Jedro

Pravne podlage za to, da bi moralo sodišče prve stopnje toženi stranki omogočiti vsebinski odgovor na zmanjšanje zahtevka, ni. Edini pogoj za veljavnost (delnega) umika po odgovoru na tožbo, ki se nanaša na toženo stranko, je njeno soglasje oziroma domneva o privolitvi v umik Ker tožeča stranka ni spremenila istovetnosti zahtevka, prav tako ni povečala obstoječega zahtevka oziroma uveljavljala drugega zahtevka poleg obstoječega, gre pri ravnanju tožeče stranke na naroku za (delni) umik in ne za spremembo tožbe.

Sodišče prve stopnje pri stroškovni odločitvi ni upoštevalo, da je tožeča stranka delno umaknila tožbo. To narekuje odločanje o stroških umaknjenega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa po pravilu uspeha.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 1800,40 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem potrdi.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo: vzdržalo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 145556/2009 z dne 8. 10. 2009 v veljavi v 1. odstavku izreka za glavnico v višini 15.569,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: - 526,11 EUR od 30. 5. 2010 dalje do plačila - 2.335,37 EUR od 7. 10. 2009 dalje do plačila - 12.708,01 EUR od 7. 10. 2009 dalje do plačila in v 4. odstavku izreka za izvršilne stroške v višini 201,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 11. 2009 dalje do plačila (I. točka izreka); zaradi umika tožbe za glavnico v višini 8.037,03 EUR v tem delu postopek ustavilo (II. točka izreka); odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 1.875,28 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti (III. točka izreka).

2. Proti tej odločbi se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da zahtevek tožeče stranke s stroškovno posledico v celoti zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo 15.569,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, saj je presodilo, da je tožeča stranka vtoževano terjatev konkretno zatrjevala in dokazno podprla, tožena stranka pa vtoževani terjatvi ni konkretizirano ugovarjala. Glede edine substancirane obrambne trditve, ki se nanaša na poplačilo dolga po računu št. 3108100029 s kompenzacijo, pa je obrazložilo, da je tožeča stranka v tem delu svoj zahtevek umaknila. Ker tožena stranka umiku ni nasprotovala, je postopek v delu za plačilo 8.037,03 EUR ustavilo.

6. Pritožnik sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker toženi stranki ni dalo dodatnega roka „za opredelitev do navedb, dokazov in preoblikovanja zahtevka“. Navaja, da je tožeča stranka na naroku delno umaknila zahtevek oziroma ga je na novo preoblikovala. Meni, da bi ji moralo zato sodišče omogočiti, da preveri pravilnost preračuna zmanjšanega zahtevka in zagotovi spoštovanje načela kontradiktornosti.

7. Tožeča stranka lahko tožbo umakne vse do konca glavne obravnave, če tožena stranka v to privoli; če se tožena stranka o tem ne izjavi v 15 dneh od dneva, ko je obveščena o umiku tožbe, se šteje, da je privolila v umik (drugi odstavek 188. člena ZPP). Tožba ni spremenjena, če tožeča stranka zmanjša tožbeni zahtevek (tretji odstavek 184. člena ZPP).

8. V predmetni zadevi je tožeča stranka delno umaknila tožbo za del zakonskih zamudnih obresti (zaradi napačnega vnosa v predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine) že v pripravljalni vlogi z dne 8. 6. 2011 (r. št. 15). Ta vloga je bila toženi stranki vročena dne 13. 6. 2011 (vročilnica, pripeta k l. št. 38). Ker umiku v roku 15 dni ni nasprotovala, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je v umik v tem delu privolila. Glede delnega umika tožbe na naroku dne 8. 9. 2011 (r. št. 19), ki se nanaša na delno prenehanje vtoževane obveznosti po računu št. 3108100029 v znesku 2.548,41 EUR in znesku 3.250,91 EUR zaradi opravljenega pobota, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da nikakor ne gre za spremembo tožbe, za kar se zavzema pritožnik s trditvami o bistveno spremenjenem ter že „na oko“ drugačnem zahtevku. Tožeča stranka je namreč zmanjšala tožbeni zahtevek za delna plačila, ob tem pa je upoštevala pravilo o vštevanju (prim. 288. člen Obligacijskega zakonika). Ob tem pravno ni pomembno, v kakšnem obsegu je skrčila zahtevek, kar zmotno navaja pritožnik. Ker torej tožeča stranka ni spremenila istovetnosti zahtevka, prav tako ni povečala obstoječega zahtevka oziroma uveljavljala drugega zahtevka poleg obstoječega (prim. prvi odstavek 184. člena ZPP), gre pri ravnanju tožeče stranke na naroku za (delni) umik in ne za spremembo tožbe.

9. Če tožeča stranka umakne tožbo na naroku, je s tem tožena stranka veljavno obveščena o umiku, ki učinkuje neposredno, takrat pa začne teči rok 15 dni, v katerem lahko izrazi nasprotovanje. Tožena stranka delnemu umiku ni nasprotovala niti ni vztrajala pri zavrnitvi umaknjenega dela zahtevka ne na naroku niti kasneje. Prav tako v pritožbi ne izpostavlja, da v umik ni privolila. Zato se šteje, da je v delni umik privolila (prim. drugi odstavek 188. člena ZPP). Pravne podlage za to, da bi moralo sodišče prve stopnje toženi stranki omogočiti vsebinski odgovor na zmanjšanje zahtevka, ni. Edini pogoj za veljavnost (delnega) umika po odgovoru na tožbo, ki se nanaša na toženo stranko, je namreč njeno soglasje oziroma domneva o privolitvi v umik, čemur je skladno z opisanim v konkretnem primeru zadoščeno. Poleg tega pritožbeno sodišče dodaja, da tožena stranka v pritožbi niti ne zatrjuje, da bi bil obračun zamudnih obresti kakorkoli napačen. Iz opisanega sledi, da ni podana niti očitana relativna bistvena kršitev določb postopka. Zato pritožba v tem delu ni utemeljena.

10. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje prekratko povzelo navedbe tožene stranke. Te je navedlo v zadostni meri, celotno dejansko podlago pa je opisalo tako, da je odločba razumljiva (prim. 324. člena ZPP). Zato ni podana ne relativna ne absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP upoštevajoč, da odločba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je tako mogoče preizkusiti.

11. Pritožnik nadalje graja odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznega predloga z zaslišanjem tožene stranke in predlagane priče. Pritožbeno sodišče soglaša z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni argumentirano zanikala ne temelja ne višine tožbenega zahtevka. Njene obrambne navedbe so bile namreč povsem pavšalne in nekonkretizirane (glej pripravljalno vlogo z dne 13. 7. 2011, r. št. 18). Ob jasni trditveni podlagi tožeče stranke, ki je podkrepljena z listinskimi dokazi, zgolj navedba o neizkazani višini ter poplačilu celotne terjatve ne zadostuje za obrazloženo prerekanje dejstev (prim. 212. člen ZPP). Dejstva, ki jih stranka zanika brez navajanja razlogov, pa se štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP). Ker se dokazi izvajajo le za preverjanje resničnosti konkretiziranih ter spornih trditev, z njimi pa se manjkajočih trditev ne da nadomestiti, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko teh dokazov ni izvajalo.

12. Pritožnik s sklicevanjem na 285. člen ZPP in materialno procesno vodstvo od sodišča ne more zahtevati, da nadomesti njegovo trditveno podlago. V skladu z razpravnim načelom iz 7. člena ZPP je predvsem na strani tožene stranke dolžnost, da navede odločilna dejstva, ki utemeljujejo njeno obrambo ter da za svoje trditve ponudi ustrezne dokaze. Sodišče ji lahko v okviru materialnega procesnega vodstva pri tem pomaga le do določene meje, saj njegova razjasnjevalna obveznost ni absolutna. V konkretnem primeru bi jo sodišče preseglo, v kolikor bi praktično popolnoma nadomestilo obrambo tožene stranke oziroma jo celo, upoštevajoč odsotnost konkretiziranih trditev, pozivalo na substanciranje dokaznih predlogov.

13. O nesklepčnosti tožbe govorimo takrat, ko iz dejstev, ki jih zatrjuje tožeča stranka, ne izhaja utemeljenost njenega tožbenega zahtevka. Že iz pritožbenih trditev, da so dokazi tožeče stranke v nasprotju z zatrjevanimi dejstvi o višini zahtevka, torej izhaja, da ne gre za vprašanje sklepčnosti zahtevka. Prav tako pa ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena, saj si razlogi o odločilnih dejstvih niso v nasprotju, kot to zmotno zatrjuje pritožnik. Sodišče prve stopnje je jasno obrazložilo, da je svojo odločitev oprlo na drugi odstavek 214. člena ZPP, ker se tožena stranka glede višine vtoževanega računa št. 2008-8108/3172 (razen pavšalno) ni izrekla. Zato niti ni pomembno, kakšna cena izhaja iz predložene pogodbe, saj priznanih dejstev sploh ni treba dokazovati. Pritožnik zato tudi z opisanimi očitki ne more uspeti.

14. Utemeljeno pa pritožnik opozarja, da sodišče prve stopnje pri stroškovni odločitvi ni upoštevalo, da je tožeča stranka delno umaknila tožbo. To narekuje odločanje o stroških umaknjenega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa po pravilu uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP). Kot navaja pritožnik, je tožeča stranka umaknila del zahtevka po vložitvi tožbe (predloga za izvršbo) in po opravljeni delni izpolnitvi zahtevka dne 15. 4. 2010, vendar tega ni storila takoj po tem, temveč šele na naroku za glavno obravnavo 8. 9. 2011. Zato ji gredo stroški za ta narok le od vrednosti spornega predmeta 15.569,49 EUR, kar skladno s tar. št. 3102 Zakona o odvetniški tarifi pomeni 440,40 EUR. Upoštevajoč ostale nastale stroške, razvidne iz stroškovnika, znašajo skupni stroški tožeče stranke z 20 % DDV torej 1800,40 EUR.

15. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi tožene stranke delno ugodilo in odločbo sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremenilo tako, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe in sklepa (5. alineja 358. člena ZPP). Ker pa pritožbeno sodišče ni zasledilo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je v preostalem delu pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in odločbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

16. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela le glede stroškovne odločitve, to je glede dela stranske terjatve, ki ni odločilna za določanje vrednosti spornega predmeta (prim. prvi odstavek 39. člena ZPP), sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Stroške odgovora na pritožbo pa krije sama tudi tožeča stranka, saj ti stroški za pritožbeni postopek niso bili potrebni (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP). Vse relevantne navedbe so bile namreč že podane tekom postopka pred sodiščem prve stopnje.