Jedro

Zmotno je pritožbeno stališče, po katerem se je pogodba o kratkoročnem kreditu zato, ker kredit prvi toženi stranki ni bil vrnjen v dogovorjenem roku, spremenila v dolgoročno. Zamuda kreditojemalca iz pogodbe o kratkoročnem kreditu ima za posledico le tiste sankcije, ki jih predvideva zakon. Da se v takem primeru kratkoročna obveznost spremeni v dolgoročno, pa zakon ne predvideva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se prvostopenjska sodba v izpodbijani II. in III. točki izreka potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Izpodbijana sodba

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje postopek za znesek 14.411,85 EUR s pripadki ustavilo (I. točka izreka, sklep).

Tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Pogodba o dolgoročnem kreditu št. 96/09-8809763 z dne 14. 8. 2009, ki so jo sklenili Banka A. d.d., in I. d. o. o., G. ulica 150, M., sedaj P. d. o. o. - v stečaju, G. ulica 150, M. kot kreditojemalec in zastavitelj ter J. P., T. ulica, M. in T. P., T. ulica 2A, M. kot solidarna poroka in plačnika in zastavitelja je nična.

2. Pogodba o jamstvu št. 5092221-1-1 z dne 30. 7. 2009, ki sta jo sklenili Republika Slovenija po zakonskem pooblastilu SID, Slovenska izvozna in razvojna banka d. d., Ljubljana, in Banka A. d. d. (sedaj Banka C. d. d.), je v delu, ki se nanaša na jamstvo tožeče stranke za obveznosti po Pogodbi o dolgoročnem kreditu št. 96/09-8809763 z dne 14. 8. 2009 (ki sta jo sklenili BANKA A. d. d. - sedaj BANKA C. d. d., in I. d. o. o., , G. ulica 150, M., sedaj P. d. o. o. - v stečaju, G. ulica 150, M. kot kreditojemalec in zastavitelj ter J. P., T. ulica 2A, M. in T. P., T. ulica 2A, M. kot solidarna poroka in plačnika in zastavitelja), nična.

3. BANKA C. d. d. (prej BANKA A., je dolžna REPUBLIKI SLOVENIJI v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe povrniti znesek 174.356,06 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2017 dalje do plačila" pa je zavrnilo (II. točka izreka).

Hkrati je odločilo, da mora tožeča stranka toženi povrniti njene pravdne stroške v znesku 6.128,90 EUR s pripadki (III. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe so razvidna naslednja pravno odločilna dejstva: - da sta prva in druga tožena stranka 22. 7. 2008 sklenili pogodbo o kratkoročnem kreditu št. 72/08 - 8513325, s katero je prva tožena stranka drugi toženi stranki odobrila kredit v znesku 500.000,00 EUR z rokom vračila 22. 7. 2009 (v prilogi A2), (22. točka obrazložitve); - da sta tožeča in prva tožena stranka 30. 7. 2009 sklenili pogodbo o jamstvu št. 5092221-1-1, na podlagi katere je SID banka kot pooblaščenec tožeče stranke prvi toženi stranki odobrila jamstvo, med drugim tudi za kredit, namenjen drugi toženi stranki (A5-A6), (20. točka obrazložitve); - da sta prva in druga tožena stranka 14. 8. 2009 sklenili pogodbo o dolgoročnem kreditu št. 96/09-8809763, s katero je prva tožena stranka drogo toženi stranki odobrila kredit za financiranje obratnih sredstev v znesku 500.000,00 EUR z rokom vračila 36 mesecev (A4); - da je prva tožena stranka (banka) na podlagi pogodbe 96/09 odobreni kredit v znesku 500.000,00 EUR nakazala drugi toženi stranki, ta pa je ta sredstva še istega dne banki vrnila za poplačilo kredita iz kreditne pogodbe št. 71/08 (20. točka obrazložitve); - da druga tožena stranka celotnega kredita iz pogodbe št. 96/09 ni vrnila, zaradi česar je prva tožena stranka 23. 5. 2011 pozvala tožečo stranko za unovčitev jamstva RS po pogodbi o jamstvu in da je bilo jamstvo v znesku 185.976,69 EUR opravljeno, sredstva pa nakazana na transakcijski račun prvi toženi stranki (23. točka obrazložitve).

3. Upoštevajoč ta dejstva je presodilo, da niti pogodba št. 96/09 niti pogodba o jamstvu št. 5092221-1-1 nista nični. Zato je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Pritožba tožeče stranke in odgovor prve tožene

4. Proti tej sodbi (II. in III. točka izreka) se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe tako, da pritožbeno sodišče v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, podrejeno pa je predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

5. Odgovor na pritožbo je vložila le prva tožena stranka. Predlagala je zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Tudi ona je zahtevala povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

K odločitvi o pritožbi

6. Pritožba ni utemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče kot tako zavrnilo in izpodbijano sodbo na podlagi določila 353. člena ZPP potrdilo, saj tudi v okviru uradnega preizkusa te sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP.

Pravna podlaga za odločitev o tožbenem zahtevku

7. V uradnem listu RS št. 33/2009 - 42/2009 je bil objavljen Zakon o jamstveni shemi RS (v nadaljevanju: Zakon), ki je začel veljati 6. 6. 2009. Urejal je jamstvo RS bankam za zadolževanje gospodarskih subjektov. Namen tega zakona je bil omiliti posledice svetovne gospodarske in finančne krize ter izboljšati likvidnosti gospodarstva z namenom lažjega pridobivanja sredstev na slovenskem finančnem trgu (1. člen). V ta namen je RS na podlagi 4. člena Zakona pooblastila Slovensko izvozno in razvojno banko d. d. (v nadaljevanju: SID Banka), da v imenu in na račun Republike Slovenije opravljala vse posle v zvezi z izdajo, spremljanjem, unovčevanjem in izterjavo jamstev ter nadzor nad namensko uporabo kreditov, zavarovanih z jamstvom. Jamstva po tem zakonu naj bi Republika Slovenija izdajala najdlje do 31. 12. 2010 (3. člen).

8. Kot izhaja iz drugega odstavka 7. člena Zakona se jamstva po tem zakonu lahko izdajajo za kredite, ki so namenjeni za financiranje osnovne dejavnosti kreditodajalcev, predvsem pa za (1) financiranje novih investicij in dokončanje že začetih investicij (2) financiranje obratnih sredstev ali (3) za reprogramiranje kratkoročnih kreditov v srednjeročne oziroma dolgoročne kredite, vendar ne za tiste, ki so bili najeti za financiranje lastne udeležbe pri pridobitvi državne pomoči v skladu z Zakonu o spremljanju državnih pomoči (Ur. l. RS št. 37/04).

9. Za izvajanje tega zakona je bila sprejeta tudi Uredba (Ur. l. RS št. 35/2009, 43/2009, 4/2010, 42/2010 in 105/2011), ki je v prvem odstavku 4. člena določala, da se z reprogramiranjem po 3. alineji drugega odstavka 7. člena Zakona lahko nadomeščajo obstoječe s pogodbo dogovorjene kratkoročne obveznosti kreditojemalca z novimi krediti, ki imajo daljšo ročnost od obveznosti, ki se reprogramirajo in ki so bili najeti po 1. 7. 2008 za namene določene v 1. ali 2. alineji drugega odstavka 7. člena Zakona.

10. Iz prvega odstavka 17a. člena Zakona izhaja, da so tiste kreditne pogodbe, ki so sklenjene v nasprotju (tudi) s 7. členom Zakona nične. V takem primeru mora, kot izhaja iz drugega odstavka istega člena banka, če je prišlo do kršitve na njeni strani, v primeru unovčenja jamstva vrniti vse zneske, ki so bili izplačani njej ali drugemu upniku na podlagi unovčenega jamstva s zakonskimi zamudnimi obrestmi od unovčitve jamstva do plačila.

Odgovori na posamezne pritožbene navedbe

11. Pritožnica navaja, da je v tem postopku zatrjevala ničnost zaradi reprograma zapadlega kredita, sodišče prve stopnje pa da je tožbeni zahtevek zavrnilo zato, ker kreditna pogodba in pogodba o jamstvu nista predvideli sankcije ničnosti za nenamensko porabo.

12. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi zgoraj povzetih odločilnih pravnih dejstev (2. točka obrazložitve). V 25. točki pa je izrecno pojasnilo, da reprogramiranje kratkotročnih kreditov ni bilo dovoljeno le za tiste, ki so bili najeti za financiranje lastne udeležbe. V prvem delu stavka iz 31. točke je zapisalo: "Ker v teh pogodbah za nenamensko porabo kreditnih sredstev ni bila predvidena sankcija kratkoročnost pogodb, ničnost obeh pogodb pa na podlagi določb 17a. člena Zakona ni podana, ..." Kaj je hotelo s tem delom stavka pojasniti, pritožbeno sodišče ni moglo razumeti. Vendar četudi je menilo to, kar pritožnica trdi, ne drži, da je, kot je pojasnjeno v nadaljevanju, tožbeni zahtevek zavrnilo iz tega razloga.

13. Pritožnica navaja, da je uveljavljanje ničnosti zaradi reprograma zapadlega kredita relevantna trditev, do katere bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti. Ker se ni, naj bi zagrešilo absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 399. člena ZPP.

14. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnico, da je uveljavljanje ničnosti zaradi reprograma zapadlega kredita relevantna trditev. Vendar ne drži pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje do nje ni opredelilo. Odgovor na to pritožbeno navedbo izhaja iz vsebine obeh kreditnih pogodb, ki ju je sodišče prve stopnje v detajle povzelo v svojo sodbo ter zaključka sodišča prve stopnje, da zaradi reprogramiranja kredita pogodba o dolgoročnem kreditu št 96/09 ni nična (25. točka obrazložitve). Več o tem pa še v nadaljevanju.

15. Katero nadaljnjo konkretno kršitev je imela pritožnica v mislih, ko je zapisala, da se je sodišče dolžno opredeliti do navedb strank, predvsem do relevantnih, bistvenih navedb, ki so pomembne za odločitev o stvari, pritožbeno sodišče ne more vedeti. Zato na to pritožbeno navedbo ne more odgovoriti. Ne nazadnje je sodišče prve stopnje svojo odločitev, samo obrazložilo kar na 20 straneh.

16. Pritožnica je sama navedla, da poraba kredita v nasprotju z namenom iz kreditne pogodbe, še ne pomeni avtomatsko ničnosti kreditne pogodbe, v kolikor je banka odobrila kredit za obratna sredstva in je kreditojemalec kredit porabil za drug dovoljen namen. V zvezi s stališčem, da je takrat, kadar banka odobri kredit za obratna sredstva in kreditojemalec kredit porabi za drug dovoljen namen, potrebno preveriti, ali drug namen, torej reprogram, izpolnjuje vse pogoje, ki jih določata Zakon in Uredba, sodišču prve stopnje ni ničesar očitala.

17. Kot bistveno pa je navedla, da sta prva in druga tožena stranka sklenili pogodbo o dolgoročnem kreditu št. 96/09 dne 14. 8. 2009, kar je po tistem, ko bi morala druga tožena stranka obveznost do prve tožene stranke na podlagi pogodbe o kratkoročnem kreditu št. 72/08 do 22. 7. 2009 že vrniti. Zato je po njenem pogodba o dolgoročnem kreditu 96/09 nična.

18. Tako pritožbeno stališče je pravno zmotno. Iz 4. člena Uredbe ne izhaja, da se z reprogramiranjem po 3. alineji drugega odstavka 7. člena Zakona lahko nadomestijo le nezapadle obveznosti, dogovorjene s prvo pogodbo, pač pa obstoječe pogodbeno dogovorjene obveznosti. Zamuda kreditojemalca z vračilom kredita pa ne pomeni, da je njegova obveznost postala neobstoječa. Ker do sklenitve pogodbe št. 96/09 druga tožena stranka prvi toženi stranki (banki) kredita po prvi pogodbi št. 72/08 še ni vrnila, ni mogoče govoriti o tem, da njena obveznost iz prve pogodbe ob sklenitvi druge ni obstajala. Taka je tudi sodna praksa1. 19. Pravno stališče SID banke z dne 15. 7. 2009, na katerega se sklicuje pritožnica, da se zapadlih kreditov oziroma zapadlih obveznosti ne sme reprogramirati s krediti iz jamstvene sheme, je torej v direktnem nasprotju s 3. alinejo drugega odstavka 7. člena Zakona v zvezi s prvim odstavkom 4. člena Uredbe.

20. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, po katerem se je pogodba o kratkoročnem kreditu št. 72/08 zato, ker kredit prvi toženi stranki ni bil vrnjen v dogovorjenem roku spremenila, v dolgoročno. Zamuda kreditojemalca iz pogodbe o kratkoročnem kreditu ima za posledico le tiste sankcije, ki jih predvideva zakon. Da se v takem primeru kratkoročna obveznost spremeni v dolgoročnost, pa ne predvideva.

21. Drži sicer pritožbeno stališče, da je sankcija za porabo kredita v nasprotju s pogoji iz 3. alineje drugega odstavka 7. člena Zakona v povezavi s 4. členom Uredbe ničnost kreditne pogodbe po 17a. členu Zakona. Vendar do take situacije v obravnavanem primeru ni prišlo. Uredba pa v 33. členu izrecno določa, da takrat, kadar pride do kršitev Uredbe, ki ne pomenijo hkrati razloga ničnosti kreditne pogodbe po Zakonu, SID pozove banko, da v razumnem roku kršitev odpravi.

Sklepno

22. Iz zgornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče kot tako zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP), saj v okviru uradnega preizkusa te sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP.

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

23. Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožeče stranke je oprta na določilo prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke pa na določilo prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena istega zakona. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka v glavnem le ponovila svoje navedbe pred sodiščem prve stopnje, ki so povzete v izpodbijani sodbi.

1 Primerjaj sodbo VSL I Cpg 12/2015 z dne 7. 7. 2015 (6. točka obrazložitve).