Jedro

Če je vložena kazenska ovadba zoper neznanega storilca, časa vložitve takšne ovadbe ni mogoče šteti kot začetek roka iz prvega odstavka 52. člena ZKP.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z v uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor obdolženca zoper sklep istega sodišča z dne 15. 9. 2015 I K 21668/2015 -9 o začasnem zavarovanju premoženjskopravnega zahtevka oškodovanca X d.o.o. 2. Odločitev s pritožbo zaradi kršitve določb kazenskega postopka (5. točka prvega odstavka 371. člena ZKP in drugega odstavka 371. člena ZKP) izpodbija zagovornik obdolženca. Predlaga, da se sklep o začasnem zavarovanju premoženjskopravnega zahtevka zavrne.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Jedro pritožbe je v trditvi, da v obravnavani zadevi ni izpolnjena procesna predpostavka iz prvega odstavka 52. člena ZKP, ki določa za predlagalne delikte, da je potrebno predlog za pregon vložiti v treh mesecih od dneva, ko je upravičenec izvedel za kaznivo dejanje in storilca. Trditev pritožnik utemeljuje z ugotovitvami, da je kazensko ovadbo zoper obdolženca podal sodni izvršitelj B. B., ki s kaznivim dejanjem ni bil oškodovan, prav tako pa tudi ni imel ustreznega pooblastila oškodovanca. Pooblastilo, ki se nahaja v spisu, in sicer pooblaščencev oškodovanca sodnemu izvršitelju B. B., da lahko poda kazensko ovadbo, pa je po presoji pritožnika napisano naknadno. V nadaljevanju pritožba še razčlenjuje dejansko stanje in pravna vprašanja o obsegu pooblastila v zvezi z določbami Obligacijskega zakona.

5. Očitek sodišču prve stopnje pa je še, da je sodeča sodnica odločitev o začasnem zavarovanju premoženjskopravnega zahtevka oprla na listine, ki jih v času odločitve ni bilo v spisu.

6. Ali je predlog za pregon (kazenska ovadba oziroma premoženjskopravni zahtevek) kot procesna predpostavka pri predlagalnemu deliktu, kar je primer tudi v obravnavani zadevi glede kaznivega dejanja oškodovanja tujih pravic po drugem odstavku 223. člena KZ -1B, podan pravočasno, je pravzaprav dejansko vprašanje. Ali drugače povedano, potrebno je ugotoviti, kdaj je pravzaprav oškodovanec X d.o.o. izvedel za kaznivo dejanje in (kumulativno) storilca. Pritožba samo delno povzema zapisnika o sprejemu ustne ovadbe, ki jo je podal 24. 1. 2014 na Policijski postaji ... sodni izvršitelj B. B. Sodni izvršitelj je namreč v kazenski ovadbi policistu navedel, da podaja kazensko ovadbo zoper neznanega storilca. V nadaljevanju je samo nakazal domnevno vlogo A. A., ki pa ga v tistem trenutku, po podatkih kazenske ovadbe ni mogoče fokusirati tudi že kot storilca kaznivega dejanja. Na podlagi dejstev, ki jih je sodni izvršitelj opisal v kazenski ovadbi, je nato policija ugotavljala v predkazenskem postopku relevantna dejstva in je tako med drugim ugotovila prenos lastništva družbe D. d.o.o. na C. C., pa tudi, da je bil A. A. po prodaji družbe v času od 5. 2. 2013 do 27. 11. 2013 prokurist družbe, pred tem pa njen ustanovitelj in odgovorna oseba. V kazenskem spisu je urgenca pooblaščenke oškodovanca odvetnice Č. Č., ki jo je poslala policiji 26. 6. 2014 (list. št. 46). V tem dopisu je navedba, da je bila družba X d.o.o. oškodovana zaradi odtujitve premičnin, ki so opisane v izreku obtožnega predloga. Prav tako je pooblaščenka zahtevala od policije, da pospeši postopek in da se čimprej zasliši A. A., ne da bi v tej urgenci pooblaščenka lahko ugotovila, da je bil A. A. kot možen storilec kaznivega dejanja. Šele 11. 9. 2014 je policija od sedaj obdolženega A. A. na podlagi šestega odstavka 148. člena ZKP zbrala določena obvestila in nato 7. 10. 2014 kazensko ovadbo zoper A. A. poslala pristojnemu državnemu tožilstvu.

7. Vse te okoliščine sicer niso izrecno razvidne iz razlogov izpodbijanega sklepa, vendar pa, ker se sodeča sodnica vendarle sklicuje na gradivo, s katerim je razpolagala pred izdajo sklepa o začasnem zavarovanju premoženjskopravnega zahtevka oškodovane družbe X d.o.o. pomeni, da pravočasnost predloga skladno s prvim odstavkom 52. člena ZKP vendarle ni tako neraziskano ali neugotovljeno, kot to poskuša prikazati v pritožbi zagovornik obdolženca. Ali drugače povedano: kot je že pritožbeno sodišče opozorilo, je pravočasnost predloga za pregon predlagalnega kaznivega dejanja dejansko vprašanje. Evidentno je, da je sodni izvršitelj podal kazensko ovadbo zoper neznanega storilca, da je policija z osumljencem A. A. opravila razgovor šele 11. 9. 2014, da je pred tem pooblaščenka oškodovanca (26. 6. 2014) zahtevala pospešitev zadeve v predkazenskem postopku, ne da bi pri tem opredelila A. A. kot storilca kaznivega dejanja, vendar pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča na artikuliran način izrazila voljo za oškodovanca, da se začne kazenski pregon zaradi "odtujitve premičnih stvari, ki so bile zarubljene v izvršilnem postopku Ig 793/2012", kar pa je pravzaprav razpoznavno za očitek, da je bilo storjeno kaznivo dejanje oškodovanja tujih pravic po 223. členu KZ-1. Premoženjsko pravni zahtevek pooblaščenke oškodovanca pa je prav tako izražena volja za pregon zoper storilca predlagalnega delikta, skladno z določbo drugega odstavka 53. člena ZKP.

8. Ob ugotovitvi, da pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče druge stopnje odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa.

9. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper izpodbijani sklep odmerilo sodišče prve stopnje ob pravnomočnosti sodbe.