Jedro

Ni mogoče šteti, da zaradi prekoračitve določenega roka za izdajo sklepa o izbiri ni možno doseči namena javnega natečaja, saj bi to vodilo v nelogično razlago, da zgolj zaradi poteka tega roka izbrani kandidat ni najbolj strokovno usposobljen. Sporni rokje tudi po presoji sodišča, tako kot to izpostavlja že toženka, lahko le instrukcijski, zaradi česar njegova prekoračitev v obravnavani zadevi ni povzročila nezakonitosti izpodbijanega sklepa.

Tožnica osporava, da ji ni bilo dano dovolj časa za pripravo na preverjanje, vendar ne zatrjuje, da bi bilo pri tem prekršeno kakšno procesno pravilo, niti pravzaprav ne opredeli, kolikšen čas pa bi po njenem mnenju bil primeren.

V postopku samega ocenjevanja je lahko predmet presoje zgolj pravilnost postopka ocenjevanja in pa presoja, ali ocenjevanje ni arbitrarno oziroma očitno nerazumno, česar pa tožnica ne zatrjuje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Ministrstvo za finance sklenilo, da tožnica ni bila izbrana v izbirnem postopku za zasedbo uradniškega delovnega mesta „podsekretar v Direktoratu za finančni sistem, Sektorju za mednarodne finančne odnose na Ministrstvu za finance“.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil za zasedbo opisanega delovnega mesta objavljen javni natečaj, izbirni postopek pa je izvedla natečajna komisija, ki se je odločila izbirni postopek izvesti večfazno, tj. s pregledom dokumentacije, pisnim preverjanjem usposobljenosti in ustnimi razgovori. Pisno preverjanje je bilo 7. 11. 2018, možno pa je bilo doseči 70 točk, pri čemer so se na ustne razgovore uvrstili kandidati, ki so prejeli 50 točk ali več. Tožnica za zasedbo tega mesta ni bila izbrana, ker je na pisnem preverjanju zbrala nižje število točk kot štirje najvišje uvrščeni kandidati, ki so se uvrstili na ustne razgovore. V končni fazi je bila izbrana na delovno mesto kandidatka, ki je zbrala največ točk ter izkazala največ znanja in strokovnosti.

3. Komisija za pritožbe je tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnila. V obrazložitvi svojega sklepa zapiše, da se je na predmetni natečaj prijavilo 23 kandidatov, 20 jih je bilo uvrščenih v izbirni postopek; pisnega preverjanja se je udeležilo 14 kandidatov, med njimi tožnica, ki je dosegla le 48 točk, zato ni bila uvrščena v naslednjo fazo postopka in ji je bil izdan izpodbijani sklep. Tožničin pritožbeni ugovor, češ da ji je bilo dano premalo časa za pripravo na pisno preverjanje, zavrne, saj je bila o pošiljki – vabilu na pisni preizkus obveščena že 17. 10. 2018, vendar jo je prevzela šele 30. 10. 2018. Ministrstvo za finance je pri tem že 15. 10. 2018 pravilno in pravočasno poslalo omenjena vabila vsem kandidatom, za to, da je tožnica vabilo prevzela šele trinajsti dan po obvestilu, pa ne more odgovarjati.

4. Tožnica vlaga tožbo zoper izpodbijani sklep in navaja, da je v pritožbi organu očitala premajhno časovno razliko med prejemom obvestila o pisnem preverjanju in samim pisnim preverjanjem. Ministrstvo pa je že v osnovi storilo napako, ker so prekoračili rok 120 dni za obvestilo kandidatov o izbiri. Javni natečaj je bil objavljen 17. 9. 2018, sklep o izbiri pa 21. oz. 22. 1. 2019, torej več kot 120 dni kasneje. Čeprav to smatra za nepomembno pri zadevi, komentira tožnica še točkovanje, namreč da je največ točk izgubila, ker se ni mogla spomniti vseh imen in priimkov oseb, ki vodijo evropske institucije in OECD, pri vprašanjih o Evroskupini in Brexitu pa so ji točke odšteli kljub pravilnim odgovorom. Že zaradi prekoračitve omenjenega roka je izpodbijani sklep nezakonit, zato sodišču predlaga, naj razveljavi celoten postopek javnega natečaja.

5. Toženka v odgovoru na tožbo predlaga njeno zavrnitev in navaja, da je ministrstvo vabila na pisni preizkus odposlalo pravočasno, tri tedne vnaprej, tj. 15. 10. 2018, preizkus pa je bil 7. 11. 2018. Tožnica svojega vabila ni takoj prevzela, temveč šele trinajsti dan, prav tako pa ni razvidno, da bi zaprosila za preložitev preizkusa iz kakšnih utemeljenih razlogov. Vabila so bila torej poslana tri tedne pred preizkusom, zato so imeli kandidati dovolj časa za pripravo tudi v primeru dviga vabila šele petnajsti dan. Glede zastavljenih vprašanj poudarja njihovo splošnost, kar še dodatno utemeljuje, da je tožnica imela dovolj časa za pripravo. V glavnem je šlo za vprašanja, na katera je mogoče odgovoriti s spremljanjem dnevnih novic v medijih ali z vpogledom na spletno stran toženke, vprašanja o imenih in priimkih voditeljev pa so pokazatelj splošne razgledanosti in obveščenosti, zato je bilo od kandidatov za visoko podsekretarsko mesto upravičeno pričakovati njihovo poznavanje. Tako je očitek, da je bilo časa premalo, docela neutemeljen. Ne drži niti, da so bile tožnici točke odbite neupravičeno; da njeni odgovori niso bili v celoti pravilni, je razvidno iz njenega pisnega izdelka (Evroskupina ni skupina držav, ampak neuradno telo; uradno ime države, ki je želela izstopiti iz EU, pa ni Velika Britanija, temveč Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske), zato so bili odbitki upravičeni. Dodaja še, da je bil 120-dnevni rok instrukcijski in ne prekluziven, zato njegova prekoračitev ne pomeni nezakonitosti izpodbijanega sklepa.

6. Tožnica je vložila še eno vlogo, v kateri je replicirala, da država lahko vpliva na to, da imajo kandidati dovolj časa, da se pripravijo. Vendar pa je tožničin glavni očitek, da se nasprotna stran ne drži 120-dnevnega roka, ki si ga je sama postavila. Čeprav to po tožničinem mnenju sploh ni več bistveno, vseeno poda še nekaj komentarjev na ocenjevanje (česa vse ni mogoče izvedeti iz spletne strani ministrstva, o kom mediji poročajo pogosto in o kom ne, polemizira tudi s samim smislom tega, da je imena treba znati na pamet; argumentira pa tudi svoja odgovora glede Evroskupine in Brexita).

7. Tožba ni utemeljena.

8. Postopek za novo zaposlitev uradnika se izvaja kot javni natečaj (sedmi odstavek 57. člena ZJU), ki se za organe državne uprave objavi na spletni strani ministrstva, pristojnega za upravo, lahko pa tudi v Uradnem listu Republike Slovenije ali v dnevnem časopisju (prvi odstavek 58. člena ZJU). Objava javnega natečaja mora vsebovati tudi podatke o roku in naslovu za vlaganje prijav in o roku obveščanja o izbiri (5. točka 59. člena ZJU). V izbirnem postopku se presoja usposobljenost kandidata za opravljanje nalog na uradniškem delovnem mestu, opravi pa se lahko v več fazah, tako da se kandidati postopno izločajo, in sicer v obliki presojanja strokovne usposobljenosti iz dokumentacije, ki jo predložijo kandidati, pisnega preizkusa usposobljenosti, ustnega razgovora ali v drugi obliki (61. člen ZJU). Izbere se kandidat, ki se je v izbirnem postopku izkazal kot najbolj strokovno usposobljen za uradniško delovno mesto (prvi odstavek 62. člena ZJU). O izbiri oziroma neizbiri uradnika se vsakemu kandidatu, ki je sodeloval v izbirnem postopku, izda in vroči sklep (prvi odstavek 63. člena ZJU).

9. Iz tožbenih navedb je razviden primarno očitek, ki se nanaša na zakonitost postopanja toženke pri obveščanju kandidatov o izbiri. Po tožničinem stališču je tožena stranka namreč nedopustno zamudila s tem povezan rok, pri čemer med strankama prekoračitev za to določenega 120-dnevnega roka niti ni sporna. Vendar po presoji sodišča pa že na podlagi jezikovne razlage citirane 5. točke 59. člena ZJU ni utemeljeno sklepanje, da organ po poteku omenjenih 120 dni s sklepom o izbiri več kandidatov ne bi mogel obvestiti. Ni namreč mogoče šteti, da zaradi prekoračitve določenega roka za izdajo sklepa o izbiri ni možno doseči namena javnega natečaja, saj bi to vodilo v nelogično razlago, da zgolj zaradi poteka tega roka izbrani kandidat ni najbolj strokovno usposobljen. Poleg tega v ZJU niso določene negativne posledice v primeru prekoračitve navedenega roka, s tem pa prekluzivni učinki niso opredeljeni. Zato je sporni rok tudi po presoji sodišča, tako kot to izpostavlja že toženka, lahko le instrukcijski, zaradi česar njegova prekoračitev v obravnavani zadevi ni povzročila nezakonitosti izpodbijanega sklepa.

10. Tožnica nadalje osporava, da ji ni bilo dano dovolj časa za pripravo na preverjanje. V zvezi s tem sodišče pritrjuje toženki, da je relevantno, da so bili kandidati na preizkus vabljeni sočasno (čemur tožnica ne oporeka), nadaljnje časovno zaporedje dogodkov pa je bilo odvisno od ravnanja same tožnice, torej od njene odločitve, kdaj bo pošiljko z vabilom prevzela. Tožnica v tej zvezi tudi ne zatrjuje, da bi bilo pri tem prekršeno kakšno procesno pravilo, niti pravzaprav ne opredeli, kolikšen čas pa bi po njenem mnenju bil primeren. Glede na navedeno so tudi ti tožbeni ugovori neutemeljeni, argumenti iz odgovora na tožbo, češ da so bila vprašanja itak splošna itd., pa pri tem niti niso relevantni. Na tem mestu sodišče pripominja še, da je pisni preizkus usposobljenosti po drugem odstavku 61. člena ZJU le ena od oblik presoje usposobljenosti kandidatov. Lahko bi bile uporabljene tudi druge oblike preverjanja usposobljenosti, tj. denimo pregled prijave oz. ustni razgovor. Zlasti pri prvoomenjeni obliki kandidati prav tako ne bi imeli nobenega posebnega časa za pripravo, saj bi šlo za presojo že obstoječe strokovne usposobljenosti, ki izhaja iz dokumentacije, ki jo je predložil kandidat. Tudi pri drugoomenjeni obliki pa so na ustnih razgovorih časovnim omejitvam izpostavljeni vsi kandidati.

11. Kot tožnica tudi že sama zapiše v tožbi, polemiziranje o številu točk, ki jih je dosegla na preizkusu, ni bistveno. Sodišče opozarja, da je ocenjevanje strokovno pravilo, zato je sodna presoja pravilnosti ocenjevanja zadržana. Sodišče se pri sojenju ne sme spuščati v strokovno delovanje ocenjevalcev, ampak preveri le, če je postopek javnega natečaja potekal pravilno in če ni bil kršen materialni zakon. V postopku samega ocenjevanja je lahko predmet presoje zgolj pravilnost postopka ocenjevanja in pa presoja, ali ocenjevanje ni arbitrarno oziroma očitno nerazumno, česar pa tožnica ne zatrjuje.

12. Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

13. V obravnavani zadevi je sodišče odločilo brez glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).