Jedro

Neposredni storilec prekrška, ki ima hkrati status odgovorne osebe po prvem odstavku 15. člena ZP-1, se obravnava po določbah o odgovornosti odgovorne osebe za prekršek samo, če predpis, ki določa prekršek, ne določa tudi odgovornosti neposrednega storilca za prekršek. Sicer za prekršek odgovarja kot neposredni storilec prekrška.

Novelirani 15. člen ZP-1 je pojem odgovorne osebe razširil, saj statusa odgovorne osebe ne veže več na „opravljanje poslov“, ampak na „opravljanje dela“.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba

Okrajnega sodišča v Novem mestu v zvezi s plačilnim nalogom Postaje prometne policije Novo mesto spremeni tako, da se prekršek pod točko 1. plačilnega naloga pravno opredeli po osmem odstavku 74. člena ZPrCP in se zanj določi globa 120 EUR, prekršek pod točko 2. plačilnega naloga se pravno opredeli po tretjem odstavku 37. člena ZDCOPMD in se zanj določi globa 150 EUR, ter se nato storilcu izreče enotna globa v znesku 270 EUR. Polovični znesek globe znaša 135 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Postaja prometne policije Novo mesto (v nadaljevanju prekrškovni organ) je storilcu V. Š. izdala plačilni nalog z dne 15. 3. 2012, zaradi prekrška po devetem odstavku 74. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) in prekrška po drugem odstavku 37. člena Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (v nadaljevanju ZDCOPMD), s katerim mu je za prvi prekršek določila globo 160 EUR, za drugi pr ekršek globo 300 EUR in mu nato izrekla enotno globo 460 EUR. Zoper plačilni nalog je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo. Okrajno sodišče v Novem mestu je ob reševanju te zahteve izpodbijani plačilni nalog po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je storilcu na podlagi drugega odstavka 2. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) za prekršek po devetem odstavku 74. člena ZPrCP namesto globe v znesku 160 EUR izreklo (pravilno določilo) globo 120 EUR in mu nato izreklo enotno globo v znesku 420 EUR. V preostalem delu je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo in storilcu prekrška na podlagi prvega odstavka 144. člena ZP-1 naložilo v plačilo stroške postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo v zvezi s plačilnim nalogom je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 in kršitve materialnih določb zakona po tretjem odstavku 56. člena ZP-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da postopek o prekršku zoper storilca ustavi.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti vrhovne državne tožilke je bila na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 vročena storilcu prekrškov, ki se je o njej izjavil in pravi, da se z njo v celoti strinja.

B.

4. Kot izhaja iz opisa dejanskega stanja je V. Š. dne 15. 3. 2012 ob 6.00 uri kot udeleženec v cestnem prometu vozil vlečno vozilo s pripetim priklopnim vozilom po lokalni cesti skozi naselje S. V naselju S. je bil ustavljen in kontroliran s strani pooblaščene uradne osebe (policista) prekrškovnega organa, ki je ugotovil, da je V. Š. storil prekršek po drugem odstavku 37. člena ZDCOPMD, ker ni imel obveznega neprekinjenega dnevnega počitka in je s tem kršil drugi odstavek 8. člena Uredbe 561/2006/ES, in prekršek po devetem odstavku 74. člena ZPrCP, ker tovor na vozilu ni bil pritrjen s primernimi trakovi. Takoj na kraju prekrška je bil storilcu prekrškov izdan in vročen v roke plačilni nalog, s katerim mu je bila izrečena enotna globa v znesku 460 EUR. Prekrškovni organ je storilca prekrška obravnaval kot odgovorno osebo po prvem odstavku 15. člena ZP-1, ker je prekrška storil pri opravljanju dela s sredstvi samostojnega podjetnika posameznika. Zoper omenjeni plačilni nalog je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, v kateri je uveljavljal, da bi ga moral prekrškovni organ, glede na to, da je bil ustavljen med vožnjo tovornega vozila, obravnavati in ga sankcionirati kot voznika in ne kot odgovorno osebo. Sam namreč opravlja na podlagi pogodbe o zaposlitvi izključno dela in naloge voznika tovornega vozila in ni odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika S. L., s. p. Sodišče se z navedenim ni strinjalo in je presodilo, da je prekrškovni organ ravnal pravilno, ko je storilca obravnaval kot odgovorno osebo po prvem odstavku 15. člena ZP-1. Po omenjeni določbi je odgovorna oseba pri samostojnem podjetniku posamezniku tista oseba, ki je pooblaščena opravljati delo v imenu, na račun, v korist ali s sredstvi samostojnega podjetnika posameznika. Glede na to, da iz priložene pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je storilec pri samostojnem podjetniku posamezniku zaposlen kot voznik tovornega vozila, je torej odgovoren za opravljanje svojega dela – prevoza v skladu z določili predpisov, ki urejajo tovrstne prevoze. Po določbi prvega odstavka 15. člena ZP-1 pa storilec odgovarja kot odgovorna oseba za tisti prekršek, ki ga stori pri opravljanju poslov, za katere je na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi pooblaščen pri samostojnem podjetniku posamezniku.

5. Kot izhaja iz zahteve za varstvo zakonitosti, se vrhovna državna tožilka z navedeno materialnopravno presojo sodišča, da v obravnavanem primeru storilec odgovarja za storjena prekrška kot odgovorna oseba in ne kot voznik, ne strinja. Vrhovna državna tožilka svoje nestrinjanje najprej uveljavlja v okviru kršitve tretjega odstavka 56. člena ZP-1, ker v izreku odločbe o prekršku v opisu dejanja ni konkretizacije očitka, da je storilec prekrška storil kot odgovorna oseba, in tudi ne konkretizacije očitka, da je kot odgovorna oseba opustil dolžno nadzorstvo. Vložnica torej zatrjuje, da v izreku izpodbijane odločbe o prekršku niso konkretno opisani vsi zakonski znaki prekrškov, očitanih storilcu. To pa po vsebini ne pomeni uveljavljanje kršitve procesne določbe tretjega odstavka 56. člena ZP-1, temveč uveljavljanje kršitve materialnih določb zakona iz 1. točke 156. člena ZP-1, ker je sodišče prve stopnje napačno štelo, da je dejanje, kot je opisano v plačilnem nalogu, prekršek. Da vložnica po vsebini uveljavlja kršitev materialnih določb zakona, ne pa procesno kršitev, gre po presoji Vrhovnega sodišča ugotoviti tudi glede zatrjevane bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ki jo vložnica utemeljuje s tem, da sodba nima razlogov oziroma so razlogi sodbe o tem, zakaj storilec za storjena prekrška odgovarja kot odgovorna oseba in ne kot voznik, nerazumljivi in v nasprotju z listinami v spisu. Iz pogodbe o zaposlitvi namreč izhaja, da je V. Š. zaposlen kot voznik in ne kot odgovorna oseba, zadolžena za nadzor ali notranjo kontrolo, medtem ko iz 2. člena Pravilnika izhaja, da je za notranjo kontrolo zadolžen samostojni podjetnik posameznik. Vložnica v okviru zatrjevane odsotnosti in nerazumljivosti razlogov po presoji Vrhovnega sodišča dejansko izraža svoje nestrinjanje z razlogi sodišča, da je storilca prekrška potrebno obravnavati kot odgovorno osebo in ne kot voznika, kar pomeni zatrjevanje kršitve iz 4. točke 156. člena ZP-1, ker je bil glede prekrška, ki je predmet obdolžilnega predloga, uporabljen predpis, ki se ne bi smel uporabiti.

6. Z novelo ZP-1G, ki se je pričela uporabljati 13. 3. 2011, je v novem 15. členu ZP-1 izrecno opredeljen pojem odgovorne osebe. Prvi odstavek 15. člena ZP-1 določa, da je odgovorna tista oseba, ki je pooblaščena opravljati delo v imenu, na račun, v korist ali s sredstvi pravne osebe, podjetnika, zasebnika, državnega organa ali organa samoupravne lokalne skupnosti (odgovorna oseba v širšem pomenu), po drugem odstavku 15. člena ZP-1 pa je odgovorna oseba tudi tista oseba, ki je pri pravni osebi in drugih subjektih pooblaščena izvajati dolžno nadzorstvo, s katerim se lahko prekršek prepreči (odgovorna oseba v ožjem pomenu). V primerjavi s prej veljavnim 15. členom ZP-1 je novelirani 15. člen ZP-1 pojem odgovorne osebe razširil, saj statusa odgovorne osebe ne veže več na „opravljanje poslov“, ampak se po novi ureditvi status odgovorne osebe veže na „opravljanje dela“, kar pomeni, da se za odgovorno osebo šteje vsakdo, ki opravlja kakršnokoli delo na kakršnikoli veljavni pravni podlagi (pogodba o zaposlitvi, pogodba o delu, mandatna pogodba ipd.) v sklopu opravljanja dejavnosti, za katero je posamezni subjekt registriran, ter pod pogojem, da se delo opravlja v imenu, na račun, v korist ali s sredstvi pravne osebe ali drugega subjekta. Odgovorne osebe po definiciji iz novega 15. člena ZP-1 tako niso (več) samo vodstveni in nadzorstveni organi oziroma osebe z nekim posebnim, nadrejenim položajem znotraj pravne osebe ali drugega subjekta, ampak se za odgovorno osebo pravne osebe ali drugega subjekta šteje vsakdo, ki opravlja kakršnokoli delo v imenu, na račun, v korist ali s sredstvi pravne osebe ali drugega subjekta. Po noveliranem določilu prvega odstavka 15. člena ZP-1 se za odgovorno osebo samostojnega podjetnika tako šteje tudi oseba, ki na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi opravlja delo voznika pri samostojnem podjetniku z določenimi sredstvi (tovornim vozilom), kot je bilo to v obravnavanem primeru pravilno ugotovljeno za storilca prekrškov.

7. Vendar pa gre kljub temu pritrditi vložnici zahteve, da bi moral storilec v obravnavanem primeru za storjena prekrška odgovarjati po določbah zakona, ki veljajo za voznika (kot neposrednega storilca prekrška), v konkretnem primeru po določbi tretjega odstavka 37. člena ZDCOPMD (storilec je kršil drugi odstavek 8. člena Uredbe 561/2006/ES) in osmega odstavka 74. člena ZPrCP, in ne po tistih določbah zakona, ki veljajo za odgovorno osebo. Kot je bilo že pojasnjeno zgoraj, storilec prekrška, ki ima status odgovorne osebe po prvem odstavku 15. člena ZP-1, odgovarja za svoje lastno ravnanje in gre v tem primeru pravzaprav za neposrednega storilca prekrška. Zato po presoji Vrhovnega sodišča storilec prekrška v primeru, ko predpis, ki določa prekršek, vsebuje poleg določb, ki določajo odgovornost odgovorne osebe za prekršek, še posebne določbe, ki določajo odgovornost neposrednega storilca prekrška, odgovarja za storjeni prekršek po določbah, ki veljajo za neposrednega storilca prekrška, kljub temu da ima status odgovorne osebe po prvem odstavku 15. člena ZP-1. Takšen je bil tudi namen zakonodajalca, ki ga je zasledoval z novim 15. členom ZP-1G, ki je, kot je bilo že pojasnjeno zgoraj, v primerjavi s prej veljavno ureditvijo razširil nabor odgovornih oseb. Po novi ureditvi se pojem odgovorne osebe po definiciji iz prvega odstavka 15. člena ZP-1 v bistvu nanaša na njeno odgovornost za njeno delo. To pa pomeni, da bo odgovorna oseba iz prvega odstavka 15. člena ZP-1 praviloma neposredni storilec prekrška. Ker predpisi o prekrških za določen prekršek pogosto predvidevajo le odgovornost odgovorne osebe, ne pa tudi odgovornosti neposrednega storilca prekrška, je zakonodajalec z novo ureditvijo takšne situacije rešil tako, da za prekršek kot odgovorna oseba odgovarja tudi neposredni storilec prekrška, če je prekršek izvršil pri opravljanju dela v imenu, na račun, v korist ali s sredstvi pravne osebe, samostojnega podjetnika posameznika ali posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, državnega organa ali organa samoupravne lokalne skupnosti (tako H. Jenull in L. Selinšek: Uvodna pojasnila k ZP-1 z novelama ZP-1F in ZP-1G, GV Založba, Ljubljana 2011, str. 57-58). Glede na zasledovani namen zakonodajalca Vrhovno sodišče meni, da je potrebno neposrednega storilca prekrška, ki ima status odgovorne osebe po prvem odstavku 15. člena ZP-1, obravnavati po določbah, ki določajo odgovornost odgovorne osebe za prekršek samo v primeru, ko predpis, ki določa prekršek, ne določa tudi odgovornosti neposrednega storilca za storjeni prekršek. V primerih pa, ko predpis o prekršku določa tako odgovornost odgovorne osebe kot odgovornost neposrednega storilca prekrška, storilec prekrška, ki je hkrati neposredni storilec prekrška in odgovorna oseba po prvem odstavku 15. člena ZP-1, za prekršek odgovarja kot neposredni storilec prekrška.

8. Glede na to, da v obravnavani zadevi tako 37. člen ZDCOPMD kot 74. člen ZPrCP ločujeta med primeri, ko prekršek stori voznik kot neposredni storilec prekrška, in primeri, ko prekršek stori odgovorna oseba, ter zanju prepisujeta različno sankcijo za prekršek, je potrebno, glede na zgoraj zavzeto stališče, storilca, ki je v obeh primerih neposredni storilec prekrška, obravnavati po določbah, ki veljajo za voznika, to je po določbi tretjega odstavka 37. člena ZDCOPMD in osmega odstavka 74. člena ZPrCP, čeprav ima po določbi prvega odstavka 15. člena ZP-1 status odgovorne osebe.

Upoštevaje navedeno je pritrditi vrhovni državni tožilki, da je prekrškovni organ nepravilno pravno opredelil storilcu očitana prekrška po določbah, ki določajo odgovornost odgovorne osebe, in s tem kršil določbo devetega odstavka 74. člena ZPrCP in določbo drugega odstavka 37. člena ZDCOPMD

, na način iz 4. točke 156. člena ZP-1. 9.

Na podlagi navedene ugotovitve je Vrhovno sodišče še presojalo, ali je v danem primeru ugotovljena kršitev storilcu v škodo ali v korist. V primeru namreč, da je zahteva za varstvo zakonitosti vložena v škodo storilca, je vrhovno sodišče dolžno uporabiti določbo drugega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 in lahko le ugotovi, da je bil zakon prekršen, ne sme pa poseči v pravnomočno odločbo. Glede prekrška, ki se je očital storilcu pod točko 1. plačilnega naloga, gre ugotoviti, da zakon predpisuje isti znesek globe tako za voznika kot za odgovorno osebo, tako da kršitev ni bila ne v korist in ne v škodo storilcu. Osmi odstavek 74. člena ZPrCP namreč določa, da se voznik motornega vozila ali skupine vozil, ki opravlja prevoz, ali oseba, ki naloži tovor v nasprotju z določbami tega člena, za prekršek kaznuje z globo 120 EUR. Po devetem odstavku tega člena, po katerem je bil obravnavan storilec, pa se odgovorna oseba, ki ravna v nasprotju z določbami tega člena, za prekršek ravno tako kaznuje z globo 120 EUR. T retji odstavek 37. člena ZDCOPMD določa, da se voznik, ki stori prekršek iz prvega odstavka tega člena, razen za prekršek iz prvega odstavka 7. člena Uredbe 561/2006/ES ali iz prvega odstavka 7. člena AETR, če se ta določba uporablja na podlagi tretjega odstavka 2. člena Uredbe 561/2006/ES, za prekršek kaznuje z globo 150 EUR. Drugi odstavek 37. člena navedenega zakona, po katerem je bil obravnavan storilec prekrška, pa za prekršek predpisuje višjo globo v znesku 300 EUR. V zvezi s prekrškom, ki se je očital storilcu pod točko 2. plačilnega naloga, gre torej ugotoviti, da je kršitev materialnih določb zakona, ker je prekrškovni organ storilca obravnaval kot odgovorno osebo in ne kot voznika (neposrednega storilca prekrška), storilcu v škodo, saj mu je bila za ta prekršek določena višja globa, kot bi mu bila, če bi bil obravnavan pravilno, to je kot voznik.

C.

10. Zaradi opisane materialnopravne kršitve je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu v zvezi s plačilnim nalogom Postaje prometne policije Novo mesto spremenilo tako, da je prekršek pod točko 1. plačilnega naloga pravno opredelilo po osmem odstavku 74. člena ZPrCP in zanj določilo globo 120 EUR, prekršek pod točko 2. plačilnega naloga pravno opredelilo po tretjem odstavku 37. člena ZDCOPMD in zanj določilo globo 150 EUR, ter nato na podlagi 27. člena ZP-1 za oba prekrška v steku izreklo enotno globo v znesku 270 EUR. Polovični znesek globe torej znaša 135 EUR (četrti odstavek 57. člena ZP-1). Pri tem je potrebno opozoriti, da ima po določbi četrtega odstavka 57. člena ZP-1 kršitelj pravico do plačila polovice izrečene globe le v primeru, če ne vloži zahteve za sodno varstvo. V obravnavanem primeru je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, zato je to pravico izgubil.