Jedro

Sodišče pravilno uporabi materialno pravo (Pravilnik o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest), le to pa nalaga, da se nujno potrebna dela izvajajo v skladu z roki, določenimi v izvedbenem programu vzdrževanja. V omenjenem izvedbenem programu je določena njegova dolžnost, da skrbi za poledenelo cestišče, in glede na ugotovljeno dejansko stanje (da cesta ni bila poledenela, je pa zaradi zime in noči grozila nevarnost, da bi se lahko pojavila poledica), je zavarovanec prvotožene stranke z zadostno skrbnostjo nadziral cesto in kasneje tudi posipal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da toženi stranki plačata tožniku 10.144,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.3.2004 do plačila in posledično stroškovni del zahtevka. Odločilo je tudi, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07, 45/08; v nadaljevanju ZPP) in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in napadeno sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje s stroškovno posledico. Sodišče je tožnikovo verodostojnost ocenjevalo na podlagi dejstva, da naj bi o času nezgode izpovedal nekoliko drugače, kljub temu, da je logično in življenjsko pojasnil, zakaj je prišlo do napačne navedbe datuma nesreče. Tožnik je bil po nesreči zmeden, v šoku in ni vedel kako ravnati, saj je bila to njegova prva nesreča, poleg tega pa je imel še izpraznjeno baterijo na mobitelu. Šele s prihodom bratov P. je imel možnost poklicati sorodnika. Tožnik je povedal, da je po nesreči opazil, da je bilo s cestiščem nekaj narobe, da je torej na njem led in je bil to razlog za nesrečo. Njegovo izpovedbo sta potrdili nevtralni priči M. in J. P., katerima sodišče neutemeljeno očita neverodostojnost, saj nobeden od njiju ni zainteresiran za izid postopka. Identična izpovedba omenjenih prič ni potrjena z zapisniki na glavni obravnavi, ne glede na to pa gre vendarle za isti dogodek in ne bi bilo razumljivo, da bi o bistvenem govorila različno. Tudi ni nenavadno, da sta sama od sebe omenila dejstvo, da sta mu posodila mobitel. Sodišče spregleda, da sta bila brata s cesto dobro seznanjena in natančno vesta, kako po cesti peljati, medtem ko je bila za tožnika to ena redkih izkušenj, da se je peljal po tej cesti. Na cesti tudi ni bilo signalizacije, ki bi opozarjala na morebitno nevarnost. M. P. je povedal, da je na tistem delu cestišča še dvakrat v krajšem časovnem obdobju pomagal udeležencem nesreč, kar kaže na to, da gre za problematičen del cestišča. Samo dejstvo, da priči P. in policisti naslednjega jutra, niso izrecno govorili o poledici, pač pa so omenjali spolzko cestišče, ne negira navedb, da je bil na delu cestišča dejansko led, saj je povprečnemu človeku jasno, da je ledeno cestišče tudi spolzko. Ni jasno, zakaj sodišče ni sledilo navedbam policistov iz zapisnika, da je bilo cestišče še naslednjega dne spolzko, kar pomeni da je bilo problematično pozno zvečer. Izvedenec jasno pove, da so temperatura v času nezgode in vlaga zaradi bližine velikega odprtega vodnega zajetja ustvarile možnost za nastanek lokalne poledice. Tako je glede na vse izvedene dokaze nedvomno, da je bila na kritičnem delu cestišča poledica, ki je tožnik ni mogel pričakovati. Zavarovanec tožene stranke je bil dolžan skrbeti za upravljanje in vzdrževanje cestišča, ki pa tega ni počel dovolj skrbno, zato je tožniku odgovoren za škodo. Nesreča se je zgodila v zimskem času, ko so temperature nizke, še posebej v nočnem času. Ob dejstvu, da se zraven nahaja vodno zajetje, pa bi moral biti zavarovanec prvotožene stranke bolj previden. Ob številu nesreč na tem območju, pa se zavarovanec tožene stranke ne more ekskulpirati z navedbo, da ni bil obveščen o nevarnosti odseka. Tega dne cesta sploh ni bila pregledana, kaj šele posipana, kar je neodgovorno. Naslednjega dne je bila cesta posipana, kar potrjuje, da bi morala biti že dan prej. Tožnik nasprotuje navedbam, da naj bi namerno zamolčal dejstvo nesreče takoj po nastanku in se izognil ugotavljanju alkoholiziranosti. Za tožnika je bila to prva nesreča, bil je povsem iz sebe, šokiran, nikogar ni imel, da bi ga poklical na pomoč. Tožnik ne uživa alkoholnih pijač, zato mu ni prišlo na misel, da bi ga kdo obtožil vinjenosti. Policijo je poklical takoj, ko mu je to priporočil kolega, sicer pa ni nikjer določil, ki bi zahtevala takojšen klic policije. Policisti bi še vedno lahko opravili preizkus alkoholiziranosti ali pa ga napotili na strokovni pregled. Zavrnitev zahtevka zoper drugo toženo stranko je neutemeljena iz razloga, ker je že sodišče samo navedlo, da tožnik ne bi izgubil svojih pravic, če bi dokazal, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo. Do nesreče pa je prišlo zaradi poledice.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek že po temelju iz razloga, ker je prvo toženec dokazal dovolj skrbno ravnanje upravljavca cest v razmerah, ki so bile na cestišču 19.12.2003 okrog 22. ure, in zoper drugo toženca, ker je tožnik izgubil zavarovalno kritje zaradi nepostopanja po pravilih sklenjene zavarovalne pogodbe (B4). Glede prvo tožene stranke je sodišče prve stopnje v nadaljevanju obrazložitve sodbe ugotovilo, da ni dokazano, da bi na delu cestišča, kjer je tožnik izgubil oblast nad vozilom, v trenutku nesreče dejansko bila poledica, kot je zatrjeval tekom postopka in pri čemer vztraja še v pritožbi. Sodišče prve stopnje je glede tega dejstva naredilo celovito dokazno oceno (8. člen ZPP) in tudi po mnenju sodišča druge stopnje naredilo pravilen zaključek, zato v celoti sledi izpodbijani dokazni oceni in se v izogib ponavljanju nanjo sklicuje.

Glede pritožbenih navedb pa sodišče druge stopnje pojasnjuje, da ni res, kako je sodišče prve stopnje ocenjevalo neverodostojnost tožnika, zgolj na podlagi njegovega napačnega navajanja dneva same nezgode. Za sodišče je bila, kot samo navede, zmedenost in odsotnost logičnega razloga, zakaj je tožnik pozabil, kdaj je prišlo do nesreče, zelo pomembna okoliščina, ki pa ni bila edina. Tožnik je bil negotov glede trenutka nesreče še nekaj dni po sami nesreči, torej je pritožbeno utemeljevanje tožnikove zmedenosti po sami nesreči nepomembno. Če je tožnik zbral misli in zaključil, da je za nesrečo kriva poledenela cesta, potem bi lahko tudi natančno vedel, kdaj je do nesreče prišlo. Tožnik takoj po nesreči tudi ni poklical policije, ki bi lahko veliko bolj verodostojno ugotovila, ali je cesta na kritičnem odseku v trenutku nesreče poledenela. V pritožbi tožnik omenja, da je po nesreči opazil, da je na cesti led, kar pomeni, da je vendarle bil toliko pri sebi, da je razumsko zaznaval okolico, kar negira predhodne pritožbene trditve o njegovi zmedenosti. Če pa je led dejansko opazil, bi izkustveno pričakovali, da bo o tako hudi nevarnosti na cesti nekoga obvestil. Zelo neverodostojna je tudi trditev tožnika, da sta skupaj z bratom imela prazne baterije v mobitelu, tako da nista mogla nikogar poklicati. Vsi ti razlogi so pomembni za omenjeni zaključek, da ni dokazano, da bi bila cesta v trenutku nesreče poledenela, in ne zgolj slab spomin tožnika glede trenutka nesreče. Sodišče prve stopnje tudi življenjsko logično pojasni, zakaj ne verjame pričanju bratov P., zapisnik njune izpovedbe pa to potrjuje. Poleg tega, da sta vsebinsko identično izpovedovala, je sodišče upoštevalo tudi dejstvo, da se je obravnavani dogodek zgodil že dlje časa nazaj, po zatrjevanju tožnika pa le-ta s pričama ni imel nobenih stikov. Tako je nenavadno, da sta se priči detajlno spomnili dogodkov kritičnega dne. Tudi samoiniciativno navajanje bistvenih podatkov, pomembnih v tem postopku, poraja določeno mero dvoma v njuno verodostojnost. Pritožbeno navajanje, da priči nimata nobenega interesa za izid pravde, pa ostaja na stopnji golega zatrjevanja in tako neupoštevno.

Sodišče prve stopnje pa v nadaljevanju obrazložitve pravilno izlušči pričanje bratov P., o tem, kako sta nekaj minut za njim, ob pravilni hitrosti, brez zanašanja prevozila sporni ovinek, za katerega tožnik trdi, da je bil poledenel. Pravilen je tudi zaključek, da ostaja nepojasnjeno, zakaj je tožnik zavrl tako močno, da so nastale zavorne sledi, če je vozil s hitrostjo, s katero je voznik J. P. normalno prevozil ovinek. Pri zatrjevani poledici pa tudi v pritožbi navedene izkušnje J. P. z vožnjo skozi sporni ovinek ne bi pomagale. Sicer pa je tudi tožnik v zagovoru pred sodnikom za prekrške (list. št. 13 spisa PRS-7/04) povedal, da navedeni odsek ceste dobro pozna, v tem postopku pa vztrajno zatrjuje, da mu je odsek nepoznan. Sodišče prve stopnje tudi prepričljivo zavrne navedbe tožnika, o tem, koliko drugih nesreč je že bilo na kritičnem odseku ceste, glede na to, da uradno evidentiranih prometnih nesreč v omenjenem obdobju ni bilo.

Pritožnik se pri utemeljevanju obstoja poledice sklicuje na podano izvedensko mnenje I. Š., pri čemer pa v pritožbi sam citira izvedenca, da so temperatura v času nezgode in vlaga zaradi bližine odprtega vodnega zajetja ustvarile možnost za nastanek lokalne poledice, pri čemer bi ta lahko bila vzrok nenadne destabilizacije vozila. Izvedenec tudi pojasni, da do nevarnosti lahko pride ob temperaturi pod okoli 2o C in ob ustrezni vlažnosti. Pritožnik vztraja, da so to idealni pogoji za nastanek poledice, s čimer se ne gre strinjati. Izvedenec očitno zgolj dopušča možnost, da bi ob določenih predpostavkah, na spornem odseku lahko prišlo do poledice in da bi te (zopet) lahko vplivale na destabilizacijo vozila. Sodišče prve stopnje pravilno presodi dokaz z izvedencem v povezavi s podatki o temperaturi, izmerjeni pri NEK Krško (list. št. 31). Iz tega podatka izhaja, da se je v trenutku nesreče temperatura šele spustila do 2o C, ni se pa še spustila pod to temperaturo. Ob dejstvu, da je bila ves dan temperatura nad ničlo (za december dokaj toplo), ni bilo nobenih pogojev za nastanek poledice že prej (ki bi se morebiti lahko obdržala do večera). Poledica naj bi tako nastala trenutek pred tem, ko je mimo pripeljal tožnik, čemur pa tudi sodišče druge stopnje ne verjame, tako da tožnik ni dokazal s stopnjo prepričljivosti, da je v kritičnem trenutku na spornem odseku dejansko bila poledica.

Glede pritožbenega očitka, da je nepomembno, ali naj bi šlo na spornem odseku cestišča za poledico ali je bilo cestišče spolzko, je potrebno pojasniti, da poledenelost razumljivo povzroča spolzkost cestišča, pomembno je, da vsaka spolzkost cestišča še ne pomeni tudi poledenelosti (spolzko je lahko npr. zaradi umazanije). Glede na to, da je policija na ogledu potrdila, da je cestišče še vedno spolzko, to še ne pomeni, da je bilo v trenutku nesreče poledenelo. Iz omenjene meritve temperatur izhaja, da se je šele po polnoči temperatura spustila pod 0o C, torej je bolj sprejemljiva razlaga, da je cesta postala spolzka tekom noči in je zato bila spolzka še zjutraj, kot so to opisali policisti. Razlika med spolzkostjo in poledenelostjo pa se kaže pri skrbnosti glede posipavanja poledenelega cestišča s strani zavarovanca prvotožene stranke. Sodišče pravilno uporabi materialno pravo (Pravilnik o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest), le to pa nalaga, da se nujno potrebna dela izvajajo v skladu z roki, določenimi v izvedbenem programu vzdrževanja, ki ga je prvotožena stranka predložila (B19). V omenjenem izvedbenem programu je določena njegova dolžnost skrbi za poledenelo cestišče in glede na ugotovljeno dejansko stanje (da cesta ni bila poledenela, je pa zaradi zime in noči grozila nevarnost, da bi se lahko pojavila poledica), je zavarovanec prvotožene stranke z zadostno skrbnostjo nadziral cesto in kasneje tudi posipal (20.12.). Pritožnik vztraja, da bi morala biti cesta posipana že 19.12. (torej pred nesrečo), a je ta navedba zmotna, saj ni v navadi, da bi se cesto posipalo preventivno, to je tudi neracionalno (poraba posipnega materiala), poleg tega pa tudi neprijazno do okolja (tretji odstavek 30. člena Pravilnika). Tudi pregled ceste 19.12. ni bil nujno potreben, glede na to, da je bilo cel dan suho vreme s temperaturami visoko nad lediščem. Kot že rečeno pa sporni odsek nikoli ni bil označen kot kritičen v smislu povečane nevarnosti prometnih nesreč, res pa je, da gre za desni zavoj, na kar pa so udeleženci v prometu opozorjeni z ustreznim znakom.

Po povedanem ni dvoma, da je prvo sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje in nato tudi pravilno uporabilo materialno pravo in presodilo, da zavarovanec prvotožene stranke, glede na opisano dejansko stanje, ne more odreagirati in ni od njega mogoče zahtevati, da ob opisanih temperaturnih razmerah in dejstvu, da na kritičnem odseku ni pogostih nezgod, vnaprej posipaval cestišče ali pa eventualno postavi še kakšno cestno tablo, ki bi opozarjala na možnost poledice. Tako je zahtevek zoper prvotoženo stranko neutemeljen.

V celoti pa so neutemeljene tudi pritožbene navedbe glede zavrnjenega zahtevka zoper drugo toženo stranko. Na zavarovalni polici št. 156815 (B4) tik nad tožnikovim podpisom je z odebeljenim tiskom zapisano, da ob škodi obvezno poklicati policijo. V nasprotnem primeru škoda ni krita. Sodišče prve stopnje pravilno zaključi, da je omenjena zahteva določena iz razloga ugotavljanja alkoholiziranosti v trenutku povzročitve škode, saj se domneva, da izmikanje preiskavi pomeni alkoholiziranost oškodovanca (alineja c 3. točke prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev AO-97). Ni sporno, da bi tožnik lahko poklical policijo, glede na to, da je poklical svojega brata, tako da je imel dostop do telefona, poleg tega je sodišče prve stopnje opozorilo, da bi lahko skupaj z bratom odšla obvestit policijo o nesreči in domnevni poledici. Ni sporno, da tožnik policije ni poklical oziroma je to storil šele naslednji dan, posledično pa policisti niso opravili preizkusa alkoholiziranosti, saj je splošno znano, da so rezultati po 12 urah po nesreči neverodostojni. Oseba bi namreč lahko, ob ugotovljeni alkoholiziranosti po 12 urah, zatrjevala, da je alkohol konzumirala po nesreči. Neutemeljen je tudi očitek, da iz zavarovalne police ne izhaja takojšnje obveščanje policije, saj dikcija "ob škodi" ne dovoljuje drugačne interpretacije, kot zgolj takšno, da je v trenutku, ko nastane škoda, o tem potrebno obvestiti policijo. Prav tako ni pomembno ali je bil tožnik dejansko vinjen, saj se v skladu s splošnimi pogoji vinjenost domneva, če se ne obvesti policije. Res je, da zavarovanec ne bi izgubil svojih pravic, če bi dokazal, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo, ampak kot je bilo predhodno pojasnjeno, tožnik tega ni dokazal, pritožbene navedbe pa so tako tudi v tem delu neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je, glede na obrazloženo, popolno in pravilno ugotovilo pravnorelevantna dejstva in naredilo pravilen materialnopravni zaključek, da tožnik ni dokazal poledenelosti cestišča oziroma neskrbnega ravnanja zavarovanca prvo tožene stranke, poleg tega pa je drugotožena stranka dokazala, da je tožnik zaradi nepravočasnega obvestila policije izgubil zavarovalne pravice, zato je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo določbe ZPP. Ker sodišče druge stopnje ni ugotovilo drugih kršitev določb postopka in tudi ne napačne uporabe materialnega prava, na kar pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).