Jedro

Ključna za presojo upravičenosti do vdovske pokojnine je torej starost tožnice na dan 31. 12. 2012. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica do uveljavitve ZPIZ-2 ni dopolnila starosti za pridobitev pravice do vdovske pokojnine po 110. členu ZPIZ-1 in tudi do tega dne ni dopolnila pogoja starosti, pri kateri bi lahko začela teči čakalna doba za pridobitev pravice do vdovske pokojnine. Tožnica, rojena ... 1970, do 31. 12. 2012, namreč ni dopolnila starosti 53 let ali 48 let, da bi lahko pravico znova uveljavila, ko bi dopolnila 53 let starosti (šesti odstavek 110. člena ZPIZ-1).

Izrek

2Odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-110/15, Up-568/15-22 z dne 1. 3. 2018.

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka sama krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

3Glej: Psp 311/2022 z dne 14. 12. 2022, Psp 191/2022 z dne 24. 7. 2022, Psp 7/2019 z dne 20. 2. 2019.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 23. 8. 2023 in z dne 19. 5. 2023, ter da se tožnici prizna pravica do vdovske pokojnine od 15. 3. 2023 dalje (I. točka izreka). Odločilo je, da stroški postopka bremenijo proračun Republike Slovenije (II. točka izreka).

2.Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni, tako da zahtevku ugodi oziroma izpodbijano sodbo razveljavi. Po pokojnem možu ji je bila priznana pravica do vdovske pokojnine, zaradi dolžnosti preživljanja sina. Sin je leta 2018 dopolnil 26 let starosti, zaradi česar mu je prenehala pripadati pravica do družinske pokojnine, hkrati pa je tožnici 26. 9. 2018 začasno prenehala pravica do vdovske pokojnine, ker do tedaj še ni dopolnila zahtevane starosti za nadaljnje uživanje vdovske pokojnine, tj. 53. let. V skladu s šestim odstavkom 110. člena ZPIZ-1 in 389. členom ZPIZ-2 je tožnica 26. 9. 2018 že dopolnila 48 let starosti, kar je pomenilo, da je upravičena do ponovnega uveljavljanja vdovske pokojnine ob dopolnjenem 53. letu starosti. Sodišče zmotno razlaga, da je pravna podlaga za rešitev spora prvi odstavek 392. člen ZPIZ-2. Na tej podlagi sodišče zaključuje, da tožnica, ki do uveljavitve ZPIZ-2 ni dosegla ustrezne starosti, nima pravice do vdovske pokojnine. Sodišče bi moralo odločitev opreti na določbo 389. člena ZPIZ-2 in zahtevku ugoditi. Določba 389. člena ZPIZ-2 pride v poštev za osebo, ki je že uveljavila pravice v času veljavnosti ZPIZ-1 in ji sedaj ZPIZ-2 le nadalje zagotavlja te pravice v enakem obsegu, kot ga je določal ZPIZ-1. Določba 392. člena ZPIZ-2 pa je uporabna v primeru, ko je oseba pred sprejetjem ZPIZ-2 že izpolnjevala pogoje za pridobitev vdovske pokojnine po pravilih ZPIZ-1, pa tega takrat ni uveljavljala, ampak jih uveljavlja šele po uveljavitvi ZPIZ-2. Določba 392. člena ZPIZ-2 bi torej prišla v poštev le v primeru, da tožnica še nikoli prej ne bi uveljavljala vdovske pokojnine in bi jo želela sedaj na novo uveljaviti po kriterijih določenih v ZPIZ-1. Tožnica je bila v času veljavnosti ZPIZ-1 že upravičena do vdovske pokojnine, in sicer med letoma 2009 in 2018. ZPIZ-2 ji ne more odvzeti te (pričakovane in dejanske) pravice. Od 1. 1. 2013 je v veljavi ZPIZ-2, ki v 389. členu določa, da se uživalcem, ki so uveljavili pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja do uveljavitve tega zakona, od uveljavitve tega zakona naprej zagotavljajo pravice v obsegu, določenem s predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona, in se usklajujejo po določbah tega zakona. Tožnica je ob uveljavitvi ZPIZ-2 uživala pravico do vdovske pokojnine po tretji alineji prvega odstavka 110. člena ZPIZ-1 in je za njo takrat ter tudi leta 2018 (v skladu s 389. členom ZPIZ-2) veljal šesti odstavek tega člena, ki je zagotavljal, da ji pripada ta pravica ponovno od 53. leta starosti naprej (tj. od 15. 3 2023 naprej). Kakršnakoli drugačna razlaga bi bila v nasprotju z varstvom obstoječih in pričakovanih pravic tožnice. Toženec je v odločbi z dne 6. 4. 2021 sam obvestil tožnico, da bo glede na to, da je na dan prenehanja izplačevanja družinske pokojnine že dopolnila 48 let starosti, pridobila pravico do vdovske pokojnine, ko bo dopolnila 53 let starosti. Razlaga, ki pomeni, da ZPIZ-2 retroaktivno poseže v to tožničino pravico, je v nasprotju z 2. členom Ustave. Sodišče je spregledalo ustavnopravni argument varstva pričakovanih pravic, ki je uveljavljen v praksi Ustavnega sodišča RS v povezavi s t. i. varstvom zaupanja v pravo, ki je del načela pravne države iz 2. člena Ustave. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba ni utemeljena.

Zveza:

4.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je materialno pravno pravilna.

5.Predmet sodne presoje je odločba toženca št. ..., št. dosjeja: ... z dne 23. 8. 2023 v zvezi z odločbo z dne 19. 5. 2023, s katero je bila zavrnjena zahteva tožnice za priznanje pravice do vdovske pokojnine. Sporno je, ali je tožnica upravičena do vdovske pokojnine po pok. možu A. A., od 15. 3. 2023 dalje, ko je dopolnila 53 let.

6.Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnica, rojena ... 1970, na dan smrti moža ... 1993 dopolnila starost 23 let in 6 mesecev. Do 26. 9. 2018 je bila tožnici priznana vdovska pokojnina zaradi dolžnosti preživljanja sina B. B., ki je prejemal družinsko pokojnino. Takrat je dopolnila starost 48 let in 6 mesecev. Pravica do vdovske pokojnine ji je prenehala, ker je sin dopolnil 26 let starosti in je odpadla obveznost preživljanja, sama pa ni izpolnjevala pogojev za nadaljnje uživanje vdovske pokojnine. Tožnica je 28. 2. 2023 ponovno vložila zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine, ki jo je toženec zavrnil.

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 2, 15 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 154, 165, 353 Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (1999) - ZPIZ-1 - člen 110, 110/1, 110/1-3, 119, 421, 425, 426 Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (2012) - ZPIZ-2 - člen 53, 109, 389, 392, 392/1

7.Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko tožnici ni priznalo pravice do vdovske pokojnine. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) v prvem odstavku 392. člena, na katerega se je pravilno oprlo sodišče prve stopnje, določa, da lahko družinski člani umrlega, ki so do uveljavitve tega zakona izpolnili starost za pridobitev pravice do vdovske ali družinske pokojnine po 110., 119., 421., 425. in 426. členu ZPIZ-1, uveljavijo pravice do vdovske pokojnine ali družinske pokojnine po ZPIZ-1 tudi po uveljavitvi tega zakona, če so izpolnjeni pogoji, določeni v 109. členu ZPIZ-2 na strani umrlega.

8.Ključna za presojo upravičenosti do vdovske pokojnine je torej starost tožnice na dan 31. 12. 2012. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica do uveljavitve ZPIZ-2 ni dopolnila starosti za pridobitev pravice do vdovske pokojnine po 110. členu ZPIZ-1 in tudi do tega dne ni dopolnila pogoja starosti, pri kateri bi lahko začela teči čakalna doba za pridobitev pravice do vdovske pokojnine. Tožnica, rojena ... 1970, do 31. 12. 2012, namreč ni dopolnila starosti 53 let ali 48 let, da bi lahko pravico znova uveljavila, ko bi dopolnila 53 let starosti (šesti odstavek 110. člena ZPIZ-1).

9.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje spregledalo ustavnopravni argument varstva pričakovanih pravic. Ustava ne preprečuje, da bi zakon spreminjal zakonsko določene pravice z učinkom za naprej, če te spremembe ne nasprotujejo načelu zaupanja v pravo kot enemu od ustavnih načel pravne države (2. člen Ustave). Načelo varstva zaupanja v pravo posamezniku zagotavlja, da država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in ustavno dopustnem javnem interesu. Ker gre za splošno pravno načelo in ne neposredno za eno od človekovih pravic, ki jim po 15. členu Ustave pripada strožje varstvo zoper morebitne omejitve in posege, to načelo nima absolutne veljave. Spreminjanje že obstoječih predpisov je nujno in je v sami naravi prava. Posameznik se zato ne more zanašati na to, da se trenutno veljavni zakon ne bo spremenil. Na podlagi 389. člena ZPIZ-2 se tistim, ki so pravice do invalidskega in pokojninskega zavarovanja pridobili na podlagi ZPIZ-1, te v enakem obsegu zagotavljajo še naprej. Tožnica je pravico do vdovske pokojnine na podlagi tretje alineje prvega odstavka 110. člena ZPIZ-1, uživala tudi po 1. 1. 2013, ko je že veljal nov predpis, tj. ZPIZ-2. Ko je tožničin sin dopolnil 26 let in je prenehala dolžnost preživljanja, tožnica ni več izpolnjevala pogojev za uživanje pravice do vdovske pokojnine po ZPIZ-1. Na podlagi prvega odstavka 392. člena ZPIZ-2 bi vdovsko pokojnino po ZPIZ-1 lahko prejela pri 53 letih, samo v primeru, če bi do 31. 12. 2012 (tj. do uveljavitve ZPIZ-2) dopolnila vsaj 48 let. Tega pogoja pa ni izpolnila. Enako stališče je pritožbeno sodišče zavzelo tudi v več drugih zadevah.

Pridruženi dokumenti:*

10.Vprašanje je lahko le še ali tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do vdovske pokojnine določene v ZPIZ-2. Tožnica, ki je bila ob smrti moža stara 23 let in 6 mesecev in ob prenehanju pravice do vdovske pokojnine po tretji alineji prvega odstavka 110. člena ZPIZ-1 (tj. dne 26. 9. 2018) 48 let in 6 mesecev, ni dosegla predpisane starosti, ki je pogoj za pridobitev pravice do vdovske pokojnine določene v 53. členu ZPIZ-2.

11.Pritožbeno sodišče tudi ne more upoštevati navedb tožnice, da ji je potrebno priznati pravico do vdovske pokojnine zaradi napotka toženca v obrazložitvi odločbe z dne 6. 4. 2021. Bistvena za odločitev je presoja, da tožnica zahtevanih pogojev za priznanje pravice do vdovske pokojnine določenih v materialnih predpisih ne izpolnjuje.

12.Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

13.Tožnica krije sama svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspela (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).

-------------------------------

2Ustava ne preprečuje, da bi zakon spreminjal zakonsko določene pravice z učinkom za naprej, če te spremembe ne nasprotujejo načelu zaupanja v pravo kot enemu od ustavnih načel pravne države (2. člen Ustave).