Jedro

Nima pravice do odkupa stanovanja po privatizacijskih predpisih tisti zakonec, ki ob uveljavitvi SZ ni bil imetnik stanovanjske pravice, do razveze zakonske zveze pa je prišlo po uveljavitvi SZ, čeprav je sodišče v nepravdnem postopku (nepravilno) pravnomočno odločilo, da je imetnik stanovanjske pravice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo pod I. v zvezi s tožničinim tožbenim zahtevkom, da mora toženka skleniti z njo prodajno pogodbo za stanovanje v Celju po pogojih Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 18/91-1 s spremembami in dopolnitvami do št. 23/96-SZ) in posebnih predpisov za vojaška stanovanja, pod II. pa je tožnikov tožbeni zahtevek zoper toženko za sklenitev prodajne pogodbe za isto stanovanje zavrnilo. V zvezi s tožničino tožbo je ugotovilo, da je bil ob uveljavitvi SZ imetnik stanovanjske pravice na obravnavanem stanovanju M. S., ta pravica pa je s sodno odločbo N 58/93, ki je postala pravnomočna 20.10.1993, prešla na tožnico. Tako pridobljena stanovanjska pravica ima svoj temelj v 141. členu SZ.

Sodišče druge stopnje je ugodilo toženkini pritožbi in prvostopno sodbo v izpodbijanem delu (pod I.) tako spremenilo, da je tožničin zahtevek zavrnilo. Zavzelo je stališče, da je glede na določbo drugega odstavka 159. člena SZ mogoče uporabiti njegovo določbo 141. člena le za prehodno urejanje razmerij med imetnikom in lastnikom stanovanja, ni pa mogoče na njegovi podlagi pridobiti stanovanjske pravice, ki je SZ sploh ne pozna več. Določba 141. člena SZ le podaljšuje stanovanjsko pravico tistega, ki jo je že imel ob uveljavitvi SZ. Nepravdni postopek je bil sprožen šele po uveljavitvi SZ.

Iz razloga zmotne uporabe materialnega prava je tožnica vložila revizijo proti tej sodbi in predlagala njeno spremembo, tako da bo ugodeno zahtevku. Poudarja, da sta ob uveljavitvi SZ stanovanjsko pravico izvrševala skupaj z možem, po razvezi zakonske zveze pa je bilo v nepravdnem postopku pravnomočno odločeno po Zakonu o stanovanjskih razmerjih, da že obstoječa stanovanjska pravica pripada tožnici. Tako ali tako pa je po uveljavitvi SZ stanovanjsko pravico izvrševala sama, ker je M. S. odšel iz Slovenije skupaj z jugoslovansko vojsko. Določb prvega odstavka 117. člena ZS ne gre razlagati strogo gramatikalno. Sklep nepravdnega sodišča je bil deklaratoren. Upoštevati je treba pravnomočno sodno odločbo glede razpolaganja s stanovanjsko pravico. Sodišče ni ravnalo prav, ko je zavrnilo tako tožničin, kakor tudi tožnikov tožbeni zahtevek.

Na vročeno revizijo toženka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Materialnopravna presoja zadeve, kot jo je sprejelo pritožbeno sodišče, je pravilna. K razlogom izpodbijane sodbe velja dodati kot odgovor na revizijska stališča, da je po (zvezni) stanovanjski zakonodaji pred letom 1974 sicer bil že po samem zakonu imetnik stanovanjske pravice tudi zakonec tistega, ki je sklenil stanovanjsko pogodbo. Toda z (republiškim) Zakonom o stanovanjskih razmerjih iz leta 1974 (Ur. l. SRS, št. 18/77 in 10/76), prav tako pa z Zakonom o stanovanjskih razmerjih iz leta 1982 (Ur. l. SRS, št. 35/82 in 14/84 - ZSR), na katerega se sklicuje revizija, je bilo uveljavljeno načelo, da more biti imetnik stanovanjske pravice na stanovanju le ena oseba (15. člen ZSR). Torej drugi zakonec že po samem zakonu ni bil imetnik stanovanjske pravice. Omenjeno načelo ni poznalo izjem in tako tožbe za odpoved stanovanjskega razmerja ni bilo treba vložiti zoper oba zakonca (56. člen ZSR) in to celo ne v primeru, ko je imetnik stanovanjske pravice dobil stanovanje od organizacije združenega dela, čeprav sta oba zakonca delala v njej (62. člen ZSR). Za primer razveze zakonske zveze je zakon predvidel možnosti, da se zakonca sama sporazumeta, kdo izmed njiju obdrži oziroma pridobi stanovanjsko pravico, oziroma da sodišče odloči o tem (17. člen ZSR). Gre torej za pridobitev stanovanjske pravice tistega zakonca, ki je poprej ni imel, ne pa za to, kakor meni revizija, da bi jo takšen zakonec izvrševal še naprej po razvezi. Sklep nepravdnega sodnika v takšnih postopkih je bil konstitutivne ne pa deklaratorne narave, torej prav obratno, kot trdi revizija.

Ker gre za pridobitev stanovanjske pravice, tudi pravnomočen (sicer nepravilen) sklep sodišča v nepravdnem postopku N 58/93, ne more pomeniti, da bi bila tožnica že ob uveljavitvi SZ kot ključnega trenutka za privatizacijo stanovanja imetnica stanovanjske pravice (prvi odstavek 117. člena SZ). Le v primeru, če bi bila zakonska zveza razvezana pred uveljavitvijo SZ in bi se začel pred njo nepravdni postopek o tem, kdo izmed zakoncev naj obdrži oziroma pridobi stanovanjsko pravico, se je štelo, da je tako pridobljena stanovanjska pravica obstajala že ob uveljavitvi SZ. Namreč v takšnih primerih stranka ne bi smela biti prizadeta zato, ker postopek ni bil končan do uveljavitve novega zakona. Zakonska zveza tožnice je bila razvezana šele po uveljavitvi SZ, in tako bi lahko nepravdni postopek prinesel le odločitev (kakršna je bila tudi sprejeta pred "popravkom" sklepa v omenjeni nepravdni zadevi) o tem, kdo izmed zakoncev je upravičen skleniti najemno pogodbo. Pravno pomoten in procesno nedopusten je bil torej "popravni sklep", ne pa prvotni sklep. Torej spet obratno, kot meni revizija.

Ni mogoče pritrditi niti stališču, da ima po uveljavitvi SZ razvezani zakonec pravico do odkupa stanovanja že zato, ker lahko imetnik stanovanjske pravice sam odloči, da lahko stanovanje odkupijo njegovi ožji družinski člani. Res daje zakon takšno pravico imetniku stanovanjske pravice (prvi odstavek 117. člena SZ), ne more pa to pomeniti, da bi imetnikovo privolitev nadomestilo sodišče s svojo odločbo, in to v nasprotju z njegovo voljo, ker bi sicer brez postopka lahko podal ta izjavo v smislu navedene določbe. Zakon takšnega pooblastila sodišču ne daje.

V zvezi z zadnjim revizijskem pomislekom, da ni prav, da sodišče ni dovolilo odkupa stanovanja niti tožničinemu sinu, kateremu je dal imetnik stanovanjske pravice privolitev po pravkar omenjeni zakonski določbi, je treba povedati samo to, da je bil njegov zahtevek zavrnjen le zato, ker pravice, ki jo je pridobil, ni uveljavil o pravem času.

Po povedanem revizija nima prav v nobenem pogledu in tako uveljavljani revizijski razlog ni podan. Ker ne gre niti za procesno kršitev, na kakršno pazi sodišče po uradni dolžnosti, je neutemeljeno revizijo zavrnilo (393. člen ZPP (1977)).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP (1977)).