Jedro

Kriteriji za ugotovitev obstoja nevarnosti pobega so urejeni v 84.a členu ZMZ-1 z naslovom "nevarnost pobega", iz katerega je med drugim razvidno, da se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je oseba predhodno že poskušala Republiko Slovenijo samovoljno zapustiti oziroma jo je zapustila (druga alineja 84.a člena ZMZ-1).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka pridržala tožnika zaradi ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, ker obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil (1. točka izreka). Sklenila je še, da se tožnika pridrži na prostore in območje Centra za tujce v Postojni od 27. 9. 2022 od 12:40 do prenehanja razloga, vendar najdlje do 27. 12. 2022 do 12:40, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnika 22. 9. 2022 obravnavala PP Koper, saj je ilegalno vstopil v našo državo, policisti pa so ga po postopku, ko je tudi podal namero vložiti prošnjo za mednarodno zaščito, nato odpeljali v azilni dom v Ljubljani, na Viču. Vendar pa je tožnik 26. 9. 2022 samovoljno zapustil sprejemne prostore azilnega doma in se vkrcal na vlak proti Italiji, nato pa so ga policisti prijeli na železniški postaji v Logatcu, ko je dejal, da je azilni dom zapustil, ker je slišal, da ga bodo v Sloveniji zaprli za šest mesec, zato se je odločil oditi v Italijo. Tedaj je ponovno izrazil namero vložitve prošnje za mednarodno zaščito, zato je bil z njim ponovno izpeljan postopek., prošnjo pa je nato podal 27. 9. 2022. Istega dne mu je bil ustno na zapisnik izrečen ukrep omejitve gibanja. Gibanje mu je omejeno na podlagi 2. alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ob upoštevanju 84.a člena istega zakona, ki ju organ citira. Tožnik je želel zapustiti Slovenijo in oditi v Italijo, ki je njegova ciljna država, kar je sam večkrat potrdil. Po le štirih dneh, odkar je bil pripeljan v azilni dom, ga je zapustil in se v skupini še devetnajstih drugih tujcev z vlakom iz Ljubljane peljal proti Italiji. Že na PP Koper pa je bil seznanjen, da bo v primeru samovoljne zapustitve azilnega doma pred podajo prošnje obravnavan po Zakonu o tujcih, kar mu je bilo predano v njemu razumljivemu jeziku, tj. urdu. To izhaja iz registracijskega lista, ki ga je tožnik tudi podpisal. Poleg tega je za samovoljno zapustitev azilnega doma navajal dva nasprotna razloga: sprva je dejal, da je slišal, da ga bodo v Sloveniji zaprli za šest mesecev, kasneje pa je dejal, da se ni mogel odločiti, ali bi prošnjo podal v Sloveniji; svoje izjave je torej spreminjal. Dejstvo pa je, da je še pred podajo prošnje zapustil azilni dom in se odpravil proti Italiji, kar nakazuje na znatno nevarnost njegovega pobega, s čimer je izpolnjen pogoj iz 2. alineje 84.a člena ZMZ-1. S tem pa bi bilo organu onemogočeno ugotoviti določena dejstva, na katerih temelji tožnikova prošnja, zato je ukrep omejitve gibanja potreben; s tožnikom je namreč treba opraviti še osebni razgovor, preveriti, ali so ekonomski razlogi za njegov odhod iz matične države posledica delovanja tretjih, ki bi zoper njega naperili kakšne ukrepe ipd. Brez osebnega razgovora ni mogoče odločiti, prav tako pa ni razlogov za njegovo opustitev. Omejitev gibanja je torej potrebna, z milejšim ukrepom pa tožnika ne bi bilo mogoče zadržati (po le štirih dneh je brez težav zapustil dom, kjer so varnostniki, ves čas pa je Italijo navajal kot svoj cilj, bi torej to tožnik brez težav lahko storil ponovno). V azilnem domu varovanje opravljata le dva varnostnika in en receptor, toženka pa opisuje tudi nadaljnje okoliščine v tej ustanovi. Možnosti za varovanje oseb, ki jim je odrejen ukrep zadrževanja na območje azilnega doma, niso ustrezne, ker gre v osnovi za nastanitev odprtega tipa. Takšen milejši ukrep pa v konkretnem primeru ne bi bil učinkovit, ker je tožnik dom že enkrat zapustil, večkrat pa je dejal, da hoče v Italijo, zato ni mogoče sklepati, da tožnik tega ne bo ponovil. V tej zvezi se toženka sklicuje tudi na sodbo VSRS I Up 246/2014. 3. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo in predlagal, naj se izpodbijani sklep odpravi, njegove tožbene navedbe so povzete v nadaljevanju te sodbe. Zahteval je tudi izdajo začasne odredbe z zadržanjem izvrševanja izpodbijanega sklepa.

4. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in prereka tožbene navedbe, zlasti se protivi temu, da v zadevi ne bi bilo pravne podlage za odločanje. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

5. V zadevi je bil izveden narok za glavno obravnavo, na katerem je bilo v okviru dokaznega postopka vpogledano v upravne spise, ki se nanašajo na zadevo, tožnik pa je bil zaslišan. Dokazna predloga za zaslišanje tolmača o razlikah v jezikih in opravo poizvedb o predhodnem tolmačenju sta bila zavrnjena kot nepotrebna.

K I. točki izreka

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da so v obravnavani zadevi podani pogoji za izreka ukrepa omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja, kot sledi.

8. V prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 je določeno, da v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil (druga alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). Če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka, ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

9. Kriteriji za ugotovitev obstoja nevarnosti pobega so urejeni v 84.a členu ZMZ-1 z naslovom "nevarnost pobega", iz katerega je med drugim razvidno, da se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je oseba predhodno že poskušala Republiko Slovenijo samovoljno zapustiti oziroma jo je zapustila (druga alineja 84.a člena ZMZ-1).

10. Glede na navedeno tožbene navedbe o tem, da morajo v splošno zavezujoči navedbi biti določena objektivna merila, na katerih temeljijo razlogi za sum pobega, ter da v ZMZ-1 kriteriji, po katerih bi toženka lahko to nevarnost presojala, niso določeni, češ da je v 31. točki 2. člena ZMZ-1 sicer o tem pojasnjeno, vendar preveč ohlapno, ne vzdržijo sodne presoje. Te tožbene navedbe so očitno neutemeljene, saj je bila z ZMZ-1A dosedanja 31. točka 2. člena ZMZ-1 črtana, s to isto novelo pa je zakonodajalec v novem 84.a členu vzpostavil _pravno podlagi za omejitev gibanja na Center za tujce v primeru, ko ukrepa obveznega zadrževanja na azilni dom po peti alineji prvega odstavka 84. člena ni mogoče učinkovito izvesti, v skladu z drugo in peto alinejo prvega odstavka 84. člena pa so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila_1. Tožnikovo stališče, da pravne podlage za omejitev gibanja ni, je torej neutemeljeno.

11. Tožnik le posplošeno v tožbi zapiše še, da mu grozi, da mu bo za več mesecev odvzeta prostost in se v tej zvezi sklicuje na statistične podatke Ministrstva za pravosodje. To sodišče zavrača kot nekonkretizirano navedbo. Prav tako pa sodišče zavrača nadaljnji tožbeni očitek, da ker je odvzem prostosti v Centru za tujce primerljiv z zaporno kaznijo oz. priporom, mora biti tudi argumentacija toženke na takšni ravni. Tožnik namreč v tej zvezi v ničemer ne konkretizira, kaj naj bi v obrazložitvi izpodbijanega sklepa manjkalo ali podobno, temveč le gostobesedno našteva okoliščine bivanja v omenjenem centru (da mora biti tožnik skupaj še z drugimi v sobi, da so tam zaklenjena vrata, da je prostorsko omejen, nadzorovan, z omejeno rekreacijo, niso dovoljena lastna oblačila, omejeni so obiski itd.). Vse navedeno z očitkom, da naj izpodbijani sklep ne bi bil ustrezno obrazložen, ni povezano.

12. Iz upravnega spisa je razvidno, da je uradna oseba skladno z drugim odstavkom 42. člena ZMZ-12 izpolnila registracijski list (v katerega je sodišče na naroku vpogledalo in ga tudi predočilo tožniku; v upravnem spisu je označen s št. 2142-4455/2022/1) in tožnika v urdu jeziku (za katerega je na naroku za glavno obravnavo pred sodiščem večkrat dejal, da ga razume in ga dobro oz. celo zelo dobro govori, glede na to, da je to uradni jezik v njegovi državi) seznanila s posledicami samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma, torej da bo v tem primeru obravnavan kot tujec. Tožnik je podpisal registracijski list, v katerem so navedena ta pojasnila in zapisana tudi v urdu jeziku, česar tožnik ne izpodbija. Tožnik je to besedilo tudi na naroku za glavno obravnavo pred sodiščem tekoče prebral, tako da ga je tolmač lahko simultano prevedel. Glede na navedeno kakršnokoli zaslišavanje tolmača o razlikah med jezikom, ki ga govori tožnik, in jezikom v poprejšnjem postopku, po presoji sodišča ni bilo potrebno, zato je ta predlog, ki ga je tožnikova pooblaščenka podala na naroku, zavrnilo, enako pa tudi predlog za poizvedbe pri prevajalcih iz predhodnega postopka.

13. Obenem pa je tožnik, zaslišan na naroku za glavno obravnavo pred sodiščem, na izrecno vprašanje sodnice odgovoril tudi, da je ob tem besedilu razumel, da bi moral ostati v azilnem domu, ne pa prosto hoditi zunaj. Šele na kasnejše vprašanje njegove pooblaščenke, ki je že napeljevalo na „pravilen“ odgovor, saj je zahtevala odgovor z da oz. ne, je tožnik dejal, da niso povedali, da mu je lahko odvzeta prostost, če zapusti azilni dom po vložitvi prošnje, ter da tega ni razumel. Sodišče zato tako spremenjeni tožnikovi izpovedbi ne verjame. Spremenjeno izpovedbo je podal šele naknadno in na sugestivno vprašanje njegove pooblaščenke. Nasprotno pa je predhodno vprašanje odprtega tipa, ki ga je zastavila sodnica, odgovoril povsem nasprotno. Zato sodišče ostaja pri zaključku, da je bil tožnik v njemu dobro znanemu urdu jeziku seznanjen in je to tudi razumel, da azilnega doma naj nenadzorovano ne zapušča. Ob takih okoliščinah posledično po presoji sodišča niso utemeljene tožbene navedbe o kršitvah tožnikove pravice do uporabe svojega jezika in razumljivosti podanih pojasnil o posledicah samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma.

14. Ob vsem navedenem tudi sklicevanje tožnikove pooblaščenke na sodbo tega sodišča I U 1322/2022 ni umestno, saj je bila situacija v tisti zadevi obratna kot v tej: v zadevi I U 1322/2022 tožeča stranka urdu jezika naj ne bi razumela, tožnik pa je v tem upravnem sporu večkrat potrdil, da urdu zelo dobro razume in, še več, da je razumel, da azilnega doma ne sme zapustiti.

15. Tožnik je na naroku sicer izpovedal, da je zapustil azilni dom po nasvetu dveh afganistancev, ki sta tudi živela v azilnem domu, eden pa je dejal, da večkrat prihaja in odhaja v Italijo in nazaj, v podkrepitev česar, da je tudi pokazal vozovnico za vlak. Po presoji sodišča to, da je tožnik sledil takšnemu „nasvetu“, sodi povsem v njegovo sfero in v ničemer ne spreminja dejstva, da je azilni dom zapustil. Še več, to se povsem sklada z očitkom, ki ga na tožnika naslavlja toženka, to je, da se je odpravil proti svoji ciljni državi, Italiji. Zato okoliščina, da je bil tožnik prijet ravno na vlaku v smeri Italije oz. potem na železniški postaji Logatec, tudi po presoji sodišča logično nakazuje na namen tožnikovega odhoda v tujino, kar, kljub tožnikovi nasprotni izpovedbi pred sodiščem, ko je dejal, da želi ostati v Sloveniji, potrjuje, da je njegova ciljna država Italija, kot je dejal policistu tudi ob priliki ilegalnega vstopa v Slovenijo (kar izhaja iz uradnega zaznamka o izjavi tujca št. 2253-636/2022/4 (3B691-057) z dne 23. 9. 2022, ki se nahaja v upravnem spis, v katerega je sodišče tudi vpogledalo).

16. Dokazna ocena tožene stranke glede tožnikove begosumnosti je tako po presoji sodišča zadostna in ustrezna. Glede na navedena izhodišča pa s posplošenim tožbenim očitkom, da tožnik ni mogel razumeti postopkov in pravil ter da so mu bila opozorila podana v njemu nerazumljivemu jeziku, ni omajana niti njena vsebinska prepričljivost. Vse nekonistentnosti v tožnikovi izpovedbi, ki jih je sodišče izpostavilo že prej (sodišče na tem mestu pripominja še, da je neverodostojno izpovedoval tudi o svoji starosti, saj je sprva trdil, da je rojen januarja 1998, kasneje pa je dejal, da je star 25 let in da je v 26. letu - vsaj eden od obeh podatkov torej ne more biti resničen), pa tudi sicer kažejo na tožnikovo nekredibilnost. 17. Tožnik še očita, da toženka ni tehtala sorazmernosti izrečenega ukrepa. Sodišče temu ne sledi. Toženka je po presoji sodišča v izpodbijanem sklepu zadostno in skladno z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 konkretizirala, zakaj v obravnavanem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območju azilnega doma, saj se v izpodbijanem sklepu navaja, da je tožnik kljub teku postopka v Sloveniji odšel proti Italiji. Glede na to, da je tožnik azilni dom samovoljno zapustil, sodišče pa, kot rečeno, ne verjame njegovi izpovedbi, da ni vedel, da tega ne sme storiti, sodišče pritrjuje razlogom iz izpodbijanega sklepa glede podanosti pogojev iz drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

18. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

19. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz razlogov iz tega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

20. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta (drugi odstavek) oziroma začasno uredi stanje (tretji odstavek 32. člena). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

21. Iz tožnikovih navedb je razvidno njegovo stališče, da pogoji za pridržanje niso podani. Meni, da bi mu izvrševanje tega ukrepa povzročilo težko popravljivo škodo, saj se v Centru za tujce slabo počuti. Trdi, da izrečeni ukrep posega v njegovo ustavno in tudi siceršnjo pravico do osebne svobode.

22. Vendar pa po presoji sodišča potrebnost izdaje takšne začasne odredbe v obravnavani zadevi ni izkazana že zato, ker je glede zgornjo sodbo izrek ukrepa zakonit. Zakonita omejitev gibanja pa ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave). Težko popravljive škode pa tožnik ni izkazal niti s posplošenimi trditvami, da se v Centru za tujce zelo slabo počuti.

23. Glede na navedeno je sodišče na podlagi tretjega in petega odstavka 32. člena ZUS-1 zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

1 Prim. Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o mednarodni zaščiti, EVA 2020-1711-0012, pojasnilo k 40. členu. 2 Glasi se: "Vlagatelja namere obravnava policija, ki ugotovi njeno istovetnost in pot, po kateri je prišla v Republiko Slovenijo, ter druge okoliščine, ki bi lahko vplivale na nadaljnji postopek. Policija pri tem izpolni registracijski list in osebo v njej razumljivem jeziku seznani s posledicami samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma, kar oseba potrdi s podpisom."