Jedro

Presoja višine denarne odškodnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama trpi svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožniku odškodnino v znesku 368.000,00 SIT in mu povrniti 172.816,00 SIT pravdnih stroškov, oboje z zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je toženec dne 25.10.1992 poškodoval tožnika. Povzročil mu je pretres možganov in udarnino na glavi. Tožnik sam je sokriv za nastalo škodo, delež njegove krivde je 20-odstoten. Določilo je odškodnino za pretrpljene telesne bolečine v znesku 100.000,00 SIT, za strah 30.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 300.000,00 SIT in za izgubljen zaslužek 30.000,00 SIT, skupaj 460.000,00 SIT, tako da mu je z upoštevanjem sokrivde prisodilo 368.000,00 SIT.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke, delno pa je ugodilo pritožbi tožeče stranke in zvišalo odškodnino na 430.000,00 SIT.

Sprejelo je stališče, da tožnik ni sokriv za škodo in mu je zato odškodninske zneske, določene s sodbo prve stopnje, prisodilo v polnem znesku, razen odškodnine za strah, za katero je ugotovilo, da jo tožnik zahteva neutemeljeno.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožeča stranka. Sodbo izpodbija v zavrnilnem delu in uveljavlja revizijske razloge iz 370. člena Zakona o pravdnem postopku. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, oziroma jo v zavrnilnem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo tožene stranke, kljub temu pa je spremenilo sodbo prve stopnje v škodo tožeče stranke, ko je zavrnilo zahtevek za strah. Sicer pa navaja, da je prisojena odškodnina prenizka in da je v nasprotju s sodno prakso. Navaja, da je poškodba pustila tožniku katastrofalne posledice.

Sklicuje se na izvedensko mnenje dr. K. in navaja, da je pretrpel hude bolečine in da ga še vedno muči nespečnost in glavobol. Ne more delati na soncu, čemur pa se pri kmečkih delih ni mogoče izogniti. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka in v zvezi s tem navaja, da je njegov uspeh v pravdi višji, kot ga priznava izpodbijana sodba.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen Zakona o pravdnem postopku).

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur. l. RS, št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in zvišalo prisojeno odškodnino od zneska 368.000,00 SIT, prisojenega s prvostopenjsko sodbo, na 430.000,00 SIT. Na dejstvo, da je tožeča stranka delno uspela s pritožbo, ne vpliva odločitev o odškodnini za strah. Pomemben je celoten učinek pritožbe. Ker je ta za tožečo stranko pozitiven in ker je v izreku samo skupen znesek odškodnine, ne pa posamezne odškodninske postavke, je izrek drugostopne sodbe v postopkovnem pogledu pravilen. Uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka zato ni.

Odločitev sodišča druge stopnje pa je tudi materialnopravno pravilna. Tožeča stranka napačno prikazuje svojo škodo kot katastrofalno. Sodna praksa namreč s tem izrazom opredeljuje najhujše oblike škod, ko gre za trajno uničenje ali bistveno okrnitev osnovnih življenjskih funkcij, na primer pri ohromitvah večjega obsega, pri izgubi mentalnih sposobnosti in podobno. Pri tožniku ni šlo za škodo takega obsega. Izvedenec je njegovo poškodbo ocenil kot lahko. Pretrpel je pretres možganov s kratkotrajno nezavestjo in brez kakšnih dodatnih zapletov. Hospitalizacija je bila potreba le zaradi opazovanja, da se je izključil sum za morebitne hujše posledice. Hudih bolečin sploh ni trpel, pač pa dva dni neprestane zmerne in nato še občasne zmerne bolečine v skupnem trajanju 6 dni. Sledile so še najprej trajne in nato občasne lahke bolečine. Te ugotovitve in nadaljnje ugotovitve o nevšečnostih med zdravljenjem dajejo podlago za prisojo odškodnine v znesku 100.000,00 SIT, kolikor je bila določena s sodbama prve in druge stopnje.

Po ugotovitvi izvedenca patoanatomskih posledic poškodbe ni, funkcionalna posledica pa je pokomocijski sindrom, ki se je po intenziteti zmanjševal, vendar ni docela prenehal. Gre za nezmožnost opravljanja kmečkih del na soncu, motnje spomina in koncentracije ter motnje v ritmu spanca. To je za tožnika nedvomno moteče in mu povzroča duševne bolečine. Toda ugotovitve izvedenca, ki se nanašajo na objektivno ugotovljive posledice poškodbe, ne dajejo podlage za prisojo višje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti od tiste, ki je določena s sodbama prve in druge stopnje. Za to odškodnino velja, enako kot za odškodnino za pretrpljene telesne bolečine, da je določena v skladu z merili po 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih in je tudi v skladu s prakso sodišč v podobnih primerih. Pri tem je treba opozoriti, da je v obravnavanem primeru ugotovljeno, da je šlo za lahko telesno poškodbo s sorazmerno blagimi posledicami, da pa je lahko pretres možganov tudi huda telesna poškodba z bistveno daljšim zdravljenjem in mnogo hujšimi posledicami. Zato je treba pri primerjavi sodne prakse upoštevati konkretne ugotovitve o teži poškodbe. Primerjati je mogoče le sodbe, ki se nanašajo na bistveno podobne zadeve.

Drugostopenjska odločitev o zavrnitvi zahtevka za strah je materialnopravno pravilna. Zahtevek se nanaša samo na sekundarni strah, ker primarnega tudi po stališču tožnika ni bilo. Po ugotovitvi sodbe druge stopnje pa tožnik tudi upoštevnega sekundarnega strahu ni trpel. Zato tožbeni zahtevek za odškodnino na tej podlagi ni utemeljen.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Revizijsko sodišče ne more odločati o pravilnosti odločitve o pravdnih stroških ločeno od odločanja o glavni stvari. Odločba o stroških postopka v sodbi se namreč šteje za sklep (peti odstavek 129. člena ZPP). Revizija zoper sklep pa je mogoča samo tedaj, če je vložena zoper sklep, s katerim je postopek končan (prvi odstavek 400. člena ZPP). Kadar je s sodbo odločeno o glavni stvari in stroških, izrek o stroških ni sklep, s katerim je postopek končan in zato zoper ta sklep ni revizije. Samo če bi revizijsko sodišče ugodilo reviziji zoper izrek o glavni stvari, bi skladno s tem odločilo tudi o stroških postopka. Ker je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo zoper izrek o glavni stvari, torej ne more posebej odločati o pravilnosti izreka o stroških postopka.

Revizijsko sodišče je zavrnilo predlog tožene stranke, da ji tožeča stranka povrne stroške odgovora na revizijo. Ta vloga namreč ne vsebuje ničesar, kar bi koristilo pri odločanju o reviziji. Zato stroški zanjo niso bili potrebni in jih mora trpeti tožena stranka sama (prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 166. člena ZPP).