga B1; nadalje: Dogovor). Glede na jasno vsebino Dogovora izhaja dolg dolžnika G. v višini 6.169.620,26 SIT do upnika iz regresne obveznosti financiranja računov, odstopljenih po Pogodbi. Zato je iz navedenega mogoče zaključiti le, da je P. G. z navedenim Dogovorom prevzel dolg odstopnika (družbe L. d.o.o.) do faktorja, ki izhaja iz realizirane pravice faktorja do odstopa od Pogodbe. Utemeljeno zato pritožba opozarja na to, da G. obveznosti do tožeče stranke po Dogovoru ni poravnal, saj bi se v skladu s pogodbo šele tedaj štelo, da terjatev ni bila odstopljena faktorju (3. odst. 12. člena Pogodbe) oziroma bi bil faktor dolžan povratno cedirati svoje terjatve do dolžnika odstopniku. Iz navedenega razloga torej ni mogoče zaključiti, da bi faktor ne bil več upravičen izterjevati svoje terjatve do dolžnika.

Iz istih razlogov pa tudi trditve glede ustne pogodbe med toženo stranko in P. G., s katero naj bi bil dogovorjen njegov prevzem dolga, ne zadoščajo za sklep sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni več nosilec obveznosti do faktorja. Po določbah Obligacijskega zakonika (Ur.l. RS, št. 83/2001 s spremembami; v nadaljevanju: OZ) je za prevzem dolga, ki se opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom, potrebna privolitev upnika (1. odst. 427. člena OZ). Ker naj bi se soglasje faktorja k navedeni pogodbi izkazovalo prav v sklenitvi Dogovora o obročem odplačevanju, iz njegove vsebine pa to ne izhaja, je tudi iz tega razloga zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je prišlo do spremembe dolžnika.

Glede na navedeno zmotno materialnopravno izhodišče pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh relevantnih navedb tožene stranke. Terjatev tožeče stranke do tožene stranke izhaja iz dobave blaga toženi stranki, ki jo je L. d.o.o. kot odstopnik prenesel na tožečo stranko. Tožena stranka je terjatvi iz naslova plačila za dobavljeno blago ugovarjala iz razloga, da naj bi bilo blago reklamirano, reklamacija pa s strani družbe L. d.o.o. tudi odobrena. V zvezi z navedenim je tožeča stranka na drugi strani opozarjala na podpis izjave tožene stranke z dne 14. 5. 2002, do katere se sodišče prve stopnje še ni opredelilo. Prav tako se še ni opredelilo do trditve, da bi z odstopljenimi terjatvami z odstopljenimi terjatvami lahko razpolagala le tožeča stranka. Tožena stranka se je zahtevku nadalje upirala tudi po višini, tej in drugim trditvam tožene stranke v vlogi z dne 20. 4. 2006 pa se je tožeča stranka zoperstavila z navedbo, da gre za nova dejstva, navedena v nasprotju z določilom 286. člena ZPP. Pritožbeno sodišče še opozarja, da je tožeča stranka tekom postopka zvišala tožbeni zahtevek za znesek 300.000,00 SIT (vloga tožeče stranke z dne 6. 4. 2006), da se je tožena stranka zvišanju upirala (vloga tožene stranke z dne 20. 4. 2006) ter da je tožeča stranka na naroku dne 12. 4. 2006 umaknila razširitev tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje o povečanju tožbenega zahtevka in njegovem kasnejšem umiku še ni odločilo.

Zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča se prvostopenjsko sodišče ni ukvarjalo z odločilnimi trditvami pravdnih strank, v posledici česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (355. člen ZPP). Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo prvostopenjsko sodišče na podlagi nakazane materialnopravne usmeritve moralo ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka v okviru trditev in dokaznih predlogov pravdnih strank.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odst. 165. člena ZPP.