Jedro

Pritožbi pravilno izpostavljata, da je ostalo nerazjasnjeno vprašanje, kdaj točno je sploh prišlo do očitanega dogodka, kar pa neposredno vpliva tudi na čas za nastanek nekaterih poškodb pri oškodovancu. Prvostopenjsko sodišče je namreč v 19. točki izpodbijane sodbe preuranjeno zaključilo, da obstaja resen dvom, da so oškodovančeve poškodbe nastale v obravnavanem dogodku, pri čemer je svojo presojo oprlo zgolj na podatek iz Obvestila zdravniku, da naj bi do napada prišlo približno 30 minut pred pregledom, torej okoli 20.00 ure (oškodovanec je bil pri zdravniku pregledan ob 20.27 uri) in da v tako kratkem času krasta na licu in podplutba na desni nadlahti, ne bi mogle nastati. Pri tem pa je prezrlo druge relevantne spisovne podatke, zlasti navedbo oškodovanca ob podaji ovadbe, da se je dogodek zgodil ob 18.40, ter izpovedbo priče Č. Č., ki je pred policijo čas dogodka ocenila na približno 19.00 uro.

Vprašanje točnega časa dogodka pa je odločilnega pomena, saj je izvedenec na glavni obravnavi pojasnil, da se določene poškodbe, kot sta podplutba in krasta, razvijejo z določenim časovnim zamikom, praviloma v razponu ene do dveh ur po poškodovanju.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba pa se tudi po uradni dolžnosti razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika posameznika.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Žalcu je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega A. A. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo očitka storitve kaznivega dejanja nasilništva po prvem v zvezi z drugim odstavkom 296. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da obremenjujejo stroški tega kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca proračun, potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice pa sredstva brezplačne pravne pomoči. Oškodovanca je na podlagi prvega in tretjega odstavka 105. člena ZKP s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2.Zoper sodbo se je pritožil državni tožilec ter pooblaščenec oškodovanca, oba iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 373. členom ZKP. Državni tožilec je predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega očitanega kaznivega dejanja ter mu izreče pogojno obsodbo, v kateri mu določi kazen 5 mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi 1 leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pooblaščenec oškodovanca je v celoti predlagal enako kot državni tožilec, pri čemer je v primeru razveljavitve predlagal, da se zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje pred drugega sodnika.

3.Na obe pritožbi je odgovorila zagovornica obdolženca, soglašala z razlogi v izpodbijani sodbi in predlagala, da se obe pritožbi zavrneta kot neutemeljeni.

4.Pritožbi sta utemeljeni, v izpodbijano sodbo pa je bilo treba poseči tudi po uradni dolžnosti.

5.Odločitev sodišča prve stopnje temelji na oceni, da ni dokazano, da je obdolženec storil dejanje, katerega je obtožen. Pri tem je sodišče prve stopnje sledilo zagovoru obdolženca, da je bil v času očitanega dejanja doma bolan in je imel v varstvu svojo mladoletno hčer. Prav tako je kot verodostojna ocenilo starša obdolženca, ki sta potrdila, da so bili v obravnavanem času vsi bolni in doma. Sledilo je izpovedbi obdolženčeve partnerke B. B., in sicer, da je bila obravnavanega dne v službi popoldan, posledično pa zaključilo, da je obdolženec doma res pazil njuno mladoletno hčer. Po drugi strani prvo sodišče ni sledilo izpovedbi oškodovanca C. C., da ga je napadel obdolženec, kot neverodostojno pa je ocenilo tudi pričo Č. Č. Zaključilo je, da je izvedenec sodne medicine, dr. D. D., izrazil dvom v to, da bi oškodovančeve poškodbe nastale na način, kot je opisal oškodovanec, oz., da je izvedenec dopustil možnost, da so oškodovančeve poškodbe lahko nastale tudi ob drugih okoliščinah. Po oceni prvostopenjskega sodišča je izvedenec od vseh poškodb kot verjetno navedel samo udarnino končnega členka prstanca desne roke, ki je verjetno zmanjšala gibljivost končnega členka, v manjši meri oslabila prst, ni pa zmanjšala poškodovančeve zmožnosti za delo, kar pa ne dosega kvalifikacije lahke telesne poškodbe.

6.Pritožbeno sodišče sledi obema pritožbama in ocenjuje, da prvo sodišče ni dovolj kritično presodilo izpovedbe prič, ki naj bi potrjevale obdolženčev zagovor, da je bil v času obravnavanega dogodka doma bolan in da je imel v varstvu svojo (tudi bolno) hčer. Obdolženčeva mama, E. E., se namreč ni spomnila, da bi bila vnukinja v obravnavanem času bolna. Oče obdolženca, F. F., pa je za dve leti nazaj za konkretni dan točno vedel povedati, da je bil obdolženec doma, določenih drugih okoliščin, kot npr. kdaj je prišla policija pa ni znal pojasniti, kot tudi ne, kdaj je kritičnega dne šel v spodnje prostore, kjer naj bi bil obdolženec. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da je obdolženčev zagovor verodostojen, ker iz potrdila delodajalca obdolženčeve partnerice B. B. (H&M) izhaja, da je bila slednja 20. 12. 2022 v službi popoldan (od 13.00 - 21.18 ure), pa je prav tako preuranjen, saj zgolj na podlagi te okoliščine in izpovedbe B.B., da je obdolženec na splošno sodeloval pri varstvu njune hčerke, ni mogoče povsem izključiti možnosti, da je obdolženec v predmetnem dnevu storil očitano mu kaznivo dejanje. Ocena prvostopenjskega sodišča o verodostojnosti teh prič tako ne zajema vseh vidikov njihovih izpoved samih zase in v medsebojni povezavi. To še zlasti zato, ker v 20. točki izpodbijane sodbe celo samo sodišče navaja, da nihče od navedenih prič obdolžencu ni dal alibija za točen dan in uro, zaradi česar je zaključek, da je zaradi izpovedb omenjenih prič potrjen zagovor obdolženca, da zaradi bolezni kaznivega dejanja ni mogel izvršiti, sam s seboj v nasprotju. Zato ni mogoče odreči utemeljenosti pritožbenim navedba obeh pritožnikov, ki izpostavljata, da bi lahko obdolženec, četudi bi bil doma, vendarle zapustil svoj dom za čas očitanega napada, ali pa bi morebiti prišlo do naključnega srečanja med njim in oškodovancem, pri čemer se razdalja med krajem storitve kaznivega dejanja in obdolženčevim domom, tekom postopka ni ugotavljala.

7.Po drugi strani pa je oškodovanec C. C. tekom celotnega postopka izpovedoval, da ga je obravnavanega dne napadel njemu znan storilec. Tako iz zapisnika o sprejemu ustne ovadbe oz. predloga za pregon z dne 20. 12. 2022 izhaja, da ga je udarjal moški, ki se piše G. G., da misli, da mu je ime G. G., in ima brata, ki ga kličejo A. A. Tudi iz Obvestila zdravniku (l. št. 11 spisa) izhaja, da je oškodovanca napadel njemu znan storilec. Iz UZ o opravljeni prepoznavi z dne 2. 1. 2023 pa izhaja, da je oškodovanec pred prepoznavo podal opis napadalca, in sicer, da gre za moškega starega med 30-40 let, ki se piše G. G., misli, da mu je ime G. G., možno, da A. A. in ima brata, ki ga kličejo A. A. Prav tako je natančno opisal, kje ta oseba stanuje (v Šempetru, v hiši nasproti Mercatorja, natančneje prva hiša na levi strani ob enosmerni cesti, gledano s strani prepovedi vožnje), kar kaže, da je oškodovanec v napadalcu prepoznal ravno obdolženca in ga kot takega prepoznal tudi na policijski postaji.

8.Sodišče prve stopnje v tč. 12 izpodbijane sodbe po nepotrebnem izpostavlja, da bi bila prepoznava bolj verodostojna, če bi bile oškodovancu pokazane tudi fotografije drugih moških s priimkom H. H., vključno s fotografijo obdolženčevega brata in očeta (katerima je obema ime F. F.), čeprav tekom postopka nikoli ni bilo sporno, kateri od H. H. naj bi bil storilec in se ni pojavljalo vprašanje morebitne zamenjave obdolženca z njegovim bratom ali očetom. Ravno nasprotno, oškodovanec je tekom postopka ves čas jasno izpovedoval, da ima napadalec, ki mu je ime G. G. ali A. A., brata, ki ga kličejo A. A., kar kaže, da ju loči oz. da pozna tako obdolženca, kot njegovega brata. Tudi iz zaslišanja obdolženčevega brata F. F. izhaja, da naj bi ga policista ob njunem prihodu po dogodku vprašala, če je on "A. A.", in ko je pritrdil, sta ga vprašala, v kakšnem odnosu je z A. A. oz. če ga pozna, potem pa sta mu rekla, da gre za nek dogodek med oškodovancem in A. A. Jasno je torej, da nikoli ni bilo vprašanje, če je storilec morda obdolženčev brat I. I. ali kdorkoli drug s priimkom H. H., temveč je bilo ves čas s strani oškodovanca jasno zatrjevano, da ima storilec, G. G. oz. A. A., brata "I. I." Zato je povsem nepotrebno prvostopenjsko razpredanje o dvomljivost prepoznave, ki je bila opravljena pred policijo, na podlagi Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol).

9.V nasprotju z zaključki prvostopenjskega sodišča pritožbeno sodišče ugotavlja, da je potek dogodka na način, kot ga je opisal oškodovanec, v bistvenem navajal tudi priča Č. Č., ki je bil pred dogodkom v družbi oškodovanca v gostilni J., v bližini oškodovančevega doma. Povedal je, da sta se od tam okoli 19.00 odpravila proti svojemu domu, oškodovanec peš, sam pa z avtomobilom. Zatem je prejel oškodovančev klic, naj se vrne, ker je bil napaden. Res je, da se priča Č. Č. ni spomnil vseh podrobnosti dogodka oz. da so podana določena odstopanja med izpovedbo pred policijo (UZ z dne 20. 12. 2022) in na glavni obravnavi, denimo glede zaporedja obiska zdravnika in policije, kako daleč je prišel z avtom, preden se je obrnil, kdaj si je dal napadalec na glavo kapo oz. ali je bila to sploh kapa ali kapuca, kot tudi, koliko oseb naj bi se približalo oškodovancu. Vendarle pa je tekom postopka dosledno izpovedoval o tem, da ga je oškodovanec poklical naj se vrne, ker ga je napadla njemu znana oseba, kasneje pa sta odšla tako k zdravniku, kot na policijo. Glede na navedeno, ko je priča tekom postopka v bistvenih segmentih vendarle izpovedoval enako, njegova izpoved pa sovpada tudi z izpovedbo oškodovanca, pritožbeno sodišče zaključke prvostopenjska sodišča o neverodostojnosti te priče, šteje kot preuranjene.

10.Pritožbi pravilno izpostavljata, da je ostalo nerazjasnjeno vprašanje, kdaj točno je sploh prišlo do očitanega dogodka, kar pa neposredno vpliva tudi na čas za nastanek nekaterih poškodb pri oškodovancu. Prvostopenjsko sodišče je namreč v 19. točki izpodbijane sodbe preuranjeno zaključilo, da obstaja resen dvom, da so oškodovančeve poškodbe nastale v obravnavanem dogodku, pri čemer je svojo presojo oprlo zgolj na podatek iz Obvestila zdravniku, da naj bi do napada prišlo približno 30 minut pred pregledom, torej okoli 20.00 ure (oškodovanec je bil pri zdravniku pregledan ob 20.27 uri) in da v tako kratkem času krasta na licu in podplutba na desni nadlahti, ne bi mogle nastati. Pri tem pa je prezrlo druge relevantne spisovne podatke, zlasti navedbo oškodovanca ob podaji ovadbe, da se je dogodek zgodil ob 18.40, ter izpovedbo priče Č. Č., ki je pred policijo čas dogodka ocenila na približno 19.00 uro.

11.Vprašanje točnega časa dogodka je odločilnega pomena, saj je izvedenec na glavni obravnavi pojasnil, da se določene poškodbe, kot sta podplutba in krasta, razvijejo z določenim časovnim zamikom, praviloma v razponu ene do dveh ur po poškodovanju. Natančneje je pojasnil, da bi se podplutba na oškodovančevi desni nadlahti (ki je v modificiranem obtožnem predlogu ni več) lahko razvila v roku ure ali dveh, krasta na levem licu (razvidna iz fotografije na l št. 12) pa nekje v roku dveh ur. Ob upoštevanju časovnice, po kateri je bil oškodovanec pregledan ob 20.27 uri, zapisnik o sprejemu ustne ovadbe pa je bil na policiji, kjer so ga tudi fotografirali, sestavljen med 20.59 in 21.19 uro, bi bilo v primeru, da se je dogodek res zgodil okoli 18.40 (kot je oškodovanec navajal v kazenski ovadbi), povsem mogoče, da se je do takrat krasta na levem licu že razvila in da torej izvira iz obravnavanega dogodka. Tudi iz samega izvedenskega mnenja izhaja, da v kolikor so bile fotografije oškodovanca posnete 2 uri ali več po poškodovanju, bi bila na fotografiji prikazana krasta, lahko posledica poškodovanja v obravnavanem dogodku. Kljub temu pa sodišče tega bistvenega vprašanja ni razjasnilo. Oškodovancu namreč ni bilo predočeno razhajanje glede časa dogodka, navedenega v ovadbi in v Obvestilu zdravniku, temveč mu je bila ovadba predočena samo z namenom, da je na njej potrdil svoj podpis, medtem ko je bilo neskladje v urah izpostavljeno priči Č. Č., ki o tem ni vedel ničesar povedati. Ob tem, ko sodišče ni razjasnilo ključnih časovnih okoliščin dogodka, je pritožbeni očitek o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju utemeljen.

12.Pritožbeno sodišče je nadalje po uradni dolžnosti ugotovilo, da o odločilnih dejstvih obstaja precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listine v spisu in med takšno listino, konkretno izvedenskim mnenjem izvedenca sodne medicine, dr. D. D. V 19. točki sodbe je namreč prvo sodišče protispisno povzelo, da je izvedenec izrazil dvom glede nastalih poškodb oškodovanca, kar iz izvedenskega mnenja izrecno ne izhaja. Nasprotno, izvedenec je v svojem mnenju pojasnil, da bi vse evidentirane poškodbe oškodovanec lahko utrpel na način, kot ga je navedel ob zaslišanju, torej ob več udarcih z roko in nogo v različne dele telesa v ležečem položaju, med zakrivanjem obraza z dlanmi. Odrgnini na licu in hrbtu pa bi lahko nastale zgolj zaradi padca in obračanja na tleh. Pojasnil je tudi, da so poškodbe oškodovanca nastale na zelo različnih delih telesa, zato je praktično z gotovostjo izključil njihov nastanek zgolj zaradi padca na tla. Glede drobne odrgnine na levi strani obraza je ocenil, da morebitni udarec v predel obraza ni bil posebej močan in je bil najverjetneje zadan z iztegnjeno roko (pri čemer je prišlo do nastanka poškodbe ob opraskanju z nohtom) ali preko dlani, s katerima si je oškodovanec zakril obraz. Ob zakrivanju obraza z rokama in prestrezanju udarcev je lahko utrpel tudi udarnino prstanca desne roke. Odrgnino na obrazu bi oškodovanec lahko utrpel tudi ob padcu po tleh zaradi podrgnjenja z levim licem po hrapavi površini tal, odrgnino na hrbtu pa med obračanjem na tleh zaradi podrgnjenja z levim zgornjim delom hrbta po hrapavi površini tal.

13.Takšne ugotovitve izvedenca pa podpirajo opis poteka dogodka, kot ga je oškodovanec dosledno navajal tekom postopka, in sicer, da je po udarcu v tilnik padel na tla, se zvil v klobčič, dobival udarce vsepovsod, med tem, ko se je obrnil na hrbet, je videl napadalca, roke pa je dal pred glavo, pred obraz, da se je zaščitil. Res je sicer izvedenec dopustil možnost, da bi poškodbe lahko nastale tudi na drugačen način, vendar je hkrati jasno navedel, da so lahko nastale prav na način, kot ga je opisal oškodovanec, pri čemer noben drug konkreten način nastanka poškodb v postopku ni nihče zatrjeval. Zato so zaključki prvostopenjskega sodišča o "dvomu" izvedenca, da je oškodovanec utrpel poškodbe na način kot ga je opisal, v očitnem nasprotju z vsebino izvedenskega mnenja. Izpodbijano sodbo posledično obremenjuje bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (t. i. protispisnost), ki je absolutne narave in ima že sama po sebi vselej za posledico razveljavitev sodbe.

14.Prvostopenjsko sodišče je tudi oškodovančeve navedbe, da je najprej dobil močan udarec v glavo oziroma tilnik ocenilo kot neresnične, ker je izvedenec pojasnil, da v medicinski dokumentaciji ni zabeleženo, da bi oškodovanec ob pregledu navajal bolečine v zatilnem predelu glave, kar je po oceni prvega sodišča nelogično, glede na njegovo izpovedbo, da je najprej prejel močan udarec v zatilni del, zaradi katerega je padel na tla. Tudi v tem delu je ocena neverodostojnosti oškodovanca preuranjena. Izvedenec je namreč v svojem mnenju izrecno pojasnil, da na tem delu telesa (zatilni predel) ob udarcu z golo roko tudi sicer redko nastanejo vidne poškodbe, običajno pa poškodovanci navajajo bolečine v zatilnem predelu glave in glavobol, česar v konkretnem primeru v izvidu ni navedeno. Vendar pa pritožbeno sodišče izpostavlja, da je oškodovanec na glavni obravnavi, še pred pridobitvijo izvedenskega mnenja, povedal, da ga je bolela tudi glava (izrecno je povedal: "najbolj me je bolela laket, nadlahtnica in glava"). Prvostopenjsko sodišče je te relevantne okoliščine spregledalo, svojo oceno pa oprlo zgolj na odsotnost izrecne navedbe bolečin v zatilju v medicinski dokumentaciji, zaradi česar je zaključek o neverodostojnosti oškodovanca tudi v tem delu preuranjen.

15.Glede udarnine končnega členka prstanca desne roke, je prvo sodišče napačno zaključilo, da taka poškodba ne dosega kvalifikacije lahke telesne poškodbe. Izvedenec je namreč v svojem mnenju glede poškodbe prsta zapisal, da je prisotna bolečina zelo verjetno zmanjšala gibljivost končnega členka in mu oteževala pritisk s konico (jagodico) prsta, zaradi česar je v manjši meri oslabila poškodovani prst. Ker pa je oškodovanec kljub navedeni poškodbi, desno roko lahko še vedno dokaj normalno uporabljal pri delu in vsakodnevnih aktivnostih, navedena poškodba ni zmanjšala njegove zmožnosti za delo.

16.Pri kaznivem dejanju lahke telesne poškodbe zakon določa več možnih alternativnih prepovedanih posledic, in sicer začasno okvaro ali oslabitev dela telesa ali organa, začasno zmanjšanje oškodovančeve zmožnosti za delo, prizadetost oškodovčeve zunanjosti ter začasno okvaro njegovega zdravja.¹ Okoliščina, da poškodba ni vplivala na oškodovančevo delazmožnost, zato sama po sebi ni odločilna, saj je izvedenec vendarle zaključil, da je poškodba v manjši meri oslabila poškodovani prst, kar je ravno tako ena od več možnih alternativnih prepovedanih posledic pri kaznivem dejanju lahke telesne poškodbe. Sodišče prve stopnje je tako oceno, da ta poškodba ne dosega kvalifikacije lahke telesne poškodbe (11. stran izpodbijane sodbe), obrazložilo z zmotnimi razlogi - da torej udarnina končnega členka prstanca desne roke ni lahka telesna poškodba zato, ker ni zmanjšala poškodovančeve zmožnosti za delo.

17.Iz izvedenskega mnenja dalje izhaja, da je iz kazenskega spisa zanesljivo razvidna drobna krasta na levem licu oškodovanca (fotografija na l. št. 12), ki je začasno in v manjši meri prizadela oškodovančevo zunanjost. V 19. točki obrazložitve je prvo sodišče izrazilo resen dvom, da je ta poškodba nastala v obravnavanem dogodku, če je bila posneta manj kot 2 uri po dogodku. Pri tem pa je spregledalo, da se v modificiranem obtožnem predlogu obdolžencu sploh ne očita povzročitev drobne odrgnine na levi strani oškodovančevega obraza, pač pa drobna odrgnina na desni strani obraza, kjer pa so glede na mnenje izvedenca zgolj nejasne rdečine, ki jih ni mogoče povezati z poškodovanjem, ampak gre najverjetneje za povečano prekrvavitev kože pod vplivom temperaturnih sprememb. Prvostopenjsko sodišče pa tega neskladja ni ustrezno razjasnilo, zaradi česar dejansko stanje v tem delu ni bilo popolno ugotovljeno.

18.Vprašljiv pa je tudi prvostopenjski zaključek v 21. točki obrazložitve, da obdolženec ni imel nobenega motiva za očitano dejanja, ampak ga je kvečjemu imel oškodovanec. Glede na skladnost med obdolženčevim zagovorom in oškodovančevo izpovedbo, da je oškodovanec obdolžencu dolgoval denar (v povezavi s prodajo avtomobila, s katero je oškodovanec povzročil prometno nesrečo, avtomobil pa je bil še vedno pisan na obdolženca), ni jasno, zakaj torej obdolženec kot upnik, motiva za očitano dejanje ne bi imel, oz. zakaj bi ga imel ravno oškodovanec kot dolžnik.

19.Pritožbeno sodišče tako ob podani absolutni bistveni kršitvi določb kazenskega postopka zaključuje, da je tudi siceršnja odločitev sodišča prve stopnje preuranjena, ker dejansko stanje ni bilo raziskano v tolikšni meri, da ne bi bilo nobenih pomislekov o pravilnosti sprejete odločitve. Zato je pritožbeno sodišče, ob ugoditvi pritožb državnega tožilca in pooblaščenca oškodovanca ter tudi po uradni dolžnosti, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 392. člena ZKP), pred drugim sodnikom posameznikom.

20.Šele na podlagi ponovno izvedenega in v nakazani smeri dopolnjenega dokaznega postopka, pa bo lahko sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo ali pri oškodovancu ugotovljene poškodbe izvirajo iz obravnavanega dogodka in če izvirajo, ali mu jih je povzročil obdolženi A. A. Pri tem bo moralo dosledno upoštevati že izdelano izvedensko mnenje, iz katerega glede poškodbe prsta desne roke izhaja, da je ta v manjši meri oslabila poškodovani prst. Upoštevati bo moralo tudi, da je izvedenec dopustil možnost, da so poškodbe nastale na način, kot ga je tekom postopka skladno opisoval oškodovanec, pri čemer morebitnega drugačnega načina nastanka poškodb tekom postopka ni nihče zatrjeval, možnost nastanka poškodb izključno ob padcu oškodovanca, pa je izvedenec zanesljivo izključil. Sodišče bo moralo biti pozorno tudi na sam opis kaznivega dejanja, v modificiranem obtožnem predlogu, zlasti glede tega, na kateri strani obraza je nastala "odrgnina," ki se po izvedenčevih kriterijih uvršča pod lahko telesno poškodbo, in kje so zgolj nejasne rdečine kože, ki jih ni mogoče povezati s poškodovanjem, ampak s povečano prekrvavitvijo kože zaradi temperaturnih sprememb. Glede nastanka same kraste pa je, kot pojasnjeno, še neraziskano ali bi v času po dogodku sploh že lahko nastala. Za sprejeto odločitev pa bo moralo navesti jasne in s podatki v spisu skladne razloge, da ne bo ponovno prišlo do t.i. protispisnosti, ki je že sama po sebi terjala razveljavitev izpodbijane sodbe.

-------------------------------

122. člen KZ-1; tako tudi Sodba VS RS, I Ips 10524/2020 z dne 25. 5. 2023 in Sodba VS RS I Ips 43147/2017 z dne 3. 6. 2021.