Jedro

Tožnik je šele v tožbi imel prvič možnost, da argumentirano in dokazno podprto pojasni relevantne dejanske okoliščine za njegov obračun stroškov opravljenih odvetniških storitev glede uporabljene višine spornega predmeta (punctum) 8.000,00 EUR upoštevajoč določilo 1. odstavka 23. člena ZOdvT v celotnem besedilu. Po tej določbi se namreč v zakonskih sporih vrednost predmeta določi po prostem preudarku ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera, predvsem obsega in pomena stvari ter premoženja in dohodkov zakoncev.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani – službe za brezplačno pravno pomoč št. Bpp 2059/2014 z dne 6. 3. 2015 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka z izrekom pod točko 1 tožniku priznala nagrado v višini 220,80 EUR in potne stroške v višini 28,83 EUR, oboje povečano za 22 % DDV, kar skupaj znaša 296,00 EUR, višji zahtevek je zavrnila. V izreku pod točko 2 je navedla številko transakcijskega računa tožnika, na katerega se mu v navedenem roku nakaže omenjeni znesek; v izreku pod točko 3 pa je še ugotovila, da je tožnik zavezanec za plačilo DDV ter navedla njegovo davčno številko.

Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je bila prosilki A.A. z odločbo tožene stranke št. Bpp 2059/2014 z dne 2. 10. 2014 dodeljena izredna brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v postopku mediacije in v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Kranju zaradi razveze zakonske zveze, dodelitve mladoletnega otroka, določitve preživnine in stikov opr. št. IV P 385/2013, za izvajanje katere je bil prosilki določen uvodoma imenovani odvetnik, sedaj tožnik. Le-ta je dne 10. 2. 2015 vrnil toženi stranki originalno in popolno napotnico Bpp 2059/2014 z dne 2. 10. 2014 ter predlagal, da se mu za opravljeno delo priznajo nagrada po priglašenih postavkah in potni stroški, oboje povečano za 22 % DDV, a tožena stranka navedenemu predlogu ni v celoti ugodila, ker je na podlagi 3. točke 1. odstavka 15. člena Zakona o Odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT) štela, da je potrebno postopek razveze zakonske zveze, dodelitve mladoletnih otrok, določitve preživnine in stikov šteti za isto zadevo, v kateri lahko odvetnik prejme nagrado le enkrat, upoštevajoč 2. odstavek 14. člena ZOdvT. Ob sklicevanju na 1. odstavek 23. člena ZOdvT je upoštevala vrednost spornega predmeta v višini 1.500,00 EUR, „saj se pri zakonskih sporih vrednost predmeta določi po prostem preudarku ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera“. Na podlagi s strani odvetnika predloženih listin je ugotovila, da je šlo v predmetnem postopku razveze za enostaven postopek, ki se je v kratkem času zaključil s sodno poravnavo, ne pa za obsežno in zapleteno zadevo, zato mu je priznala nagrado za postopek po tarifni številki 3100 v višini 89,70 EUR, nagrado za narok po tarifni številki 3102 v višini 82,80 EUR ter nagrado za sklenitev sodne poravnave po tarifni številki 1111 v višini 48,30 EUR, tako da znaša višina priznane nagrade 220,80 EUR, priznala pa mu je tudi kilometrino za potne stroške ter 22 % DDV, kar vse skupaj znaša 296,00 EUR.

Tožnik v tožbi, ki ji prilaga tudi listine (tožbene priloge A1 – A3) meni, da so zaključki tožene stranke v izpodbijanem sklepu zmotni in je tudi napačno uporabljeno materialno pravo, češ da je tožena stranka napačno upoštevala vrednost spornega predmeta v višini 1.500,00 EUR, kot pravno podlago pa je pomanjkljivo upoštevala le 1. odstavek 23. člena ZOdvT. Le-ta sicer res določa načelo prostega preudarka, vendar se možni arbitrarnosti predpis izogne z določitvijo kriterijev, ki naj se upoštevajo pri odmeri, med katerimi izrecno navaja, premoženje in dohodke obeh zakoncev, ki se mora upoštevati, in sicer znesek zadnjih treh bruto dohodkov, ki sta ga oba zakonca dosegla pred nastankom nagrade. Ker izpodbijani sklep v tem delu nima nobenih razlogov, je posledično kršeno materialno pravo ter zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Tožnik izpostavlja, da iz tožbi priloženega zapisnika o opravljenem naroku z dne 6. 2. 2015 (tožbena priloga A3), ki ga je tožnik predložil tudi toženi stranki poleg napotnice, izhaja, da sta oba zakonca skupaj v zadnjih treh mesecih prejela vsaj 8.000,00 EUR bruto plače, od tega prejema oče 850,00 EUR neto mesečno, mama pa 880,00 EUR neto mesečno, kar je pri izračunu potrebno upoštevati. Prav tako je potrebno upoštevati tudi 36. člena ZOdvT, kar izpodbijani akt prav tako prezre. Tožnik meni, da tako znese pravilen izračun nagrade za postopek 200,20 EUR (154 x 1,3), dodatno nagrada za narok tako znaša 184,80 EUR (154 x 1,2), nagrada za sporazum pa 107,80 EUR, na vse to pa tudi še 22 % DDV. Toženi stranki očita, da je nejasen in napačen njen izračun nagrade za postopek v odmerjeni višini 89,70 EUR in posledično še ostale postavke, češ da v tem izpodbijani sklep nima razlogov, tako ugotovljena višina pa je napačna. Nasprotuje tudi zaključku tožene stranke, da je šlo za enostaven postopek, ki se je v kratkem času zaključil s sodno poravnavo, saj tožnik meni nasprotno in poudarja, da je bila tožba vložena junija 2013, vložena pa je bila tudi nasprotna tožba, poleg tega pa so bile izdane tri začasne odredbe dne 18. 7. 2013, 20. 5. 2014 in 16. 12. 2014, sporazum pa je bil podpisan dne 6. 3. 2015, tako da je postopek trajal približno 2,5 let in to v družinskem sporu, kjer se zadeve zaradi koristi otrok morajo reševati prednostno. Tožnik se je sicer šele kasneje vključil v postopek in se je zato moral najprej seznaniti z obsežno spisovno dokumentacijo in zelo občutljivo zadevo ter je imel več zelo dolgih sestankov z zahtevno stranko, dosegel pa je tudi zadnjo začasno odredbo glede stikov in vložil pripombe na izvedensko mnenje, tako da je bilo posledično izdelano dopolnilno izvedensko mnenje in ob tožnikovi pomoči je stranka podpisala tudi sporazum, s katerim se je strinjala, da se mladoletni otrok dodeli očetu ter se tako izogne podaljševanju sodnega postopka novemu izvedencu in podobno. Sodišču tožnik predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da se tožniku prizna nagrada za postopek v znesku 200,20 EUR, nagrada za narok v znesku 184,80 EUR in nagrada za sklenitev sodne poravnave v znesku 107,80 EUR, vse skupaj povečano za 22 % DDV, oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v novo odločanje, toženi stranki pa naj v vsakem primeru naloži tudi plačilo tožnikovih stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbo zavrne in potrdi izpodbijani sklep, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka. Zavrača tožbene očitke, da je napačno ugotovila punctum oziroma napačno uporabila 1. odstavek 23. člena ZOdvT ter nato napačno odmerila nagrado, češ da bi moral znašati punctum 8.000,00 EUR, tako kot ga je priglasila tožeča stranka, ob upoštevanju seštevka bruto plač obeh pravdnih strank v obdobju treh mesecev. Temu stališču tožena stranka izrecno nasprotuje. V kolikor bi bilo temu res tako, pa meni, da tožeča stranka ni dokazala dohodkov strank za izračun punctuma. Izpostavlja 1. odstavek 23. člena ZOdvT in poudarja, da iz citirane določbe izhaja, da se vrednost predmeta v posameznem zakonskem sporu določi po prostem preudarku in da imajo stranke, ki jih zastopajo odvetniki po odločbi o brezplačni pravni pomoči zelo nizke dohodke. Zato tožena stranka v zvezi z dohodki v zakonskih sporih kot punctum upošteva najnižji znesek, določen v razponu, to je 1.500,00 EUR, razen v kolikor odvetnik ne izkaže drugače. V konkretnem primeru tožnik po mnenju tožene stranke ni izkazal niti dokazal, da ima zakonec stranke, ki je upravičena do BPP, takšne dohodke ali premoženje, ki bi utemeljevali višji punctum. Navedenega tožbi priloženega zapisnika pa po mnenju tožene stranke ni mogoče šteti kot dokaz o višini dohodkov pravdnih strank, saj iz dokumentacije obravnavane zadeve, s katero razpolaga tožena stranka, izhaja, da je upravičenka prejemnica denarne socialne pomoči, na podlagi katere ji je bila tudi dodeljena izredna brezplačna pravna pomoč. Zato je po oceni tožene stranke pravilno uporabila določilo 12. in ne 36. člen ZOdvT, saj se slednji uporablja za punctum nad 3.000,00 EUR. Nadalje meni, da tožnik pri oddaji napotnice ni izkazal vseh ostalih nepremoženjskih okoliščin. Meni tudi, da je ob napačnem času navajal okoliščine, ki bi v konkretnem primeru utemeljevale višji punctum, kot so obseg in pomen stvari. Prijavil pa je zgolj tri opravljene storitve, in sicer splošno nagrado za postopek, nagrado za narok in nagrado za sodno poravnavo ali sporazum, ki je bil sklenjen istega dne. Zato meni, da tožnik ni uveljavljal okoliščin, ki bi izkazovale, da ne gre za enostavno zadevo, oziroma, da so bile v obravnavanem postopku opravljene še druge storitve, kot so vloge in izvedenska mnenja, predlogi za izdajo začasnih odredb, ugovori zoper sklepe o začasnih odredbah, oziroma, podane druge okoliščine, ki bi zadevo lahko kvalificirale kot težjo, niti ni izkazal okoliščin, ki bi izkazovale dolgotrajnost postopka. Le-ta po oceni tožene stranke v obravnavanem primeru niti ni bila podana, saj se je tožnik, kot sam navaja, šele kasneje vključi v postopek: odločba za BPP je bila na podlagi prošnje prosilke z dne 13. 8. 2014 izdana dne 2. 10. 2014, predmetni pravdni postopek pa je bil zaključen 5. 2. 2015, kar je štiri mesece po izdaji odločbe. Ker tožnik ob vrnitvi napotnice oziroma priglasitvi stroškovnika ni dokazal okoliščin, ki bi utemeljevale priglašeni punctum, medtem ko se šele v tožbi sklicuje na težke okoliščine primera oziroma obsežno dokumentacijo, slednjega v skladu z 52. členom ZUS-1 po mnenju tožene stranke ni mogoče upoštevati.

Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 5. 5. 2015 v celoti vztraja pri tožbenih navedbah in tožbenem predlogu ter izpostavlja, da so dohodki obeh pravdnih strank razvidni iz zapisnika glavne obravnave, na katerega se sklicuje tožnik, zato meni, da bi morala tožena stranka kot bruto dohodek upoštevati zneske, ki sta jih stranki v pravdnem postopku navedli, saj so le-ti edino relevantni, zato je neupravičeno sklicevanje tožene stranke na izpolnjevanje dohodkovnih pogojev za dodelitev BPP, saj gre pri tem za drug postopek, v katerem je pomembno tudi število družinskih članov, na katere se deli dohodek, ki je lahko tako bistveno višji od sicer določenega cenzusa za dodelitev BPP.

Tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 15. 5. 2015 nasprotuje stališču tožnika, da bi morala pri določitvi vrednosti punctuma upoštevati premoženje in dohodke obeh zakoncev tako, da bi vštela znesek zadnjih treh bruto dohodkov, ki sta ga oba zakonca dosegla pred nastankom nagrade, kar upoštevaje 1. odstavek 23. člena ZOdvT ne drži, češ da se v zakonskih sporih vrednost predmeta določi po prostem preudarku, ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera, predvsem obsega in pomena stvari ter premoženja in dohodkov zakonca. Slednje je tako le eden izmed elementov za ugotavljanje vrednosti spornega predmeta in ni edini kot tudi ne najpomembnejši element. Posebej poudarja, da je tožnik okoliščino, da ni šlo za enostaven postopek, prepozno uveljavljal šele v tožbi zoper izpodbijani sklep, medtem ko je v stroškovniku priglasil zgolj tri opravila, to je nagrado za postopek, nagrado za narok in nagrado za sporazum, ne da bi priglasil še druge storitve, kot so na primer predlog za izdajo začasne odredbe ali ugovor zoper sklep o začasni odredbi, ki jih zatrjuje šele v tožbi.

Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 26. 5. 2015 nasprotuje stališču tožene stranke, da kot dohodka ni mogoče šteti zneska zadnjih treh bruto dohodkov pravdnih strank, ki sta ga oba zakonca dosegla, kar toženka utemeljuje s tem, da drugače zakonodajalec ne bi določil spodnje meje nagrade v višini 1.500,00 EUR, saj je najnižji prag podan tudi v kolikor upravičenec prejema minimalno plačo. Ta argument po mnenju tožnika ne vzdrži v primerih, ko nobeden od zakoncev ni zaposlen in tako sploh ne prejemata nobenih dohodkov, saj je prav iz tega razloga zakonodajalec določil spodnjo mejo 1.500,00 EUR. V zvezi z očitkom, da tožnik ni ob vrnitvi napotnice navedel, da gre za zapletenejšo zadevo tožnik odgovarja, da napotnica niti ne določa posebne rubrike, v kateri bi izvajalec lahko obrazložil stroškovnik ter da bi moral organ zahtevnost zadeve oceniti po vpogledu spisa zadeve, ki bi si ga moral sam po uradni dolžnosti vpogledati.

Tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 15. 6. 2015 glede očitka, da bi si moral organ o zahtevnosti zadeve najmanj pribaviti spis pojasnjuje, da to stori samo v kolikor se izvajalec brezplačne pravne pomoči sklicuje na zahtevnost in težavnost zadeve, ne pa tudi v primeru, če tega ne stori, kakor tudi ni storil tožnik, ki se je na zahtevnost zadeve oziroma težke okoliščine, skliceval šele v tožbi, ne pa ob vrnitvi napotnice. Zato meni, da navedenih okoliščin v skladu z 52. členom ZUS-1 ni mogoče upoštevati, zato se tožena stranka do njih posledično ni opredelila.

K točki 1: Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru med strankama ostaja sporno vprašanje, ali je tožnik, kot odvetnik – izvajalec brezplačne pravne pomoči, upravičen do višje nagrade, kot mu je bila odmerjena z izpodbijanim sklepom po posameznih postavkah, ki same po sebi – kar se tiče posameznih postavk oziroma za plačilo prijavljenih opravljenih storitev pravne pomoči med strankama niti niso sporne, pač pa je sporna višina za izračun uporabljene vrednosti spornega predmeta (punctum), na katerem temelji obračun opravljenih storitev po posameznih postavkah ZOdvT in posledično v tudi sumarnem znesku kot celoti.

Tožena stranka namreč v konkretnem primeru ni v celoti sledila predlogu tožnika o odmeri nagrade po priglašenih postavkah ter potnih stroškov, oboje povečano za 22% DDV, temelječe na vrednosti spornega predmeta 8.000,00 EUR, ki ga je uveljavljal tožnik, ampak je tožniku odmerila nagrado po priglašenih postavkah glede na vrednost spornega predmeta 1.500,00 EUR, sklicujoč se zgolj na besedilo prvega stavka v sicer obširnejšem določilu 1. odstavka 23. člena ZOdvT, brez podrobnejše obrazložitve razlogov, ki so jo ob zatrjevani uporabi prostega preudarka v tem primeru privedli do ugotovitve višine punctuma 1.500,00 EUR. Po presoji sodišča takšno stališče tožene stranke, zgolj ob upoštevanju podatkov v izpolnjeni napotnici, ki ji je bila predložena s strani tožnika, brez upoštevanja podatkov predmetnih spisih zadev, v zvezi s katero so bile opravljene odvetniške pravne storitve, ni pravilno iz razlogov, ki bodo podrobneje pojasnjeni v nadaljevanju.

Obračun in izplačilo nagrade in stroškov za nudenje storitev pravne pomoči odvetniku, za kar gre v obravnavani sporni zadevi, je zakonodajalec uredil z določili Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, št. 48/2001 in nadaljnji). Tako je z določilom 2. odstavka 11. člena ZBPP opredelil, kaj zajema dodeljena brezplačna pravna pomoč, z določilom 6. odstavka 30. člena ZBPP pa je določil, da je odvetnik za pravno pomoč po tem zakonu upravičen do nagrade in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po odvetniški tarifi in v obsegu odobrene pomoči; kakršnikoli dogovori med upravičencem in odvetnikom za višje plačilo ali dogovori za plačilo v odstotku ali pavšalnem znesku od zneska, ki ga bo sodišče prisodilo stranki, in ki nadomeščajo plačilo po odvetniški ali notarski tarifi so nični (7. odstavek); odvetnik je dolžan voditi stroškovnik o opravljenih storitvah pravne pomoči in ga navesti na ali priložiti k napotnici zaradi obračuna in plačila opravljenih storitev pravne pomoči (8. odstavek). Napotnica mora, med drugim, vsebovati obliko in obseg odobrene pravne pomoči, vrsto, obseg in datum opravljenih dejanj pravne pomoči in osebo ali organ, ki jo je izvajal s prilogami, skupni znesek stroškov, ki so bili porabljeni za nudenje pravne pomoči, obračun stroškov in posamezne zneske, ki jih je potrebno izplačati oziroma vrniti (4. odstavek 39. člena ZBPP).

Izvajalec brezplačne pravne pomoči je v skladu z določili 40. člena ZBPP dolžan napotnico po končani opravi storitev pravne pomoči predložiti strokovni službi. Zaradi obračuna stroškov je dolžan k napotnici priložiti stroškovnik za opravljena dejanja pravne pomoči v izvirniku oziroma mora biti priloženo originalno potrdilo sodišča oziroma drugega organa ali osebe o oprostitvi plačila stroškov postopka, oziroma, mora biti predložen zapisnik o prvem pravnem nasvetu. Po določilu 4. odstavka 39. člena ZBPP mora napotnica vsebovati tudi vrsto, obseg in datum opravljenih dejanj pravne pomoči in osebo ali organ, ki jo je izvajal, s prilogami. Iz navedenih določb tako torej ne izhaja, da bi moral izvajalec obvezno k napotnici priložiti tudi kopije vseh vlog, ki jih je poslal sodišču v zadevi, v kateri je izvajal brezplačno pravno pomoč. Pač pa si pristojni organ, kadarkoli oceni, da je to potrebno, pridobi spis zadeve, v kateri se je izvajala pravna pomoč in so bile opravljene storitve, katerih obračun se zahteva z napotnico.

V skladu z določbo 2. odstavka 34. člena ZBPP pristojni organ pri reševanju zadev postopa po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek (Zakon o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji), če ZBPP ne določa drugače. Navedeno pomeni, da je zakonodajalec pristojnemu organu pri reševanju zadev zapovedal subsidiarno uporabo vseh določil celotnega ZUP, razen v primeru, če materialni predpis (ZBPP) glede posameznih procesnih določil, institutov ali rokov izrecno določa kako drugače. ZUP med drugim določa, da mora organ v skladu s temeljnim načelom zakonitosti (6. člen ZUP) in materialne resnice (8. člen ZUP) pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (138. člen ZUP). V ta namen uradna oseba, ki vodi postopek, odredi po uradni dolžnosti izvedbo vsakega dokaza, če spozna, da je to potrebno za razjasnitev zadeve (2. odstavek 139. člena ZUP). Po določbi 140. člena ZUP mora stranka dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek, navesti natančno, po resnici in določno. Če ne gre za splošno znana dejstva, mora stranka za svoje navedbe predlagati dokaze in jih, če je mogoče, predložiti. Če stranka sama tega ne stori, zahteva od nje to uradna oseba, ki vodi postopek. Ne glede na to pa ZUP v 2. odstavku 140. člena pristojnemu organu nalaga dolžnost, da si sam priskrbi potrebne dokaze, kolikor jih lahko lažje in hitreje priskrbi organ, ki vodi postopek. Z drugimi besedami navedeno pomeni, da lahko tožena stranka kot pristojni organ razjasni vsa dejstva, ki so pravno pomembna za odločitev, če si pridobi in vpogleda sodni spis zadeve, v kateri se je izvajala brezplačna pravna pomoč. Četudi je ob upoštevanju določila 1. odstavka 140. člena ZUP trditveno in dokazno breme res na strani stranke, na kar sicer pravilno opozarja tožena stranka v odgovoru na tožbo, vendar po drugi strani ni nepomembno, da ob upoštevanju 2. odstavka 140. člena ZUP organ od stranke ne more zahtevati predložitve dokazov, ki jih lahko hitreje in lažje priskrbi sam. Tako je v konkretnem primeru tožena stranka po mnenju sodišča očitno pomotoma prezrla citirano določilo 2. odstavka 140. člena ZUP in se pri odločanju o predlogu odvetnika, sedaj tožnika, o odmeri nagrade oprla izključno na listine, ki jih je predložil tožnik, to je napotnico. Tožnik pa je šele v tožbi imel prvič možnost, da argumentirano in dokazno podprto pojasni relevantne dejanske okoliščine za njegov obračun stroškov opravljenih odvetniških storitev glede uporabljene višine spornega predmeta (punctum) 8.000,00 EUR upoštevajoč določilo 1. odstavka 23. člena ZOdvT v celotnem besedilu. Po tej določbi se namreč v zakonskih sporih vrednost predmeta določi po prostem preudarku ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera, predvsem obsega in pomena stvari ter premoženja in dohodkov zakoncev. Pravilno torej tožnik v tej zvezi izpostavlja določilo 2. stavka 1. odstavka 23. člena ZOdvT, po katerem se kot dohodek zakoncev upošteva znesek zadnjih treh bruto dohodkov, ki sta ga oba zakonca dosegla pred nastankom nagrade. Pri čemer vrednost predmeta v teh sporih ne sme biti nižja od 1.500,00 EUR in ne višja od 500.000,00 EUR. Zakonodajalec je namreč zgolj v sporih iz razmerij med starši in otroki določil fiksno vrednost predmeta v višini 1.500,00 EUR (2. odstavek 23. člena ZOdvT), za kar pa v obravnavanem primeru očitno ne gre, saj gre v predmetni zadevi za pravdni postopek pred Okrožnim sodiščem v Kranju zaradi razveze zakonske zveze, dodelitve mladoletnega otroka, določitve preživnine in stikov opr. št. IV P 385/2013, za izvajanje katere je bil prosilki določen tožnik. Navedenemu stališču v prid nenazadnje kažejo v predhodnih točkah te sodbe izpostavljena določila ZUP ter temeljna načela ZUP iz 6. člena (načelo zakonitosti) in 8. člena (načelo materialne resnice), po katerih mora pristojni organ ob upoštevanju zlasti 2. odstavka 140. člena ZUP izvesti oziroma odrediti izvedbo vseh dokazov, ki so potrebni in primerni za pravilno in zakonito odločitev o zahtevku stranke. Zato sodišče ne more slediti navedbam tožene stranke v izpodbijanem sklepu in v odgovoru na tožbo glede uporabljene višine spornega predmeta (punctum 1.500,00 EUR), pri ugotovitvi katere se je preuranjeno oprla na zaključek, „/.../da je šlo v predmetnem postopku razveze za enostaven postopek /.../ ne pa za obsežno in zapleteno zadevo“, ne da bi argumentirano obrazložila konkretne razloge, zaradi katerih se je odločila, da ne sledi s strani tožnika zatrjevani višini vrednosti spornega predmeta v znesku 8.000,00 EUR, ki ga je za izplačilo nagrade v konkretnem primeru uveljavljal tožnik, ampak je za obračun uporabila vrednost 1.500, 00 EUR.

Po povedanem je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 3., 4. in 2. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede materialnega prava in vodenja postopka (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

K točki 2: Izrek o stroških temelji na določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 v povezavi s 1. odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, po katerem se tožniku priznajo stroški v višini 15,00 EUR, če je bila zadeva, kot v obravnavanem primeru, rešena na seji ter se je tožnik v postopku zastopal sam in torej ni imel drugega pooblaščenca.