Jedro

Zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova nepremoženjske škode je s smrtjo oškodovanca (prvotnega tožnika), torej brez njegove krivde in šele naknadno, pa vendarle postal neutemeljen.

V zvezi s pritožbeno grajo, da izpodbijana prvostopna odločitev, po kateri je tožnica dolžna toženki plačati visoke pravdne stroške, ni pravična, saj toženko celo nagradi, da oškodovancu (za časa življenja) ni plačala pripadajoče odškodnine, se sodišče druge stopnje strinja, da je taka odločitev, čeprav materialnopravno pravilna in v skladu z uveljavljeno sodno prakso, za dediče stroga in v določenih primerih (npr. kadar tožena stranka zavlačuje s postopkom, se neutemeljeno opira očitno utemeljenemu zahtevku iz naslova nepremoženjske škode, tožnik pa je slabega zdravstvenega stanja) lahko tudi nepravična. Vendar po presoji sodišča druge stopnje v obravnavani zadevi ne gre za tak primer.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) terjala ugotovitev, da je ob vložitvi tožbe dne 18. 4. 2012 obstajal utemeljen zahtevek pokojnega tožnika PK do tožene stranke (v nadaljevanju toženke) iz naslova nepremoženjske škode v zvezi s škodnim dogodkom z dne 26. 8. 2010 do višine 16.000,00 EUR, ter od toženke v roku 15 dni zahtevala povrnitev vseh nastalih pravdnih stroškov skupaj z 20% DDV, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva razsoje na prvi stopnji do plačila (I. točka izreka). Tožnici je sodišče prve stopnje naložilo, da je dolžna v 15 dneh od vročitve prvostopne sodbe toženki povrniti pravdne stroške v znesku 2.153,23 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper tako prvostopno odločitev se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnica. Navaja, da izpodbijana sodba ni izdelana v skladu z materialnopravnimi določili in je v nasprotju z dosedanjo sodno prakso. Sporno vprašanje v obravnavani zadevi je določitev odškodnine za nepremoženjsko škodo oz. kaj se s takim zahtevkom zgodi, če oškodovanec med pravdnim postopkom umre. Prvostopna odločitev, da je tožnica dolžna toženki plačati visoke pravdne stroške, po prepričanju pritožnice ni pravična, saj toženko celo nagradi, da oškodovancu ni plačala pripadajoče odškodnine. Poleg tega je prvostopno sodišče očitno spregledalo, da je bil postavljen ugotovitveni zahtevek na ugotovitev, da je ob vložitvi tožbe obstajal utemeljen zahtevek pokojnega PK do toženke. Gre torej za ugotovitveni in ne dajatveni zahtevek, na podlagi katerega bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je bil tožbeni zahtevek v času vložitve tožbe utemeljen, saj ima to za posledico drugačno odločitev o pravdnih stroških. V kolikor bi bil zahtevek utemeljen, tožnici pripadajo tudi vsi pravdni stroški. Prvostopno sodišče je po prepričanju pritožnice očitno spregledalo dejstvo, da je tožnica svoj zahtevek pravočasno modificirala in ne zahteva plačila odškodnine, ki tožnici kot dedinji zares zaenkrat glede na zakon ne pripada, saj očitno ni volje, da bi zakonodajalec ta člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) spremenil. Že če bi tožnica pustila povsem nespremenjen tožbeni zahtevek, kot je bil v času smrti oškodovanega, bi moralo sodišče po prepričanju pritožnice v obravnavani zadevi odločiti drugače. Ker pa je tožnica ustrezno modificirala tožbeni zahtevek, taka odločitev ni pravilna, sodišče zahtevka ni pravilno obravnavalo. Pritožnica predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb, podrejeno pa njeno razveljavitev. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi zgolj pavšalno uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. Pravno relevantno dejansko stanje je bilo pravilno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. V obravnavani zadevi je (prvotni) tožnik, ki je terjal plačilo odškodnine za pretrpljeno nepremoženjsko škodo (zahtevek iz naslova premoženjske škode je bil umaknjen), med postopkom na prvi stopnji umrl. V skladu s prvim odstavkom 184. člena OZ terjatev za povrnitev nepremoženjske škode preide na dediče samo, če je priznana s pravnomočno odločbo ali pisnim sporazumom. Kako ravnati v taki procesni situaciji (smrt stranke v pravdi o nepodedljivih pravicah in obveznostih), si pravna teorija in posledično tudi sodna praksa ni popolnoma enotna. Postopek glede glavnega zahtevka je po enem stališču treba ustaviti, ker ni več dveh strank, po drugem stališču(1) pa mora tožnik (torej dedič prvotnega tožnika oz. pooblaščenec v imenu dedičev) tožbo glede glavnega zahtevka umakniti.(2)

7. Posamezni teoretiki torej v primeru, kot je obravnavani, predvidevajo ustavitev postopka. Na procesno nasledstvo oz. na nastop razlogov za prekinitev postopka pazi sodišče po uradni dolžnosti. Prekinitev po tem stališču ne pride v poštev, če sodišče ugotovi, da razmerje ni podedljivo. Ker sodišče ne more več odločiti o glavnem zahtevku, tudi ne more odločiti o stroških, ki so odvisni od glavnega zahtevka, kadar se o njih odloča po uspehu v pravdi.(3) Tako pojmovanje o nepodedljivosti procesnopravnega položaja (kjer ni možno dedovanje ni možno procesno nasledstvo) oz. da univerzalno pravno nasledstvo le v obziru prenosljivih pravic privede ex lege do procesnopravne sukcesije, izhaja tudi iz obrazložitev posameznih novejših odločitev Vrhovnega sodišča (4). Po drugačnem stališču, ki ga je zaslediti v sodni praksi nižjih sodišč(5), pa je procesno razmerje osamosvojeno in zajeto v univerzalnem nasledstvu. V skladu s tem stališčem nasledniki podedujejo pravdo, in sicer vstopijo v tisto situacijo, v kateri je bila pravda ob smrti stranke. Procesnopravno razmerje je isto in se nadaljuje med novimi subjekti. Za procesnopravno nasledstvo naj bi bila torej odločilna podedljivost procesnopravnega položaja, ne pa materialnopravnih pravic, ki so predmet tožbenega zahtevka. Tako naziranje implicitno povzema tudi del sodne prakse Vrhovnega sodišča RS(6).

8. Ne glede na to, ali sprejmemo stališče, da do zaključka postopka zaradi smrti stranke v opisani procesni situaciji pride avtomatično, ali pa je potreben še umik tožbe (sicer sodišče tožbeni zahtevek zavrne), je praktično (tudi za odločitev v obravnavani zadevi) pomembno vprašanje, ali je po končanju postopka nato možno še odločati o stroških postopka, pri čemer bi moralo sodišče kot o predhodnem vprašanju odločiti (oz. oceniti), ali bi bil glavni zahtevek, če tožnik ne bi umrl, utemeljen. Takšno stališče je bilo nekdaj sprejeto tako v praksi kot teoriji, po novejših stališčih pa mora v primeru, če je tožba umaknjena zato, ker je tožnik umrl, pa gre za nepodedljive zahtevke, stroške postopka nositi tožnik sam (oz. njegovi dediči), saj gre za primer umika tožbe zaradi (naknadne) neutemeljenosti zahtevka zaradi nepodedljivosti terjatve za povrnitev nepremoženjske škode(7). Tudi teoretiki, ki zagovarjajo stališče, da je v primeru smrti tožnika pri nepodedljivih zahtevkih pravda zaradi prenehanja dveh strank avtomatično prenehala teči, so glede stroškov takega postopka jasni: v zvezi s stroškovno odločitvijo ne more biti sprejemljivo odločanje o utemeljenosti glavnega zahtevka kot o predhodnem vprašanju(8). Prav slednje pa je tožnica (pravna naslednica prvotnega tožnika) v obravnavani zadevi dejansko želela doseči z modifikacijo tožbenega zahtevka iz naslova nepremoženjske škode po smrti oškodovanca (prvotnega tožnika), ko je umaknila dajatveni tožbeni zahtevek in terjala le še ugotovitev, da je bil navedeni tožbeni zahtevek (oz. njegov del - do višine 16.000,00 EUR) iz naslova nepremoženjske škode v zvezi s škodnim dogodkom z dne 26. 8. 2010 ob vložitvi tožbe pokojnega prvotnega tožnika utemeljen, zaradi česar naj bi bil utemeljen tudi stroškovni del tožbe - tožnica je namreč kljub modifikaciji zahtevka vztrajala pri povrnitvi vseh pravdnih stroškov.

9. Tožnica je tako v obravnavani zadevi po spremembi tožbenega zahtevka zaradi smrti oškodovanca (prvotnega tožnika) z ugotovitveno tožbo terjala ugotovitev odškodninske obveznosti toženke do prvotnega tožnika v zvezi s škodnim dogodkom z dne 26. 8. 2006 za nazaj, le-ta naj bi namreč obstajala ob vložitvi tožbe. Taka ugotovitvena tožba ni dopustna. V teoriji je že poenoteno stališče, da z ugotovitveno tožbo ni mogoče zahtevati ugotovitve (ne)obstoja pravnega razmerja, ki naj bi oz. ne bi obstajalo v preteklosti ali prihodnosti, ampak zgolj ugotovitev, ali pravno razmerje obstaja oz. ne obstaja v sedanjosti(9). Sodišče druge stopnje ima tudi pomisleke v zvezi z obstojem pravnega interesa za tako ugotovitveno tožbo (drugi odstavek 181. člena ZPP), vendar pa na kršitve glede procesne predpostavke pravnega interesa (in same dopustnosti ugotovitvene tožbe) pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti.(10) Tožnica je namreč z ugotovitvijo obstoja odškodninske obveznosti toženke ob vložitvi tožbe želela posledično zgolj doseči ugoditev stroškovnemu delu tožbenega zahtevka, torej doseči povrnitev pravdnih stroškov. Kot že zgoraj obrazloženo pa tožnica v taki procesni situaciji do povrnitve pravdnih stroškov ni upravičena.

10. Po vsem obrazloženem je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je po ugotovitvi, da je prvotni tožnik med postopkom umrl, s čimer je v skladu s prvim odstavkom 184. člena OZ prenehala njegova terjatev za povrnitev nepremoženjske škode (ki jo je tožnica po modifikaciji tožbenega zahtevka edino še uveljavljala), tožbeni zahtevek iz tega naslova, čeprav postavljen v ugotovitveni obliki, zavrnilo. Zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova nepremoženjske škode je s smrtjo oškodovanca (prvotnega tožnika), torej brez njegove krivde in šele naknadno, pa vendarle postal neutemeljen, kar velja tudi za postavljen ugotovitveni zahtevek na isti podlagi. Neutemeljena je pritožbena graja, da naj bi prvostopno sodišče spregledalo, da je bil postavljen ugotovitveni zahtevek na ugotovitev, da je ob vložitvi tožbe obstajal utemeljen zahtevek pokojnega PK do toženke, saj je prav o slednjem sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo (ga zavrnilo). V skladu z načelom uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) po vsem obrazloženem tožnica ni upravičena do povrnitve svojih pravdnih stroškov, in je dolžna toženki povrniti njene pravdne stroške. Ob odsotnosti izrecne pritožbene graje je v zvezi s slednjimi zadoščal uradni preizkus pravilne uporabe materialnega prava, ki je pokazal, da so bili tožnici v povrnitev naloženi pravdni stroški toženke pravilno odmerjeni.

11. V zvezi s pritožbeno grajo, da izpodbijana prvostopna odločitev, po kateri je tožnica dolžna toženki plačati visoke pravdne stroške, ni pravična, saj toženko celo nagradi, da oškodovancu (za časa življenja) ni plačala pripadajoče odškodnine, se sodišče druge stopnje strinja, da je taka odločitev, čeprav materialnopravno pravilna in v skladu z uveljavljeno sodno prakso, za dediče stroga in v določenih primerih (npr. kadar tožena stranka zavlačuje s postopkom, se neutemeljeno opira očitno utemeljenemu zahtevku iz naslova nepremoženjske škode, tožnik pa je slabega zdravstvenega stanja) lahko tudi nepravična. Vendar po presoji sodišča druge stopnje v obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Toženka je namreč prvotnemu tožniku v obravnavani zadevi že pred pravdo izplačala nesporni del odškodnine iz naslova nepremoženjske škode, pravdni postopek pa je bil ob smrti prvotnega tožnika šele v začetni fazi. Sodišče druge stopnje le še dodaja, da je k višini pravdnih stroškov prispeval tudi tožnik sam z visoko postavljenim tožbenim zahtevkom, ki je bil šele po smrti prvotnega tožnika z modifikacijo tožbenega zahtevka po višini razpolovljen.

12. Vse navedeno je v skladu s 353. členom ZPP narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane prvostopne sodbe.

13. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, krije v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. 1 : npr. sklep Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 136/2003 z dne 26. 2. 2004. Op. št. 2 : Tako A. Galič v Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2005, str. 325 - 326. Op. št. 3 : Tako V. Rijavec v Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2006, str. 288. Op. št. 4 : npr. Sklep II Ips 59/2011 z dne 19. 3. 2012. Op. št. 5 : VSL Sklep I Cp 953/2001 z dne 6. 6. 2001. Op. št. 6 : npr. sklep Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 136/2003 z dne 26. 2. 2004, v skladu s katerim morajo dediči tožnika, ki je terjal plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, zaradi smrti tožnika tožbo umakniti, ker bi sicer sodišče ta zahtevek zavrnilo.

Op. št. 7 : Tako že omenjeni sklep VS RS št. II Ips 136/2003 z dne 26. 2. 2004. Povzeto po A. Galič v Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2005, str. 326. Podobno stališče je zavzeto v: VSM Sklep I Cp 1239/2008 z dne 30. 6. 2009. Op. št. 8 : Tako Betetto N. v Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2006, str. 46. Op. št. 9 : Tako A. Galič v Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2006, str. 147. Op. št. 10 : Tako A. Galič v Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2006, str. 155.