Jedro

Prvi odstavek 41. člena ZSReg sicer res omogoča uveljavljanje ničnosti vpisa v sodni register, če je bila listina (ki je bila temelj za vpis v sodni register) izdana v nezakonitem postopku, če je bilo nezakonito izvedeno dejanje (o katerem se vpisujejo podatki v sodni register) in v drugih v zakonu navedenih primerih. Kadar pa ima stranka na razpolago sodno pot za varovanje svojih koristi pred upravnim sodiščem in te možnosti ne izkoristi, bi bilo v nasprotju s porazdelitvijo pristojnosti med različne vrste sodišč, da bi lahko ista stranka pred sodiščem splošne pristojnosti uveljavljala napake pri izdaji upravne odločbe. Zato je potrebno v takšnih primerih prvi odstavek 41. člena ZSR razlagati ozko. V primerih, v katerih stranka sama ne zahteva preizkusa upravne odločbe pred upravnim sodiščem, je tudi uveljavljanje ničnosti vpisa (v gospodarskem sporu) na temelju prvega odstavka 41. člena ZSR torej izključeno.

Tožeča stranka trdi, da je bila v postopku pripojitve storjena kršitev različnih določil ZGD. K njim spadajo domnevne napake v zvezi s spremembo osnovnega kapitala, z revizijo in tudi s sprejemom pripojitvene pogodbe po skupščinah obeh družb (prevzemne in prevzete). Po 527. členu ZGD v besedilu, ki je veljalo 30.12.1994 po vpisu pripojitve v sodni register po sedežu prevzemne družbe morebitne pomanjkljivosti pripojitve ne vplivajo na njeno veljavnost. Tudi če bi bila katera od očitanih pomanjkljivosti zares storjena, so pomanjkljivosti z vpisom pripojitve v sodni register konvalidirale, tako da pripojitev v nobenem primeru ne more biti (več) neveljavna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora vrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka v višini 180.000,00 SIT v roku osmih dni.

Obrazložitev

Glede na določbo 1. odstavka 498. člena ZPP je sodišče izvedlo revizijski postopek po določbah ZPP (1977).

V letu 1994 je bil z odločbo Banke Slovenije uveden sanacijski postopek v K. banki d.d. Pravni temelj za uvedbo sanacijskega postopka je bil Zakon o predsanaciji, sanaciji, stečaju in likvidaciji bank in hranilnic (Ur.l. 1/91-I, 46/93; v nadaljevanju ZPSS). Sanacijski postopek se je nadaljeval s postopkom pripojitve K. banke d.d. toženi stranki (po 512. členu in naslednjih ZGD) in se končal z vpisom pripojitve v sodni register dne 30.12.1994. Tožeča stranka je zahtevala ugotovitev ničnosti vpisa pripojitve K. banke d.d. Zatrjevala je, da so bile tako v sanacijskem postopku kot tudi v postopku pripojitve K. banke d.d. toženi stranki storjene napake, zaradi katerih je vpis pripojitve ničen. Kršena naj bi bila tako ZPSS kot tudi ZGD. Tožbo je oprla na prvi odstavek 41. člena Zakona o sodnem registru (Ur.l. 13/94; v nadaljevanju: ZSReg).

Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. V razlogih je med drugim navedlo, da bi morala tožeča stranka morebitno kršitev določil ZPSS uveljavljati v upravnem sporu. Ker pa tega tožeča stranka ni storila, tudi ne more uveljavljati kršitev upravnopravih predpisov v gospodarskem sporu. Prvostopenjsko sodišče pa tudi očitanih kršitev ZGD ni našlo in je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo v celoti.

Zoper sodbo prvostopenjskega sodišča se je pritožila tožeča stranka. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Enako kot prvostopenjsko je tudi drugostopenjsko sodišče menilo, da bi lahko tožena stranka uveljavljala morebitno kršitev določb ZPSS le v upravnem sporu.

Drugostopenjsko sodišče se je tudi strinjalo s prvostopenjskim sodiščem, da ZGD v postopku pripojitve ni bil kršen.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbijajo tožeča stranka in intervenienti z revizijo. Kot revizijska razloga uveljavljajo zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 385. člena ZPP 1977). V reviziji menijo, da je bil postopek za vpis pripojitve K. banke izveden nezakonito, da je bil nezakonito izvedena pripojitev sama in da so bili v listini, ki je bila temelj za vpis v sodni register, navedeni neresnični podatki (prvi odstavek 41. člena ZSReg). V okviru uveljavljanja ničnosti vpisa v sodni register na temelju prvega odstavka 41. člena ZSReg se lahko po mnenju revidentov uveljavljajo tudi napake, storjene v upravnem postopku, to je v postopku sanacije po ZPSS. Revidenti trdijo, da naj bi pritožbeno sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj ne bi obrazložilo, zakaj vpis v sodni register ni ničen po 41. členu ZSReg. Drugostopenjska soba naj bi tudi ne vsebovala bistvenih razlogov v zvezi z kršitvami določb ZGD o pripojitvi (511. do 529. člen ZGD).

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo. Na revizijo pa je odgovorila tožena stranka. V odgovoru na revizijo meni, da lahko tožeča stranka uveljavlja nezakonitost odločbe Banke Slovenije o uvedbi sanacijskega postopka le v upravnem sporu, ne pa po 41. členu ZSReg. Meni tudi, da niso bile storjena napake v postopku pripojitve. Vse sklepe je sprejemal edini delničar tožene stranke, to je Agencija za sanacijo bank in hranilnic, ki pa po mnenju tožene stranke ni bil zavezan k obveščanju o pripojitvi in tudi ne k iskanju soglasja za pripojitev.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti (386. člen ZPP 1977) najprej preizkusilo izpodbijano sodbo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP 1977. Ugotovilo je, da ta procesna kršitev ni bila storjena.

V postopku pripojitve K. banke kreditni banki M. (sedaj toženi stranki) je Banka Slovenije izdala dve upravnopravni odločbi: odločbo o uvedbi sanacijskega postopka v K. banki št. ... z dne 10.02.1994 in odločbo št. 3/10 z dne 9.11.1994 o dovolitvi pripojitve K. banke toženi stranki. Po opravljenem pripojitvenem postopku je bila pripojitev vpisana v sodni register po sedežu prevzemne družbe dne 30.12.1994. Po ugotovitvah drugo- in prvostopenjskega sodišča Banka Slovenije v odločbi o uvedbi sanacijskega postopka v K. banki ni predvidela njene pripojitve k N. kreditni banki M.. Po mnenju revidentov je bila s tem kršena 8. točka 10. člena ZPSS; z odločbo o dovolitvi pripojitve naj bi bila kršena 16. in 17. člen ZPSS.

Revidenti tudi menijo, da sta obe navedeni upravni odločbi nični tudi zaradi kršitve prisilnih predpisov (prvi odstavek 103. člen ZOR), odločba o dovolitvi pripojitve pa naj bi bila tudi nemoralna po 103. členu ZOR.

Revizija tožeče stranke v veliki meri sloni na mnenju, da je mogoče uveljavljati ničnost vpisa pripojitve K. banke po prvem odstavku 41. člena ZSReg zato, ker naj bi bile storjene napake pri izdaji odločbe o uvedbi sanacijskega postopka v K. banki ali ker naj bi bile storjene napake v zvezi z izdajo odločbe o dovolitvi pripojitve K. banke toženi stranki. Takšno stališče tožeče stranke pa je pravno zmotno.

Prvi odstavek 41. člena ZSReg sicer res omogoča uveljavljanje ničnosti vpisa v sodni register, če je bila listina (ki je bila temelj za vpis v sodni register) izdana v nezakonitem postopku, če je bilo nezakonito izvedeno dejanje (o katerem se vpisujejo podatki v sodni register) in v drugih v zakonu navedenih primerih. Kadar pa ima stranka na razpolago sodno pot za varovanje svojih koristi pred upravnim sodiščem in te možnosti ne izkoristi, bi bilo v nasprotju s porazdelitvijo pristojnosti med različne vrste sodišč, da bi lahko ista stranka pred sodiščem splošne pristojnosti uveljavljala napake pri izdaji upravne odločbe. Zato je potrebno v takšnih primerih prvi odstavek 41. člena ZSReg razlagati ozko. V primerih, v katerih stranka sama ne zahteva preizkusa upravne odločbe pred upravnim sodiščem, je tudi uveljavljanje ničnosti vpisa (v gospodarskem sporu) na temelju prvega odstavka 41. člena ZSR torej izključeno.

Tako odločba o uvedbi sanacijskega postopka kot tudi odločba o dovolitvi pripojitve K. banke toženi stranki sta upravnopravni odločbi. Njuno neveljavnost bi torej tožeča stranka lahko uveljavljala v upravnem sporu. V konkretnem primeru bi se kvečjemu lahko postavilo vprašanje, ali bi lahko tožeča stranka dosegla varstvo svojih koristi v upravnem sporu. Sodna praksa Vrhovnega sodišča je že doslej stala na stališču, da imajo tudi bivši delničarji bank v sanaciji pravni interes za sprožitev upravnega spora (prim. odločbe U 229/93, U 230/93 in U 436/94). Očitno je, da bi tožeča stranka lahko sprožila upravni spor, na kar sta pravilno opozorili že obe predhodni sodišči. Tožeča stranka zato sedaj ne more več uveljavljati morebitnih napak v zvezi z obema upravnima odločbama Banke Slovenije kot razlog za ničnost vpisa pripojitve v sodni register (prvi odstavek 41. člena ZSReg).

Tožeča stranka v reviziji navaja, da je zahtevala vročitev odločbe o sanaciji in odločbe o dovoljenju za pripojitev. Iz revizije same ni razvidno, kakšna je bila usoda takšne zahteve. Pač pa so revidenti določno povedali, da je Banka Slovenije zavrgla predlog za obnovo postopka. Oboje bi kvečjemu kazalo na to, da tožeča stranka ni mogla uveljati napak obeh odločb v upravnem postopku, če bi se trditve izkazale za resnične. Toda te trditve so revidenti prvič postavili šele v reviziji sami, se pa ne nanašajo na bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija. Gre torej za nedovoljene revizijske novote, ki jih revizijsko sodišče ni upoštevalo (387. člen ZPP 1977).

Revidenti so tudi menili, da sta tako odločba o uvedbi sanacijskega postopka kot tudi odločba o dovolitvi pripojitve nični po prvem odstavku 103. člena ZOR. Navedena določba ZOR se uporablja izključno za pogodbe in druge pravne posle civilnega prava (tretji odstavek 25. člena ZOR), kar pa obe odločbi Banke Slovenije zanesljivo nista.

Uveljavljanje ničnosti obeh upravnih odločb je zato neutemeljeno.

Tožeča stranka trdi, da je bila v postopku pripojitve storjena vrsta kršitev različnih določil ZGD. K njim spadajo domnevne napake v zvezi s spremembo osnovnega kapitala, z revizijo in tudi s sprejemom pripojitvene pogodbe po skupščinah K. banke in tožene stranke. S temi in ostalimi domnevnimi kršitvami določb ZGD v postopku pripojitve pa se revizijskemu sodišču ni bilo potrebno ukvarjati. Po 527. členu ZGD v besedilu, ki je veljalo 30.12.1994 (Ur.l. RS 30/93, 29/94 in 82/94) po vpisu pripojitve v sodni register po sedežu prevzemne družbe morebitne pomanjkljivosti pripojitve ne vplivajo na njeno veljavnost. Tudi če bi bila katere od očitanih pomanjkljivosti zares storjena, so pomanjkljivosti z vpisom pripojitve v sodni register konvalidirale, tako da pripojitev v nobenem primeru ne more biti (več) neveljavna. Poleg tega je 527. člen ZGD še dodatni razlog, ki izključuje uveljavljanje ničnosti po 41. členu ZSReg.

Revidenti so tudi uveljavljali revizijski razlog po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Mislili so pri tem očitno na 13. točko drugega odstavka 354. člena ZPP (1977). Po njihovem mnenju sodba drugostopenjskega sodišča ne obrazloži, zakaj vpis v sodni register po prvem odstavku 41. člena ZSR ni ničen; sodba naj bi tudi ne bila obrazložila, zakaj niso bile kršene določbe ZGD o pripojitvi.

Višje sodišče je zavrnitev pritožbe utemeljilo s tem, da so sklepe in listine, ki so bili temelj za vpis pripojitve v sodni register, izdali pristojni organi. Poleg tega je pritožbeno sodišče tudi menilo, da se lahko morebitne napake glede odločbe Banke Slovenije o uvedbi sanacijskega postopka uveljavlja le v upravnem sporu. Tudi ta del obrazložitve se po svojem smislu nanaša na ničnost vpisa pripojitve v sodni register. Obrazložitev glede ničnosti po prvem odstavku 41. člena ZSReg je sicer kratka, vendar pa vsebuje vse bistvene razloge za odločitev pritožbenega sodišča. V zvezi z zatrjevanimi kršitvami določb o pripojitvi pa je pritožbeno sodišče obrazložilo, da za ničnost pogodbe o pripojitvi ni razloga, ker je pooblaščena revizorka izdelala pripojitveno poročilo. Tudi ta obrazložitev je kratka, vendar vsebuje bistvene razloge za odločitev pritožbenega sodišča. Iz navedenega sledi, da pritožbeno sodišče ni storilo očitane kršitve določb pravdnega postopka. Že prej pa je bilo obrazloženo, da drugostopenjsko sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava. Zato je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (393. člen ZPP 1977).

Revizijsko sodišče je glede na prvi odstavek 166. člena ZPP (1977) odločilo tudi o revizijskih stroških. Ker je tožeča stranka kot revident v revizijskem postopku popolnoma propadla, mora toženi stranki povrniti stroške revizije (prvi odstavek 154. člena ZPP 1977).

Pooblaščenec tožene stranke je prijavil 3000 odvetniških točk za odgovor na revizijo Glede na vrednost spornega predmeta se ji po tarifni številki 16 v povezavi z tarifno številko 13 in z ozirom na vrednost spornega predmeta 10.000.000,00 SIT prizna 1.500 odvetniških točk nagrade za odgovor na revizijo. Tožena stranka je torej upravičena do 150.000,00 SIT nagrade vključno z 20 % DDV od tega zneska, kar znese skupaj 180.000,00 SIT. Tožena stranka je zahtevala tudi povrnitev sodne takse. Ker pa ni izkazala, da bi ji bil ta strošek nastal, ga revizijsko sodišče ni priznalo.