Jedro

Ker je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku opisu ravnanj dveh obdolžencev dodalo nove očitke, ki jih modificirani obtožni akt ni vseboval, je prekoračilo obtožbo. Istočasno ni dovolj popolno ugotovilo dejanskega stanja, saj je v premahni meri osvetlilo osebnost oškodovanke ter z njo povezano protipravno ravnanje vseh treh obdolžencev. Prav imata zato pritožnika, da dejansko stanje ni bilo dovolj popolno ugotovljeno. Izpodbijano sodbo je zato sodišče druge stopnje razveljavilo.

Izrek

Pritožbama zagovornikov obd. A.G. in M. P. se ugodi, izpodbijana sodba pa se tudi po uradni dolžnosti razveljavi glede vseh treh obdolžencev ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje vse tri obdolžence spoznalo za krive očitanih kaznivih dejanj in sicer obd. L. G. in A.G. kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po členu 201/II KZ, obd. M.P. pa kaznivega dejanja grdega ravnanja po členu 146/I KZ ter vsem trem izreklo pogojne obsodbe, v katerih je določilo obd. L.G. kazen tri mesece zapora in preizkusno dobo treh let, obt. A.G. kazen pet mesecev zapora in preizkusno dobo treh let ter obd. M.P. kazen štirih mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. V plačilo jim je naložilo tudi stroške kazenskega postopka, od katerih pa je obd. L.G. plačila povprečnine oprostilo. Istočasno je oškodovanko M.G. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

Zoper takšno sodbo sta se pritožila zagovornika drugo in tretje obdolženega iz pritožbenih razlogov od 1. do 3. točke 370. člena ZKP ter zaradi odločb o kazenskih sankcijah in predlagala, da sodišče druge stopnje izpodijano sodbo spremeni tako, da obd. A. G. in M.P. obtožbe oprosti, podrejeno pa naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višja državna tožilka je v pisnem mnenju predlagala zavrnitev obeh pritožb. Pritožbi sta utemeljeni, sodbo pa je bilo potrebno razveljaviti tudi po uradni dolžnosti.

Kot izkazujejo podatki kazenskega spisa, je Uprava kriminalistične službe pri UNZ ... podala dne 29.7.1998 zoper vse tri obdolžence kazensko ovadbo, na podlagi katere je nato pristojni državni tožilec dne 29.3.1999 vložil zoper obdolženca obtožni predlog in sicer zoper zakonca G. zaradi kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po členu 201/II KZ, zoper obd. M.P. pa zaradi kaznivega dejanja grdega ravnanja po členu 146/I KZ. Ker je za prvonavedeno kaznivo dejanje v zakonu predpisana kazen zapora do treh let, v času storitve kaznivega dejanja veljavni Kazenski zakonik Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 63/94) pa je kot milejši zakon za storilca kaznivega dejanja v 5. točki 1. odst. 111. člena določal, da zastara kazenski pregon za takšno kaznivo dejanje v treh letih od njegove storitve, je glede na obdolžencema naslovljen očitek v izreku sodbe del tega kaznivega dejanja že zastaral ob vložitvi obtožnega akta, kot prvega procesnega dejanja, usmerjenega na pregon obeh obdolžencev. Tako niti sodišče prve, niti sodišče druge stopnje nima zakonske osnove presojati ravnanja obd. L. in A. G., opredeljeno kot kaznivo dejanje v času pred 29.3.1996, saj opis kaznivega dejanja v izreku sodbe (oba obdolženca naj bi oškodovanko večkrat pretepala, jo večkrat vlekla za lase, jo ščipala in tepla ter zmerjala, da je kurba in prasica, obdolženec pa naj bi jo z glavo butal ob steno in pljuval nanjo) ne omogoča uporabe IV. odst. 112. člena KZ o pretrganju zastaranja kazenskega pregona. Takšnih posplošenih trditev namreč ni mogoče preizkusiti v tolikšni meri, da bi bilo mogoče tudi posamična ravnanja obeh obdolžencev v časovnem razdobju od junija 1995 do 19.3.1996 razmejiti od preostalega časovnega razdobja ter s tem ugotoviti, ali sta v zatrjevanem drugem časovnem obdobju storila enako hudo kaznivo dejanje, s katerim bi bil pretrgan zastaralni rok ter bi pričelo teči zastaranje znova.

Ob gornjih ugotovitvah je potrebno v celoti pritrditi tistemu delu pritožbenh izvajanj zagovornika obd. A.G., v katerem uveljavlja pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, posledično pa tudi pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, saj je ob uvodnih ugotovitvah o relativnem zastaranju kazenskega pregona za del očitkov obema obdolžencema vprašljivo, ali bi bilo ob popolno ugotovljenem dejanskem stanju njuno ravnanje sploh še mogoče opredeliti kot kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po II. odst. 201. člena KZ. To kaznivo dejanje je mogoče storiti na več, v I. in II. odst. navedenega člena opisanih načinov, pri čemer se obema obdolžencema očita le surovo ravnanje kot izvršitveno obliko. Ta se mora praviloma kazati v fizičnem ali psihičnem maltretiranju mladoletnika ter v različnih grobih postopkih, ki morajo presegati običajno mero vzgojnih ukrepov, le izjemoma, kadar način storitve in sredstva, s katerimi je kaznivo dejanje storjeno, po intenziteti in drugih okoliščinah močno presegajo poseganje v mladoletnikovo človeško dostojanstvo, pa bi lahko tudi enkraten dogodek obsegal zakonske znake tega kaznivega dejanja. V obravnavanem primeru temelji kazenski postopek na pisni izjavi oškodovanke, v kateri se nedvomno zrcali vsa tragika njenega primera, ko je bila v razdobju opisanih enajstih let nedvomno marsikdaj prikrajšana za starševsko skrb, pozornost in nego ter bila istočasno očitno postavljena v neenakopraven položaj s preostalimi štirimi mladoletnimi otroci. Državni tožilec pa se je pri opisu kaznivega dejanja ne dovolj poglobljeno oprl le na dva dogodka, ki ju je očitno povzel iz navedene pisne izjave in ki ju je oškodovanka opisovala tudi na glavnih obravnavah. Prvi dogodek sega v junij 1995, ko naj bi oškodovanko oba starša pretepla zaradi nezadostne ocene v prvem letniku strokovne šole ter naj bi jo ob tej priliki oče z glavo trikrat butnil v steno, drugi del pa se nanaša na dogodek v juniju 1997, ko je bila oškodovanka v tretjem letniku ter naj bi jo obdolženi oče zaradi pobarvanih las pretepal in butal z glavo v zid. Ker prvega dogodka zaradi relativnega zastaranja ni mogoče upoštevati pri opisu kaznivega dejanja, je tedaj ostal naslovljen na očeta kot obdolženca le še en očitek za opisano grdo ravnanje (butanje z glavo ob steno), za katerega pa razen trditve oškodovanke ni v spisu nobenega dokaza. Tudi trditve, da naj bi oškodovanko oba obdolženca večkrat pretepala, jo večkrat vlekla za lase, jo ščipala ter tepla in zmerjala, da je kurba in prasica, ni mogoče zanesljivo preizkusiti, saj je "večkrat" v kazenskopravnem smislu nedoločljiv pojem in lahko pomeni več kot dvakrat, pa tudi več stokrat. Ker je že bilo poudarjeno, v kakšnih primerih je mogoče govoriti o takšni izvršitveni obliki kaznivega dejanja, časovno ni mogoče preizkusiti takšnih trditev v izreku sodbe, ki pa so nedvomno pomembne tudi kot okoliščine pri določitvi kazenske sankcije. Ob tem velja omeniti, da je sodišče prve stopnje v izrek sodbe samo dodalo očitek, da je obd. A.G. pljuval na oškodovanko, s čimer je sodišče prve stopnje nedvomno prekoračilo obtožbo, ob tem pa tudi spregledalo, da je oškodovanka očitek o pljuvanju naslovila na obdolženca v zvezi z dogodkom v aprilu 1998, ko ni bila več mladoletna.

Tudi zagovornik obd. M.P. utemeljeno opozarja, da utegne biti dejansko stanje glede očitkov, naslovljenih temu obdolžencu, nepopolno in zmotno ugotovljeno, predvsem pa je tudi po oceni sodišča druge stopnje vprašljivo, ali je mogoče večji del temu obdolžencu naslovljenega obtožbenega očitka sploh opredeliti kot kaznivo dejanje. V zvezi s tem so namreč vprašljivi zaključki sodišča prve stopnje v obrazložitvi sodbe, da obdolženec ni imel niti moralne pravice naganjati oškodovanke domov, ko pa glede na zbrane podatke ni dvoma, da je prebivala v njegovi stari stanovanjski hiši, čeprav naj bi imela v domači hiši urejeno svoje stanovanje, obdolženec pa naj bi zanjo celo plačeval vodo in elektriko. Ob zagovoru obdolženca, da se je oškodovanka kljub njegovemu izrecnemu nasprotovanju in brez njegovega dovoljenja vselila v njegovo staro hišo k stari mami, česar sodišče prve stopnje ni podrobneje raziskovalo, je vprašljiv očitek v izreku sodbe, da je obdolženec z razbitjem okna svoje stanovanjske hiše in vpitjem nad oškodovanko, da v njegovi hiši nima kaj delati, izvršil del očitanega kaznivega dejanja. Po uradni dolžnosti pa je bilo potrebno razveljaviti tudi ta del sodbe, saj je preizkus prvostopne sodbe pokazal, da je sodišče prve stopnje tudi v tem delu obtožbo prekoračilo, ker je samo v precejšnji meri spremenilo opis kaznivega dejanja v škodo obdolženca. Prvotnemu očitku, po katerem naj bi obd. M.P. s coklo brcnil oškodovanko v stegno, je dodalo tudi trditev, da je oškodovanka zato dobila za dlan veliko podpludbo. Tako ni več podana objektivna identiteta med obtožbo in sodbo ter tako bistveno spremenjeni opis dejanja tudi pomeni, da je sodišče obtožbo prekoračilo.

Iz navedenih razlogov je moralo sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti navedene pomanjkljivosti in že izvedene dokaze ponoviti, pri čemer bo moralo v večji meri kot doslej osvetliti tudi osebnost oškodovanke, kar bo prispevalo tudi k celovitejši sliki ravnanja njenih staršev - prvoobdolženih L. in A.G.. Glede na pomanjkljive podatke pristojnega centra za socialno delo bi bilo v ta namen verjetno utemeljeno v kazenski postopek pritegniti Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše iz Ljubljane, oziroma katerega od psiholov iz tega centra, ki bi lahko na podlagi pogovora z oškodovanko in njenimi starši podrobneje osvetlil dogodke v družini v kritičnem obdobju. Ker se ob ugotovljenih pomanjkljivostih v zvezi s prekoračitvijo obtožnega akta državni tožilec ni pritožil, bo moralo v ponovljenem postopku sodišče prve stopnje tudi ob doslednem spoštovanju načela prepovedi reformatio in peius nato ponovno pretehtati vsak dokaz posebej v zvezi z drugimi dokazi ter na podlagi takšne presoje napraviti sklep, ali so v ravnanju vseh treh obdolžencev res podani vsi objektivni in subjektivni znaki očitanih kaznivih dejanj, pri čemer bo moralo za svoje odločitve navesti tudi prepričljive razloge.