Jedro

O skupnem starševstvu sodišče na zahtevo enega ali obeh staršev ne more odločiti. Skupno starševstvo je lahko le posledica sporazuma obeh staršev.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo, zaupalo mladoletna otroka pravdnih strank v vzgojo in varstvo materi, določilo stike mladoletnih otrok z očetom ter tožencu (očetu) naložilo, da je dolžan plačevati za preživljanje mladoletnega X mesečno preživnino v višini 187,00 EUR za mladoletno Y pa mesečno preživnino v višini 149,00 EUR. Hkrati je zavrnilo nasprotni tožbeni zahtevek, s katerim je toženec zahteval, da se mladoletna otroka dodelita v skupno varstvo in vzgojo obema pravdnima strankama ter da se vsaki od pravdnih strank naloži, da za preživljanje mladoletnih otrok plačuje po 150,00 EUR mesečne preživnine.

Proti takšni odločitvi sta obe stranki vložili pravočasni pritožbi, s katero uveljavljata vse formalno opredeljene pritožbene razloge.

Tožnica meni, da je zaključek sodišča, da toženec zasluži manj kot tožnica, napačen. Iz izvedenih dokazov se da sklepati, da toženec zasluži znatno več kot tožnica. Iz bilanc podjetij, katerih solastnik je, je razvidno, da imajo podjetja, kljub temu da ne izkazujejo dobička, premoženje. Meni tudi, da bi moral toženec v celoti nositi stroške prvostopenjskega postopka.

Toženec navaja, da je odločitev sodišča o zaupanju otrok v vzgojo in varstvo glede na mnenji centra za socialno delo in izvedenke klinične psihologinje v očitnem nasprotju z izvedenimi dokazi, s čimer je podana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Navaja, da ima sodba napačne argumente, saj je odločitev sodišča mimo želje otrok in strokovnih argumentov, ki podpirajo skupno starševstvo. Ne strinja se s stališčem, da je skupno starševstvo možno le, kadar sta starša o tem sporazumna. V zvezi z določitvijo preživnine sodišču prve stopnje očita napačno ugotovitev dejanskega stanja in napačno upoštevanje materialnopravnih določb o podlagah za določitev preživnine in bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odst. 339. člena ZPP, saj je določena višina v nasprotju z dokazi. Tožnica je pri navedbi stroškov pretiravala. Sodišče tudi ni prepričljivo obrazložilo, zakaj je npr. štelo za resnično navedbo tožnice, da je potrebno mld. sina X pred vsakim treningom plavanja namazati s protialergijsko kremo. Toženec pa je jasno povedal, da je do potrebe po uporabi takšne kreme prišlo le enkrat. Sodišče je pri določanju višine preživnine upoštevalo kot reden letni strošek tudi enkratna stroška za udeležbo mld. hčerke Y na izmenjavi na Nizozemskem in maturantskem izletu. Po naravi ne gre za redne stroške letnega dopusta. Iz sodbe ni razvidno, kako je sodišče prišlo do višine mesečnih stroškov za potrebe otrok. V sodbi je tudi navedeno, da naj bi mld. hči Y prejemala 80,00 EUR mesečne štipendije, čeprav iz odločbe Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje izhaja, da znaša štipendija 182,54 EUR mesečno. Prav tako ni nujen strošek 5,00 EUR tedensko za pospravljanje. Sodišče tudi ni upoštevalo, da bosta otroka kljub vsemu pri očetu preživljala približno 10 dni v mesecu. Sodba tudi nima razlogov o tem, zakaj se je sodišče odločilo, da je 60% stroškov preživljanja dolžna nositi tožnica, 40 % pa toženec. Dejstva, na katere sodišča opira svoje razloga, samo po sebi ne izkazujejo dobrega materialnega položaja toženca. Toženec ni zanikal, da je družbenik več družb in da je bil svoj čas uspešen poslovnež in imel zato visoke dohodke. Vendar pa so ti časi mimo. Opozarja tudi, da si je v prometni nesreči poškodoval desno roko, ki jo lahko uporablja le v omejenem obsegu in je v postopku priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja. Ker posli ne tečejo več tako uspešno in direktorovanje ni vir njegovega zaslužka, zaradi poškodovane desne roke pa za drugo delo ni sposoben, težko pridobiva dohodek in se preživlja zgolj s tem, kar ima na razpolago oziroma, kolikor mu nudijo starši in nova partnerka, kar pa ne predstavlja stalnega in zanesljivega vira dohodka. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženec je tudi odgovoril na pritožbo tožnice in predlagal njeno zavrnitev.

Pritožbi sta neutemeljeni.

Materialnopravna podlaga za odločitev o zaupanju otrok v vzgojo in varstvo temelji na določilih 78. in 105. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Zakon kot izhodišče poudarja sporazum staršev o varstvu in vzgoji skupnih otrok. Tako se starša lahko sporazumeta, da imata oba oziroma obdržita oba varstvo in vzgojo otrok, ali da so vsi otroci v varstvu in vzgoji pri enem od njiju, ali, da so eni otroci pri enem, drugi pri drugem od njiju. Če pa se starša tudi ob pomoči Centra za socialno delo ne sporazumeta o varstvo in vzgoji otrok, o tem odloči sodišče na zahtevo enega ali obeh staršev. Sodišče določi alternativno: - da otrok oziroma vsi otroci ostanejo v varstvu in vzgoji pri enem od staršev; - da nekateri otroci ostanejo pri enem, drugi pri drugem od staršev; - da se otrok (oziroma vsi ali nekateri otroci) zaupajo tretji osebi ali dajo v zavod.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je skupno varstvo in vzgoja otroka lahko le posledica skupnega sporazuma staršev ni le stališče sodišča (po mnenju toženca zmotno), ampak gre za pogoj, določen z zakonom (1. oziroma 3. odst. 105. člena ZZZDR). O skupnem starševstvu zato sodišče na zahtevo enega ali obeh staršev ne more odločiti. Skupno starševstvo je lahko le posledica sporazuma obeh staršev. Odločitev sodišča prve stopnje o zaupanju obeh otrok v vzgojo in varstvo materi ob hkratnih intenzivnih stikih z očetom, je pravilna in v skladu z načelom največje koristi otrok.

Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje o višini mesečnega prispevka, ki ga mora za preživljanje obeh otrok prispevati toženec. Po določilu 129. člena ZZZDR se preživnina določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca. Sodno določena preživnina mora biti torej v ravnovesju med ugotovljenimi stroški za kritje upravičenčevih preživninskih potreb ter materialnimi in pridobitnimi zmožnostmi vsakega od staršev. Navedeno pravilo o porazdelitvi preživninskega bremena, ne gradi na metodi matematičnega izračuna, temveč skuša zagotoviti vrednostno sorazmerje med pravno odločilnimi dejavniki: zmožnostmi obeh staršev in potrebami otroka oziroma več otrok. Med temi dejavniki je podana soodvisnost: večje, ko so zmožnosti staršev, večji obseg otrokovih potreb je mogoče zadovoljiti (od tistih najbolj primarnih in nujnih do onih, ki predstavljajo otrokove nematerialne potrebe in nazadnje celo potrebe po prostočasnih aktivnostih). Sodišče prve stopnje je ugotovilo stroške potreb vsakega od otrok. Gre za stroške, ki sta jih starša krila že do sedaj. Ugotovilo je, da mesečne potrebe za mld. X znašajo okoli 490,00 EUR, za mld. Y pa 475,00 EUR. Vse potrebe, katerih zadovoljitev pogojuje stroške v navedenih zneskih, je sodišče konkretiziralo in denarno ovrednotilo, zato ne drži pritožbeni očitek toženca, da izpodbijana sodba o tem nima razlogov. Strošek kozmetike oziroma higiene za X v višini 20,00 EUR je ustrezno ovrednoten, tudi brez upoštevanja protialergijske kreme. Ker se preživnina odmerja po razmerah v času sojenje, je sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevalo strošek maturantskega izleta. Približno enak strošek je imela mld. Y leto prej (izmenjava učencev), ki pa ga sodišče v končnem izračunu stroškov ni upoštevalo. Sodišče je pravilno upoštevalo tudi znesek otroškega dodatka, za katerega je treba zmanjšati znesek stroškov, ki sta jih dolžna kriti oba starša in J.ino štipendijo. Ugotovljeni skupni znesek stroškov je res zmanjšalo le za 80,00 EUR štipendije, vendar pa je pri tem upoštevalo, da gre večji del štipendije za poplačilo vozovnice za vlak (tožničina izpoved na naroku za glavno obravnavo z dne 6.11.2008). Po mnenju pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno porazdelilo preživninsko breme med oba starša v razmerju 60 % tožnica, proti 40 % (toženec). Pri tem je pravilno upoštevalo, da ima tožnica nekoliko višje redne dohodke, hkrati pa tudi zakonsko napotilo po katerem pri preživninski obveznosti ne gre le za tiste zmožnosti, ki jih ima zavezanec na podlagi svojih rednih dohodkov, temveč tudi za tiste, ki jih je dolžan poiskati in izkoristiti. Prav za slednje gre v obravnavanem primeru: prvostopenjsko sodišče je namreč v okviru dejanskih ugotovitev sprejelo sklepanje, da je tožnik za delo zmožen in da indikatorna dejstva, čeprav jih ni mogoče eksaktno ugotoviti, nedvomno kažejo na to, da ima toženec nedvomno tudi druge vire dohodkov. Po mnenju pritožbenega sodišča je z dosojenima preživninama ustrezno porazdeljeno preživninsko breme med oba starša. Pravilna je tudi stroškovna odločitev, ki temelji na določilu 413. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po katerem sodišče v postopku v zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroki odloči po prostem poudarku. Navedena določa torej izključuje uspeh strank v postopku kot kriterij za stroškovno odločitev, ki ga tožnica kot ustreznega izpostavlja v svoji pritožbi. V obravnavani zadevi je bila vsaka od strank tožnik oziroma nasprotno tožnik, dobljeni rezultat te pravde pa je v interesu obeh strank, zato je prav, da vsaka sama krije svoje stroške postopka.

Pritožbi obeh je bilo zato treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Nobena od strank s pritožbo ni uspela, zato sami krijeta stroške pritožbena postopka.