Jedro

Materialnopravno je zmotno stališče sodišča prve stopnje, ki je zaradi porazdelitve krivde razdelilo tudi pogodbeno kazen med obe stranki, vsaki pol, saj ne gre za razmerje obeh pravdnih strank do investitorja, pač pa le za vprašanje, ali je od ugotovljene zamude z dokončanjem del tožeča stranka zamujala po lastni krivdi.

Izrek

I. Pritožbi se deloma ugodi in se izpodbijana sodba - v VIII. točki izreka delno spremeni tako, da se ugotovi terjatev tožene stranke do tožeče stranke še v višini 45.554,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 4. 2006; - v IV. točka izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne za 91.108,58 EUR; - v V. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 46.643,14 EUR in zakonske obresti od 11.177.562,07 SIT od 13. 4. 2006 do 31. 12. 2006 ter od zneska 46.643,14 EUR od 1. 1. 2007 do plačila, v roku 15 dni.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi v II. in VI. točki izreka, v nespremenjenem delu VIII. točke izreka ter v IX. točki izreka.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15. dneh plačati 2.237,00 EUR pritožbeni stroškov, v primeru zamude s plačilom pa še zakonske zamudne obresti od navedenega zneska od preteka roka za plačilo do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je združilo v skupno obravnavanje pravde, ki so se vodile pred istim sodiščem med istima pravdnima strankama v zadevah III Pg 117/2006, IX Pg 352/2006 in XII Pg 977/2009. V teh pravdah je tožeča stranka vtoževala skupaj plačilo glavnice 171.901,43 EUR s pripadki. Z izpodbijano sodbo je ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 137.751,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 4. 2006 do plačila (II. točka izreka); ugotovilo je obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke v višini 45.554,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 4. 2006 do plačila (III. točka izreka); ugotovilo je, da sta terjatvi na dan 13. 4. 2006 pobotani v višini 45.554,29 EUR in je v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka); toženi stranki je naložilo v plačilo: znesek 92.197,43 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 22.094.192,13 SIT od 13. 4. 2006 do 31. 12. 2006 in od zneska 92.197,43 EUR od 1. 1. 2007 do plačila (V. točka izreka) ter zakonske zamudne obresti od zneska 22.094.192,13 SIT za čas od 30. 6. 2005 do 12. 4. 2006, od zneska 9.530.392,00 SIT za čas od 3. 11. 2005 do 12. 4. 2006 in od zneska 6.682.643,64 SIT od 3. 1. 2006 do 12. 4. 2006 (VI. točka izreka). Zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 833,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 199.827.17 SIT od 23. 12. 2005 do 31. 12. 2006 ter od zneska 833,86 EUR od dne 1. 1. 2007 dalje do plačila je zavrnilo (VII. točka izreka). Ugotovilo je še, da terjatve tožene stranke do tožeče stranke v delu, ki presega višino v pobot ugotovljene terjatve, iz naslova pogodbene kazni za zamudo ne obstoji v višini 46.411,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.122.031,43 SIT od 13. 4. 2006 do 31. 12. 2006 in od zneska 46.411,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 do plačila ter da prav tako ne obstaja terjatev tožene stranke do tožeče stranke za znesek 31.805,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 10. 2010 dalje do plačila (VII. točka izreka). O pravdnih stroških pa je odločilo, da jih vsaka stranka sama nosi (IX. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka in sicer izpodbija II., IV., V, VI. VIII. in IX. točko izreka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb postopka in predlaga, da drugostopno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožeča stranka na pritožbo, ki ji je bila vročena 18. 2. 2013, ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Predmet spora je plačilo gradbenih del na objektu „Energetski objekt ML 5“ pri rekonstrukciji L., ki jih je opravila tožeča stranka kot izvajalec za toženo stranko kot naročnika, na podlagi Pogodbe št 72/39/04 z dne 22. 11. 2004 (B2, v nadaljevanju Pogodba).

6. Odločitev v II. točki izreka sodbe tožena stranka izpodbija z uveljavljanjem pritožbenega razloga prekoračitve tožbenega zahtevka (3. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeni očitek ni utemeljen, ker tožena stranka izhaja iz zmotnega stališča, da je tožeča stranka uveljavljala zahtevek v skupni višini 160.445,35 EUR. Sodišče prve stopnje je v tej pravdi obravnavalo zahtevke tožeče stranke v višini 132.569,18 EUR, 27.886,18 EUR in 11.446,07 EUR (združene zadeve III Cpg 117/2006, IX Pg 352/2006 in XII Pg 977/2009), skupaj v višini 171.901,43 EUR (primerjaj s 1. odstavkom obrazložitve izpodbijane sodbe). Tožena stranka zato zmotno trdi, da bi sodišče prve stopnje ob dejstvu, da je za 833,86 EUR zavrnilo zahtevek in za 27.331,51 EUR ugotovilo manjšo vrednost opravljenih del, moralo ugotoviti terjatev tožeče stranke v višini 132.290,98 EUR, saj se navedeni izračun kot ga predlaga tožena stranka v pritožbi, ne izide, ker ne temelji na pravilni predpostavki, da je sodišče prve stopnje odločalo o tožbenem zahtevku v višini 171.901,43 EUR. Zato pritožba v to smer ni utemeljena. Tožena stranka zatrjuje, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno priznalo tožeči stranki od glavnice 22.038.660,87 SIT (91.965,70 EUR po 5. začasni situaciji) zamudne obresti od 30. 6. 2005 do 29. 7. 2005, zaradi česar naj bi bilo treba v II točki izreka sodbo spremeniti tako, da se ugotovi nižja višina terjatve za 833,86 EUR, kar pa ne drži, ker izhaja tožena stranka iz zmotnega stališča, da je sodišče prve stopnje prekoračilo zahtevek. Glede zamudnih obresti v VI. točki izreka sodbe je sodišče prve stopnje prisodilo tožeči stranki zakonske zamudne obresti od tolarskih zneskov za čas od zapadlosti do 12. 4. 2006. V tem delu tožena stranka ne navaja nobenih razlogov, ki bi merili v očitek nepravilne ugotovitve časa, od katerega je sodišče prve stopnje ugotovilo zamudo tožene stranke pri plačilu dolžnih zneskov.

7. Kot utemeljen je sodišče prve stopnje upoštevalo ugovor tožene stranke za znižanje plačila (skladno z 2. odstavkom 635. člena OZ v zvezi s 660. členom OZ), ker je ugotovilo, da tožeča stranka ni izvedla rušenja trafo postaje. Dogovorjeno plačilo po sistemu „ključ v roke“ je pravilno znižalo za 3.000.000,00 SIT, kolikor je znašala tržna cena za rušenje trafo postaje na osnovi konkurenčnih ponudb, ki jo je izračunal sodni izvedenec. Materialno pravno je zmotno stališče tožene stranke, da bi za izračun manj vrednosti neopravljenih del moralo sodišče prve stopnje ugotoviti manj opravljenih del v višini 5.400.000,00 SIT, na podlagi računa, ki ga je toženi stranki izstavil izvajalec A d.o.o., ki je namesto tožeče stranke opravil ta dela. Zakaj kot dokaza o sporni višini vrednosti del rušenja trafo postaje v razmerju do skupne pogodbene vrednosti del ni sodišče prve stopnje upoštevalo zneska iz računa, pač pa izvedenčevo oceno vrednosti del, ki jo je pojasnil v dopolnitvi mnenja z dne 25. 4. 2009, izhaja iz razlogov na strani 21 obrazložitve. Tožena stranka le z vztrajanjem pri svojih trditvah, ni uspela argumentirano ovreči prepričljivih in obrazloženih razlogov, na katere je svojo odločitev oprlo sodišče prve stopnje. Zato pritožba v tem delu ni utemeljena.

8. Na podlagi ugovora tožene stranke, da tožeča stranka ni odpeljala z gradbišča smeti, stroški čiščenja pa so bili v ceni del zajeti, sodišče prve stopnje temu ugovoru ni sledilo. V dokaz trditvam, da je smeti, ki bi jih morala za sabo počistiti tožeča stranka, po naročilu tožene stranke počistil izvajalec D. d.o.o., je tožena stranka predložila računa (B33 do B34). Sodišče prve stopnje je v zvezi z navedenim spornim dejstvom zaslišalo še priči V., vodjo gradbišča s strani tožeče stranke in I., vodjo gradbišča s strani tožene stranke. Sledilo je izjavi I., da je tožeča stranka za sabo pustila določene smeti in da so potem, ko je tožeča stranka zapustila gradbišče, za njo počistili nadomestni izvajalci. Ravno na podlagi te izjave pa je tudi zaključilo, da z računi, ki jih je predložila v dokaz tožena stranka, ni uspela dokazati, da je ravno D. d.o.o. opravil tisto delo, ki bi ga morala tožeča stranka. Dokler je bila tožeča stranka na gradbišču, bi jo tožena stranka, preden bi oddala delo drugemu izvajalcu, morala pozvati, da to delo sama opravi. Ker je ugotovilo, da je tožeča stranka bila prisotna na gradbišču vključno z dnem 30. 11. 2005, računi D. d.o.o. pa se nanašajo na odvoz smeti v obdobju od 31. avgusta do novembra 2005, je zaključilo, da z njimi tožena stranka ni dokazala niti utemeljenosti niti višine podanega ugovora manjše vrednosti izvršenih del. Po oceni sodišča druge stopnje tožena stranka s pritožbenim vztrajanjem pri predloženih dokazih, ni uspela ovreči pravilne dokazne ocene sodišča prve stopnje, zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

9. Sodišče prve stopnje je na 23. strani obrazložitve navedlo prepričljive razloge, zakaj ocenjuje, da je stroške po računu G. T. z dne 19. 12. 2005 dolžna nositi tožena stranka. Ni mu mogoče očitati kršitve pravil 8. člena ZPP, po katerem presojo, katera dejstva se štejejo za dokazana, opravi sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi celotnega dokazovanja. Tožena stranka v pritožbi navaja le, da bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitve, da tožeča stranka toženi stranki poročila o kvaliteti betona ni hotela izročiti, toženi stranki te stroške priznati, ne izpodbija pa ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka predložila končno poročilo o kvaliteti vgrajenega betona družbe B z dne 24. 11. 2005, kar je razvidno iz Zapisnika o opravljenem tehničnem pregledu člana komisije za gradbena dela z dne 12. 12. 2005; da je tožena stranka še pred 8. 12. 2005 vedela, da je tožeča stranka to poročilo imela in da je toženo stranko obvestila, da ji ga bo tudi izročila, ko bo ona izpolnila svoj del obveznosti. Ker je bil razlog za neizročitev poročila na strani tožene stranke, glede na ugotovljeno dejansko stanje tožena stranka neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

10. Tožena stranka sicer uspešno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni pravočasno podala trditev, da tožeča stranka ni izdelala predelne stene pod stopniščem, s trditvami, da je v pripravljalni vlogi z dne 3. 2. 2008, torej pravočasno, podala trditve, da ni izdelala opečne stene in vrat in da je zato dela namesto nje izvedla družba D. d.o.o., kar drži. Vendar navedeno ni vplivalo na pravilnost odločitve, ker se je sodišče prve stopnje pri zavrnitvi trditev tožene stranke, da je upravičeno znižala plačilo v višini kolikor znaša račun D. d.o.o., oprlo tudi na mnenje izvedenca, ki je v okviru odgovora na zastavljeno vprašanje, ali so dela drugih izvajalcev, ki so navedena v računih in listinah, ki jih je tožena stranka priložila, pogodbena dela, ki bi jih morala izvesti tožeča stranka, podal mnenje, da dela po računu D. d.o.o. niso bila predmet Pogodbe. Zato njenim trditvam ni sledilo in v isti višini ni zmanjšalo obveznost tožene stranke. Tožena stranka pa v to smer dejanskega stanja ne izpodbija, kar pomeni, da je bila za odločitev odločilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni šlo za pogodbeno obveznost tožene stranke, da ta dela opravi. Očitana kršitev torej nima nobenega vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. S tem pa se izkaže, da relativna bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

11. Tožena stranka prav tako neuspešno izpodbija razloge sodišča prve stopnje glede ugotovitve, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 31.805,97 EUR na podlagi računa št. 116/2010, s katerim je tožena stranka tožeči stranki zaračunala stroške za odpravo skritih napak na betonskem tlaku, estrihu in epoksidnem tlaku, ugotovljenih v letih 2008 in 2009. Sodišče prve stopnje je na podlagi dokazov, ki jih je predložila tožena stranka, ugotovilo da je tožena stranka predložila račune, ki so bili izdani še preden je tožena stranka tožečo stranko obvestila o napakah in jo pozvala k njihovi odpravi v letu 2009. Če pa je šlo za napake na betonskem tlaku, ki so bile vidne že v letu 2008, jih je upošteval in ovrednotil sodni izvedenec v izvedeniškem mnenju. Pritožnica s pritožbenimi trditvami, da ne gre za napake, ki jih je vrednotil izvedenec, ni uspela izpodbiti dokazne ocene sodišča prve stopnje, da tožena stranka s predloženimi računi, glede na kronologijo dogodkov, ni dokazala, da je sanirala napake na betonskem tlaku potem, ko naj bi odpravo napak po obvestilu tožeča stranka odklonila, pač pa prej. Zato od nje ni upravičena zahtevati plačila za odpravo napak na betonskem tlaku. Glede napak na estrihih in epoksidnih tlakih pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je tožeča stranka na poziv tožene stranke odzvala, kar izhaja iz zapisnika ogleda na objektu L. z dne 16. 6. 2009 in da so se prisotni na ogledu dogovorili, da ugotovijo sestavo tlakov na podlagi projektne dokumentacije, za katero je tožeča stranka zaprosila toženo stranko z dopisom z dne 19. 6. 2009, na katerega pa je tožena stranka odgovorila z dopisom z dne 23. 6. 2009, da naj dokumentacijo sama poišče v svojem arhivu, ker ji je bila ob podpisu pogodbe izročena in ji do 30. 6. 2009 posreduje projekt sanacije estrihov in terminski plan odprave reklamacij. Navedeni dopis je sodišče prve stopnje ocenjevalo in se do njega opredelilo tako, da je ocenilo, da je šlo za nerazumno odklonitev sodelovanja tožene stranke pri reševanju reklamacije, ki jo je podal investitor. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da tožena stranka tožeči stranki ni nikoli izročila projektne dokumentacije, zato njene pritožbene trditve, da ji jo je izročila ob podpisu pogodbe, niso relevantne. Za odločitev o pritožbi pa je pomembno, da pritožnica ni uspela z ničemer izpodbiti pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje, da tožena stranka obstoja skritih napak v tem sporu ni z ničemer dokazala, čeprav je bilo dokazno breme o tem na njeni strani. Sodišče prve stopnje namreč jasno pove, da dopis z dne 28. 5. 2009 (B 52) obstoja napak ne dokazuje. Da je do napak prišlo, ker da estrihi ne bi dosegali predpisane trdnosti, tožena stranka ni dokazala, saj poročila družbe B d.o.o., na katerega se je sklicevala, sodišču ni predložila; ugotovilo je tudi, da tožeča stranka ni predlagala nobenega zavarovanja dokazov, na podlagi česa bi bilo mogoče po izvršeni sanaciji ugotoviti vzrok napak. Nobene od teh ugotovitev, ki so sodišče prve stopnje pripeljale do zaključka, da tožeča stranka toženi stranki ni dolžna plačati vtoževanih sanacijskih del, tožena stranka s pritožbo konkretizirano ne izpodbija, zmotno pa meni, da za utemeljenost zahtevka zadostujejo trditve, da je sama morala napake odpraviti in dokazi, da je napake odpravila. Glede na navedeno se izkaže, da je sodišče prve stopnje glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje materialno pravno pravilno odločilo, da terjatev tožene stranke v višini 31.805,79 EUR ne obstoji.

12. Glede na navedeno je v tem delu pritožba neutemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo v II., VI. in v delu VIII. točke izreka, v katerem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke za znesek 31.805,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 10. 2010 do plačila (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, s katero je v VIII. točki izreka ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke iz naslova pogodbene kazni še v višini 46.411,41 EUR (prej 11.122.031,43 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 11.122.031,43 SIT od 13. 4. 2006 do 31. 12. 2006 in od 46.411,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 do plačila. Pri tem očita sodišču prve stopnje, da je neutemeljeno krivdo za zamudo v enaki meri porazdelilo med obe stranki in posledično toženi stranki priznalo pravico le do polovice pogodbene kazni (5 % od vrednosti izvršenih del).

14. Upnik ne more zahtevati pogodbene kazni, če je do neizpolnitve ali zamude prišlo iz vzroka, za katerega dolžnik ne odgovarja (250. člen OZ). A contrario: tožena stranka je upravičena do pogodbene kazni za tisto zamudo z izpolnitvijo, za katero je sodišče prve stopnje ugotovilo vzrok v izključni sferi tožeče stranke. Za pravilno presojo upravičenosti tožene stranke, da zahteva pogodbeno kazen v višini 10% pogodbene vrednosti, del so torej bistvene ugotovitve sodišča prve stopnje o trajanju zamude in ali je tožeča stranka zamujala z izpolnitvijo po lastni krivdi vsaj 20 dni.

15. Tožena stranka je podala trditve, da je tožeči stranki zaračunala 10% pogodbene kazni v skladu s 6. členom Pogodbe, ki določa, da je izvajalec, če po lastni krivdi zamudi z dokončanjem del, dolžan plačati pogodbeno kazen v višini 0,5 odstotkov za vsak dan zamude in da pogodbena kazen ne sme preseči 10% pogodbene vrednosti. Trdila je, da je znašala zamuda izvajalca del devet mesecev glede na dogovorjeni rok, poudarila pa je tudi, da ima pravico do celotne pogodbene kazni že na podlagi zamude v trajanju 20-ih dni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo osemmesečno zamudo z dokončanjem del, vendar je pri posameznih prekoračitvah roka krivdo za te pripisalo tožeči stranki, pri drugih pa toženi stranki. Materialnopravno je zmotno stališče sodišča prve stopnje, ki je zaradi porazdelitve krivde za osemmesečno zamudo z dokončanjem del, razdelilo tudi pogodbeno kazen med obe stranki, vsaki pol, saj ne gre za razmerje obeh pravdnih strank do investitorja, pač pa le za vprašanje, ali je od ugotovljene zamude z dokončanjem del tožeča stranka po lastni krivdi zamujala najmanj 20 dni. Ker iz razlogov sodbe izhaja, da je zamujala po lastni krivdi zaradi prepočasnega izvajanja del oziroma zaradi nezadostnega števila delavcev na gradbišču, na katere jo je tožena stranka utemeljeno opozarjala z dopisi z dne 23. 2. 2005, 14. 3. 2005, 19. 4. 2005, 14. 6. 2005, 15. 6. 2005, 31. 8. 2005..., nadalje, da je 5 dni prekinila dela (od 7. 6. 2005 do 13. 6. 2005) iz razloga, ki ni na strani tožene stranke, niti ni šlo za višjo silo. Tožena stranka utemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je tožena stranka povzročila zamudo zaradi neplačila 5 začasne situacije za čas od 30. 6. 2005 do 30. 7. 2005, saj je dejansko ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala, kdaj je tožena stranka prejela 5 začasno situacijo; sicer pa iz razlogov sodbe ne izhaja, da tožeča stranka z deli ni po svoji krivdi zamujala najmanj 20 dni. Sodišče prve stopnje je le materialno pravno zmotno ocenilo, da tožeča stranka ni dolžna nositi sama posledic celotne zamude, ker je za osemmesečno zamudo delno odgovorna tudi tožena stranka. Ker pa je tožeča stranka zamujala z dokončanjem del najmanj 20 dni po svoji krivdi, je tožena stranka v skladu s 6. členom Pogodbe upravičena do celotne pogodbene kazni, torej še za preostalih 5 %, v višini še 45.554,29 EUR. Zato je VIII. točko izreka izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče delno spremenilo, tako da je ugotovilo terjatev tožene stranke do tožeče stranke (še) v višini 45.554,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 4. 2006 (5. alineja 358. člena ZPP). Kot neutemeljeno pa je pritožbo zavrnilo v presežku in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v VIII. točki izreka, kolikor se ta nanaša na ugotovitev terjatve tožene stranke do tožeče stranke iz naslova pogodbene kazni v višini, ki je višja od 45.554,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 4. 2006 do plačila.

16. Posledično delni spremembi sodbe v VIII. točki izreka je spremenilo tudi: IV. točko izreka prvostopne sodbe, tako da je zaradi v pobot uveljavljene terjatve tožene stranke v višini 91.108,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 4. 2006 do plačila tožbeni zahtevek tožeče stranke v tej višini zavrnilo; in V. točko izreka tako, da je v zvezi z zavrnjenim delom zahtevka, tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 46.643,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 4. 2006 do plačila.

17. Odločitev o pritožbi ni terjala drugačne odločitve o pravdnih stroških. Tožeča stranka je vtoževala 171.901,43 EUR, tožena stranka pa je uspela v tistem delu, v katerem je bil zahtevek zavrnjen: za 91.108,58 EUR in 833,86 EUR. Sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe ni odločilo o vseh zahtevkih tožeče stranke, vendar na navedeno kršitev sodišče druge stopnje ni dolžno paziti po uradni dolžnosti; kot pa je bilo že obrazloženo, je zavrnilo neutemeljen pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek. Torej znaša uspeh tožene stranke glede na sprejeto odločitev v tej pravdi 53,48 %, zato je kljub delni spremembi prvostopne sodbe odločitev sodišča prve stopnje v stroškovnem delu pravilna, zato je pritožbeno sodišče potrdilo tudi izpodbijano IX. točko izreka prvostopne sodbe.

18. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbah prvega in drugega odstavka 156. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je toženi stranki odmerilo stroške po specificiranem stroškovniku in sicer stroške sodne takse za pritožbo v višini 3.284,00 EUR; za sestavo pritožbe 2125 točk po OT (975,37 EUR), 2% materialnih stroškov (19,50 EUR), oboje povečano za 20% DDV (198,97 EUR), skupaj 4.474,84 EUR. Tožena stranka je s pritožbo uspela za 45.554,29 EUR, ni pa uspela izpodbiti prvostopne sodbe za 46.643,14 EUR. Upoštevaje približno polovični uspeh s pritožbo, je upravičena do povrnitve 2.237,00 EUR pritožbenih stroškov.