Jedro

Tožnica v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da za odločitev ni bistveno, da KPPN za toženko od 6. 9. 2009 ne velja (več). Navedeno je bistveno, saj je bila s pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno med pravdnima strankama, dogovorjena uporaba veljavne kolektivne pogodbe. Določbe KPPN, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, niso bile prenesene v pogodbo o zaposlitvi. Zato za odločitev ni relevantna določba 51. člena ZDR-1, na katero se sklicuje pritožba, ki ureja vpliv spremenjenega zakona, kolektivne pogodbe ali splošnega akta delodajalca ter za ta primer določa, da delavec ohrani vse tiste pravice, ki so ugodneje določene v pogodbi o zaposlitvi.

Po prenehanju veljavnosti PKP ni pravne podlage za dodatek za delovno dobo v višini 0,7 odstotkov, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Navedeno je bistveno za odločitev in ne, kot poudarja tožnica v pritožbi, na podlagi katere določbe ji je toženka v spornem obdobju dodatek izplačevala v višini 0,5 odstotka, pri čemer je toženka navedla, da je upoštevala določbe ZDR-1; ZDR-1 ne določa višine dodatka za delovno dobo; določba je pomensko odprta; ne določa niti najnižjega dodatka niti načina upoštevanja delovne dobe (sodba VS RS VIII Ips 168/2018 z dne 19. 12. 2018).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo spremembo tožbe z dne 16. 12. 2021. Zavrnilo je zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev obvestil toženke o določitvi letnega dopusta z dne 31. 3. 2020 in 31. 3. 2021 ter ugotovitev, da tožnici za leti 2020 in 2021 pripada letni dopust v trajanju 32 dni, zahtevek, da ji je dolžna plačati dodatek za delovno dobo za mesece od februarja 2020 do junija 2021, pri čemer je višina posameznega mesečnega zneska razvidna iz izreka sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v prihodnjem mesecu, na način, da je dolžna od navedenih zneskov plačati davke in prispevke, neto zneske pa izplačati tožnici, ter da ji je dolžna plačati razliko v plači za mesece marec 2020 v bruto višini 27,53 EUR, plačati davke in prispevke ter neto znesek izplačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2020. Zavrnilo je tožničino zahtevo za povrnitev pravdnih stroškov in odločilo, da je dolžna tožnica toženki povrniti stroške v višini 410,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka.

2. Tožnica se pritožuje zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje sprejelo zmotno odločitev. Storilo je bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijane sodbe ni moč preizkusiti. Veljavnost KPPN ni predhodno vprašanje v tem sporu; za odločitev ni bistveno, ali KPPN za toženko velja, ampak ali sta se stranki za uporabo določb KPPN dogovorili v pogodbi o zaposlitvi. Na pravice, dogovorjene s kolektivno pogodbo, ne vpliva prenehanje veljavnosti kolektivne pogodbe. KPPN za toženko ni veljala že v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi s tožnico. Je sicer veljavna kolektivna pogodba za poklic novinar. Toženka je dolžna določbe KPPN upoštevati zaradi takšnega dogovora v pogodbi o zaposlitvi (prim. odločbi VS RS VIII Ips 13/2012, VIII Ips 239/2017). Te določbe je pri odmeri letnega dopusta za leta od 2014 do 2019 upoštevala. Izdana obvestila o določitvi letnega dopusta so bila vsa leta enaka, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Pretekla leta določb KPPN ni upoštevala zaradi PKP, kot je zmotno izven trditvene podlage toženke ugotovilo sodišče prve stopnje. Toženka je podala drugačne trditve, da določb KPPN ni upoštevala. Sodišče prve stopnje je bilo na te trditve vezano. Neutemeljeno je upoštevalo izpoved A. A. v zadevi XX Pd 147/2020, ki je bila v nasprotju s trditvami toženke, da se je letni dopust odmeril na podlagi listine "Določitev števila dni dopusta od leta 2014 dalje". Zmotno je štelo, da je veljavna kolektivna pogodba dejavnosti ali poklica PKP, ki je kolektivna pogodba na ožji ravni. Toženka pred sodiščem prve stopnje ni navedla, da je dodatek za delovno dobo odmerila glede na določbe primerljive kolektivne pogodbe, ampak se je sklicevala le na določbe ZDR-1, ki višine dodatka ne določajo. Določbe so pomensko odprte (sodba VS RS VIII Ips 168/2018). Odločitev sodišča prve stopnje, ki je upoštevalo primerljivo kolektivno pogodbo, je arbitrarna. Stranki sta ureditev v PKP povzeli v pogodbo o zaposlitvi. Prenehanje veljavnosti PKP na pogodbene pravice ne vpliva (sodba VDSS Pdp 1081/2008). Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka tožničine navedbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo dejstvo, da KPPN od 6. 9. 2009 za toženko ne velja. O tem je bilo pravnomočno odločeno v kolektivnem delovnem sporu. Pravilno je upoštevalo, da se tožničina pogodba o zaposlitvi sklicuje le na veljavne kolektivne pogodbe, kar v vtoževanem obdobju nista bili niti KPPN niti PKP. Materialno pravo pozna sodišče. Presoja, da je toženka letni dopust odmerila ob upoštevanju določb KPPN, ne presega njene trditvene podlage. Sodna praksa se je že večkrat izrekla glede pomenske odprtosti določbe 129. člena ZDR-1 (sklepa VS RS VIII DoR 56/2018, VIII DoR VIII 55/2018, odločbi VDSS Pdp 916/2017, Pdp 935/2017). Ureditev je prepuščena strankam kolektivne pogodbe. Če kolektivna pogodba ni sklenjena, se upošteva ureditev v primerljivi kolektivni pogodbi (sklep VS RS VIII Ips 191/2018). Tako je zakonito ravnalo sodišče prve stopnje. Sprejelo je materialnopravno utemeljeno odločitev. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti kršitve, ki jo uveljavlja pritožba. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Izrek sodbe ni nerazumljiv niti ne nasprotuje samemu sebi. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje navedlo jasne in prepričljive razloge o vseh za odločitev bistvenih dejstvih. Pritožbeno sodišče jim pritrjuje in glede na pritožbene navedbe dodaja, kot sledi.

7. Tožnica v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da za odločitev ni bistveno, da Kolektivna pogodba za poklicne novinarje (KPPN; Ur. l. RS, št. 31/91-I in nadalj.) za toženko od dne 6. 9. 2009 ne velja (več). Navedeno je bistveno, saj je bila s pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno med pravdnima strankama, dogovorjena uporaba veljavne kolektivne pogodbe. Določbe KPPN, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, niso bile prenesene v pogodbo o zaposlitvi. Zato za odločitev ni relevantna določba 51. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), na katero se sklicuje pritožba, ki ureja vpliv spremenjenega zakona, kolektivne pogodbe ali splošnega akta delodajalca ter za ta primer določa, da delavec ohrani vse tiste pravice, ki so ugodneje določene v pogodbi o zaposlitvi.

8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi povzelo vsebino 2. in 15. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 12. 2013; v 2. členu sta se pogodbeni stranki dogovorili, da se za razreševanje morebitnih vprašanj, ki jih pogodba ne ureja, uporabljajo veljavna določila ZDR-1 in Podjetniške kolektivne pogodbe B., d. d., sklenjene dne 20. 11. 2013 (v nadaljevanju PKP), ter splošnih aktov delodajalca, v 15. členu pa, da se letni dopust določa v skladu z zakonom, veljavno kolektivno pogodbo dejavnosti ali poklica, PKP in splošnim aktom delodajalca, ki ureja to področje. Pritožbeno sodišče pritrjuje, da sta določbi jasni in ne dopuščata razlage, za katero se zavzema tožnica, da se pri odmeri upošteva KPPN, ki za toženko od dne 6. 9. 2009 ne velja, saj izrecno določa upoštevanje veljavne kolektivne pogodbe poklica. Pri tem tožnica neutemeljeno poudarja po eni strani, da je KPPN veljavna kolektivna pogodba za poklic novinar, saj je bistveno, da ne velja za toženko, in po drugi strani, da ta kolektivna pogodba že v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi za toženko ni veljala, saj je bila odločitev o (ne)veljavnosti KPPN za toženko pravnomočna kasneje, dne 4. 5. 2017. Neutemeljeno izpostavlja, da bi bil dogovor o uporabi ne več veljavne kolektivne pogodbe v pogodbi o zaposlitvi dopusten, saj ni bil sklenjen, in se pri tem sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS v neprimerljivih zadevah (sodba VIII Ips 13/2012 z dne 4. 9. 2012, sodba VIII Ips 239/2017 z dne 12. 9. 2018), v okviru katere se vprašanje (ne)veljavnosti KPPN za delodajalca ni izpostavilo.

9. Razlagalna pravila, določena v Obligacijskem zakoniku (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) se za pogodbo o zaposlitvi uporabljajo na podlagi prvega odstavka 13. člena ZDR-1. Prvi odstavek 82. člena OZ določa, da se določila pogodbe uporabljajo, kot se glasijo; drugi odstavek tega člena OZ pa, da se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega izraza uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku. Sodišče prve stopnje je določbo pogodbe o zaposlitvi pravilno ocenilo kot jasno. Ker je določba jasna, ne potrebuje razlage in tako ni podlage za iskanje skupnega namena pogodbenikov, za kar si neutemeljeno prizadeva tožnica v pritožbi.

10. Ne glede na pravilno presojo, da je določilo pogodbe o zaposlitvi jasno, je sodišče prve stopnje v zvezi z vprašanjem, ali sta se stranki dogovorili za upoštevanje (ne)veljavne KPPN, upoštevalo zapisnik o izpovedi A. A. v primerljivi zadevi pred Delovnim sodiščem v Mariboru XX Pd 147/2020, da je bilo s pogodbo o zaposlitvi dogovorjeno, da se za odmero letnega dopusta uporablja PKP, ki se sklicuje na KPPN (ne pa, da se uporablja KPPN). V tem okviru je navedlo, da je veljavna kolektivna pogodba dejavnosti ali poklica, kot je navedeno v 15. členu pogodbe o zaposlitvi, PKP ("saj je bilo takrat sporno, kaj bo s KPPN"), pri čemer je povzemalo vsebino predložene listine. S tem ko je določeno dejstvo ugotovilo drugače, kot je bilo zatrjevano, ni ravnalo arbitrarno ali samovoljno, pri čemer dejstev ni ugotavljalo izven trditvene podlage pravdnih strank (tožnica sama je navedla, da se je dopust v preteklih letih odmeril na podlagi kriterijev, določenih s KPPN). Na podlagi katerih kriterijev je toženka odmerila letni dopust v letih od 2014 do 2019 oziroma kakšna je bila vsebina obvestil o določitvi letnega dopusta za odločitev niti ni bistveno, bistveno je, da ga za leti 2020 in 2021, na kateri se nanaša zahtevek, ni bila dolžna odmeriti na podlagi KPPN, ker ta zanjo ni veljala, ker določbe KPPN v pogodbo o zaposlitvi niso bile prenesene in ker sta se pogodbeni stranki dogovorili le za uporabo določb veljavne kolektivne pogodbe.

11. Tožnica enako kot glede letnega dopusta v zvezi z dodatkom za delovno dobo zmotno vztraja pri stališču, da je bila ureditev v PKP prenesena v pogodbo o zaposlitvi oziroma da sta se stranki dogovorili za uporabo določb PKP ne glede na njeno veljavnost. Pri tem se neutemeljeno sklicuje na sodbo in sklep VDSS Pdp 1081/2008 z dne 3. 3. 2009. Odločba je bila sprejeta v zadevi, v kateri je bilo ugotovljeno dejansko stanje drugačno; stranki sta se v pogodbi o zaposlitvi izrecno dogovorili, da ima delavec pravico do prejemkov iz delovnega razmerja v skladu z konkretno določbo kolektivne pogodbe, ki je v spornem obdobju nato prenehala veljati.

12. Po prenehanju veljavnosti PKP ni pravne podlage za dodatek za delovno dobo v višini 0,7 odstotkov, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Navedeno je bistveno za odločitev in ne, kot poudarja tožnica v pritožbi, na podlagi katere določbe ji je toženka v spornem obdobju dodatek izplačevala v višini 0,5 odstotka, pri čemer je toženka navedla, da je upoštevala določbe ZDR-1 (in ne da je višina dodatka v zakonu določena); ZDR-1 ne določa višine dodatka za delovno dobo; določba je pomensko odprta; ne določa niti najnižjega dodatka niti načina upoštevanja delovne dobe (sodba VS RS VIII Ips 168/2018 z dne 19. 12. 2018, ki jo citirata tako sodišče prve stopnje kot pritožba). Dodatek za delovno dobo v višini 0,5 odstotka določa večina kolektivnih pogodb (na primer 73. člen Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine; Ur. l. RS, št. 52/2018 in nadalj.; 60. člen Kolektivne pogodbe za kmetijsko in živilsko industrijo Slovenije; Ur. l. RS, št. 186/2021; 70. člen Kolektivne pogodbe gradbenih dejavnosti; Ur. l. RS, št. 101/2015 in nadalj.; 92. člen Kolektivne pogodbe komunalnih dejavnosti; Ur. l. RS, št. 43/2015 in nadalj.; 80. člen Kolektivne pogodbe za papirno in papirno-predelovalno dejavnost; Ur. l. RS, št. 110/2013 in nadalj.), ne le primerljiva Kolektivna pogodba časopisnoinformativne, založniške in knjigotrške dejavnosti (Ur. l. RS, št. 43/2000 in nadalj.) in ga je določala tudi PKP v prvem odstavku 58. člena. V drugem odstavku tega člena je (le) za delavce, ki so bili na dan podpisa te kolektivne pogodbe že upravičeni do dodatka v višini 0,7 odstotkov ali več, PKP določala, da ohranijo dodatek v takšni višini.

13. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica sama krije svoje stroške, ker s pritožbo ni uspela (154. člen ZPP), toženka pa, ker podan odgovor na pritožbo po oceni pritožbenega sodišča ne šteje za potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).