Jedro

Večini opravil, ki jih izpostavlja pritožba in vztraja, da dokazujejo kršitev pravice do počitka (vzdrževanje in priprava opreme, urejanje dokumentacije pred in po nalogi, QRF pripravljenost), je skupno, da dejansko pomenijo spoštovanje pravil delovanja in bivanja pripadnikov slovenske vojske na mednarodnih misijah, in ne opravljanja dela za delodajalca (kot nasprotja počitku).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbe, toženi stranki pa je dolžna v roku 15 dni plačati stroške odgovora na pritožbo v znesku 382,50 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku plača 772,75 EUR s pripadajočimi obrestmi (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo 19.766,96 EUR z obrestmi (II. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženki povrne 2.163,98 EUR stroškov postopka (III. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče na podlagi izvedenih dokazov nepravilno zaključilo, da mu je bil počitek zagotovljen. Priče so usklajeno povedale, da brez delovnih obveznosti ni bil noben dan na misiji. Dokazna ocena je enostranska. Če je sodišče menilo, da so izvajanja tožnika nejasna ali nepopolna, bi ga moralo v okviru materialnega procesnega vodstva pozvati, da navedbe dopolni. Ker ni tako ravnalo, je storilo relativno bistveno kršitev postopka in mu tudi kršilo pravico do izjave. Neutemeljeno je odločilo, da izvrševanja nadzora nad pripadniki in poročanja nadrejenemu ni mogoče šteti med delovna opravila, ki bi omejevala pravico do počitka. Ker odločitve v tem delu ni ustrezno obrazložilo, je storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Presoja sodišča glede večernega nadzora in poročanja je v nasprotju z odločitvijo pritožbenega sodišča (Pdp 147/2021) in prakso sodišča prve stopnje, ki se nanaša na primere vojaških policistov. Sodišče je v nasprotju z dejanskim stanjem in sodno prakso odločilo, da se razporeditev v QRF oziroma druga oblika pripravljenosti ne šteje za opravljanje dela, ki bi onemogočalo izrabo počitka. Nepravilno se je oprlo na sodno prakso (VIII Ips 22/2020), ki je obravnavala zgolj primere, v katerih razporeditev v QRF ni omejevala prostočasne dejavnosti in v katerih so bili odzivni časi bistveno daljši. Tožnik v času razporeditve v QRF ni imel možnosti ustrezne regeneracije, zahtevan odzivni čas pa je bil eno uro ali celo krajši. Ne drži ugotovitev, da ni bil nikoli aktiviran. Četudi je šlo za šolsko aktivacijo, mu je ta onemogočala ustrezen počitek. Sodišče ni upoštevalo 256. in 257. člena Pravil službe v Slovenski vojski, ki varovanje objektov in območij ter intervencijo (tudi QRF) uvrščata v okvir straže. Za odločitev je tako pomembna tudi odločba VIII Ips 196/2018, ki pripravljenost na straži uvršča v delovni čas. Sodišče v delovno obremenitev neutemeljeno ni uvrstilo vsakodnevne udeležbe na sestankih. Tožnik je zatrjeval dodatne obveznosti iz naslova opravljanja funkcije vodje skupine, kar je po stališču VS RS v zadevi VIII Ips 54/2019 in pritožbenega sodišča v zadevi Pdp 91/2020 bistveno pri presoji kršitve pravice do tedenskega počitka. Poleg navedenih sestankov so se v določenih dnevih (npr. 6. 2. 2014 in 16. 2. 2014) izvedli sestanki, na katerih so so izdajali ukazi poveljnika voda za izvedbo posameznih nalog, in ki so trajali eno uro. Teh sestankov ni mogoče šteti zgolj za krajše informiranje glede prihajajočih delovnih nalog. Sodišče ni upoštevalo kot dokaza osebnih evidenc tožnika, ki so potrjene z ostalimi listinami in izpovedmi prič. Osebne evidence niso bile razumljive samo tožniku in se jih skupaj z dnevnikom usposabljanja lahko enostavno preveri ter postavi v kontekst. Dokazujejo obseg določenih opravil, ki niso razvidna iz dnevnika usposabljanja. Sodišče ni upoštevalo, da je 24. 11. 2013 tožnik izvajal požarstvo, kot izhaja iz dnevnika požarstva. Ravnalo je v nasprotju z listinami v spisu (kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Ta kršitev je podana tudi glede zaključka sodišča, da je bilo 2. 2. 2014 tožniku onemogočeno koriščenje tedenskega počitka, saj iz njegovih osebnih zapiskov izhaja, da je navedenega dne izvajal priprave na premik v bazo A. Sodišče pri dnevnem počitku ni upoštevalo požarstva, ki ga je tožnik izvajal 24. 10. 2013 od 2.00 do 4.00 ure in 23. 12. 2013 od 22.00 do 0.00 ure, kot izhaja iz dnevnika požarstva. Ker toženka ni predložila dnevnika požarstva za leto 2014 in dnevnika usposabljanja za čas misije pred 3. 2. 2014, je tožniku onemogočila dokazovanje dejstev, zato je treba njegove navedbe skladno z 227. členom ZPP šteti za resnične. Dodatno konkretizacijo in dokazovanje navedb je tožniku onemogočila prav toženka zaradi pomanjkljivega vodenja evidenc. Vodila jih je v nasprotju s SOP, kar tožniku ne more iti v škodo, temveč je potrebno njegove navedbe šteti za resnične. Sodišče ni ustrezno obrazložilo, zakaj vzdrževanja in priprave opreme pred in po nalogi ni štelo za delovno obremenitev, ki onemogoča izrabo počitka. Priprave na nalogo je bilo treba izvesti vsak dan pred posamezno nalogo. Ko pripadnik pripravlja opremo za naslednji dan, ne more prosto izvajati svojih aktivnosti. Sklicuje se na odločitev SEU v zadevi C-518/15 ter odločitvi pritožbenega sodišča Pdp 671/2019 in Pdp 298/2020. Za ugotovljeno kršitev tedenskega počitka točna navedba časa ni potrebna, saj zadostuje, da so se naloge izvajale na dni, ko je bil tožnik prost. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev 14., 22., 23. in 25. člena Ustave RS. Ker je napačna odločitev o glavni stvari, je nepravilna tudi stroškovna odločitev. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev in jo ustrezno utemeljilo.

6. Pritožba ne konkretizira zatrjevanih kršitev ustavnih pravic, zato pritožbeno sodišče teh očitkov ne more preizkusiti.

7. Neutemeljeno je pritožbeno oporekanje dokazni oceni sodišča prve stopnje. Posamezni dokazi so pravilno ocenjeni, pri odločitvi pa je upoštevan uspeh celotnega dokaznega postopka. Okoliščina, da sodišče na podlagi izvedenih dokazov ni prišlo do enakih zaključkov kot tožnik, ne pomeni, da je dokazna ocena enostranska. V obrazložitvi sodbe je sodišče izpostavilo tiste dele izpovedi prič, ki jih je štelo za odločilne, kar pa ne pomeni, da je izvedene dokaze upoštevalo pristransko, kot prikazuje pritožba. Pritožbeno poudarjanje usklajenosti izpovedi B. B. in tožnika o tem, da na misiji tožnik ni bil prost noben dan, je neutemeljeno, saj zanemari dokazno oceno tudi preostalih izvedenih dokazov v smislu 8. člena ZPP.

8. Pritožba zmotno očita nepravilno izvajano materialno procesno vodstvo oziroma bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 285. členom ZPP. Ne pojasni, v čem konkretno naj bi prišlo do kršitve teh določb zakona in kako naj bi ta kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišču prve stopnje v zvezi s tem zato tudi nepravilno očita, da naj bi tožniku odvzelo pravico do izjave.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje ne obrazložilo ustrezno presoje, da izvrševanja nadzora nad pripadniki in poročanja nadrejenemu ni mogoče šteti med delovna opravila, ki omejujejo pravico do tedenskega počitka. Sodišče je v 15. točki obrazložitve sodbe pojasnilo, da krajšega preverjanja prisotnosti pripadnikov v sobah po določeni uri ni mogoče opredeliti za opravilo, ki bi zahtevalo poseben psihofizični napor in izključevalo možnost počitka, in da splošno zatrjevano dejstvo, da je lahko to opravilo obsegalo iskanje morebitnih manjkajočih pripadnikov v lokalih in fitnesih, ne vpliva na drugačno presojo. Obrazložitev je v tem delu ustrezna in jo je mogoče preizkusiti.

10. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi kršitve pravice do počitka na mednarodni misiji v pretežnem delu utemeljeno zavrnilo in pri tem upoštevalo stališče Vrhovnega sodišča RS, da je treba pri presoji izhajati iz narave in namena teh pravic. Upoštevanje Pravil službe v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 84/2009 in nadaljnji), zlasti režima dela in bivanja na mednarodni misiji (omejitev gibanja izven baze, spoštovanje urnika in hišnega reda …) ter s tem povezane omejitve same po sebi ne posegajo v pravico do tedenskega počitka (prim. VIII Ips 11/2019, VIII Ips 18/2019, VIII Ips 94/2019, VIII Ips 3/2020, VIII Ips 18/2020). Glede na navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je treba večerno kontroliranje številčne prisotnosti pripadnikov v nastanitvenih prostorih ob 22.00 uri (ob 22.30 uri ob sobotah), katerega trajanja tožnik niti ni časovno opredelil, šteti kot del režima, ki ga narekujeta skupna nastanitev in narava misije, in ki ne omejuje ali onemogoča njegove pravice do počitka (prim. Pdp 446/2021, Pdp 600/2021, Pdp 83/2022). Pritožba se v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na drugačna stališča, ki naj bi izhajala iz odločitev sodišča prve stopnje glede zagotovitve pravice do počitka vojaškim policistom, saj ne gre za primerljive dejanske in pravne položaje. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na odločitev Pdp 147/2021, v kateri se je pritožbeno sodišče oprlo na dejanske ugotovitve o tem, da je šlo za odrejeno nalogo nadzora nad vsakodnevnim odkrivanjem in pokrivanjem orožja na ladji s cerado, kar ni primerljivo z dejansko situacijo v obravnavanem sporu.

11. Večini opravil, ki jih izpostavlja pritožba in vztraja, da dokazujejo kršitev pravice do počitka (vzdrževanje in priprava opreme, urejanje dokumentacije pred in po nalogi, QRF pripravljenost), je skupno, da dejansko pomenijo spoštovanje pravil delovanja in bivanja pripadnikov slovenske vojske na mednarodnih misijah, in ne opravljanja dela za delodajalca (kot nasprotja počitku). Iz navedenega razloga je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na odločitev SEU v zadevi C-518/15. Vrhovno sodišče RS je v istovrstnih zadevah (VIII Ips 31/2019, VIII Ips 22/2020) izpostavilo, da je treba ločiti pravila reda in obnašanja (ki se zahtevajo v takšnih sredinah, kot je vojaška baza) ter delovne obveznosti. Spoštovanje pravil delovanja in odnosov v vojski je, kot je izpostavilo, tudi sicer odraz posebnega pravnega in dejanskega položaja pripadnikov, ki opravljajo vojaško službo. Med značilnosti vojaške službe in tudi mednarodne misije spada dolžnost pripadnikov, da spoštujejo pravila vojske, katere pripadniki so, in pravila mednarodne misije, česar ni mogoče šteti za dolžnost, ki že sama po sebi izključuje možnost počitka. Iz navedenih razlogov je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na odločitvi Pdp 671/2019 in Pdp 298/2020, ki sta bili razveljavljeni in zadevi vrnjeni v novo sojenje (VIII Ips 38/2020, VIII Ips 20/2021).

12. Zgolj dejstvo, da je bil tožnik razporejen v QRF, v pripravljenosti in na razpolago delodajalcu, še ne pomeni, da je s tem opravljal delo, ki bi kršilo pravico do tedenskega počitka. Sama formalna razporeditev v QRF ne predstavlja posega v pravico do počitka. Tako se je Vrhovno sodišče RS opredelilo tudi v sodbi VIII Ips 40/2020, v kateri je ponovilo tudi že predhodno zavzeto stališče glede (neupoštevanja) dosegljivosti pri presoji kršitve pravice do tedenskega počitka (VIII Ips 22/2020). Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je razporeditev v QRF pomenila zgolj pripravljenost na delo v smislu, da bi se moral tožnik, če bi bilo to potrebno, na delo odzvati v eni uri. Sodišče je pri tem ugotovilo, da tožnik tekom formalne razporeditve v QRF ni bil nikoli aktiviran, razen v smislu vadbene oziroma šolske aktivacije za namen preverjanja pripravljenosti, čeprav slednje iz trditvene podlage tožnika niti ne izhaja. Pred sodiščem prve stopnje je namreč zatrjeval le, da v QRF ni bil aktiviran. Toženka je posledično v primeru, ker do aktivacije ni prišlo, tožniku pravilno štela tedenski počitek, saj v tem času ni opravljal nikakršnih delovnih nalog. Hkrati je treba upoštevati, da gre v konkretnem primeru za opravljanje vojaške misije v bazi v tujini, ki je pripadniki niti niso smeli prosto zapuščati, kar pomeni, da so bili že zaradi narave misije omejeni pri opravljanju dejavnosti v prostem času oziroma v času, ki je bil namenjen počitku. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi formalna razporeditev v QRF kakorkoli dodatno posegala oziroma omejevala prostočasne dejavnosti pripadnikov, tega tožnik konkretizirano niti ni zatrjeval (trdil je le, da je moral biti v tem času v bojni opremi, da je imel pri sebi orožje in čakal na ukaz). Posledično ni mogoče šteti, da je bila tožniku v času, ko je bil razporejen v QRF, kršena pravica do počitka. Tudi iz celovite presoje okoliščin obravnavanega primera, ob upoštevanju zatrjevanega časa morebitne aktivacije in narave misije, ne izhaja, da bi bile zaveze, ki jih je imel tožnik v času pripravljenosti, take, da bi objektivno in bistveno vplivale na njegovo možnost izrabe počitka.

13. Tožnik ni zatrjeval, da je tekom QRF pripravljenosti varoval objekte ali izvajal intervencije, zato je neutemeljena njegova primerjava s stražo in sklicevanje na 256. in 257. člen Pravil službe v Slovenski vojski ter na odločbo VIII Ips 196/2018. Dejavnost straže po stališču VS RS tudi sicer spada v "običajno službo" v mirnem času, brez posebnosti, kar za obravnavani primer (mednarodna misija na Kosovu) ni mogoče trditi.

14. Sodišče prve stopnje v delovno obremenitev tožnika utemeljeno ni uvrstilo vsakodnevne udeležbe na sestankih. Kot je ugotovilo, so tožnikove naloge v zvezi s tem le po potrebi obsegale predajanje informacij ostalim članom oddelka. Ta zadeva v tem delu ni primerljiva s sklepom Pdp 91/2020 oziroma s sodbo VIII Ips 54/2019. Nanašata se na poveljnika oddelka, ki je imel dnevno sestanke najprej z nadrejenimi, nato pa je te informacije moral predati naprej svojim podrejenim, delo pa ne bi potekalo nemoteno, če se teh sestankov ne bi udeleževal tudi ob prostih dnevih, zato je sodišče utemeljeno zaključilo, da so sestanki pomenili opravljanje konkretnih nalog, ki so bile del poveljnikove delovne obveznosti. V obravnavanem sporu pa tožnik ni bil poveljnik oddelka, ki bi bil odgovoren za učinkovito vodenje oddelka in izvajanje prejetih nalog, niti pritožba ne konkretizira dodatnih obveznosti iz naslova opravljanja specifične funkcije na misiji. Dejanske okoliščine v tej zadevi torej niso primerljive. Udeležba na sestankih v smislu krajšega dnevnega informiranja pripadnikov o aktualni situaciji oziroma dnevno informiranje o nalogah naslednjega dne v trajanju od 5 do 20 minut tudi po stališču pritožbenega sodišča ne predstavljata delovne obveznosti, ki bi posegala v pravico pripadnika do tedenskega počitka, temveč gre za sestavni del vojaških misij na kritičnih območjih, na katerih morajo nadrejeni pripadnike ažurno seznanjati z varnostnimi in drugimi relevantnimi informacijami. Kratko informiranje o tem, kaj se bo dogajalo naslednjega dne, ne pomeni formalnega, posebej organiziranega obveznega sestanka, ki bi kot del delovne obveznosti kratil pravico do počitka. Iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi vsakodnevni sestanki (brez posebnih formalnosti) presegli navedeni okvir. Iz izpovedi tožnika, B. B. ter C. C. tudi ne izhaja, da bi tožnik pri izdaji ukaza oziroma sestankih poveljnika voda (npr. dne 6. 2. in 16. 2. 2014) v trajanju ene ure aktivno sodeloval na način, ki bi pomenil delovno aktivnost. Ker je imel tožnik pri podaji ukazov le pasivno vlogo (brez posebnih obremenitev), je pravilen zaključek sodišča, da mu toženka ni kršila pravice do počitka. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o vsebini in načinu izvedbe sestankov tako ne omogočajo materialnopravne presoje, da je šlo za poseg v tožnikovo pravico do počitka.

15. Neutemeljeno je pritožbeno oporekanje ugotovitvi sodišča, da so tožnikove evidence oziroma zapiski, ki niti ne zajemajo celotnega obdobja misije, razumljive samo njemu. Tožnik je namreč sam v vlogi z dne 8. 6. 2020 navedel, da so zabeležke zaradi specifične oblike zapisa v celoti razumljive zgolj njemu, da se nanašajo na prihodnje naloge in da so bile namenjene podajanju informacij podrejenim pripadnikom. Splošne dejanske navedbe tožnika glede nezagotovitve pravice do počitka so razvidne iz tožbe in vlog, pri zabeležkah pa gre za listine, ki jih je predložil za konkretizacijo teh trditev. Po izrecni navedbi tožnika so bile razumljive le njemu in naj bi vsebino dodatno pojasnil šele na zaslišanju. Takšni zapiski povzročajo pri sodišču in nasprotni stranki nejasnost in negotovost o njihovi vsebini, zato v obravnavanem primeru ne predstavljajo dokaza, ki bi dokazoval pravno odločilna dejstva (časovni obseg določenih opravil).

16. Zmotno je uveljavljanje kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, če o odločilnih dejstvih obstaja nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov, oziroma če sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni. Ne drži pritožbeno zatrjevanje, da sodišče ni upoštevalo, da je tožnik 24. 11. 2013 izvajal nočno požarno službo (od 0.00 ure do 2.00 ure), saj to izhaja iz 34. točke obrazložitve prvostopenjske sodbe. Kršitev pravice do dnevnega počitka zaradi opravljanja nočne požarne službe za 24. 10. 2013 od 2.00 ure do 4.00 ure in za 23. 12. 2013 od 22.00 do 0.00 ure pa tožnik pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval, s čimer ni zadostil trditvenemu bremenu iz 7. in 212. člena ZPP. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje 2. 2. 2014 ni izvedel priprave na premik v bazo v obsegu, ki bi posegal v pravico do tedenskega počitka. Pri tej ugotovitvi ni podane zatrjevane protispisnosti, tožnikovi zapiski pa, kot že obrazloženo, ne predstavljajo ustreznega dokaza.

17. Tožnik uveljavlja kršitev 227. člena ZPP, ker toženka ni predložila dnevnika požarstva za leto 2014 in dnevnika usposabljanja za čas pred 3. 2. 2014. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da dokaz s predložitvijo navedenih listin sploh ni bil predlagan, zato je od sodišča nesmiselno zahtevati, da se do dejstva, da nista bili predloženi, opredeli. Tudi sicer prvi odstavek 286.b člena ZPP od stranke terja, da kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavlja takoj, ko je to mogoče; kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če jih brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Ker tožnik v prvostopenjskem postopku ni uveljavljal zatrjevane kršitve edicijske dolžnosti, v pritožbi pa niti ni navedel, da te kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogel uveljavljati, bi bil s tem pritožbenim očitkom v vsakem primeru prepozen (prim. I Cpg 373/2021).

18. Toženkino, s strani pritožbe zatrjevano pomanjkljivo vodenje evidenc ne pomeni, da je tožniku onemogočila konkretizacijo in dokazovanje navedb, niti ne predpostavlja posledice, za katero se zavzema pritožba (da bi sodišče moralo šteti za resnične njegove navedbe o izvajanju varovanja baze A. 28. in 29. 3. 2014, ki se je predalo 30. 3. 2014 ob 6.00 uri, in od 14. 4. 2014 do 17. 4. 2014). Tožnik, ki trdi, da mu je toženka kršila pravice iz delovnega razmerja, bi moral vedeti in tudi navesti, kdaj je delo opravljal oziroma v kakšnem obsegu ga je opravljal v času, ko bi sicer moral imeti počitek. Ker je takšna konkretizacija izostala, je sodišče prve stopnje v 18. in 43. točki obrazložitve sodbe pravilno presodilo, da je toženka v navedenem času omogočila tožniku pravico do počitka. V zvezi s tem je neutemeljeno pritožbeno navajanje, da za kršitev pravice do tedenskega počitka ni potrebna časovna konkretizacija trajanja delovnih obveznosti. Vrhovno sodišče RS je v zadevi VIII Ips 41/2022 zavzelo stališče, da je za določitev odškodnine iz naslova tedenskega počitka pomembno, koliko časa je pripadnik dejansko delal na dan, ko bi moral biti prost. 19. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe, toženki pa je dolžan povrniti njene stroške (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP). Skladno z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji) je toženka upravičena do povračila 625 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 2 % materialnih stroškov, kar skupaj znaša 382,50 EUR.