Jedro

Tožnica se je poškodovala v delovni nezgodi pri prvotoženi stranki, ko je poskušala popraviti voziček, ki se je premaknil. Ker je bila tožnica v mrtvem kotu in jo upravljalec viličarja ni videl, je paleto, ki je tehtala najmanj 500 kg, spustil na voziček, preden je tožnica umaknila roko, tako da prišlo do stiska palca na roki. Delo je potekalo v okoliščinah povečane nevarnosti (tveganja), za katerega prvotožena stranka objektivno odgovarja. Poleg tega ravnanje delavca, ki spušča 500 kg težko paleto z viličarjem na voziček, medtem ko stoji neposredno ob vozičku tožnica, ne da bi se prepričal, da lahko varno brez ogrožanja sodelavke, odloži paleto na voziček, predstavlja malomarno ravnanje nadrejenega delavca - upravljalca viličarja, s tem pa tudi krivdno odgovornost prvotožene stranke. K nastanku škodnega dogodka je prispevala tudi tožnica v 20 % s svojim nepravilnim ravnanjem, ker ni prijela vozička za navpično prečko. Če bi tožnica voziček držala za navpično prečko, do stiska palca na roki ne bi prišlo, pri čemer so bili delavci poučeni, da morajo prijeti voziček za navpično prečko.

Iz splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti, ki so sestavni del zavarovalne pogodbe, sklenjene med prvo in drugotoženo stranko, izhaja, da so iz zavarovanja odgovornosti izključeni odškodninski zahtevki zaradi škod, ki nastanejo zaradi uporabe ali posesti samovoznih delovnih strojev. Viličar je samovozni delovni stroj. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da v konkretnem primeru ne gre za izključitev zavarovalnega kritja drugotožene stranke. Sodna praksa zagovarja stališče, da je treba pri škodi, ki jo povzročijo motorna vozila (ali delovni stroji), ugotoviti, ali je bila škoda povzročena z rabo (delovanjem, obratovanjem) tega vozila ali stroja, pri čemer vožnja ni edini in odločilni pogoj za ugotovitev rabe. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z zahtevkom zoper tretjetoženo stranko niso bile dokazno ocenjene vse pravno odločilne okoliščine v zvezi z vprašanjema, ki so za odločitev v sporni zadevi pravno ključnega pomena - kateri zavarovalni primeri so kriti s polico zavarovanja avtomobilske odgovornosti in ali je viličar opravljal običajno funkcijo v času škodnega dogodka, ko je spuščal tovor. Glede odškodninskega zahtevka zoper drugotoženo stranko pa se sodišče ni opredelilo do vprašanja, ali je do nesreče prišlo zaradi rabe (delovanja, obratovanja) viličarja. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno in v celoti pritožbi drugotožene stranke ugodilo ter odločitev v izpodbijani sodbi glede zahtevka, ki se nanaša na drugo in tretjetoženo stranko, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi, pritožbi drugotožene stranke pa se v celoti ugodi in se izpodbijana sodba delno razveljavi glede odločitve v delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na drugo in tretjetoženo stranko, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba tožnice in v celoti pritožba prvotožene stranke zavrneta ter se v nerazveljavljenem delu (odločitev o zahtevku zoper prvotoženo stranko) potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Prvotožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

IV. Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožeče stranke ter drugo in tretjetožene stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v prvem odstavku I. točke izreka razsodilo, da sta prvo in drugotožena stranka solidarno dolžni tožnici plačati odškodnino za nematerialno škodo v znesku 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer prvotožena stranka od 22. 6. 2012 dalje, drugotožena stranka pa od 2. 3. 2012 dalje. V drugem odstavku I. točke izreka je prvotoženi stranki poleg navedenega zneska naložilo, da tožnici plača še znesek 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 6. 2012 do plačila. V tretjem odstavku I. točke izreka je zavrnilo višji zahtevek zoper prvo in drugotoženo stranko ter v celoti odškodninski zahtevek za plačilo nematerialne škode zoper tretjetoženo stranko. V prvem odstavku II. točke izreka je prvo in drugotoženi stranki naložilo, da sta dolžni solidarno tožnici plačati odškodnino za materialno škodo v višini 1.809,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer prvotožena stranka od 22. 6. 2012 dalje, drugotožena stranka pa od 16. 2. 2012 do plačila. V drugem odstavku II. točke izreka je zavrnilo višji zahtevek zoper prvo in drugotoženo stranko ter v celoti odškodninski zahtevek za plačilo materialne škode zoper tretjetoženo stranko. V III. točki izreka je odločilo, da je prvotožena stranka dolžna povrniti tožnici stroške postopka v višini 261,16 EUR, da je drugotožena stranka dolžna povrniti tožnici stroške postopka v višini 784,71 EUR in da je tožnica dolžna tretjetoženi stranki povrniti stroške postopka v višini 31,80 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujejo tožnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, prvo in drugotožena stranka pa iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku. Predlagajo spremembo sodbe, pri čemer se tožnica zavzema za to, da bi pritožbeno sodišče ugodilo njenemu tožbenemu zahtevku v celoti, prvo in drugotožena stranka pa predlagata zavrnitev tožbenega zahtevka zoper njiju v celoti. Podrejeno pritožnice predlagajo razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožnica v pritožbi navaja, da je zmotna presoja sodišča prve stopnje o izključitvi zavarovalnega kritja tretjetožene stranke. Po mnenju tožnice uporaba viličarja kot vozila zajema vsakršno uporabo, ki je skladna z običajno funkcijo prevoznega sredstva, in ne le njegovo funkcijo prevoza. Namen zavarovalne pogodbe, sklenjene med prvo in tretjetoženo stranko, pa je v kritju povzročene škode ne glede na to, ali je do nje prišlo pri premikanju viličarja. Običajna funkcija viličarja je po mnenju tožnice tudi razkladanje (spuščanje) tovora na območju prvotožene stranke. Tožnica trdi, da viličar ne spada v kategorijo motornih vozil, za katerega je predvidena obveznost obveznega zavarovanja v prometu. Zmotna je nadalje tudi presoja sodišča, da je podan 20-odstotni soprispevek tožnice k škodnemu dogodku. Tožnica pove, da vozička ni mogoče potisniti v smeri viličarja in ga pravilno centrirati na način, da se ga drži za navpično prečko v sredini. Takšna manipulacija z vozičkom naj bi bila nelogična ob dejstvu, da upravljalec viličarja ne bi smel spustiti palete na voziček v trenutku, ko ga je tožnica nameščala. Ker upravljalec viličarja ne bi smel spustiti tovora, dokler se ni prepričal, da se tožnica nahaja v manipulativnem delu viličarja, tožnici ni mogoče pripisati prispevka k delovni nezgodi. Pri odmeri nepremoženjske škode sodišče ni upoštevalo, da so bile telesne bolečine v resnici nevropatske zaradi okvare ene od vej radialnega živca. Pri tožnici so bile hude bolečine prisotne do 6. 5. 2011, ko je prejela blokado radialnega živca z anestetikom. Zato bi ji moralo sodišče prisoditi odškodnino zaradi telesnih bolečin v zahtevani višini 10.000,00 EUR. Tožnica meni, da dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje narekujejo odmero odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti v zahtevanem znesku 10.000,00 EUR. Sodišče ni v zadostni meri upoštevalo dejstva, da je pri tožnici zmanjšana delovna funkcija desne roke v 70 % posledica poškodbe pri delu, da je tožnica desničarka, gospodinja in posledično stalno vezana na uporabo desne roke. Tožnica izpodbija tudi odločitev sodišča o datumu začetka teka zamudnih obresti od prisojene odškodnine zoper drugotoženo stranko in odločitev o pravdnih stroških. Priglaša pritožbene stroške.

4. Prvotožena stranka v pritožbi navaja, da je odškodnina za nepremoženjsko škodo previsoko odmerjena. Pove, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi nepazljivosti tožnice in nesporazuma z viličaristom in ne zaradi nevarnega dela. Zato ni podana njena objektivna odgovornost za škodo, ki jo je utrpela tožnica. Meni, da je tožnica bistveno prispevala k nastanku škodnega dogodka. Glede na izpovedi prič A.A. in B.B. bi moralo sodišče ugotoviti bistveno višji tožničin soprispevek k škodnemu dogodku. Nepravilna je po oceni prvotožene stranke tudi ugotovitev sodišča o njeni krivdni odgovornosti. A.A. ni opravljal dela malomarno, saj pri spuščanju tovora ni mogel videti, kje se tožnica nahaja. Tožnica ni bila zadolžena za pomoč pri nastavljanju vozička, zato je sama odgovorna za poškodbo roke. Upoštevaje ugotovitve sodnega izvedenca je po mnenju prvotožene stranke odškodnina po vseh oblikah nepremoženjske škode prisojena v previsokem znesku. Zlasti iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti bi morala biti odmerjena odškodnina znatno nižja. Prvotožena stranka meni, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker nima razlogov glede višine tožničinega soprispevka in ne navaja sodne prakse, ki bi jo bilo treba upoštevati. Bistvena kršitev določbe pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa je po njenem mnenju podana zato, ker obstaja nasprotje med izpovedjo izvedenca o invalidski upokojitvi tožnice in neupoštevanjem te ugotovitve pri odmeri odškodnine. Prvotožena stranka še navaja, da ni pravilna odločitev o zavrnitvi odškodninskega zahtevka zoper tretjotoženo stranko. Priglaša pritožbene stroške.

5. Drugotožena stranka v pritožbi navaja, da prvotožena stranka nima zavarovalnega kritja po polici o zavarovanju odgovornosti. Določba 13. točke tretjega odstavka 3. člena splošnih pogojev za zavarovanje delodajalčeve odgovornosti je jasna. V spornem primeru je prišlo do delovne nezgode v okviru delovne funkcije (spuščanje vilic) pri uporabi samovoznega delovnega stroja (viličarja). Iz zavarovanja odgovornosti pa so izključeni odškodninski zahtevki zaradi škod, ki nastanejo zaradi uporabe ali posesti viličarja. Zato drugatožena stranka ni pasivno legitimirana za povrnitev škode tožnici. V nadaljevanju pritožbe prereka ugotovitve sodišča glede temelja in višine njene odgovornosti za nastalo škodo. Priglaša pritožbene stroške.

6. Tožnica, prvo in tretjetožena stranka odgovarjajo na pritožbo nasprotne stranke. Prerekajo pritožbene navedbe in predlagajo zavrnitev pritožbe. Priglašajo stroške odgovora na pritožbo.

7. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba prvotožene stranke ni utemeljena, pritožba drugotožene stranke pa je utemeljena.

8. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

K sodbi:

9. Po določbi 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR) mora delodajalec delavcu, ki utrpi škodo pri delu ali v zvezi z delom, povrniti škodo po splošnih načelih odškodninske odgovornosti. Odškodninsko odgovornost ureja Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ) tako krivdno kot tudi objektivno. Po določbi prvega odstavka 131. člena OZ je tisti, ki povzroči drugemu škodo, to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde. Po drugem odstavku 131. člena OZ pa se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. Za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo o nevarni dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja (150. člen OZ). Objektivno odgovorni se svoje objektivne odgovornosti oprosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam izogniti ali jih odstraniti. V rizično sfero objektivno odgovornega pa sodijo tudi nepremišljena, neprevidna in celo nerazumna ravnanja oškodovancev, skratka ravnanja, ki bi se jim v življenju razumen človek izognil zato, da se ne bi po nepotrebnem izpostavljal nevarnosti.

10. Tožnica se je poškodovala v delovni nezgodi dne 17. 8. 2010 pri prvotoženi stranki. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je delovna nezgoda zgodila, ker je tožnica poskušala popraviti voziček, ki se je premaknil. Čeprav tožnica kot strojna obdelovalka ni bila dolžna sodelovati pri razkladanju palete z viličarjem, pa iz izpovedbe C.C. izhaja, da je tožnica lahko popravila voziček, če se je premaknil. Ravnanje tožnice za prvotoženo stranko torej ni bilo nepričakovano in nepreprečljivo. Ker je bila tožnica v mrtvem kotu in jo upravljalec viličarja A.A. ni videl, je paleto, ki je tehtala najmanj 500 kg, spustil na voziček, preden je tožnica umaknila roko. Navedene ugotovitve tudi po presoji pritožbenega sodišča nudijo dovolj podlage za zaključek, da je konkretno opravilo potekalo v okoliščinah povečane nevarnosti (tveganja), za katerega prvotožena stranka objektivno odgovarja. Na drugačno presojo ne morejo vplivati navedbe prvotožene stranke o tem, da opravljanje drugih del na delovnem mestu strojni obdelovalec sicer ni bilo nevarno in da tožnica ne bi smela popravljati vozička, zaradi česar naj bi bila izključno sama odgovorna za nastanek škodnega dogodka.

11. Sodišče prve stopnje je nadalje na podlagi izpovedb tožnice in A.A. pravilno ugotovilo, da se je tožnica z odobritvijo nadrejenega A.A. nahajala v manipulativnem delu viličarja in sodelovala pri nalaganju palet na voziček, čeprav za to opravilo ni bila teoretično niti praktično strokovno usposobljena. Upravljalec viličarja A.A. tožničini pomoči pri namestitvi vozička ni izrecno nasprotoval. Po izpovedbi B.B. je bil kot nadrejeni seznanjen s pogoji varstva pri delu oziroma s tem, da se ne sme nihče nahajati v manipulativnem delu viličarja pri spuščanju tovora, zato bi lahko tožnico opozoril, da se v času spuščanja palete v neposredni bližini vozička ne sme nahajati. Upravljalec viličarja bi moral vedeti, da ne sme začeti s spuščanjem tovora, dokler se ne prepriča, da v bližini viličarja ne ogroža oseb. Zato ravnanje delavca, ki spušča 500 kg težko paleto z viličarjem na voziček, medtem ko stoji neposredno ob vozičku tožnica, ne da bi se prepričal, da lahko varno brez ogrožanja sodelavke, odloži paleto na voziček, nedvomno predstavlja malomarno ravnanje nadrejenega delavca - upravljalca viličarja, s tem pa tudi krivdno odgovornost prvotožene stranke. Pritožbene navedbe prvotožene stranke v zvezi s tem so zato neutemeljene.

12. V skladu s tretjim odstavkom 153. člena v povezavi s petim odstavkom 147. člena OZ je imetnik nevarne stvari oziroma obratovalec deloma (torej ne v celoti) prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode. Izpodbijana sodba ima ustrezne razloge glede deleža odgovornosti tožnice in prvotožene stranke in jo je v tem delu mogoče preizkusiti. Zato prvotožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče nadalje sprejema materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je k nastanku škodnega dogodka prispevala tudi tožnica v 20 % s svojim nepravilnim ravnanjem, ker ni prijela vozička za navpično prečko. Če bi tožnica, ki je izpovedala, da je „nagonsko“ popravila voziček, tega držala za navpično prečko, do stiska palca na roki ne bi prišlo, pri čemer so bili delavci poučeni, da morajo prijeti voziček za navpično prečko. Navedb tožnice v pritožbi, da vozička ni mogoče pravilno namestiti z držanjem za navpično prečko, in da je takšno ravnanje tudi sicer nelogično, pomenijo nedovoljeno pritožbeno novoto v skladu s 337. členom ZPP, ki je pritožbeno sodišče ni upoštevalo. Po drugi strani pa je glede na ugotovljeno krivdno in objektivno odgovornost delodajalca za škodni dogodek neutemeljeno pritožbeno zavzemanje prvotožene stranke za višji tožničin soprispevek.

13. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnica zaradi škodnega dogodka utrpela udarnino področja prve dlančnice desne dlani z lažjim delnim izpahom v prvem zapestno - dlančičnem sklepu ter udarnino dlančično - členčnega sklepa in medčlenčnega sklepa palca. Takšno poškodbo roke je sodni izvedenec doc. dr. D.D. opredelil kot hudo telesno poškodbo.

14. Presoja prvostopenjskega sodišča glede pravičnega denarnega zadoščenja za pretrpljene telesne bolečine ter neugodnosti pri zdravljenju, prestani strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, skladna s temeljnima načeloma za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, to je z načelom individualizacije odškodnine in načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine iz 179. člena OZ.

15. Višina odmerjene odškodnine temelji na ugotovitvah sodnega izvedenca travmatologa in tožničini izpovedi. Iz izvedenskega mnenja doc. dr. D.D. izhaja, da je bilo zaradi narave poškodbe (poškodba senzibilne veje radialnega živca in kompleksno poškodbo sklepov ter sklepnih vezi) običajno zdravljenje močno podaljšano. Zdravljenje pri travmatologu je bilo zaključeno 25. 5. 2011, v podaljšanem bolniškem staležu do 18. 10. 2011 pa je bila tožnica tudi zaradi obravnavane poškodbe roke. Bolečine glede na intenzivnost in trajanje ter vse druge težave, ki jih je utrpela med zdravljenjem, upravičujejo tožnico do prisojene odškodnine v znesku 7.000,00 EUR. Pri odmeri odškodnine za pretrpljene telesne bolečine so upoštevane hude bolečine v trajanju 3 dni, ki so nato prešle v srednje stalne bolečine v trajanju 3 mesecev. Čas trajanja bolečin močnejše intenzitete pri gibanju je izvedenec opredelil v obsegu prvih 8 mesecev, bolečine lažje intenzitete pa so bile prisotne ves čas zdravljenja in jih občasno tožnica trpi tudi sedaj. Sodni izvedenec je sicer dopustil možnost, da je tožnica trpela več bolečin glede na poškodbo veje radialnega živca, vendar pa ni bila predpisana velika količina analgetikov. Tožnica je bila en dan hospitalizirana. Vsaj 14 dni je imela palec imobiliziran z Bohlerjevo opornico, kasneje pa je nosila opornico za stabilizacijo sklepa. Tožnica je opravila fizioterapijo doma in ambulantno (vsaj 30 dni). Prav tako je opravila 12 pregledov v UKC E. in 20 pregledov pri splošnem zdravniku. Ves čas bolniškega staleža (14 mesecev) je morala tožnica jemati protibolečinska sredstva, občasno pa jih mora jemati tudi sedaj. Upoštevaje trajanje ter obsežnost bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je prisojena odškodnina iz tega naslova v znesku 7.000,00 EUR (7 povprečnih neto plač) primerna, zato je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje tožnice in prvotožene stranke za spremembo odmerjene odškodnine iz tega naslova.

16. Iz izvedenih dokazov izhaja, da se je tožnica ob škodnem dogodku močno prestrašila. Tožnica je doživljala tudi strah srednje intenzitete prvi mesec zdravljenja oziroma do odpusta iz bolnišnice 20. 9. 2010, do zaključka zdravljenja pa je trpela strah nižje intenzitete, občasno pa še strah srednje intenzitete. Glede na takšne ugotovitve je pravilno odmerjena odškodnina iz naslova prestanega strahu v višini 1.000,00 EUR. Drugačne pritožbene navedbe prvotožene stranke takšne presoje ne morejo omajati.

17. Iz naslova tožničinih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ji je bilo pravilno priznano 7.000,00 EUR odškodnine. Zaradi slabega oprijema med palcem in ostalimi prsti desne roke ter zaradi spremljajočih bolečin je tožnica (desničarka) nesposobna za težje fizično delo in bistveno manj sposobna za lažje fizično delo. Bistveno manj sposobna je tudi za fina opravila z desno roko. Ovirana pa je pri opravljanju hišnih opravil na največ 15 minut. Zaradi posledic poškodbe pri delu v deležu 20 % je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti od 17. 8. 2011 dalje. Iz izvedenskega mnenja je razvidno, da je bila tožnici priznana pravica do premestitve in da ji ni bila priznana pravica do invalidske pokojnine, kot to prikazuje prvotožena stranka. Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tem zato ni utemeljen. Pač pa je sodni izvedenec pojasnil, da je zmanjšanje funkcije desne roke v 70 % posledica poškodbe pri delu. Tožnica, ki je bila v času škodnega dogodka stara 56 let in je po poklicu strugar, je upokojenka. Glede na vse navedene ugotovitve so neutemeljene navedbe prvotožene stranke o pretiranosti odmerjene odškodnine iz tega naslova. Po drugi strani pa zmanjšanje življenjskih aktivnosti ni podano v obsegu, ki bi utemeljeval odškodnino v zahtevani višini 10.000,00 EUR. Drugačne pritožbene navedbe tožnice te presoje ne morejo omajati.

18. Tožnici je bila glede na vse obrazloženo pravilno odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupni višini 15.000,00 EUR, ob upoštevanju tožničinega 20-odstotnega soprispevka torej 12.000,00 EUR.

19. Ker v delu odločitve o tožbenem zahtevku, ki se nanaša na prvotoženo stranko, niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice v tem delu in v celoti pritožbo prvotožene stranke zavrnilo ter v tem obsegu skladno z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe.

K sklepu:

20. Tožnica v tem sporu uveljavlja tudi solidarno odgovornost zavarovalnic (druge in tretjetožene stranke) za nastalo škodo. Prvo in drugotožena stranka sta imeli sklenjeno zavarovanje civilne odgovornosti po zavarovalni polici, katere sestavni del so tudi splošni pogoji. Poleg tega je imela prvotožena stranka pri tretjetoženi stranki zavarovan viličar na podlagi police za zavarovanje avtomobilske odgovornosti.

21. Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je s sodbo z dne 4. 9. 2014, v zadevi C-162/13 (F.F. proti G. d. d.), na katero se sklicuje tožnica v pritožbi in na katero so sodišča v Republiki Sloveniji upoštevaje določbo 113. a člena Zakona o sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94 in nasl. - ZS) vezana, razsodilo, da pojem „uporaba vozila“ iz 3. člena Direktive Sveta 72/166/EGS z dne 24. aprila 1972 o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti (v nadaljevanju Direktiva) zajema vsakršno uporabo vozila, ki je skladna z običajno funkcijo tega vozila. Sodba s takšno opredelitvijo pojma uporabe vozila določa meje oziroma obseg škod, v katerih je zagotovljeno zavarovalno kritje zavarovalnic, nedvomno pa predstavlja tudi odmik od dosedanjih stališč v istovrstnih primerih v slovenski sodni praksi. Na ta način določa spremenjen okvir in smer materialnopravne presoje pravno odločilnih vprašanj tudi v obravnavani zadevi. Pojma uporabe vozila tako vsaj na prvi pogled ni mogoče omejiti na uporabo vozila v cestnem prometu oziroma v prevozni situaciji, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje. V spornem primeru tretjetožena stranka ni priložila splošnih pogojev zavarovanja avtomobilske odgovornosti .... Upoštevati pa je treba tudi vezanost na sodbo SEU, ki podaja razlago omenjene Direktive „uporabe vozila“, ki ni omejena na pojem prometne nezgode oziroma uporabe vozila v prometu, temveč širše na opravljanje njegove običajne funkcije (v primeru viličarja torej nedvomno tudi delovne funkcije kot delovnega stroja). Pritožbi tožnice v zvezi s tem je treba pritrditi.

22. Tudi drugotožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da sodišče ni interpretiralo splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti, ki so sestavni del zavarovalne pogodbe, sklenjene med prvo in drugotoženo stranko. Točka 13 tretjega odstavka 3. člena splošnih pogojev določa, da so iz zavarovanja odgovornosti izključeni odškodninski zahtevki zaradi škod, ki nastanejo zaradi uporabe ali posesti samovoznih delovnih strojev. Viličar je samovozni delovni stroj (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 999/2008 z dne 27. 10. 2011). Pri zaključku, da ne gre za izključitev zavarovalnega kritja drugotožene stranke, se sodišče prve stopnje sklicuje na judikate (odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 691/2004 z dne 13. 7. 2006 - oškodovanec je bil upravljalec in voznik tovornega vozila; II Ips 333/1999 z dne 12. 1. 2010 - viličar ni opravljal svoje naloge, ampak ga je tožnik popravljal; in II Ips 77/2003 z dne 15. 1. 2004 - neposredni naravni vzrok škode ni premik prikolice, pač pa delujoči tekoči trak z ostrimi robovi), v katerih je bilo ugotovljeno dejansko stanje v bistvenem drugačno kot v spornem primeru. Poleg tega je po mnenju Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. VIII Ips 28/2002 z dne 18. 2. 2003 preozko stališče, da so iz zavarovanja izključeni le tisti odškodninski zahtevki zaradi škod, ki jih povzročijo samovozni delovni stroji v premikanju oziroma vožnji, podobno kot ga zastopa sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Sodna praksa zagovarja stališče, da je treba pri škodi, ki jo povzročijo motorna vozila (ali delovni stroji), ugotoviti, ali je bila škoda povzročena z rabo (delovanjem, obratovanjem) tega vozila ali stroja, pri čemer vožnja ni edini in odločilni pogoj za ugotovitev rabe. Kot rabo motornega vozila (stroja) je na primer tako šteti tudi položaj, ko je nevarnost na cesti povzročilo pokvarjeno vozilo (zato zanesljivo ni bilo v premikanju - sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 454/97 z dne 31. 3. 1999), vsekakor pa mora vozilo (stroj) v spornem času delovati v fazi svoje primarne delovne operacije (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 333/99 z dne 12. 1. 2000).

23. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava (citirane Direktive) v zvezi z zahtevkom zoper tretjetoženo stranko niso bile do sedaj dokazno ocenjene vse pravno odločilne okoliščine v zvezi z vprašanjema, ki so za odločitev v sporni zadevi pravno ključnega pomena - kateri zavarovalni primeri so kriti s polico zavarovanja avtomobilske odgovornosti in ali je viličar opravljal običajno funkcijo v času škodnega dogodka, ko je spuščal tovor. Glede odškodninskega zahtevka zoper drugotoženo stranko pa se sodišče ni opredelilo do vprašanja, ali je do nesreče prišlo zaradi rabe (delovanja, obratovanja) viličarja.

24. Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno in v celoti pritožbi drugotožene stranke ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje v delu odločitve glede zahtevka, ki se nanaša na drugo in tretjetoženo stranko, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Glede na navedeno se pritožbenemu sodišču ni bilo treba ukvarjati z drugimi pritožbenimi očitki tožnice in drugotožene stranke. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred pritožbenim sodiščem.

25. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovnem sojenju dopolniti dokazni postopek in tretjetoženo stranko pozvati k predložitvi splošnih pogojev zavarovanja avtomobilske odgovornosti ... Sodišče bo moralo ugotoviti, kakšno funkcijo je izvrševal viličar v času nezgode oziroma škodnega dogodka tudi v luči pravnega stališča iz navedene sodbe SEU, ter ali je do nesreče prišlo zaradi rabe (delovanja, obratovanja) viličarja, nato pa ponovno odločiti o solidarni odgovornosti toženk (zavarovalnic) ter o pravdnih stroških tožnice, druge in tretjetožene stranke v postopku pred prvostopenjskim sodiščem, kot tudi v zvezi z s pritožbenim postopkom (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).

26. Prvotožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo skladno s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.