Jedro

Niti CZ niti ZOMZO ne urejata upravičenosti do zakonitih zamudnih obresti v primerih vrnitve carinskih dajatev. Zato ni materialne podlage za odločanje o plačilu zakonitih zamudnih obresti v carinskem postopku od plačane in povrnjene carine in drugih uvoznih davščin, pač pa le za odločanje o povračilu preveč plačane carine in drugih uvoznih davščin.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo podjetja (pravnega prednika tožeče stranke) proti odločbi carinarnice z dne 14.7.1993, s katero je navedeni prvostopni organ odločil, da se tožeči stranki kot carinskemu zavezancu vrne znesek 28.843,00 SIT, plačanih po odločbi prvostopnega organa z dne 26.6.1990 za blago uvozno ocarinjeno po UCD z dne 28.2.1990. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotavlja, da je bila navedena odločba z dne 26.6.1990 potrjena z odločbo Zvezne carinske uprave z dne 28.9.1990. V upravnem sporu, sproženem zoper navedeno odločbo Zvezne carinske uprave, je bilo s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 1.4.1993 ugodeno tožbi pravnega prednika tožeče stranke. Zato je tožena stranka v zvezi z 62. členom zakona o upravnih sporih (ZUS) odpravila odločbo prvostopnega organa z dne 26.6.1990. Ker je bilo plačilo dajatev naloženo neutemeljeno, je prvostopni organ z odločbo z dne 14.7.1993 vrnil znesek plačanih dajatev. Po mnenju tožene stranke je prvostopni organ pravilno ravnal, ko je vrnil dajatve v nominalnem znesku, saj povračilo zamudnih obresti ni predmet upravnega postopka. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe glede povračila zakonitih zamudnih obresti od dneva prejema plačila zneskov do dneva njihove vrnitve.

Tožeča stranka v tožbi meni, da je izpodbijana odločba zgrešena. Res je sicer, da ni stvar upravnega postopka odločanje o odškodninskih zahtevkih, to je o zamudnih obrestih, vendar pa ni za prezreti, da je isti organ odločal tako o plačilu kot tudi o vrnitvi neupravičeno plačanih carinskih dajatev. Pri tem je upošteval le načelo monetarnega nominalizma, čeprav ji gredo tudi zakonite obresti za čas plačila uvoznih dajatev do njihove vrnitve. Če je bilo odločeno o vrnitvi glavnice, bi moralo biti odločeno tudi o zamudnih obrestih. Prav v zvezi z zamudnimi obrestmi pa je tožena stranka nepravilno uporabila materialno pravo. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in naloži prvostopnemu organu, da je dolžan plačati tožeči stranki zamudne obresti od zneska 28.843,00 SIT od dneva plačila carine do dneva vrnitve tega zneska in to v roku 15 dni, da ne bo izvršbe. Predlaga tudi, naj sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki vrniti stroške tega upravnega spora, da ne bo izvršbe.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka navedbe tožeče stranke v tožbi in vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o obrestni meri zamudnih obresti (Uradni list RS, št. 14/92 in 13/93), ki ureja obveznost plačila zamudnih obresti za nepravočasno plačane carine in druge uvozne davščine (6. člen zakona o obrestni meri zamudnih obresti), nima nobenih določb o zakonitih zamudnih obrestih v primeru vrnitve plačanih carinskih dajatev. Takih določb pa nima tudi carinski zakon (Uradni list SFRJ, št. 10/76 do 34/90 - prečiščeno besedilo - CZ).

V obravnavani zadevi je ugotovljeno, da je bilo tožeči stranki oziroma njenemu pravnemu predniku z odločbo carinarnice z dne 26.6.1990 neutemeljeno naloženo plačilo carine in drugih uvoznih davščin v znesku 28.843,00 SIT, ki so bile tudi plačane. V skladu z določbo 1. točke 1. odstavka 270. člena CZ je bila carinarnica dolžna izdati odločbo o povračilu carine in drugih uvoznih davščin. Iz navedene zakonske določbe izhaja, da CZ ureja kot upravno stvar le odločanje o povračilu preveč plačane carine in drugih uvoznih davščin, o čemer je bilo odločeno, in ne tudi o plačilu zakonitih zamudnih obresti od tako plačanega zneska. Z zakonom torej odločanje o zamudnih obrestih od preveč plačane carine in drugih uvoznih davščin ni urejeno kot upravna stvar in to tudi po svoji naravi ni, kar ugotavlja tudi tožeča stranka. Zato tudi po presoji sodišča v konkretnem primeru, glede na CZ, ni pravne podlage za odločanje o plačilu zamudnih obresti od plačane in povrnjene carine in drugih uvoznih davščin v upravnem postopku z upravno odločbo. Tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava tako ni utemeljen.

O stroških postopka sodišče ni odločalo, ker po 61. členu zakona o upravnih sporih (ZUS) v upravnih sporih trpi vsaka stranka svoje stroške.

Glede na navedeno je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS. Sodišče je CZ in ZUS smiselno uporabilo kot republiška predpisa v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).