Jedro

Tožnica s pritožbenimi navedbami, da dejstvo o njeni invalidnosti III. kategorije izhaja iz predloženih dokazov in bi ga zato moralo sodišče upoštevati, ne more biti uspešna, saj pomanjkljivih trditev s predloženimi dokazi ni mogoče nadomeščati. V tožbi tožnica ni zatrjevala, da je invalid III. kategorije, posledično tega dejstva sodišče pri odločanju o njenih zahtevkih utemeljeno ni upoštevalo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo in sklepom odločilo, da je dolžna tožena stranka tožnici plačati regres za letni dopust za leto 2020 v bruto znesku 587,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 2. 7. 2020 dalje do plačila; za leto 2021 pa regres v bruto znesku 384,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 2. 7. 2021 dalje do plačila. V presežku do vtoževanega zneska (za leto 2020 za znesek 352,71 EUR in za leto 2021 za znesek 640,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je tožbeni zahtevek iz naslova regresa zavrnilo (I. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati nadomestilo za neizkoriščen letni dopust za leto 2020 v višini 841,37 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 10. 10. 2021 dalje do plačila; za leto 2021 pa v višini 512,12 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 10. 10. 2021 dalje do plačila. V presežku do vtoževanega zneska (za leto 2020 za znesek 475,45 EUR in za leto 2021 za znesek 170,66 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je zahtevek iz naslova nadomestila za neizkoriščen letni dopust zavrnilo (II. točka izreka). S sklepom je tožbo zavrglo v delu, ki se nanaša na obračun in odtegnitev davkov in prispevkov (III. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 131,39 EUR (IV. točka izreka), ter da je tožena stranka zavezanka za plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje v deležu 41,34 % (V. točka izreka).

2. Zoper zamudno sodbo se pritožuje tožnica, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico, podrejeno pa, da izpodbijano zamudno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, prav tako v izpodbijani sodbi obstoji o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Tožnica navaja, da sicer drži navedba sodišča, da je upravičena do sorazmernega dela regresa za leti 2020 in 2021, vendar pa sodišče pri tem ne bi smelo upoštevati, da je bila tožnica zaposlena za krajši delovni čas 30 ur. Iz zamudne sodbe in sklepa opr. št. Pd 167/2020 z dne 5. 1. 2021 v zvezi s popravnim sklepom z dne 21. 1. 2021, ki sta oba pravnomočna in se nahajata v sodnem spisu namreč izhaja, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita iz razloga, ker je tožnica invalid in je bila oziroma je zaščitena kategorija. Glede na navedeno je naslovno sodišče v posledici nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je uporabilo določbo 65. člena ZDR-1, namesto da bi pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 67. člena ZDR-1, saj ima po slednji delavec, ki dela krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, predpisi o zdravstvenem zavarovanju ali predpisi o starševskem varstvu, pravico do plačila za delo po dejanski delovni obveznosti ter druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, kot če bi delal polni delovni čas. Posledično je napačen zaključek sodišča, da tožnici pripada pravica do regresa zgolj v deležu ¾. Nadalje je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da tožnici za leto 2020 in leto 2021 pripada skupaj 37 dni letnega dopusta. Nepravilen pa je nadaljnji zaključek glede osnove za odmero nadomestila za neizkoriščen letni dopust. Med druge pravice iz delovnega razmerja, za katere velja drugi odstavek 67. člena ZDR-1, spadata tako regres za letni dopust kot denarno nadomestilo za neizrabljen letni dopust. Za izračun nadomestila za neizrabljen letni dopust bi tako sodišče prve stopnje, pravilno upoštevajoč drugi odstavek 67. člena ZDR-1, moralo kot osnovo uporabiti dejansko plačo delavca, preračunano na polni delovni čas, kar v primeru tožnice, ki je invalid, pomeni uporabo plače v znesku 1.024,24 EUR. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da se tožnica pritožuje zoper celotno I., II., IV. in V. točko zamudne sodbe, čeprav za izpodbijanje ugodilnega dela zamudne sodbe nima pravnega interesa. Pritožbeno sodišče je zato v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov preizkusilo zamudno sodbo v delu, v katerem tožnica s svojim zahtevkom ni bila uspešna, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava ter na kršitve, ki jih uveljavlja tožnica v pritožbi. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, zamudna sodba sodišča prve stopnje je argumentirano obrazložena, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. K tem razlogom pritožbeno sodišče nima česa dodati, zato se v celoti nanje tudi sklicuje in jih ne ponavlja. K pritožbenim navedbam tožnice, ki so odločilnega pomena, pa daje sledeča pojasnila:

5. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Za tako kršitev bi šlo, če bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba takih pomanjkljivosti nima, saj ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki jih je tožnica zatrjevala v tožbi. Sodišče prve stopnje je v okviru razlogov o odločilnih dejstvih jasno, natančno, pa tudi materialnopravno pravilno obrazložilo, zakaj je tožbeni zahtevek tožnice delno zavrnilo. Pritožbeno sodišče je izpodbijano zamudno sodbo tako lahko v celoti preizkusilo.

6. Iz pritožbe ni razvidno, na katera dejstva opira tožnica svoje mnenje, da je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato se pritožbeno sodišče z očitki, ki so brez razlogov ni ukvarjalo. Na stranki namreč leži breme utemeljitve pritožbe (3. točka 335. člena ZPP). Če stranka v pritožbi ne navede konkretnih pritožbenih razlogov, potem ni pogojev za argumentiran odgovor, ki bi ga lahko podalo pritožbeno sodišče. 7. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne držijo namreč pritožbene navedbe, da obstoji o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Sodišče glede odločilnih dejstev listinam, na katere se sklicuje tožnica v pritožbi (tj. zamudna sodba in sklep opr. št. Pd 167/2020 z dne 5. 1. 2021 v zvezi s popravnim sklepom z dne 21. 1. 2021- priloga A3) ni pripisalo drugačne vsebine od tiste, ki jo imajo.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožba sklepčna, iz zatrjevanih dejstev pa ob pravilni uporabi materialnega prava izhaja delna utemeljenost tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je kot podlago za izdajo zamudne sodbe pravilno vzelo dejansko stanje, ki je bilo navedeno v tožbi in nanj tudi pravilno apliciralo materialno pravo. Kot dejansko stanje služijo v zamudni sodbi tista dejstva, ki so bila zatrjevana. Tožnica s pritožbenimi navedbami, da dejstvo o njeni invalidnosti III. kategorije izhaja iz predloženih dokazov in bi ga zato moralo sodišče upoštevati, ne more biti uspešna, saj pomanjkljivih trditev s predloženimi dokazi ni mogoče nadomeščati. V tožbi tožnica ni zatrjevala, da je invalid III. kategorije, posledično tega dejstva sodišče pri odločanju o njenih zahtevkih utemeljeno ni upoštevalo. S predložitvijo zamudne sodbe in sklepa opr. št. Pd 167/2020 z dne 5. 1. 2021 v zvezi s popravnim sklepom z dne 21. 1. 2021 pa tožnica ni dokazovala dejstva svoje invalidnosti, temveč dejstvo, da ji je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo nezakonito ter obdobje zaposlitve po tej pravnomočni sodbi.1 Tožnica s povzetimi pritožbenimi navedbami tudi sicer tako implicitno kot eksplicitno zatrjuje nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, kar pa po drugem odstavku 338. člena ZPP ni dovoljen razlog za izpodbijanje zamudne sodbe.

9. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje kot podlago za odločitev glede vtoževanih zahtevkov pravilno uporabilo določbe 65. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami) ter določbe 2. člena Zakona o minimalni plači (ZMinP, Ur. l. RS, št. 31/2010 s spremembami) in ne določb 67. člena ZDR-1, za kar se neuspešno zavzema tožnica.

10. Pritožbeno sodišče je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP je presojalo le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene.

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Ti dokazi pa tudi sicer niso bili v nasprotju z dejstvi, ki jih je zatrjevala.