Jedro

Tožena stranka je v spornem času zaposlovala več kot 300 ljudi, zato je dolžnost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev po določbi prvega odstavka 96. člena ZDR obstajala za primer, če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju 30 dni postalo nepotrebno 30 delavcev ali če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju treh mesecev postalo nepotrebno delo 20 ali več delavcev (2. odstavek 96. čl. ZDR). Tožena stranka je v celotnem letu 2012 odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov podala 27 delavcem, v času od 3. 9. 2012 do 3. 10. 2012 (obdobje 30 dni) pa 25 delavcem, zato obveznost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev po 1. odstavku 96. člena ZDR ni obstajala.

V zvezi z 2. odstavkom 96. člena ZDR je sodna praksa izoblikovala stališče da gre za „varovalko“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi, nato pa z odpuščanji nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa prvi odstavek 96. člena ZDR. Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz drugega odstavka 96. člena ZDR, če delodajalec odpoved takemu številu delavcev, ki ne dosega števila iz 1. odstavka 96. člena ZDR, poda naenkrat in nato z odpuščanji v treh mesecih ne nadaljuje, zato delodajalec ni dolžan izdelati programa razreševanja presežnih delavcev. V konkretnem primeru gre za drugačno dejansko stanje, saj je delodajalec (tožena stranka) delavce iz poslovnega razloga odpuščal postopoma: enega 3. 9. 2012, tožnico 10. 9. 2012, nato 28. 9. 2012 še 19 delavcev, 1. 10. 2012 enega delavca, 2. 10. 2012 enega delavca ter 3. 10. 2012 dva delavca, skupaj 25 delavcev. Glede na navedeno je preuranjena odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka v konkretnem primeru ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev (po 2. odst. 96. čl. ZDR).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da odpoved pogodbe o zaposlitvi, sklenjena dne 28. 5. 2010 med tožnico in toženo stranko, datirana z dne 10. 9. 2012, ne učinkuje oziroma je nična; ter podpodredni zahtevek, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, sklenjena dne 28. 5. 2010 med tožnico in toženo stranko, datirana z dne 10. 9. 2012, nezakonita in se razveljavi, tožnici pa delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč traja do dne odločitve sodišča prve stopnje. Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožnico in toženo stranko z dne 28. 5. 2010, spremenjena z aneksom z dne 28. 5. 2010, ni prenehala in še traja do odločitve sodišča prve stopnje. Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici od dne 25. 10. 2012 do dne odločitve sodišča prve stopnje zagotoviti vse pravice iz delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 5. 2010, spremenjeni z aneksom z dne 28. 5. 2010, ji obračunati mesečno bruto plačo v znesku 750,00 EUR oziroma kot bi tožnica delala na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 5. 2010 in aneksa z dne 28. 5. 2010 ter skladno z veljavnimi predpisi, od teh posameznih mesečnih bruto zneskov predhodno obračunati in plačati vse davke in prispevke, tožnici pa nato izplačati neto zneske plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v roku 15 dni pod izvršbo. Zavrnilo je tudi zahtevek, da mora tožena stranka tožnici plačati odškodnino v znesku 9.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva odločitve sodišča prve stopnje do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo (razen glede stroškov postopka tožene stranke) se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in ugodi tožbenemu zahtevku v celoti, podredno pa, da izpodbijano sodbo (pravilno: izpodbijani del) razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala, da je delovno mesto čistilec znotraj sistemizirane vrste del, za katero je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi, je napačen in v nasprotju z listinami, ki sta jih pravdni stranki vložili v spis. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožnice, da so določbe pogodbe o zaposlitvi nejasne in dvoumne. Iz opisa del in nalog je razvidno, da so izrecno našteta delovna mesta, ki so sistemizirana pri toženi stranki, in sicer: delavec za preprosta dela, skladiščni delavec, čistilec, telefonist - receptor. Zato bi sodišče moralo ugotoviti, da predstavljata čistilec in delavec za preprosta dela dve različni delovni mesti. Pri delavcu za preprosta dela ne gre za vrsto del. Sodišče bi moralo zaključiti, da je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto delavec za preprosta dela, dne 28. 5. 2010 pa je bila razporejena na novo delovno mesto. Ker gre za novo delovno mesto, bi bilo potrebno skleniti novo pogodbo o zaposlitvi, zato se razporeditev šteje kot aneks oz. nova pogodba o zaposlitvi. Do teh navedb pa se sodišče ni opredelilo. Delodajalec mora odpovedati zadnjo veljavno pogodbo o zaposlitvi, zato bi morala tožena stranka odpovedati pogodbo za delovno mesto čistilec. Tožena stranka pa je odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ki je bila razveljavljena že dne 28. 5. 2010, zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi brez učinka. Sodišče tudi napačno zaključuje, da tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev. Tožena stranka je med 1. 9. 2012 in 25. 10. 2012 odpovedala pogodbo o zaposlitvi 72 delavcem, skupaj v letu 2012 pa je delovno razmerje odpovedala 120 zaposlenim. Dopis Zavoda RS za zaposlovanje, da se je v evidenco brezposelnih oseb prijavilo 26 oseb, katerim je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo iz poslovnega razloga, ne odraža dejanskega stanja, saj se nanaša zgolj na OE A.. Za popolno ugotovitev dejanskega stanja bi bilo nujno opraviti poizvedbe pri centralnem uradu Zavoda RS za zaposlovanje, da bi lahko dobili natančno število delavcev, ki jim je tožena stranka v obdobju treh mesecev pred podajo odpovedi in treh mesecev po podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tak dokazni predlog je sodišče zavrnilo, zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče bi moralo pri odločanju vsekakor upoštevati navedbe o številu odpuščenih delavcev iz predloženih časopisnih člankov. Sodišče pa je tudi napačno uporabilo 2. odstavek 96. člena ZDR. Iz listine „Odpovedi poslovni razlog“ izhaja, da je tožena stranka v obdobju od 3. 9. 2012 do 20. 11. 2012 odpovedala pogodbo o zaposlitvi 25 delavcem. Zato bi tožena stranka morala pripraviti program razreševanja presežnih delavcev. Ker ga ni, je odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi nezakonita. V kolikor bi tožena stranka program presežnih delavcev pripravila, bi bila dolžna upoštevati kriterije iz 100. člena ZDR, v okviru katerega bi morala primarno upoštevati kriterij strokovne izobrazbe delavca oziroma usposobljenosti za delo in potrebna dodatna znanja in zmožnosti ter delovne izkušnje, in šele nato delovno uspešnost. Sodišče pa je zmotno ugotovilo dejansko stanje tudi v delu, ki se nanaša na diskriminacijo tožnice. Pravdni stranki sta bili predhodno že udeleženi v individualnem delovnem sporu zaradi nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (opr. št. Pd 81/2010). Tožnica je čutila pritisk s strani tožene stranke in drugačno obravnavo vse od ponovne vključitve v delovni proces tožene stranke v letu 2012. Tožnica je bila obravnavana drugače, strožje kot preostali zaposleni. Te navedbe je sodišče pavšalno zavrnilo kot neutemeljene. Neživljenjska je ugotovitev sodišča, da šikaniranja pri delodajalcu ni, ker je le-ta sprejel pravilnik o prepovedi šikaniranja. Vse navedeno pa potrjuje tabela ocen, iz katere izhaja, da je tožnica v letu 2012 skupno dosegla oceno -12. Nihče v njeni enoti ni dosegel negativnega rezultata. Že iz same primerjave ocen je razvidno, da med zaposlenimi obstaja izrazita razlika, ki je ni moč pripisati delovni neuspešnosti tožnice. Sodišče pa pri odločanju ni upoštevalo, da iz ocenjevalnega lista ni razvidno, da bi bila tožnica ocenjena negativno, ampak je slednja prejela pozitivne ocene, v okviru določenih kategorij je bila ocenjena tudi kot dobro. Sodišče pa bi moralo presoditi tudi dejstvo, da tožnica in njene sodelavke niso bile obveščene o svojih mesečnih ocenah. Mesečna ocena se pri plači delavca ni odražala in je iz plačilne liste ni mogel razbrati. Iz navedb tožene stranke pa izhaja, da je bila ravno ta ocena merilo za izbiro delavca, ki mu bo odpovedana pogodba o zaposlitvi. Tožnica je svoje delo opravljala enako kot preostali zaposleni, s strani nadrejenih pa ni bila deležna graj oziroma opozoril glede dela. Opozorila, da bo morala poiskati novo službo, je tožnica prejela le, ko je toženo stranko obveščala o koriščenju bolniškega staleža. V maju leta 2012 je tožnica koristila bolniški stalež zaradi nege in varstva svojih mladoletnih otrok, ter bila s strani vzgojiteljice otrok obveščena, da je tožena stranka preverjala, ali sta tožničina otroka v vrtcu. Tožnica je predlagala, da se v zvezi s tem zasliši priče, a je bil njen dokazni predlog zavrnjen, s čimer je bila tožnica onemogočena pri dokazovanju diskriminatornih ravnanj tožene stranke.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo izpostavlja, da pogodba o zaposlitvi jasno določa, da se sklepa za vrsto del „delavec za preprosta dela“. Napačne so zato navedbe tožnice, da je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za drugo delovno mesto. Tožnica nepravilno navaja, da naj bi dopis z dne 28. 5. 2012 predstavljal aneks k pogodbi o zaposlitvi oziroma novo pogodbo o zaposlitvi, ker gre za drugo delovno mesto. S to razporeditvijo tudi ni bila razveljavljena pogodba o zaposlitvi. Razporeditev, ki je bila podpisana hkrati s pogodbo o zaposlitvi, je moč šteti le kot odreditev del skladno s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je sicer 21. 12. 2009 sprejela Pravilnik o sistemizaciji, s katerim je želela doseči večjo mobilnost delavcev glede na potrebe delovnega procesa. Opis del in nalog kaže sistematizirano vrsto del „delavec za preprosta dela“, znotraj katere so posamezna delovna mesta, tudi čistilec, na katerem je tožnica dejansko delala. Listina z opisom delovnih mest izkazuje, katera delovna mesta so zajeta znotraj vrste del, opredeljuje pa tudi opis del, ki zajema vsa delovna mesta. Tožena stranka bi zato lahko tožnici odredila delo na kateremkoli izmed delovnih mest znotraj vrste del „delavec za preprosta dela“: čistilec, skladiščni delavec, telefonist - receptor ali delavec za preprosta dela. Časopisni članki, na katere se sklicuje tožnica, ne morejo predstavljati potrjenih dejstev, zato nimajo nikakršne dokazne teže. Prav tako ni pomembno, ali je tožena stranka zahtevala popravke objav člankov. Sodišče je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev, pri tej odločitvi pa se je oprlo na poslovne listine delodajalca ter listine uradnega organa - Zavoda RS za zaposlovanje. Tožnica je spregledala, da se potrdilo Zavoda RS za zaposlovanje, OE A., nanaša na celotno evidenco brezposelnih oseb, ki jih vodi Zavod RS za zaposlovanje. Tožena stranka je v enem mesecu podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga 25 delavcem. Delavki B.B. je bila odpoved na njeno željo podana 20. 11. 2012, a ji tožena stranka ni nameravala dati odpovedi ne v času, ko je odpoved podala tožnici, niti kasneje. Tožena stranka tako v obdobju, daljšem od enega meseca, ni odpovedala pogodbe več kot 30 delavcem, zato ni bila zavezana upoštevati določbe 2. odstavka 96. člena ZDR. Število delavcev, katerih delo bo postalo presežno, se ugotavlja v času delodajalčeve ugotovitve, da zaradi ekonomskih razlogov ne more zagotavljati nadaljnjega dela delavcem pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka tudi ni bila dolžna upoštevati kriterijev iz 100. člena ZDR in je bila odločitev o tem, kateremu delavcu bo podala odpoved, v njeni izključni pristojnosti. Tožena stranka je izbrala objektivni kriterij mesečne ocene delavcev, ki ga je dogovorila z reprezentativnima sindikatoma. Po sodni praksi se lahko pri izbiri delavca, ki mu bo odpovedana pogodba o zaposlitvi, uporabi tudi kriterij odnosa do dela (opr. št. Pdp 690/2008). Tožena stranka je sicer uporabila širši kriterij, ki zajema vrednotenje glede na kvaliteto in kvantiteto ter gospodarnost opravljenega dela. Tožnica je bila ocenjena kot površna in za delo nezainteresirana delavka. Nepravilne so navedbe, da je bila edina v oddelku ocenjena negativno. Tožnica je prejela najnižje število točk. Delavci so bili z ocenjevanjem seznanjeni, tožena stranka pa je na podlagi mesečnega ocenjevanja podeljevala nagrade delavcem. Tožena stranka delavke nikoli ni diskriminirala, tudi ne zaradi predhodnega sodnega postopka ali koriščenja bolniškega staleža. Tožnici je bilo celo odobreno, da dela samo v dopoldanski izmeni ter da se ji povrnejo stroški prevoza z osebnim vozilom (zaradi otrok). Številni delavci so bili iz dela odsotni več kot tožnica, pa niso prejeli odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je izvedlo tudi vse potrebne dokaze glede preverjanja v vrtcu.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. V sodbi ni podana absolutna bistvena kršitev postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodba podrobno obrazložena in vsebuje razloge o vseh odločilnih ter relevantnih dejstvih.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 10. 9. 2012, ki jo je tožena stranka tožnici podala v skladu s 1. alineo prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2008). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je poslovni razlog za odpoved dejansko obstajal, kar ni več sporno niti med strankama. Med strankama je sporno predvsem, ali je bila tožena stranka glede na število delavcev, ki jim je podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dolžna izdelati in uporabiti program razreševanja presežnih delavcev. Sodišče je odločilo, da ne, ker v obdobju 30 dni ni postalo nepotrebno delo več kot 30 delavcev. Presodilo je, da je tožena stranka tožnici odpoved podala pravilno, zato je zavrnilo primarni, podredni in podpodredni tožničin zahtevek.

Prvi odstavek 96. člena ZDR določa, da mora program razreševanja presežnih delavcev izdelati delodajalec, ki ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju 30 dni postalo nepotrebno delo najmanj 10 delavcev pri delodajalcu, ki zaposluje več kot 20 in manj kot 100 delavcev; delo najmanj 10 % delavcev pri delodajalcu, ki zaposluje najmanj 100, vendar manj kot 300 delavcev ali delo najmanj 30 delavcev pri delodajalcu, ki zaposluje 300 ali več delavcev. V drugem odstavku 96. člena ZDR pa je določeno, da je program razreševanja presežnih delavcev dolžan pripraviti tudi delodajalec, ki ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju treh mesecev postalo nepotrebno delo 20 ali več delavcev.

Tožnica je odpoved iz poslovnega razloga prejela 10. 9. 2012. Iz priloge B22 (seznam odpovedi iz poslovnega razloga v letu 2012) izhaja, da ta odpoved ni bila edina odpoved iz poslovnega razloga v tistem časovnem obdobju: že 3. 9. 2012 je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana enemu delavcu, nato pa 28. 9. 2012 še 19 delavcem, 1. 10. 2012 in 2. 10. 2012 še dvema delavcema ter 3. 10. 2012 še dvema delavkama. Glede odpovedi iz poslovnega razloga delavki B.B. z dne 20. 11. 2012 med strankama ni sporno, da je bila podana na delavkino željo. Tožena stranka je v spornem času zaposlovala več kot 300 ljudi, zato je dolžnost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev obstajala za primer, če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju 30 dni postalo nepotrebno 30 delavcev ali če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov v obdobju treh mesecev postalo nepotrebno delo 20 ali več delavcev. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožena stranka v celotnem letu 2012 odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov podala 27 delavcem, v času od 3. 9. 2012 do 3. 10. 2012 (obdobje 30 dni) pa 25 delavcem, zato obveznost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev glede na doslej predložene dokaze po 1. odstavku 96. člena ZDR ni obstajala. V zvezi z 2. odstavkom 96. člena pa je sodna praksa izoblikovala stališče - ki ga navaja tudi sodišče prve stopnje - da gre za „varovalko“ pred tem, da bi delodajalec v obdobju 30 dni odpovedal pogodbe o zaposlitvi, nato pa z odpuščanji nadaljeval tako, da ne bi nikoli odpovedal pogodb tolikšnemu številu delavcev, kot jih določa prvi odstavek 96. člena ZDR. Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da ni izpolnjen zakonski stan iz drugega odstavka 96. člena ZDR, če delodajalec odpoved takemu številu delavcev, ki ne dosega števila iz 1. odstavka 96. člena ZDR, poda naenkrat in nato z odpuščanji v treh mesecih ne nadaljuje, zato delodajalec ni dolžan izdelati programa razreševanja presežnih delavcev (npr. v zadevah opr. št. VIII Ips 53/2011 in opr. št. VIII Ips 57/2011). V konkretnem primeru pa gre za drugačno dejansko stanje, saj je delodajalec (tožena stranka) delavce iz poslovnega razloga odpuščal postopoma: enega 3. 9. 2012, tožnico 10. 9. 2012, nato 28. 9. 2012 še 19 delavcev, 1. 10. 2012 enega delavca, 2. 10. 2012 enega delavca ter 3. 10. 2012 dva delavca, skupaj 25 delavcev. Glede na navedeno je napačna oziroma vsaj preuranjena odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka v konkretnem primeru ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju v predmetnem sporu razpolagalo le z obvestilom o nameravani odpovedi, ki ga je tožnica prejela 29. 8. 2012, ter zapisnikom sestanka s sindikatom z dne 20. 9. 2012 (ko je bila tožnici pogodba o zaposlitvi že odpovedana), iz katerega izhaja, da bo določenemu številu zaposlenih podana odpoved. Priča C.C., ki je bil pri toženi stranki zaposlen kot pomočnik direktorja, je izpovedal, da je v avgustu 2012 direktor tožene stranke sprejel odločitev, da bo potrebno zmanjšati določeno število delavcev, enako je izpovedala tudi D.D., ki je še poudarila, da je morala pogledati, koliko ljudi je kje zaposlenih in za koliko časa, nato pa so začeli z odpuščanjem iz poslovnih razlogov. To pomeni, da je tožena stranka že v avgustu 2012 vedela, da pogodbe ne bo odpovedala samo tožnici, saj sta priči izpovedali o odločitvi, da bo potrebno odpustiti „določeno število delavcev“. Vendar sodišče prve stopnje tema izpovedbama ni posvetilo pozornosti in ni raziskalo, kakšna je bila podlaga za tožničino odpoved ter odpovedi, podane 3. 9. 2012, 28. 9. 2012, ter od 1. do 3. 10. 2012, ter kdaj so bila za te odpovedi izdana obvestila o nameravani odpovedi. Podlaga za te odpovedi pa je bistvena za presojo v predmetnem sporu, saj je potrebno raziskati, ali gre za enak oziroma podoben poslovni razlog, kot je bil podan pri tožničini odpovedi. Sodišče bi se moralo opredeliti tudi do tega, kdaj je tožena stranka pričela z opravili v zvezi s posameznimi odpovedmi ter ali so se potrebe po delu pri toženi stranki med 3. 9. 2012 in podajo odpovedi tožnici (10. 9. 2012) oziroma med 10. 9. 2012 in 28. 9. 2012, 1. 10. 2012, 2. 10. 2012 in 3. 10. 2012 kakorkoli bistveno spremenile (podobno je Vrhovno sodišče RS odločilo tudi v zadevi opr. št. VIII Ips 90/2013).

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi podani in je zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče po določbi 355. člena ZPP izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, da se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bilo strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem. V posledici razveljavitve izpodbijane odločitve se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s presojo ostalih pritožbenih očitkov.

V novem sojenju naj sodišče prve stopnje preveri tožničine navedbe, da naj bi tožena stranka v letu 2012 odpovedala delovno razmerje 120 delavcem in po potrebi v zvezi s tem opravi poizvedbe o odjavi delavcev iz zavarovanj na ZZZS, kot je predlagala tožnica, ali ZPIZ. Sodišče prve stopnje naj dopolni dokazni postopek tudi v zvezi s podlago vseh podanih odpovedi v obdobju 3 mesecev pred in po podaji odpovedi tožnici, predvsem pa tistih, podanih med 3. 9. 2012 in 3. 10. 2012, ter v zvezi z dejstvom, kdaj je tožena stranka pričela z opravili v zvezi s temi odpovedmi ter ali so se potrebe po delu pri toženi stranki med podajo posameznih odpovedi ter podajo odpovedi tožnici kakorkoli bistveno spremenile. Razišče naj tudi, ali je tožena stranka v spornem obdobju (3 mesece pred in po podaji odpovedi tožnici), kateremu izmed delavcev podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, saj se tudi take odpovedi štejejo v kvoto za presojo delavcev, katerih delo bo postalo nepotrebno. Nato naj sodišče prve stopnje v luči vsega zgoraj navedenega ponovno presodi, ali je pri toženi stranki obstajala obveznost izdelave programa presežnih delavcev po 1. ali 2. odstavku 96. člena ZDR in ali je bila sporna odpoved podana zakonito, ter odloči o tožničinem zahtevku.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.