Jedro

Morebitna ugotovitev, da je bila tožeča stranka v času izdaje izpodbijanih odločb tožene stranke brezposelna, bi narekovala sodno presojo nezmožnosti za delo iz zdravstvenih razlogov na podlagi 17.b člena ZZZPB. Vsebinskih kriterijev, ki naj bi jih zdravniki upoštevati pri ocenjevanju nezmožnosti, citirano določilo sicer ne vsebuje, sklepati pa je, da ti ne morejo biti enaki kot v primeru ugotavljanja začasne nezmožnosti za delo zaposlene osebe (ki se presoja gleda na nezmožnost opravljati delo, ki je predmet pogodbe o zaposlitvi).

Glede na ugotovljeno trajno nesposobnost tožeče stranko za delo bi bilo odločanje o njeni delazmožnosti vsaka dva meseca (v smislu 245. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja) nesmiselno, priznanje njene nezmožnosti za delo tudi zgolj za čas do 27. 10. 2006 (ko je sodišče opravilo glavno obravnavo) pa je vsekakor utemeljeno.

Revizija ima sicer prav, da je ugotovljena trajna nesposobnost za delo podlaga za invalidski postopek. Ker pa je predmet obravnavne zadeve upravičenost tožeče stranke do pravic iz ZZVZZ in ne iz ZPIZ-1, je tudi ugotovljeno trajno nesposobnost za delo potrebno tolmačiti zgolj v smislu določil in priznanja pravic po ZZVZZ.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka in zlasti ob upoštevanju izvedenskega mnenja ocenilo, da tožena stranka ni dokazala, da je bilo stanje tožeče stranke v času, ko ji je bila zaključena bolniška odsotnost, boljše kot v času, ko je imela bolniško odsotnost priznano. Ugotovilo je, da je tožeča stranka trajno nesposobna za svoje delo. Prvostopenjski odločbi tožene stranke z dne 18. 6. 2004 in 30. 7. 2004 je zato odpravilo v delu, v katerem je bil ugotovljen datum zaključka bolniškega odsotnosti: v prvi odločbi je datum 30. 6. 2004 nadomestilo z datumom 22. 7. 2004, v drugi odločbi pa je datum 30. 7. 2004 nadomestilo z datumom 27. 10. 2006 (to je datum, ko je opravilo glavno obravnavo). Drugostopenjski odločbi tožene stranke z dne 2. 8. 2004 in 17. 8. 2004, s katerima sta bili potrjeni odločitvi imenovanega zdravnika z dne 18. 6. 2004 in 30. 7. 2004, je odpravilo.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče je zmotno presodilo, da je tožbeni zahtevek dovolj določen in da ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 73. člena (verjetno mišljeno Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1 - Ur. l. RS, št. 2/2004), v zvezi s prvim odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih za ugotovitev o zaključku začasne nezmožnosti za delo z dnem 27. 10. 2006. Izvedenec je ugotavljal diagnozo, ki v spornem obdobju ni bila diagnosticirana in tudi ne razlog začasne nezmožnosti za delo, pri oceni delovne nezmožnosti pa je upošteval izključno opis del in nalog za komercialnega tehnika v E. d.o.o. z dne 7. 11. 2004. Ni upošteval, da je bila tožeča stranka v spornem obdobju brezposelna in je od 11. 6. 2003 do 12. 8. 2003 le čakala na delovno mesto, ki ji ga je iskal Zavod za zaposlovanje. Pritožbeno sodišče je glede očitka o nasprotju med izrekom sodbe in obrazložitvijo ter listinami v spisu zmotno ugotovilo, da ne gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi tožena stranka tega očitka ne konkretizirala. Za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo po 12. 8. 2004 v medicinski dokumentaciji namreč ni podlage. Dokazna listina, ki jo je o statusu tožeče stranke kot brezposelne osebe predložila tožena stranka v pritožbi, ni novo dejstvo in dokaz, temveč le potrjuje dejstva, ki jih je o tem izpovedala že tožeča stranka sama na glavni obravnavi. Sodišče je zmotno uporabilo 244. in 245. člen Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/1994 in nadaljnji, v nadaljevanju: Pravila). Ker je bila tožeča stranka od 31. 7. 2004 do 12. 8. 2004 prijavljena na Zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba, se v izvedenskem mnenju ne more upoštevati opis del za komercialnega tehnika v E. d.o.o.. Izvedenec ni podal točnega obdobja trajanja nezmožnosti za delo po 31. 7. 2004. Ugotovil je trajno nesposobnost za delo, kar je podlaga za invalidski postopek. Oprl se je na izvide in preglede iz obdobja po izdaji dokončnih odločb, ki ne morejo biti odločilni za presojo njune pravilnosti. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v odločbi tožene stranke z dne 30. 7. 2004 datum zaključka bolniške odsotnosti (30. 7. 2004) nadomesti z datumom 12. 8. 2004. 4. Revizija je bila v skladu z 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Revizijski očitek kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Izpodbijano sodbo je mogoče preizkusiti. Tudi za ugotovitev o zaključku začasne nezmožnosti za delo z dnem 27. 10. 2006 je sodišče v nasprotju z revizijskem zatrjevanjem navedlo ustrezne razloge tako dejanske narave (ugotovljena trajna nesposobnost za delo komercialnega tehnika) kot tudi pravno podlago (2. točka 81. člena ZDSS-1). Če se tožena stranka s tako navedenimi razlogi ne strinja, to ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP), ali uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava. Ker so navedbe revizije, s katerimi ta utemeljuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, v celoti usmerjene v izpodbijanje dokazne ocene (oziroma v izpodbijanje pravilnosti vsebine izvedenskega mnenja), jih na podlagi tretjega odstavka 370. člena ZPP ni mogoče upoštevati.

8. Neutemeljen je očitek, da je glede v pritožbi zatrjevanega nasprotja med izrekom sodbe in obrazložitvijo ter listinami v spisu drugostopenjsko sodišče zmotno ugotovilo, da ne gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba pravilno ugotavlja, da ta očitek v pritožbi sploh ni bil konkretiziran in da tudi sicer tako očitana kršitev ni podana. Poleg tega je iz revizije razvidno, da tožena stranka to kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP uveljavlja le formalnopravno. V podkrepitev njenega obstoja se namreč sklicuje na izvedensko mnenje in zatrjuje, da za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo po 12. 8. 2004 v medicinski dokumentaciji ni bilo podlage, torej izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dovoljen revizijski razlog.

9. Revizija neutemeljeno očita zmotno ugotovitev pritožbenega sodišča o tem, da ni podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 73. člena ZDSS-1 v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, ker je tožbeni zahtevek dovolj določno postavljen. V izpodbijani sodbi se sodišče sploh ni opredelilo do v pritožbi uveljavljane (ne)določenosti tožbenega zahtevka, zato bi lahko tožena stranka v reviziji kvečjemu zatrjevala, da sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe ni presodilo odločilnih navedb pritožbe in uveljavljala relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Takšne kršitve revizija ne očita.

10. Revizija neuspešno izpodbija ugotovitev izpodbijane sodbe o tem, da v pritožbi navedena dejstva o statusu tožeče stranke kot brezposelne osebe in o tem predložena dokazna listina predstavljajo novo dejstvo in dokaz, ki ga ni mogoče upoštevati. Glede na naravo revizije kot izrednega pravnega sredstva mora stranka razloge, ki jih uveljavlja, konkretizirati, saj revizijsko sodišče na podlagi 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v mejah tistih razlogov, ki so v njej navedeni (po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava). Če sodišče druge stopnje napačno presodi, da je v pritožbi navajano dejstvo novo oziroma predloženi dokaz nov, gre lahko za relativno bistveno kršitev določb postopka iz 337. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Ker te kršitve revizija ne uveljavlja, je tudi Vrhovno sodišče ne more uspešno upoštevati pri svoji odločitvi.

11. Revizija očita, da v izvedenskem mnenju ne bi smel biti upoštevan opis del za komercialnega tehnika v E. d.o.o., ker je bila tožeča stranka od 31. 7. 2004 do 12. 8. 2004 prijavljena na Zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba. V postopku je bila resda podana zadostna trditvena podlaga za to, da bi sodišče v okviru ugotavljanja dejanskega stanja moralo raziskati, ali je bila tožeča stranka v času izdaje izpodbijanih odločb tožene stranke brezposelna (tožeča stranka je na glavni obravnavi dne 23. 11. 2004 izpovedala, da je brezposelna že od leta 2002, kar je povzelo tudi sodišče v sklepu o postavitvi izvedenca, na brezposelnost tožeče stranke v spornem obdobju se je sklicevala tožena stranka v pripombah na sodno izvedensko mnenje, poleg tega je bila omenjena npr. tudi v odločbi tožene stranke z dne 17. 8. 2004, ki jo je presojalo sodišče). Morebitna ugotovitev, da je bila tožeča stranka v času izdaje izpodbijanih odločb tožene stranke brezposelna, bi namreč narekovala sodno presojo nezmožnosti za delo iz zdravstvenih razlogov na podlagi 17.b člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB - Ur. l. RS, št. 5/1991 in nadaljnji). Vsebinskih kriterijev, ki naj bi jih zdravniki upoštevati pri ocenjevanju nezmožnosti, citirano določilo sicer ne vsebuje, sklepati pa je, da ti ne morejo biti enaki kot v primeru ugotavljanja začasne nezmožnosti za delo zaposlene osebe (ki se presoja gleda na nezmožnost opravljati delo, ki je predmet pogodbe o zaposlitvi). Kljub navedenemu pa revizija obravnavanega očitka ne more uspešno uveljavljati, ker je usmerjen v izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Enako velja za očitek, da se je izvedenec oprl na izvide in preglede iz obdobja po izdaji dokončnih odločb, ki ne morejo biti odločilni za presojo njune pravilnosti.

12. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

13. Predmet presoje so odločbe tožene stranke o začasni nezmožnosti tožeče stranke za delo iz bolezenskih razlogov nad 30 dni. O tem odloča na prvi stopnji imenovani zdravnik (drugi odstavek 81. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ZZVZZ - Ur. l. RS, št. 9/1992 in nadaljnji), o pritožbi zoper njegovo odločbo pa zdravstvena komisija (82. člen ZZVZZ). Z odločbo z dne 18. 6. 2004 je bila tožeči stranki ta pravica priznana od 18. 6. 2004 do 30. 6. 2004, z odločbo z dne 30. 7. 2004 pa od 23. 7. 2004 do 30. 7. 2004. Drugostopenjski organ tožene stranke je pritožbi zoper ti odločbi zavrnil. 14. Za odločitev so pomembne naslednje dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe, ki temeljijo zlasti na izvedenskem mnenju in na katere je Vrhovno sodišče pri svoji odločitvi vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tožeča stranka po opisu del in nalog za komercialnega tehnika ni bila sposobna za delo v času od 1. 7. 2004 do 23. 7. 2004, prav tako pa ne v času po 31. 7. 2004. Nesposobnost za navedeno delo je trajna. Ob upoštevanju tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče na podlagi drugega odstavka 81. člena ZDSS-1 drugostopenjski odločbi utemeljeno odpravilo, v prvostopenjski odločbi pa poseglo tako, da je tožeči stranki priznalo začasno nesposobnost za delo tudi za čas od 1. 7. 2004 do 22. 7. 2004, ter za obdobje od 31. 7. 2004 do 27. 10. 2006. 15. Revizija zmotno očita kršitev 244. in 245. člena Pravil. Določilo 244. člena za sprejem odločitve v obravnavani zadevi niti ni pomembno. Določa le obveznost odločb tožene stranke za zavarovance in njihove osebne zdravnike ter predpisuje, kako mora pri ugotavljanju začasne zadržanosti od dela postopati osebni zdravnik, medtem ko so predmet presoje v tej zadevi odločbe imenovanega zdravnika in zdravniške komisije.

16. Prvi odstavek 245. člena Pravil določa, da če je zavarovanec začasno nezmožen za delo dalj časa, mora imenovani zdravnik odločiti o njegovi delazmožnosti praviloma vsaka dva meseca, razen če že v naprej oceni, da bo upravičena odsotnost z dela trajala dalj časa. Ob upoštevanju tega določila je neutemeljen revizijski očitek, da izvedenec ni podal točnega obdobja trajanja nezmožnosti za delo po 31. 7. 2004 in da za priznanje začasne nezmožnosti za delo do 27. 10. 2006 sodišče ni imelo podlage. Glede na ugotovljeno trajno nesposobnost tožeče stranko za delo bi bilo odločanje o njeni delazmožnosti vsaka dva meseca (v smislu citiranega določila Pravil) nesmiselno, priznanje njene nezmožnosti za delo tudi zgolj za čas do 27. 10. 2006 (ko je sodišče opravilo glavno obravnavo) pa je vsekakor utemeljeno.

17. Revizija ima sicer prav, da je ugotovljena trajna nesposobnost za delo podlaga za invalidski postopek, v katerem bi se na podlagi 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/1999 in nadaljnji) ugotavljalo, ali je zaradi sprememb v zdravstvenem stanju tožeče stranke podana zmanjšana zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje (umestitev v I., II. ali III. kategorijo invalidnosti). Ker pa je predmet obravnavne zadeve upravičenost tožeče stranke do pravic iz ZZVZZ in ne iz ZPIZ-1, je tudi ugotovljeno trajno nesposobnost za delo potrebno tolmačiti zgolj v smislu določil in priznanja pravic po ZZVZZ.

18. V reviziji uveljavljani razlogi niso utemeljeni, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).