Jedro

Delodajalec je po prejemu dokončne odločbe ZPIZ ob ugotovitvi, da je tožnica invalid III. kategorije in da zanjo nima ustreznega dela v smislu 1. alinee 200. člena ZDR, tožnici odredil čakanje na delo doma s pravico do nadomestila plače v višini njene povprečne plače zadnjih treh mesecev. Taka odločitev delodajalca ni nezakonita iz razloga, ker naj bi temeljila na prej veljavnih določbah ZDR/90 o čakanju na delo. Ker je delodajalec le ugotovil dejanske razmere, zaradi katerih delavki ni mogel zagotoviti ustreznega dela, ni uporabil določb ZDR/90 o napotitvi na čakanje na delo v posledici prenehanja potreb po njenem delu zaradi nujnih operativnih razlogov, in zato tak sklep ni nezakonit, sploh glede na to, da posebnega sklepa o teh ugotovitvah niti ni bil dolžan izdati.

Ker je delavka do čakanja na delo na domu upravičena le do zagotovitve ustrezne zaposlitve, je pravilna tudi odločitev v sklepu o čakanju na delo doma, da se je v roku 24 ur po prejemu pisnega ali telefonskega obvestila dolžna vrniti na delo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti "odločb" tožene stranke z dne

19.9.2003 o napotitvi tožnice na čakanje na delo doma in za razveljavitev teh odločb. Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe ter stroškovno ugoditev njenemu zahtevku. Sodišče se je postavilo na stališče, da Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 42/2002) ne pozna več instituta čakanja na delo, vendar je kljub temu menilo, da v nastali situaciji, ko na podlagi določb ZDR in Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1 - UPB 1, Ur.l. RS št. 26/2003, ki je veljal v času spornega razmerja) delavcu invalidu ni bilo mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi, lahko pride do "čakanja na delo" in do situacije, ki je bila pred tem opredeljena v 36.f (oz. pravilno 36.d) čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur.l. RS št. 14/90 - 71/93). Tožnica meni, da je stališče sodišča prve stopnje napačno, ker novi ZDR ne pozna več instituta čakanja na delo in ne instituta razporejanja na drugo ustrezno delovno mesto. Res gre za pravno praznino, ki je ni mogoče nadomestiti s sklicevanjem na prej veljavno določbo

36.d čl. ZDR/90. To tudi pomeni, da je odločba, s katero je delavcu invalidu odrejeno čakanje na delo doma, nezakonita in jo je potrebno razveljaviti. Tožnica se ne strinja z odločitvijo sodišča v zvezi s 6. tč. izpodbijane odločbe tožene stranke, češ da pri tem še ni prišlo do kršitve konkretnih pravic delavke in bo možno sodno varstvo zoper to točko odločbe le, če bo odločitev v tej točki realizirana. Tožena stranka je tožnici nezakonito odredila, da se mora javiti na delovno mesto v roku 24 ur po prejemu telefonskega ali pisnega obvestila.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Pri tem se sklicuje na Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1 - UPB-2, Ur.l. RS št. 20/2004), kar je neustrezno, glede na to, da ta zakon v času izpodbijanih odločb še ni veljal. Navaja, da v 101. čl. tega zakona ni določen rok, v katerem mora delodajalec ukrepati. Zato svojo dolžnost razporeditve delavca lahko izpolni kadarkoli.

Pritožba ni utemeljena.

Zavrnilna sodba sodišča prve stopnje temelji na ugotovitvi, da je tožnica po dokončni odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 21.8.2003 še nadalje invalid III.

kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni, s pravico do razporeditve oz. zaposlitve na drugem ustreznem delu, kjer ni potreben dober vid oz. natančen vid, globinski vid ali dober binokularni vid, brez dela z računalnikom, brez dela na višini in brez dela, kjer obstaja večje tveganje za poškodbo oči, s polnim delovnim časom. Tožnica za delo na svojem delovnem mestu samostojnega tehnologa ni bila več sposobna. Ugotovljeno je bilo tudi, da tožena stranka zanjo nima drugega dela, ki bi ustrezalo njeni preostali delovni zmožnosti (v smislu 1. alinee 200. čl. ZDR oz. 1. odst. 101. čl. ZPIZ-1 - UPB-1). V nastali situaciji je tožena stranka odredila tožnici čakanje na drugo delo doma.

Tega instituta nova delovna zakonodaja dejansko ne pozna oz. ga ne ureja. Tudi v času spornega razmerja veljavna pokojninska zakonodaja oz. v tem primeru še stari pokojninski predpisi (Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Ur.l. RS št. 12/92 - 54/98, glede na določbo 3. odst. 446. čl. ZPIZ-1 - ZPB-1) ne določa pravice do čakanja na delo, temveč le pravico delovnega invalida (ki mu je bila priznana pravica do razporeditve oz. do zaposlitve na drugem ustreznem delovnem mestu) do nadomestila za čas čakanja na razporeditev ali zaposlitev na drugem ustreznem delu. Kljub pravni neurejenosti je jasno, da je v praksi prihajalo prav do takšnih situacij, kot v konkretnem primeru - pri delavcu je bila ugotovljena invalidnost, s priznano pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo, ki ga delodajalec enostavno ni imel, oz. ga ni mogel zagotoviti. Že dejstvo ugotovljene nesposobnosti za dosedanje delo in na drugi strani nezmožnost zagotovitve ustreznega drugega dela v praksi samo po sebi pripelje do tega, da bo delavec, ki mu ni mogoče več zagotoviti dela na ustreznem delovnem mestu čakal na zagotovitev drugega dela. Posebna odločitev delodajalca o tem niti ni potrebna oz. če že, je takšna odločitev zgolj odraz ugotovitve, da za delavca - invalida ni več ustreznega dela oz. zaposlitve.

Položaj takšnega delavca opredeljuje in ga lahko označimo kot čakanje na ustrezno zaposlitev in je zgolj odraz dejanskih razmer, ne pa posledica neke odločitve delodajalca, ki bi pri tem uporabil ali bi se moral sklicevati na nek poseben institut delovnega prava.

V dani situaciji ne gre na napotitev delavca na čakanje na delo v smislu čakanja v primeru začasnega prenehanja potreb po delu (v skladu s 30. čl. ZDR/90) oz. v smislu odreditve čakanja na delo delavcu - invalidu ali starejšemu delavcu, ki sta bila opredeljena za presežna delavca in ki jim delodajalec ni mogel zagotoviti ustreznega delovnega mesta (v skladu s 36.d čl. ZDR/90). Glede na navedeno tudi v konkretni zadevi ni mogoče ugotoviti, da je delodajalec uporabil institute ZDR/90 za odreditev čakanja na delo tožnici, temveč je pri svojem sklepu o čakanju upošteval le dejanske razmere, ki so privedle do tega, da za tožnico ni bilo dela. Ker med strankama ni bilo sporno, da v nastali situaciji tožnici ni mogoče zagotoviti ustrezne nove zaposlitve, v "odreditvi čakanja na delo doma" ni mogoče zaslediti nobenih nepravilnosti.

Tožena stranka je v zvezi z "odreditvijo čakanja na delo" tožnici odmerila pravilno nadomestilo plače, saj je na ugovor tožnice sama spremenila prejšnjo odločitev (da ima tožnica pravico le do nadomestila plače v višini 80% pokojninske osnove, od katere bi se ji odmerila invalidska pokojnina na dan nastanka invalidnosti) in ji kasneje obračunala nadomestilo v skladu s 137. čl. ZDR, to je v višini njene povprečne mesečne plače zadnjih treh mesecev.

Tožnica v pritožbi neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s 6. tč. izpodbijane "odločbe" delodajalca, po kateri se mora javiti na delo na delovno mesto v roku 24 ur po prejemu telefonskega ali pisnega obvestila. Takšna določba po stališču pritožbenega sodišča ni nezakonita, saj je delavka upravičena do čakanja na delo le do zagotovitve ustrezne zaposlitve. V takšnem primeru je povsem normalno in ustrezno pričakovati, da se delavka v 24 urah po pozivu javi delodajalcu.

Zgolj dejstvo dejanskega čakanja na delo doma namreč tožnice ne odvezuje obveznosti, da se na poziv delodajalca nemudoma odzove takrat, ko ji ta zagotovi delo na ustreznem delovnem mestu. To pomeni tudi, da mora biti tožnica delodajalcu dosegljiva in se mora z njim dogovoriti o svojih odsotnostih.

Glede na navedeno in v skladu s 353. čl. ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih stranki nista priglasili.