Jedro

Pri odločitvi o višini odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode mora sodišče, če naj pravilno uporabi materialno pravo (200. in 203. člen ZOR), ne le individualizirati zadoščenja, ki naj bi ga pomenila odškodnina, marveč ga tudi umestiti v nujne okvire, ki jih začrtujejo po eni strani razmerja med manjšimi in večjimi škodami in odškodninami zanje in po drugi strani prisojene odškodnine v državi, katere sodišče odloča. Odškodnine, o katerih je beseda, se po višini oblikujejo različno v različnih državah, pač odvisno od ekonomskih oziroma gospodarskih razmer, življenjskega standarda, pravne razvitosti in usmerjenosti, občutka za človekove dobrine in podobno. Tako izoblikovane odškodnine so seveda s povratnim učinkom napotilo oškodovancem za sestavljanje tožbenih zahtevkov in zagotovilo, da bodo enako obravnavani pred sodiščem.

Izrek

Revizija tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena.

Reviziji tožene stranke se delno ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v celoti glasi: "Tožena stranka mora plačati tožeči stranki 2,125.343,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.162,80 SIT od 15.1.1993 ter od 2.180,80 SIT od 25.1.1993 dalje do plačila.

Kar zahteva tožeča stranka več se zavrne.

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki 294.124,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.934,00 SIT od 28.7.1993 dalje in od ostalih pravdnih stroškov od 19.11.1994 dalje do plačila, vse v 15 dneh." V ostalem se revizija tožene stranke kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi v zvezi z obratno nesrečo 26.8.1992, ko je tožnik pretrpel odprt zlom osnovnega členka četrtega prsta in stisnjenje drugega in petega prsta desnice, je sodišče prve stopnje razsodilo, kar zadeva negmotno škodo, da mora tožena stranka plačati tožniku 2,900.000,00 SIT z obrestmi od dneva sodbe in 23.162,80 SIT gmotne škode z zakonitimi zamudnimi obrestmi od različnih zneskov in različnih datumov. Pri tem mu je prisodilo za telesne bolečine 1,000.000,00 SIT od zahtevanih 1,300.000,00 SIT, za strah 300.000,00 SIT od zahtevanih 400.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1,500.000,00 SIT od zahtevanih 1,700.000,00 SIT in za skaženost zahtevanih 100.000,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke proti tej sodbi zavrnilo kot neutemeljeno pritožbi tožene pa delno ugodilo in odškodnino za telesne bolečine znižalo na 800.000,00 SIT.

Proti tej sodbi vlagata revizijo obe stranki iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagata tožeča stranka, naj vrhovno sodišče zadevo spremeni tako, da bo ugodeno tožbenemu zahtevku v celoti (še za 800.000,00 SIT), tožena pa, naj prisojeni znesek primerno zniža. Tožeča stranka meni, da bi glede na ugotovljeno dejansko stanje moralo sodišče priznati zahtevano odškodnino, pri tem pa še navaja, da je obdobje dosedanjih in bodočih bolečin veliko daljše kot ga je ugotovilo prvo sodišče; da je moral tožnik kar 38-krat na fizioterapevtske vaje; da bo bodoče bolečine trpel vsak dan; da je strah ob nezgodi dosegel intenziteto psihične prizadetosti; da gre pri tožniku za poškodovano desnico; da je tožnik fizični delavec in da mora vsak dan delati z obema rokama; da so pretekla že 3 leta od poškodbe, pa tožnik ni prejel še nobene odškodnine; da tožena stranka ni plačala niti tistega, kar meni, da mora.

Tožena stranka pa trdi, da ugotovljene dejanske okoliščine ob uporabi 200. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) ne omogočajo prisojo tako visoke odškodnine za nobeno izmed odškodninskih postavk. Prisojeni zneski niso primerljivi z odškodninami v drugih podobnih primerih, ki so se obravnavali pred sodišči na območju naše države. Analizira dva podobna primera.

Stranki na reviziji nista odgovorili, Državno tožilstvo RS pa se o njiju ni izjavilo.

Revizija tožeče stranke ni utemeljena, revizija tožene stranke pa je pretežno utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ga ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP), kar drugače povedano pomeni, da ni dovoljeno izpodbijati dejanske podlage sodbe, ali še drugače, da na nižjih sodiščih ugotovljeno dejansko stanje so v revizijskem postopku vezani tako obe stranki kakor tudi vrhovno sodišče. Zaradi povedanega ni bilo mogoče sprejeti revizijskih trditev tožeče stranke, da je obdobje dosedanjih in bodočih bolečin daljše kot sta jih ugotovili sodišči; da je moral tožnik 38-krat na fizioterapevtske vaje, ko pa je bilo ugotovljeno, da se je to zgodilo le 28-krat; da bo tožnik trpel bolečine vsak dan, ko pa je bilo skladno s tožbenimi navedbami tudi z izvedencem dognano, da bo trpel občasne bolečine ob spremembah vremena in če se bo roka zaradi pretiranega fizičnega napora preutrudila, kar se seveda ne dogaja vsak dan; da je strah ob škodnem dogodku dosegel intenziteto psihične prizadetosti, ko pa je izvedenec tako okarakteriziral strah šele pozneje v bolnici, ko so tožniku po eni strani povedali, da ne bo ob roko, po drugi strani pa da bo potrebna operacija prsta; da funkcija 3., 4. in 5. prsta dopušča prijemanje le večjih predmetov, ko pa je bil izvedenec jasen, da so fini prijemi vsi normalno izvedljivi, le sipki predmeti drsijo tožniku iz roke.

Z razlogi, ki bodo navedeni v zvezi z revizijo tožene stranke, bo odgovorjeno na tožnikove revizijske trditve o nepravilni uporabi materialnega prava.

Pri odločitvi o višini odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode mora sodišče, če naj pravilno uporabi materialno pravo (200. in 203. člen ZOR), ne le individualizirati zadoščenja, ki naj bi ga pomenila odškodnina, marveč ga tudi umestiti v nujne okvire, ki jih začrtujejo po eni strani razmerja med manjšimi in večjimi škodami in odškodninami zanje in po drugi strani prisojene odškodnine v državi, katere sodišče odloča. Odškodnine, o katerih je beseda, se po višini oblikujejo različno v različnih državah, pač odvisno od ekonomskih oziroma gospodarskih razmer, življenjskega standarda, pravne razvitosti in usmerjenosti, občutka za človekove dobrine in podobno. Tako izoblikovane odškodnine so seveda s povratnim učinkom napotilo oškodovancem za sestavljanje tožbenih zahtevkov in zagotovilo, da bodo enako obravnavani pred sodiščem.

Ko sta nižji sodišči ugotovili relevantna dejstva, povezana z intenzivnostjo in trajanjem pretrpljenih in bodočih telesnih in duševnih bolečin in strahu, jima je to omogočilo nujno potrebno individualizacijo odškodnin. Nista pa jih v celoti prilagodili omenjenim širšim okvirom odškodnin, ki jih naša sodišča prisojajo v podobnih primerih. Upoštevaje na nižjih stopnjah ugotovljena dejstva in v njunih sodbah nadrobno opisana dejstva, ki jih ne gre ponavljati, ter poprej opisane kriterije, je revizijsko sodišče odločilo znižati pravnomočne prisojene odškodnine za prestane in bodoče telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem na 600.000,00 SIT, za strah na 200.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na 1,200.000,00 SIT. Pri tem ni bilo mogoče upoštevati zatrjevanega dejstva, da je moral tožnik dolgo čakati na odločitev sodišča, saj sta minili od vložitve tožbe do pravnomočne rešitve zadeve manj kot dve leti. Upoštevalo pa je sodišče v tožnikovo korist, da tožena stranka ves čas od prvih stikov tožnika oziroma njegovega pooblaščenca z njo ni plačala vsaj tistega, za kar je menila, da bi tožniku šlo.

Reviziji tožene stranke pa sodišče ni ugodilo v delu, s katerim izpodbija odločitev nižjih sodišč o višini odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Tožena stranka svoje pritožbe zoper to odločitev sodišča prve stopnje ni obrazložila in je tako pritožbeno sodišče le po uradni dolžnosti presodilo primernost odškodnine v višini 100.000,00 SIT, in to po prepričanju vrhovnega sodišča pravilno. Odškodnina naj pomeni, ker pač negmotne škode ni mogoče odpraviti ali reparirati, sredstvo, ki naj omili duševno trpljenje, zadoščenje, ki naj približa oškodovanca k čustvenemu, duševnemu ravnotežju, ki je bilo s poškodbo porušeno. Upoštevaje to pač ni mogoče iti na nižjo odškodnino iz tega naslova od pravnomočno prisojene.

Revizijsko sodišče je tako zavrnilo tožnikovo revizijo, toženkini pa pretežno ugodilo in na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo, kot je to razvidno iz izreka te odločbe.

Čeprav je tožeča stranka uspela z nekoliko manjšim uspehom, to ni narekovalo poseči v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje (tretji odstavek 154. člena ZPP), pritožbenih stroškov pa tožena stranka niti ni priglasila.

Odločitev o revizijskih stroških tožeče stranke je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), medtem ko tožena stranka svojih stroškov ni priglasila.