Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnikov zahtevek za povrnitev predpravdnih stroškov ni utemeljen. Tožnik je že pred delodajalcem (toženko) uveljavljal čisto denarno terjatev, ki jo v skladu z določbo 200. člena ZDR-1 lahko uveljavljajo tudi javni uslužbenci neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem, in predhodni postopek pri delodajalcu ne predstavlja procesne predpostavke za dopustnost vložitve tožbe s takim zahtevkom. Zato se v sodnem postopku v zvezi s temi terjatvami stroški predhodnega postopka ne priznavajo kot potrebni stroški sodnega postopka ne glede na to, ali se uveljavljajo kot del sodnih stroškov ali kot posebni zahtevek.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba spremeni tako, da se glasi: "I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Odločbi tožene stranke opr. št. ... z dne 11. 5. 2023 v 4. točki izreka in opr. št. ... z dne 14. 6. 2023 v celoti sta nezakoniti in se v tem delu razveljavita oziroma odpravita.

Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki znesek 373,32 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 6. 2023 dalje do plačila, da ne bo izvršbe."

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka, odmerjene s posebnim sklepom, izdanim po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari."

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 8 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 153,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sta odločbi toženke opr. št. ... z dne 11. 5. 2023 v 4. točki izreka in opr. št. ... z dne 14. 6. 2023 v celoti nezakoniti in ju je v tem delu razveljavilo (točka I izreka). Toženki je naložilo, da v roku 8 dni od vročitve sodbe plača tožniku znesek 373,32 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 6. 2023 dalje do plačila (točka II izreka) in tožniku povrne stroške postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, izdanim po pravnomočnosti odločitve v tem postopku (točka III izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje toženka. Najprej izpostavlja, da je izrek neizvršljiv in nezakonit. Sodišče prve stopnje toženki ni naložilo plačila stroškov, ampak je odločilo o premoženjski škodi, zato ni jasno, zakaj je posegalo v odločbi. Odločilo je, da je tožnik upravičen do povračila stroškov pooblaščenca (odvetnika), ker ti predstavljajo škodo, ki je tožniku nastala zaradi opustitvenih ravnanj delodajalca v zvezi z izpolnitvenimi dolžnostmi toženke kot delodajalca iz pogodbe o zaposlitvi, ker tožniku ni plačala dodatka za pripravljenost na delo na domu, škoda pa je tožniku nastala kot odvetniški stroški, ker je bil primoran pri delodajalcu vložiti zahtevo za odpravo kršitev. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je s tem podana tako kršitev pogodbenih obveznosti in škoda, kot tudi vzročna zveza med njima. Sodišče je prezrlo določbo 243. člena OZ. V obravnavanem primeru ni mogoče govoriti o škodi, ki bi jo delodajalec ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi lahko pričakoval, saj lahko pričakuje zgolj nastanek tiste škode, ki bi nastala kot posledica opustitve izvršitve ravnanj, h katerim se je v pogodbi o zaposlitvi zavezal. Delodajalec ne more pričakovati oziroma predvidevati, da bo delavec vloge oziroma zahteve, naslovljene nanj, vlagal preko oziroma s pomočjo pooblaščenca, še posebej, ker ZJU sploh ne vsebuje določb o zastopanju in tudi ZDR-1 v primeru čistih denarnih terjatev, kot je bila obravnavana, ne. V 200. členu ZDR-1 omogoča delavcu neposredno sodno varstvo. Sodišče prve stopnje se z obstojem škode, ki naj bi tožniku nastala, sploh ni ukvarjalo. Tožnik sploh ne zatrjuje, kdaj mu je škoda nastala, zato je sodišče odločilo o teku zakonskih zamudnih obresti mimo trditvene podlage. Toženka je zatrjevala, da tožniku škoda ni nastala. Zato je ugotovitev sodišča prve stopnje napačna, tožnik ni podal ustreznih navedb, ni logično pojasnil nastanka zatrjevane škode in obstoja škode ni dokazno potrdil. Tožnik bi, če bi na delodajalca naslovil vlogo oziroma zahtevo sam, nedvomno prispeval k zmanjšanju škode, saj je nesporno dejstvo, da toženka vse vloge in zahteve delavcev oziroma javnih uslužbencev enako skrbno obravnava ne glede na to, da so laične. Višjo škodo od tiste, ki jo je kršitev pogodbe o zaposlitvi dejansko povzročila (neizplačan dodatek za pripravljenost), je z zavestnim ravnanjem, da zahteve ne bo vložil sam, povzročil tožnik. V nadaljevanju toženka izpostavlja, da zahteve sploh ne bi bilo potrebno vlagati pri delodajalcu, saj gre za čisti denarni zahtevek. Tako je tožnik s tem, ko je stopil v mandatno razmerje s pooblaščencem, sam privolil v stroške, ki mu bodo nastali, saj postopek pri delodajalcu ni bil nujen in je imel tožnik vse možnosti, da teh stroškov ne povzroči. Tako med ravnanjem toženke in zatrjevano škodo ni podana vzročna zveza. Napačna pa je tudi odločitev o začetku teka zakonskih zamudnih obresti na dan izdaje sklepa komisije. Ker je tožnik o nastali škodi ni obvestil in je pozval na prostovoljno plačilo, toženka s plačilom ni mogla biti v zamudi pred dnevom vročitve tožbe. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Tožnik v pravočasnem odgovoru na pritožbo v celoti zavrača vse pritožbene navedbe. Predlaga, da jo sodišče druge stopnje kot neutemeljeno zavrne in izpodbijano sodbo potrdi, toženki pa v plačilo naloži stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami in dopolnitvami) v povezavi z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev procesnih določb, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Izpodbijana odločitev pa je materialnopravno zmotna, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

6. Tožnik je v postopku na prvi stopnji vložil tožbo, s katero je zahteval razveljavitev odločb toženke v delu, ki se nanašata na zavrnitev povračila odvetniških stroškov v predhodnem postopku pred delodajalcem, ter plačilo zneska 373,32 EUR v roku 8 dni skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 6. 2023 do plačila, kolikor so znašali stroški zastopanja po odvetniku. Za primer, če bi sodišče ugotovilo, da zahtevek tožnika za povrnitev predpravdnih stroškov ni utemeljen, je tožnik podredno uveljavljal zahtevek za povrnitev premoženjske škode, ki mu je nastala zaradi ravnanja toženke (neplačila dodatka za pripravljenost na domu), v višini stroškov predsodnega postopka.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnikov zahtevek za povrnitev predpravdnih stroškov ni utemeljen. Tožnik je že pred delodajalcem (toženko) uveljavljal čisto denarno terjatev, ki jo v skladu z določbo 200. člena ZDR-1 lahko uveljavljajo tudi javni uslužbenci neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem, in predhodni postopek pri delodajalcu ne predstavlja procesne predpostavke za dopustnost vložitve tožbe s takim zahtevkom. Zato se v sodnem postopku v zvezi s temi terjatvami stroški predhodnega postopka ne priznavajo kot potrebni stroški sodnega postopka ne glede na to, ali se uveljavljajo kot del sodnih stroškov ali kot posebni zahtevek.

8. Glede na tako pravilno stališče je sodišče prve stopnje v nadaljevanju ob upoštevanju (podrednih) tožbenih navedb presojalo še morebitno odškodninsko odgovornost toženke in ugotovilo, da ni nikjer predpisano, da delavec v predhodnem postopku za uveljavljanje svojih pravic ne sme pooblastiti odvetnika. Zaključilo je, da je podana tako kršitev pogodbenih obveznosti (iz pogodbe o zaposlitvi) in škoda, pa tudi vzročna zveza med njima. Tožnik je namreč toženko po pooblaščencu pozval k izpolnitvi njene obveznosti (plačilu dodatka za pripravljenost na domu), pri tem je bil tudi uspešen, saj je toženka njegovi zahtevi (delno) ugodila. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bil tožnik zaradi ravnanja toženke, ki mu je šele po pozivu (delno) ugodila, oškodovan za plačilo odvetniških storitev v višini 373,32 EUR.

9. Pritožba najprej pravilno opozarja, da je izrek v izpodbijanem delu nepravilen. Sodišče prve stopnje toženki ni naložilo plačila stroškov, ampak povrnitev škode v višini odvetniških stroškov zaradi postopka pri toženki kot delodajalcu. Ker je predmet odškodnina, sodišče ne more posegati v odločbi toženke, ampak lahko presoja le odškodninsko odgovornost toženke in višino škode. Tako bi moralo tožbeni zahtevek v zvezi z ugotovitvijo nezakonitosti 4. točke izreka v odločbi z dne 11. 5. 2023 in odločbe z dne 14. 6. 2023 ter njuno razveljavitvijo oziroma odpravo zavrniti, ker je ugotovilo, da zahtevek za povrnitev predpravdnih stroškov ni utemeljen.

10. Tožniku škoda ni nastala zaradi ravnanja toženke, ampak zaradi lastne odločitve, da bo zahtevo za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja (poziv na obračun in izplačilo dodatka za pripravljenost na domu) na toženko kot delodajalca naslovil preko pooblaščenega odvetnika, ki mu kot prava vešča oseba (očitno) ni pojasnil, da je to čisti denarni zahtevek, ki bi ga tožnik lahko uveljavljal neposredno z vložitvijo tožbe na pristojno sodišče. Iz priloge A2 na strani 2 (zahteva javnega uslužbenca za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja) izhaja, da toženka tožniku za obdobje od 1. 4. 2018 do 30. 9. 2022 dolguje znesek 7.086,99 EUR dodatka za stalno pripravljenost. Tako škoda v višini odvetniških stroškov za predhodni postopek pri delodajalcu tožniku nikakor ni nastala zaradi ravnanja toženke, kot je to napačno zaključilo sodišče prve stopnje, ampak kvečjemu zaradi ravnanja tožnika, ki se je takega, za uveljavitev svoje pravice nepotrebnega postopka, poslužil. Ob tem je še dodati, da stroški predpravdnega postopka (odvetniškega zastopanja pred pravdo) niso škoda, ki je nastala stranki, temveč stroški, nastali zaradi postopka, torej pravdni stroški (151. člen ZPP). Njihova materialnopravna podlaga je v 151. in 155. členu ZPP,1 kot že obrazloženo zgoraj pa v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za to, da bi bil tožnik lahko na tej podlagi upravičen do povračila stroškov predpravdnega postopka (nepotrebni stroški).

11. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (351. člen v zvezi s 358. členom ZPP).

12. Ker je toženka s pritožbo uspela, ji je tožnik dolžan v skladu z določbo drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona povrniti stroške postopka na prvi stopnji, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, izdanim po pravnomočni odločitvi o glavni stvari.

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbah 165., 154. in 155. člena ZPP. Toženka je s pritožbo uspela, zato ji je tožnik dolžan povrniti pritožbene stroške, in sicer stroške sestave pritožbe v višini 250 točk - 4. točka tar. št. 16 veljavne Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami in dopolnitvami) ter 2 % materialnih stroškov, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR skupaj znaša 153,00 EUR. Svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije tožnik sam.

1 Tako tudi odločbe VSRS II Ips 66/2023 z dne 16. 11. 2023, II Ips 195/2015 z dne 14. 4. 2016 in VSL I Cp 1058/2009 z dne 17. 6. 2009.