Jedro

Tožnik že 1. 2. 2016 ni izpolnjeval izobrazbenega pogoja za opravljanje dela, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, tega pogoja pa ni izpolnil niti do izteka roka, kot se je zavezal z aneksom z dne 1. 2. 2016. Zato mu je toženka zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti nezakonita in se razveljavi, da je tožnik tudi po 29. 2. 2017 zaposlen pri toženki za nedoločen čas na delovnem mestu poslovodja po pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 9. 2015, ter da mu je toženka dolžna povrniti stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da med strankama ni sporno, da sta 9. 5. 2015 sklenili pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto poslovodje, k njej pa še aneks 1. 2. 2016. V aneksu sta se dogovorili, da se bo tožnik v enem letu po njegovi sklenitvi dokvalificiral tako, da bo dokončal srednjo strokovno ali splošno izobrazbo in tako dosegel izobrazbo za poslovodjo. Ker je toženka menila, da tožnik z iztekom roka 1. 2. 2017 zahtevane izobrazbe ni dosegel oziroma je o tem ni obvestil, mu je pogodbo o zaposlitvi odpovedala iz razloga nesposobnosti, saj tožnik ne izpolnjuje izobrazbe za poslovodjo, ki se zahteva z zakonom ali drugimi predpisi. Ob vročitvi take odpovedi 16. 2. 2017 mu je toženka ponudila novo pogodbo o zaposlitvi z dne 13. 2. 2017 za delovno mesto prodajalca, ki jo je tožnik 28. 2. 2017 podpisal. Navaja še, da iz sodbe izhaja, da tožnik smiselno uveljavlja, da je bil pogoj v aneksu nemogoč ter zato neobstoječ. Hkrati pa tožnik tudi zatrjuje, da je od toženke dobil zagotovilo, da je za izpolnitev pogoja iz aneksa dovolj, da v enoletnem roku opravi vse izpite, poklicno maturo pa lahko opravi po izteku roka, kar smiselno pomeni, da je bil s toženko dosežen dodatni ustni dogovor. Tožnik je namreč trdil, da je ob podpisu aneksa svoji nadrejeni delavki A.A. pojasnil, kdaj bo opravljal maturo in mu je obljubila, da navedeno ni problem in bo informacijo posredovala naprej direktorju prodaje, česar pa priča A.A. ni potrdila. Sodišče prve stopnje je verjelo A.A., da je tožnik aneks podpisal brez vprašanj, saj sta s tožnikom le omejeno komunicirala po prekinitvi intimnega razmerja, hkrati pa je vodja kadrovske službe B.B. potrdila, da na sestankih do nje ni prišla informacija o predvidenem terminu mature. Dejstvo je, da je tožniku ob podpisu aneksa manjkalo še 9 izpitov za dokončanje šolanja. Prepričan je bil, da bo do konca leta 2016 te izpite lahko opravil, vedel pa je tudi, da mature do 1. 2. 2017 ne bo mogel opraviti, saj je rok za maturo razpisan šele v februarju 2017 s pričetkom 1. 2. 2017. Zato je logična tožnikova izpovedba, da je o tem obvestil A.A., ki mu je zagotovila, da ne bo imel problemov, če bo v roku opravil vse izpite, maturo pa malo kasneje. Tožnik je verjel A.A., da bo o tem obvestila direktorja prodaje in zato ni kontaktiral s B.B., da bi prosil za podaljšanje roka za dokončanje šolanja.

Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je izpovedbe tožnika in prič presojalo po načelu proste presoje dokazov (8. člen ZPP), ni pa navedlo, zakaj verjame priči A.A., ne pa tožniku, zaradi česar je kršilo določbe pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Da bi sodišče lahko presojalo resnicoljubnost in verodostojnost izpovedb tožnika in A.A., bi moralo zaslišati priči C.C. in D.D., ki bi povedali, v kakšnem odnosu sta tožnik in A.A.. Ker je sodišče ta dokazni predlog zavrnilo, je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter napačno uporabilo materialno pravo. Priglaša pritožbene stroške ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo v celoti nasprotuje pritožbi kot neutemeljeni. Navaja, da med strankama ni sporno, da je delovna inšpekcija konec leta 2015 ugotovila, da tožnik in še nekaj delavcev ne izpolnjujejo pogojev za opravljanje dela poslovodje. Zato je toženka tožniku in ostalim delavcem ponudila v podpis aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 2. 2016. V njem je bilo dogovorjeno, da mora tožnik v enem letu od sklenitve aneksa doseči zahtevano izobrazbo (V. stopnjo zahtevnosti), v nasprotnem pa bo toženka tožniku ponudila drugo delovno mesto, ki ustreza njegovi izobrazbi (4. člen aneksa). Tožnik se je z aneksom strinjal in ga 1. 2. 2016 podpisal s pravo poslovno voljo, brez prisile ali grožnje. Ker tožnik svoje zaveze iz aneksa ni izpolnil, je toženka zgolj sledila dogovoru med strankama iz aneksa, pri čemer je tožnik ponujeno novo pogodbo za delovno mesto prodajalca tudi podpisal. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje z zvezi s tem, da tožnik A.A. ni obvestil, da mature do 1. 2. 2017 ne bo mogel opraviti in to ustrezno obrazložilo. Zato ni podana očitana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Obrazložilo je tudi, zakaj je zaslišanje dveh predlaganih prič zavrnilo kot nepomembne. Prav tako je pravilna ugotovitev prvostopnega sodišča glede določitve nemogočega pogoja v aneksu. Zato so vsi očitki v pritožbi neutemeljeni. Pritožbeno sodišče naj pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje je bilo popolno ugotovljeno in pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila storjena zato, ker sodišče ni navedlo, zakaj je verjelo priči A.A., ne pa tožniku. Očitana kršitev ni podana, sodba ni obremenjena s pomanjkljivostmi, zaradi katerih se je ne bi dalo preizkusiti. Sodišče prve stopnje je navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in med seboj niso v nasprotju. Tudi ne drži, da v izpodbijani sodbi ni obrazloženo, zakaj sodišče ni verjelo tožniku ampak pričama, saj je izrecno pojasnjeno, da sta bili izpovedbi prič skladni in prepričljivi. Sicer pa tožnik z uveljavljanjem te bistvene kršitve v bistvu izraža nestrinjanje z dokazno oceno in pravno presojo. S tem torej uveljavlja ostala dva pritožbena razloga, vendar prav tako neutemeljeno.

7. Tožnik v pritožbi uveljavlja kršitev načela kontradiktornosti oziroma kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo prič C.C. in D.D.. Pravica do enakega varstva oziroma pravica do izjave, ki je varovana v 22. členu Ustave RS, sicer vključuje tudi pravico, da je stranki zagotovljena možnost sodelovanja v dokaznem postopku ter možnost, da se izjavi o rezultatih dokazovanja, iz pravice do enakega varstva pravic pa načelno izhaja pravica do izvedbe predlaganih dokazov. Vendar pa strankina pravica do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Dokazi niso pomembni, če je dejansko stanje v zadevi že dovolj raziskano, oziroma če glede na materialno pravo, ki ga je potrebno uporabiti, niso pomembni, ker na končno odločitev ne morejo vplivati, tudi če potrdijo navedbe, v zvezi s katerimi so bili predlagani. Sodišče torej lahko zavrne izvedbo dokaza v primeru, če bi se z njim dokazovalo dejstvo, ki ni pravno relevantno, ali je že dokazano. Zavrnitev dokaznega predloga mora obrazložiti v sklepu o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) ali pa v obrazložitvi končne odločbe, tako da pojasni razloge nepotrebnosti, nerelevantnosti oziroma neprimernosti predlaganega dokaza, tako da je stranki dana možnost, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga. Prvostopenjsko sodišče je v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe podalo jasne razloge za zavrnitev posameznih dokazov, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja (o tem v nadaljevanju).

8. Med strankama ni bilo sporno, da sta 1. 2. 2016 sklenili aneks k pogodbi o zaposlitvi, s katerim se je tožnik zavezal, da se bo v roku enega leta (do 1. 2. 2017) dokvalificiral in dosegel zahtevano stopnjo izobrazbe za delovno mesto poslovodje, tj. da bo dokončal srednjo strokovno ali splošno srednjo izobrazbo (V. stopnjo zahtevnosti). V aneksu je bilo določeno, da v kolikor tožnik ne bo dosegel zahtevane izobrazbe v določenem roku, mu bo toženka odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto poslovodje in mu ponudila delovno mesto, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi. Ker tožnik do 1. 2. 2017 ni pridobil zahtevane strokovne izobrazbe (najmanj srednješolske), ki se je zahtevala v opisu delovnega mesta (A/3) in kar je konec leta 2015 ugotovila tudi delovna inšpekcija, je bila s strani toženke tožniku podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti po 2. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), in sicer zaradi neizpolnjevanja pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Obenem je bila tožniku ponujena sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto prodajalec (A/4), ki jo je tožnik 13. 2. 2017 tudi podpisal. Šlo je za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas. Je pa tožnik skladno s tretjim odstavkom 91. člena ZDR-1 obdržal pravico do pravnega varstva, kot v drugih primerih redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V primeru ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi se šteje, da je bila nova pogodba sklenjena pod razveznim pogojem. Tožnik je navedeno pravico izkoristil in vložil tožbo zaradi ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

9. Tožnik je svoj tožbeni zahtevek opiral na zanj odločilnih dejstvih, in sicer: - aneks z dne 1. 2. 2016 je bil sklenjen pod nemogočim razveznim pogojem, zaradi česar se na podlagi drugega odstavka 60. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) tak pogoj šteje za neobstoječega. Tožnik zahtevane izobrazbe do 1. 2. 2017 ni mogel doseči, ker je bil rok za maturo razpisan šele februarja 2017; - tožnik je ob podpisu aneksa 1. 2. 2016 svojo nadrejeno področno vodjo A.A. opozoril, da mature do 1. 2. 2017 ne bo mogel opraviti, ker je rok za maturo razpisan šele 1. 2. 2017, od nje pa je dobil zagotovilo, da je važno le, da v roku opravi vse izpite, da ne bo problemov, če bo maturo opravil kasneje, ter da bo o vsem tem posredovala informacijo naprej direktorju toženke. S tem je tožnik smiselno štel, da je bil s toženko sklenjen dodatni ustni dogovor, da lahko maturo opravi tudi po izteku določenega roka.

10. Skladno z navedeno tožnikovo trditveno podlago je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali je določitev datuma 1. 2. 2017 resnično predstavljalo nemogoč pogoj, ker do tega datuma tožnik mature objektivno ni mogel zaključiti. Pritožbeno sodišče se z zaključki prvostopnega sodišča v celoti strinja, da tožnik v postopku ni izkazal, da mature v roku ni mogel doseči, še zlasti, ker so enako obveznost za pridobitev zahtevane izobrazbe dobili tudi drugi delavci, ki pa so v enoletnih rokih zahtevano izobrazbo dosegli. Poleg tega pa pritožbeno sodišče še dodaja, da se poklicne mature opravljajo pri Državnem izpitnem centru (RIC) v treh rokih, spomladi (maj - junij), jeseni (avgust - september) in pozimi (februar). Čeprav je tožnik sporni aneks podpisal 1. 2. 2016, sta mu vsaj teoretično ostala še dva roka za maturo, tj. spomladanski in jesenski rok v letu 2016, v katerih bi maturo lahko končal pravočasno glede na sklenjeni aneks. Zato tudi ne vzdrži tožnikov izgovor, podan na zaslišanju, da je bil seznanjen zgolj z zimskim datumom mature 1. 2. 2017. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje v zvezi z vprašanjem obstoja nemogočega pogoja ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, glede na ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Sicer pa tožnik pritožbenih razlogov o tem sploh ne navaja.

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov prišlo tudi do zaključka, da tožnik svoji nadrejeni A.A. ob podpisu aneksa z dne 1. 2. 2016 ni povedal, da do izteka roka 1. 2. 2017 mature ne more opraviti (le izpite) in da mu A.A. tudi ni povedala, da to ni problem ter da je dovolj, če do tega roka opravi vse izpite, maturo pa šele po izteku roka. S tem med strankama tudi ni bil sklenjen dodaten usten dogovor k zavezi iz aneksa, da torej tožnik maturo lahko opravi kasneje. Tožnik je prav zaradi bojazni pred takim zaključkom vztrajal pri zaslišanju dveh prič, ker naj bi sodišče na podlagi izpovedb teh prič verjelo tožniku, da je omenjeni ustni dogovor vendarle bil sklenjen in kar je tožnik v pritožbi izrecno izpostavljal. Toda pritožbeno sodišče se z zavrnitvijo dokaznega predloga strinja, saj dejstvo, ali je tožnik A.A. opozoril na nemožnost končanja mature v roku in mu je ona "odobrila", da maturo lahko opravi kasneje, sploh ni pomembno in na končno odločitev ne more vplivati. Aneks z dne 1. 2. 2016 je namreč na strani toženke podpisal direktor in le on oziroma od njega pooblaščena oseba bi lahko spremenila aneks in tožniku odobrila drugačne obveznosti od tistih, ki jih je tožnik v aneksu sprejel, nikakor pa takih pristojnosti ni imela A.A., ki je bila področna vodja. Tega se je tožnik zavedal, saj v pritožbi sam navaja, da je verjel, da bo A.A. "o tem obvestila direktorja" in da zaradi tega ni kontaktiral s B.B. (vodjo kadrovske službe), da bi jo prosil za podaljšanje roka za dokončanje šolanja. Zato tudi v primeru, da je tožnik A.A. obvestil, kot in kar zatrjuje, in da mu je ona odobrila podaljšanje roka za zaključek mature, to ne pomeni, da je s toženko sklenil drugačen dogovor od tistega, ki ga je zavezoval v spornem aneksu. Posledično je pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da tožnik že 1. 2. 2016 ni izpolnjeval izobrazbenega pogoja za opravljanje dela, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, tega pogoja pa ni izpolnil niti do izteka roka, kot se je zavezal z aneksom z dne 1. 2. 2016. Zato mu je toženka zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in je neutemeljen tudi nadaljnji zahtevek, da je po 29. 2. 2017 zaposlen na delovnem mestu poslovodje po pogodbi z dne 15. 9. 2015. 12. Ker tožnik v sporu ni uspel, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP pravilno odločilo, da sam krije svoje pravdne stroške.

13. Pritožbeno sodišče je presodilo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker je spoznalo, da niso podani zatrjevani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP sam krije svoje pritožbene stroške. Tudi toženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/04 s sprem.). Navedena odločitev je bila sprejeta na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP.