Jedro

Tudi v primeru, ko delodajalec dopušča izrabo letnih dopustov pretežno ali celo povsem po odločitvi delavca - zgolj na podlagi obvestila, kdaj bo odšel na dopust - mora delavec o svoji odsotnosti obvestiti delodajalca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 5. 9. 2002 in 24. 10. 2002, na podlagi katerih je tožniku zaradi neupravičene odsotnosti z dela prenehalo delovno razmerje. Zavrnilo je tudi zahtevek za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja. Ugotovilo je, da je tožnik v avgustu 2002 odšel na dopust in je bil prepričan, da mu je ta odobren tudi v času od 19. 8. do 23. 8. 2002. V skladu z zapisnikom sestanka dne 5. 2. 2002 je J. Č. povedal, da gre na dopust do nadaljnjega, nato pa je pisno v delavnici informativno napovedal dopust od 5. 8. 2008 za 14 dni. Dejansko pa je dopust začel koristiti en teden kasneje. Tožnik je bil sicer upravičeno odsoten z dela zaradi koriščenja dopusta, vendar se to ne nanaša na čas od 19. 8. do 23. 8. 2002, saj za to obdobje dopusta ni napovedal in odobritve ni dobil. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Tožena stranka ni imela formalno urejenega postopka za odobritev koriščenja letnega dopusta. Najava tožnika, da je od ponedeljka dalje na dopustu, še ne pomeni, da je bil dopust tožniku odobren. Posebej še glede na dejstvo, da je začel koristiti dopust kasneje, ko je to informativno napovedal. Zoper pravnomočno drugostopno sodbo je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče v ponovljenem postopku izvedene dokaze zaradi zmotne uporabe materialnega prava napačno presodilo, zlasti pa ima izpodbijana sodba take pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti, navedbe o odločilnih dejstvih pa so v izrecnem nasprotju z listinami v spisu oziroma z zaslišanji prič. Tožnik je skladno s prakso pri toženi stranki napovedal in dobil ustrezno odobritev letnega dopusta za sporno obdobje. Pri tem je ravnal tudi v skladu s sklepi iz zapisnika sestanka z dne 6. 2. 2002. Po prepričanju tožnika iz izvedenih dokazov izhaja, da tožena stranka ni dokazala, da je bila njegova odsotnost neupravičena. Izpodbijana sodba nima razlogov o tem, kar je izpovedala priča S. U.: da je bila vsa odsotnost tožnika v mesecu avgustu ves čas vodena kot odsotnost zaradi dopusta. To se je spremenilo za nazaj šele na ustno zahtevo g. L.. Ker sodba o tem odločilnem dejstvu nima razlogov, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Upoštevaje predhodne neutemeljene disciplinske postopke ter izpoved priče J. Č. o tem, je očitno, da razlog za prenehanje delovnega razmerja ni bil izostanek z dela, temveč neke stare zamere.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga, da jo sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tožeča stranka sicer utemeljuje z domnevnimi neskladji med razlogi izpodbijane sodbe in izpovedbami prič ter listinami v spisu. Toda njene navedbe se dejansko nanašajo na nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča, kar pa je nedovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). V izpodbijani sodbi ni zatrjevanega neskladja. Drugačna dokazna ocena izpovedi zaslišanih prič kot jih ponuja tožnik, ne pomeni, da so ugotovitve sodišča protispisne ali pomanjkljive. Gre le za uveljavljanje drugačne dokazne ocene, kot jo je sprejelo sodišče. Izpodbijana sodba res nima izrecnih oziroma posebnih razlogov glede „popravljanja“ vpisov v evidenci odsotnosti. Vendar to ne pomeni, da jih nima. V tem delu pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno in obrazložitev sodišča prve stopnje „in je ne ponavlja“. Ker je to dejstvo tožnik navajal ves čas postopka in ne prvič šele v pritožbi, je mogoče upoštevati, da ima tudi izpodbijana sodba razloge o njem.

Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje.

Tožniku je delovno razmerje prenehalo na podlagi 5. točke 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR90), ker je bil neopravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni. Tožniku ni bilo očitano, da je za odobritev dopusta zaprosil v nasprotju s pravili pri toženi stranki, saj formalnih pravil pri toženi stranki očitno ni bilo. Sodišče je ugotovilo, da se je tožnik (skladno tudi z zapisnikom z dne 6. 2. 2002), o odsotnosti zaradi letnega dopusta v avgustu 2002 dogovoril z J. Č.. Kot „dogovor“ je štelo, da je tožnik J. Č. obvestil o nameravanem dopustu, ta pa na to ni imel pripomb oziroma mu odsotnosti ni izrecno prepovedal. Tožnik je J. Č. navedel začetek dopusta, ne pa tudi čas trajanja, vendar je nato - tudi po lastni navedbi - običajen način napovedal svoj dopust od 5. 8. 2002 za 14 dni. Na tak način je mogoče ugotoviti le, da je bil tožniku „odobren“ letni dopust le do 18. 8. 2002. Tožnik je dejansko odšel na dopust šele 12. 8. 2002 in ne že 5. 8. 2002, vendar iz dejanskih ugotovitev sodišča ne izhaja, da bi tožnik o tej spremembi obvestil toženo stranko: ne na enak način, kot je to storil za dopust od 5. do 18. 8. 2002, ne na kakšen drug način.

Delavcu ni mogoče kratiti pravice do letnega dopusta (drugi odstavek 32. člena ZTPDR). Vendar to ne pomeni, da ga ima delavec pravico izkoristiti kadarkoli in le po lastni želji in potrebi. Po določbi 60. člena ZDR90 je imel na tak način možnost izkoristiti le en dan dopusta, pa tudi v tem primeru je moral o tem pravočasno obvestiti delodajalca. Sicer pa je bila pravica do izrabe letnega dopusta vezana na soglasje delodajalca, ki je pri tem upošteval potrebe delovnega procesa na eni strani in na drugi strani, da delavcu mora omogočiti izrabo dopusta praviloma v koledarskem letu, v katerem je bila ta pravica pridobljena. Samo podrejeno je delodajalec upošteval tudi želje delavca oziroma njegove potrebe, na primer družinske obveznosti, šoloobvezne otroke, ipd..

Tudi v primeru, ko delodajalec dopušča izrabo letnih dopustov pretežno ali celo povsem po odločitvi delavca - zgolj na podlagi obvestila, kdaj bo odšel na dopust - pa mora delavec o svoji odsotnosti obvestiti delodajalca. To seveda velja tudi v primeru, ko prvotni čas dopusta delavec spremeni. Tudi o spremembi mora delodajalca predhodno obvestiti. Tožnik ni ravnal tako. Iz njegovih ravnanj izhaja, da je prijavil dopust za čas od 5. do 18. 8. 2002 in odsotnosti v tem času tožena stranka ni štela za neupravičeno. Ker pa spremembe izrabe dopusta ni sporočil toženi stranki, je ta utemeljeno štela, da je bila njegova odsotnost neupravičena. Dejstvo, da je bila ta odsotnost sprva evidentirana kot dopust, ne opravičuje odsotnosti.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje je zato pravilna ugotovitev, da je bil tožnik od 19. 8. do 23. 8. 2002 neupravičeno odsoten z dela. To pa je po določbi 5. točke 100. člena ZDR90 zakonit razlog za prenehanje delovnega razmerja.

Ker je glede na navedeno, ob ugotovljenem dejanskem stanju, izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev o reviziji, je sodišče odločilo, da krije stroške za odgovor na revizijo tožena stranka sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).