Jedro

Materialnopravna podlaga za odločitev je 84. člen ZZZDR, ki ureja razmerje med razvezanima zakoncema po razvezi zakonske zveze glede vračanja daril. 2. odst. 84. člena ZZZDR določa, da darila, ki niso sorazmerna premoženjskemu stanju darovalca, se morejo vrniti in sicer v tistem stanju, v katerem so v trenutku, ko je nastal vzrok za razvezo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz vsebine darilne pogodbe in notarskega zapisa izhaja, da sta pravdni stranki darilno pogodbo z dne 5.8.1996 sklepali kot zakonca. Vsebina darilne pogodbe pokaže, da gre za čisto darilo z jasnimi pogodbenimi določili in v takem primeru nagib daritve po razvezi zakonske zveze in zahtevku za vrnitev darila ni odločilne narave.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se stroškovna odločba izpodbijane sodbe (točka III izreka) s p r e m e n i tako, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

V ostalem delu (točka II izreka sodbe) se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: - zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je nična pogodba, sklenjena 5.8.1997 (pravilno 5.8.1996) pri odvetnici A.Š.P., kar je toženka dolžna priznati in tožniku izstaviti listino, sposobno za vknjižbo tožnikove polovice stanovanja (točka I izreka sodbe); ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki vrniti polovico stanovanja na parcelah št. 380/2 in 4212/175 k.o. S. v drugem nadstropju, stanovanje št. 22, skupaj s solastninskim deležem na skupnih prostorih - delih stavbe in napravah stavbe v S. in dovoliti vknjižbo te svoje polovice in s pravico uporabe solastninskega deleža skupnih prostorov ter funkcionalnega zemljišča objekta v S., kar je tožeča stranka podarila in napisala v darilni pogodbi (točka II izreka sodbe); - odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v višini 346.263,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila (točka III izreka). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da gre za darilno pogodbo med zakoncema in v primeru razveze zakonske zveze nastopijo posledice iz 84. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR), to je vrnitev darila.

Zoper sodbo (točki II in III izreka) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je naslovno sodišče svojo odločitev v celoti utemeljilo na določilu 84. člena ZZZDR in v tem smislu v celoti sledilo le navedbam tožeče stranke, medtem ko navedbam in dokazom tožene stranke ni priznalo nobene teže. Taka obrazložitev ni pravilna, saj je tožeča stranka tekom postopka dokazala, da podlaga za sklenitev darilne pogodbe ni bil obstoj oziroma ohranitev zakonske zveze, temveč da je tožnik stanovanje podaril zgolj in izključno iz razloga, da ga toženka ne bi kazensko ovadila in zoper njega ne bi vložila odškodninske tožbe ter kot opravičilo tožnika toženki za vse, kar je pretrpela. Toženka je povedala, da so nesoglasja med pravdnima strankama trajala že več let, zaradi česar je njuna zakonska zveza dejansko razpadla že pred formalno razvezo. V spis je predložila dokazilo o telesnih poškodbah, ki jih je utrpela 29.7.1996 in na podlagi tega fizičnega napada je pooblastila odvetnico za vložitev tožbe za razvezo zakonske zveze. Toženka je izpovedala, da je bil tožnik z vloženo tožbo za razvezo zakonske zveze seznanjen že pred podpisom darilne pogodbe. Tožnik jo je ne samo prosil, temveč celo izsiljeval, da bi čimprej podpisala darilno pogodbo za stanovanje, s čimer bi se izognil kazenski ovadbi in odškodninski tožbi. S tem naj bi se tožnik toženki opravičil za pretekle dogodke. Pravilnost navedb toženke, da podlaga darilne pogodbe ni bil obstoj zakonske zveze, dokazujejo predloženi dokazi in sicer zdravstvena dokumentacijo o poškodbah toženke, spis sodnika za prekrške in odločba o prekrških, obvestilo o vstopu v stanovanje. Nesoglasja in prepiri med strankama kot tudi podlaga darilne pogodbe, ki jo zatrjuje toženka, izhajajo tudi iz spisa Okrožnega sodišča v K. P 353/96. O nesoglasjih med pravdnima strankama je izpovedal tudi tožnik. Toženka je v spis predložila sporazum o razdelitvi skupnega premoženja, ki sta ga stranki sestavljali in sklepali istočasno z darilno pogodbo. Sporazum sicer ni bil overjen pri notarju, je pa bil v celoti realiziran. 1. alineja 1. člena je predvidevala sklenitev darilne pogodbe za stanovanje. Navedbe in izjave toženke dokazuje tudi pričanje nezainteresirane priče M.K.V., takrat tajnice odvetnice Š., ki je sodelovala pri sestavi darilne pogodbe in sporazuma o razdružitvi skupnega premoženja. Navedena priča je izpovedala, da so med strankama obstajala nesoglasja, da je prišlo do fizičnega obračunavanja med strankama in da je bilo med strankama dogovorjeno, da toženka ne bo uveljavljala odškodninskega zahtevka v zvezi s poškodbami zanjo in sina, tožnikovo stališče pa je bilo, da ji to polovico podari kot opravičilo za to, kar je storil njej in sinu. Glede na tako dokazano dejansko stanje je na dlani, da je odločitev sodišča nepravilna. Stranke kot prava neuke stranke so sklepale tipsko pogodbo s tipsko vsebino, čeprav je bila njuna volja drugačna in čeprav podlaga za sklenitev darilne pogodbe ni bil obstoj zakonske zveze. Tožnik v dokaz svojim navedbam, da je bila darilna pogodba sklenjena zaradi obstoja zakonske zveze, ni predložil nobenega relevantnega dokaza, zato gre njegove navedbe in izpoved šteti kot nedokazane. Glede na obrazloženo sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, posledično je napačno uporabilo tudi materialno pravo. Poleg navedenih kršitev je podana tudi bistvena kršitev postopka. Sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo nobenega dokaza tožene stranke, čeprav je ta nedvoumno dokazala, da je podlaga darilne pogodbe v tem, da toženka tožnika ne bi ovadila in zahtevala plačila odškodnine oziroma da bi se tožnik toženki opravičil. Sodišče je napačno sledilo zgolj navedbam tožnika, ne da bi ta predložil kakršenkoli dokaz. Če sodišče ni štelo za verodostojne dokaze, ki jih je predložila toženka oziroma jih ni štelo kot pomembne iz kakega drugega razloga, potem bi moralo sodišče te razloge obrazložiti, vendar tega ni storilo. Sodba tako v tej smeri sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih, sprejete odločitve pa sodišče tudi ni pravilno obrazložilo. Razlogi, ki jih navaja sodišče v obrazložitvi, namreč v celoti nasprotujejo vsebini listin in zapisnikom o izpovedbah v postopku, zlasti izpovedi priče M.V.K.. Odločitev o stroških je zato že iz zgoraj navedenih razlogov v celoti napačna. Poleg tega je tožeča stranka uspela le s podrejenim zahtevkom, medtem ko je bil njen primarni zahtevek v celoti zavrnjen. Tožena stranka je tako tudi ob upoštevanju izpodbijane sodbe v pravdi uspela vsaj do ene polovice in temu ustrezna bi zato morala biti tudi odločitev o stroških. Glede na obrazloženo tožena stranka predlaga, da Višje sodišče v K. sodbo razveljavi v II. in III. točki izreka in odločitev prvostopnega sodišča spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne in ji naloži plačilo pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe dalje do plačila oziroma podrejeno zadevo vrne v obravnavo prvostopnemu sodišču. Pritožba tožene stranke je utemeljena le v delu, kolikor izpodbija stroškovno odločbo (točko III izreka sodbe), glede točke II izreka sodbe pa ni utemeljena.

Dejansko podlago izpodbijane sodbe predstavljajo naslednje ugotovitve: - pravdni stranki sta razvezana zakonca, ki sta sklenila zakonsko zvezo 26.9.1986; - zakonska zveza je bila razvezana 28.4.1997; - pravdni stranki sta 5.8.1996 sklenili darilno pogodbo, ki sta jo za potrditev v notarskem zapisu predložili notarju M.M. in je kot priloga spojena z notarskim zapisom z dne 26.8.1996; - darilno pogodbo sta sklepali kot zakonca; - notarski zapis vključno s pogodbo jima je bil prebran in sta bili stranki opozorjeni na določbo 84. člena ZZZDR, torej na obveznost, da se darila v primeru razveze vračajo in sta izjavila, da sta pravni pouk razumela, notarski zapis sta odobrila in ga podpisala in - da je s pogodbo tožnik podaril toženki polovico stanovanja, ki sta ga stranki pridobili vsaka eno polovico na podlagi pogodbe o prodaji stanovanja z dne 19.2.1992 in je toženka darilo od svojega moža (tožnika) sprejela. Materialnopravna podlaga za odločitev je 84. člen ZZZDR, ki ureja razmerje med razvezanima zakoncema po razvezi zakonske zveze glede vračanja daril. 2. odst. 84. člena ZZZDR določa, da darila, ki niso sorazmerna premoženjskemu stanju darovalca, se morejo vrniti in sicer v tistem stanju, v katerem so v trenutku, ko je nastal vzrok za razvezo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz vsebine darilne pogodbe in notarskega zapisa izhaja, da sta pravdni stranki darilno pogodbo z dne 5.8.1996 sklepali kot zakonca. Vsebina darilne pogodbe pokaže, da gre za čisto darilo z jasnimi pogodbenimi določili (1. odst. 99. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki se uporablja na podlagi določila 1060. čl. Obligacijskega zakonika - OZ) in v takem primeru nagib daritve po razvezi zakonske zveze in zahtevku za vrnitev darila ni odločilne narave. Glede na to sodišču prve stopnje pri odločanju o podrejenem tožbenemu zahtevku ni bilo treba obravnavati vseh tistih dokazov in pričanj, ki se nanašajo na nagib, zatrjevan s strani toženke. Sodišče prve stopnje je navedlo in obrazložilo vsa tista dejstva in dokaze, na podlagi katerih je sprejelo izpodbijano odločitev in se jim pridružuje tudi pritožbeno sodišče. Obrazložilo je, da se toženka sklicuje na drugo podlago: da je bila darilna pogodba sklenjena iz razloga, da ne bo uveljavljala odškodninskega zahtevka zoper tožnika in zaključilo, da je vzela na znanje, da bo darilo morala vrniti, če bo prišlo do razveze zakonske zveze, kar nedvoumno kaže, da je bila seznanjena s posledicami, ki nastanejo v primeru razveze zakonske zveze in je na te posledice tudi pristala in je bila sklenjena darilna pogodba med zakoncema. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki po nakupu nepremičnine postala solastnika vsak do ene polovice. Glede kasnejše daritve je izhajalo iz ugotovitve, da je šlo za čisto darilno pogodbo z jasnimi pogodbenimi določili in ker ni šlo za nejasna določila, sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotavljati in analizirati zatrjevanih nagibov daritve. Razlaga določbe v notarskem zapisu, da je toženka vzela na znanje, da bo darilo morala vrniti, če bo prišlo do razveze zakonske zveze, zadevo dodatno pojasni. Opisani razlogi zavračajo pritožbene trditve o nejasnosti razlogov sodbe in o nasprotjih med razlogi in listinami ter zaslišanjem priče. Sodbo sodišča prve stopnje je mogoče preizkusiti po dejanski in pravni plati. Zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka torej ni. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah je materialnopravno pravilna izpodbijana odločitev o ugoditvi podrejenemu tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnik zahteval vrnitev darila, zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo točko II izpodbijane sodbe (čl. 353 Zakona o pravdnem postopku - ZPP), pri tem pa se tudi pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do tistih pritožbenih trditev, ki tudi za odločitev pritožbenega sodišča niso pravno relevantne (1. odst. 360 čl. ZPP).

Pač pa je pritožba tožene stranke delno utemeljena, ko izpodbija stroškovno odločbo. Tožnik je primarno uveljavljal ničnost darilne pogodbe in izstavitev zemljiškoknjižne listine in podrejeno vrnitev darila na podlagi 84. čl. ZZZDR. Uspel je s podrejenim zahtevkom, dokazni postopek pa je tekel glede primarnega in podrejenega zahtevka. Zato je glede na dosežen uspeh v pravdi po 2. odst. 154. čl. ZPP vsaka stranka dolžna trpeti svoje stroške postopka in je pritožbeno sodišče odločbo o stroških spremenilo tako, da je odločilo, da vsaka stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Tožena stranka ni zahtevala povrnitve stroškov pritožbe, zato o njih pritožbeno sodišče ni odločalo.