Jedro

Ker je tožnik zasedal delovno mesto grafika – tehnologa, na katerem je opravljal strokovno tehnična dela (za kar je predviden dodatek v višini 10 %) in ne organizacijskih, vodstvenih in operativnih del obrambe in zaščite kot tudi ne del s posebno obremenitvijo, nima pravice do višjega dodatka k plači zaradi vrednotenja posebnih pogojev dela in odgovornosti.

Izrek

ritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim je zahteval, da se sklep tožene stranke z dne 15. 9. 2004 v točki 2. spremeni tako, da se na delovnem mestu grafika – tehnologa dodajo naloge in sicer tehnološka priprava za tisk in reprodukcije, vodenje in urejanje tehnološke in delovne dokumentacije, definiranje tehnoloških postopkov in izdelava normativov, sodelovanje pri pripravi in izvedbi založniških projektov, izvedba tehničnega dela pregleda korektur in ozalida ter organiziranje tiska, da se isti sklep v 4. točki spremeni tako, da se tožniku poveča količnik za dodatke v višini 35 %, dodatke v višini 0,75 količnika in dodatka za delovno dobo ter da mu tožena stranka od 15. 6. 2004 dalje izplača razliko med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi jo prejemal z upoštevanjem dodatkov v višini 35 % količnika 0,75 in dodatka za delovno dobo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 655,45 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe do plačila.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožnika in naloži v plačilo toženi stranki tudi pritožbene stroške. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo namreč kot nesporno ugotovljeno, da delavcem v isti organizacijski enoti, v kateri dela tudi tožnik, ki so razporejeni na delovna mesta fotograf, tajnica in finančni referent III, pripada dodatek po Zakonu o obrambi in Uredbi v skupni višini 35 %. Iz opisa del in nalog navedenih delavcev ne izhaja, da bi ti delavci opravljali bolj zahtevna operativna dela obrambe in zaščite ter bili izpostavljeni drugačnim posebnim pogojem in odgovornostim kot tožnik, kar tudi ne izhaja iz dejanskega stanja. Iz opisa del in nalog tožnika je moč ugotoviti, da ta opravlja bistveno bolj zahtevna dela in naloge, kar posredno potrjuje tudi zahtevana stopnja izobrazbe, ki je pri tožniku VI. stopnje, pri navedenih delavcih pa V. stopnje, razen pri tajnici, kjer je stopnja strokovne izobrazbe enaka kot pri tožniku. Tako tožnik opravlja bistveno bolj zahtevna dela, izpostavljen je tudi večjim obremenitvam in prepovedim, kot prej navedeni delavci, vendar pa ne dobiva enakega dodatka, kar kaže na neenakopraven delovno pravni položaj tožnika, oziroma na neenakopravno uporabo kriterijev za določitev delovnih mest, katerim gredo dodatki za posebne obremenitve in prepovedi po določilih Zakona o obrambi in Uredbe. Takšno neenakopravno obravnavanje tožnika pred zakonom predstavlja kršitev 14. in 22. člena Ustave Republike Slovenije. Nadalje še navaja, da je prvostopenjsko sodišče neutemeljeno poklonilo polno vero zaslišanju prič M.K. in A.H., ki sta glavna iniciatorja šikaniranja tožnika. Ker M.K. ni podala ustreznega predloga za tožnika na strokovno službo, tožnik ne prejema navedenih dodatkov, za ostale pa je predlog podala in ti jih dobivajo, čeprav so do njih manj upravičeni kot tožnik.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je podal tožnik v pritožbi, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev materialno pravno pravilna in zakonita.

Tožnik je bil z izpodbijanim sklepom (A1) razporejen na delovno mesto grafik – tehnolog v Sekretariatu generalnega sekretarja/Služba za publicistiko/Oddelek za založništvo in lektoriranje. Razporejen je bil v plačilni razred s količnikom v višini 3,40, ta količnik pa se mu je povečal za dodatke v višini 10 %, dodatke v višini 0,75 količnika in dodatek za delovno dobo, do te plače pa je bil upravičen od vključno 15. 6. 2004 dalje. Po 2. točki tega sklepa je tožnik na delovnem mestu grafik – tehnolog opravljal naloge: tehnološka priprava za tisk in reprodukcijo, urejanje tehnološke in delovne dokumentacije, definiranje tehnoloških postopkov in izdelava normativov. Tožnik je s tožbo zahteval, da se v 2. točki izpodbijanega sklepa delovnemu mestu grafika dodajo naloge in sicer tehnološka priprava za tisk in reprodukcije, vodenje in urejanje tehnološke in delovne dokumentacije, definiranje tehnoloških postopkov in izdelava normativov, sodelovanje pri pripravi in izvedbi založniških projektov, izvedba tehničnega dela pregleda korektur in ozalida ter organiziranje tiska ter da se sklep v 4. točki spremeni tako, da se mu priznajo še dodatki v višini 35 % in sicer 20 % iz naslova organizacijskih, vodstvenih, inšpekcijskih in operativnih del obrambe in zaščite po 107. členu Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in spremembe) in 15 % po 6. alinei 9. člena Uredbe o količnikih za določitev osnovne plače dodatkov zaposlenih v službah vlade Republike Slovenije (Uredba, Ur. l. RS, št. 35/96 in spremembe).

ZObr v 107. členu določa, da se do sprejema predpisov, ki bodo uredili vrednotenje posebnih delovnih razmer in odgovornosti za delavce v državni upravi, ki poklicno delajo na obrambnem področju, uporabljajo predpisi, ki so veljali na dan uveljavitve tega zakona. Tak predpis je tudi Zakon o obrambi in zaščiti (ZOZ, Ur. l. RS, št. 14/91), ki v 1. odstavku 135. člena določa, da se delavcem v državnih organih, ki opravljajo dela obrambe in zaščite oziroma dela v teritorialni obrambi, osebni dohodek lahko poviša do 20 % z vrednotenjem posebnih pogojev dela in odgovornosti. V 2. odstavku istega člena so določeni različni odstotki tega povišanja, glede na vrsto nalog, ki jih takšni delavci opravljajo. Tako je v 1. alinei 2. odstavka 135. člena ZOZ določeno, da se osebni dohodek delavcev, ki opravljajo organizacijska, vodstvena, inšpekcijska ali operativna dela obrambe in zaščite, razen del in nalog voljenih funkcionarjev lahko poviša do 20 %; v naslednji 2. alinei pa je določeno, da za strokovno tehnična, analitično nadzorna in druga obrambna ter zaščitna operativna dela temeljne dejavnosti, to povišanje znaša do 10 %. Tožniku je bil na podlagi 2. alinee 2. odstavka 135. člena ZOZ količnik za določitev osnovne plače povečan za 10 %, zahteva pa, da se mu na podlagi 1. alinee 2. odstavka 135. člena količnik poveča za 20 %. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, za takšno zahtevo tožnika ni nobene podlage, saj iz tožnikove izpovedbe, ko je bil zaslišan kot stranka, ni mogoče jasno zaključiti, da bi tožnik izpolnjeval pogoje za priznanje dodatka v višini 20 %, iz izpovedb ostalih zaslišanih prič M.K., ki je bila v spornem obdobju vodja službe za publicistiko in nadrejena tožniku, A.H., ki je bil vodja oddelka za založništvo in lektoriranje, M.M., ki je vodja službe za organizacijo in kadre in A.C., ki je bil od novembra 2005 namestnik generalnega sekretarja, izhaja, da tožnik v obdobju od 15. 6. 2004 dalje ni opravljal organizacijskih, vodstvenih, inšpekcijskih ali operativnih del obrambe in zaščite. Tako tožnik ni dokazal, da je upravičen do dodatka na podlagi 1. alinee 2. odstavka 135. člena ZOZ. Prav tako je neutemeljen tudi tožnikov zahtevek za priznanje 15 % dodatka k osnovni plači za vrednotenje posebnih obremenitev in prepovedi iz 9. člena Uredbe, ki določa, da delavci Ministrstva za obrambo, ki opravljajo posebej zahtevna operativna dela obrambe in zaščite, ne smejo sodelovati v upravljanju podjetij zavodov oziroma gospodarskih družb oziroma ne smejo opravljati del, ki bi bila v nasprotju z njihovim statusom in položajem, oziroma ne smejo opravljati del, ki bi jih ovirala pri opravljanju nalog obrambe in zaščite. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz ničesar ne izhaja, da bi tožnik opravljal posebej zahtevna operativna dela obrambe in zaščite in da zaradi tega ne bi smel sodelovati pri upravljanju podjetij, zavodov, oziroma gospodarskih družb. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za spremembo izpodbijanega sklepa tožene stranke v točki 4. tako, da se mu količnik poveča za dodatke v višini 35 %, saj je tožena stranka v izpodbijanem sklepu tožniku utemeljeno priznala le dodatek na podlagi 2. alinee 2. odstavka 135. člena ZOZ v višini 10 %. Pri nalogah grafika – tehnologa gre kvečjemu za strokovno tehnična dela, za kar je predviden dodatek do 10 % in nikakor ne gre za organizacijska, vodstvena in operativna dela obrambe in zaščite in tudi ne za posebne obremenitve in prepovedi iz 9. člena Uredbe. Glede na navedeno je neutemeljen tudi tožnikov zahtevek po izplačilu razlike med že prejetimi plačami in plačami, ki bi tožniku šle na podlagi dodatkov obračunanih v višini 35 %. Na podlagi navedenega so tako povsem neutemeljene pritožbene navedbe, da je tožnik pri toženi stranki v neenakopravnem delovno pravnem položaju oziroma da gre pri toženi stranki za neenakopravno uporabo kriterijev za določitev delovnih mest, katerim gredo dodatki za posebne obremenitve in prepovedi po določilih ZObr in Uredbi in pri tem v zvezi s tožnikom ni kršila ustavnih določb o enakosti pred zakonom in enakem varstvu pravic, saj je tožena stranka tožniku priznala in upoštevala vse dodatke, do katerih je bil tožnik zaposlen na delovnem mestu grafik – tehnolog upravičen.

Pritožbeno sodišče se strinja tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je tudi tožnikov zahtevek, da se na delovnem mestu grafika dodajo dodatne naloge, zavrnilo. Pri tem je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je bil tožbeni zahtevek napačno postavljen, kar pa je sodišče prve stopnje očitno prezrlo. Sodišče namreč preverja le zakonitost sklepov delodajalca, na more pa spreminjati opisov del in nalog, posegati v sprejeto sistemizacijo delodajalca in preverjati višine dodatkov na način, kot je to storilo v tem primeru. Sodišče lahko le za obstoječe naloge po opisu in sklepu delodajalca preveri, do katerih dodatkov je delavec upravičen in do kolikšne višine. Tako je sodišče prve stopnje sicer pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek v tem delu, čeprav iz napačnih razlogov.

Tako je pritožbeno sodišče ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti in je skladno s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP in 1. odstavkom 155. člena ZPP. Tožnik sam krije svoje stroške, ker s pritožbo ni uspel. V tej zadevi ne gre za spor, v katerem bi bila revizija dovoljena že na podlagi določb 1. do 4. točke 1. odstavka 31. člena ZDSS-1, zato je pritožbeno sodišče moralo odločiti tudi o tem, ali bo revizijo dopustilo. V skladu s 1. odstavkom 32. člena ZDSS-1 v zvezi z 2. odstavkom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 45/08 – ZPP-D) pritožbeno sodišče dopusti revizijo, če od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Glede na to, da v tej zadevi ne gre za nobenega od navedenih razlogov, je pritožbeno sodišče odločilo, da revizije ne dopusti.