Jedro

Tožnik je utrpel hudo telesno poškodbo,prelom diafize desne stegnenice in desne golenice, Segondov odlom zunanjega kondila desne golenice in raztrganino posterolateralnega dela sklepne kapsule in zadnje križne vezi desnega kolena. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki je pritožbeno neizpodbijano, je primerna odškodnina za fizične bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem 3,000.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 3,000.000,00 SIT.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu in v stroškovni odločitvi delno spremeni tako, da se pravilno glasi: Tožena stranka Z. T. d.d. L., M. ..., L. je dolžna tožeči stranki A. S., G. ..., V., plačati 6,913.569,00 SIT ter zakonske zamudne obresti od zneska 5.500,00 SIT od 18.12.2001 dalje do plačila, od 2.000,00 SIT od 28.11.2001 dalje do plačila, od 4.800,00 SIT od 29.12.2001 dalje do plačila, od 1.269,00 SIT od 22.11.2001 dalje do plačila, od 6,900.000,00 SIT od 1.1.2002 do 27.6.2003 z zamudnimi obrestmi po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje pa zamudne obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, vse v 15. dneh in pod izvršbo.

V presežku za znesek glavnice 2,700.000,00 SIT ter za zakonske zamudne obresti od zneska 1,200.000,00 SIT od 17.12.2000 dalje do plačila ter za zakonske zamudne obresti od 1,200.000,00 SIT od 14.9.2004 dalje do plačila, za zakonske zamudne obresti od 5,800.000,00 SIT od 17.12.2000 do vključno 31.12.2001 ter za zamudne obresti po temeljni obrestni meri od 6,800.000,00 SIT od 1.1.2002 do 27.6.2003 se tožbeni zahtevek zavrne.

V preostalem še izpodbijanem delu pa se pritožba tožeče stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti na 840.091,00 SIT stroškov pravdnega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 83.406,00 SIT od 3.1.2002 dalje do plačila, od ostalih pravdnih stroškov v višini 756.685,00 SIT pa od 14.9.2004 dalje do plačila, vse v 15. dneh in pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 82.940,00 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.5.2006 dalje do plačila.

Obrazložitev

Tožnik je bil 25.8.1999 hudo telesno poškodovan v prometni nesreči, ko se je peljal z motorjem znamke K. 400 SC s svojim prijateljem B. R. iz smeri L. N. proti M., nasproti pa je z osebnim vozilom pripeljal voznik Z. R., ki ga je zaradi prehitre vožnje zaneslo na nasprotni vozni pas, po katerem se je peljal tožnik in je tožnika zbil po cestišču. Tožnik je pri tem utrpel hudo telesno poškodbo, prelom diafize desne stegnenice, prelom diafize desne golenice, Segondov odlom zunanjega kondila desne golenice in raztrganino posterolateralnega dela sklepne kapsule in zadnje križne vezi desnega kolena. Sodišče prve stopnje mu je prisodilo odškodnino za fizične bolečine in neugodnosti zdravljenja 2,500.000,00 SIT od zahtevanih 4,500.000,00 SIT, za strah 400.000,00 SIT od zahtevanih 800.000,00 SIT, za psihične bolečine za skaženost 400.000,00 SIT od zahtevanih 700.000,00 SIT in za psihične bolečine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti 2,500.000,00 SIT od zahtevanih 3,500.000,00 SIT. Od takšne odškodnine mu je prisodilo zamudne obresti od 1.1.2002 do 27.6.2003 po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero in od 28.6.2003 po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Priznalo mu je odškodnino tudi za gmotno škodo z zahtevanimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa je zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo povrnitev 630.231,00 SIT stroškov pravdnega postopka z različnim tekom zakonskih zamudnih obresti.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka in izpodbija zavrnilni del sodbe v znesku 2,500.000,00 SIT, uveljavlja pa pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče premalo upoštevalo mnenje izvedenca medicinske stroke in dopolnitev mnenja ter tožniku prisodilo prenizko odškodnino za vse oblike škode, premalo je upoštevalo celotno bolečinsko obdobje in številne nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, kot tudi ni pravilno ovrednotilo bodočih bolečin. Prenizko je odmerilo tudi bolečino za strah in ni upoštevalo tožnikovo stanje po prometni nezgodi, ko je zapadel v depresijo, ki je bila tako intenzivna, da se je zaradi te moral zdraviti pri psihiatru. Občutno prenizka pa je odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in je sodišče premalo upoštevalo ugotovitve izvedenca, da mu je kot anatomska posledica zadobljenih poškodb ostala atrofija mišic desnega stegna in omejena gibljivost desnega kolena in gležnja ter nestabilnost desnega kolenskega sklepa. Sodišče je premalo upoštevalo, da je tožnik sedaj bistveno manj zmožen že za vsakodnevne življenjske aktivnosti, ki zahtevajo dolgotrajno hojo, hojo po neravnem terenu, po brežini navzgor in navzdol, po stopnicah. Tako trpi praktično vsak dan in je omejen pri vsakodnevnem življenju in pri vsakem koraku. Premalo je sodišče ovrednotilo okoliščino, ki jo je povedal tožnik in sicer, da se je njegovo življenje po škodnem dogodku povsem spremenilo in da je moral opustiti vse tiste športne rekreativne dejavnosti, s katerimi se je pred nezgodo rad ukvarjal in so mu veliko pomenili. Premalo je tudi upoštevalo okoliščino, da je bil ob nezgodi star šele 26 let. Odškodnina za skaženost je prav tako prenizka, sodišče pa je premalo upoštevalo vse ugotovljene okoliščine. Sodišče je tudi neutemeljeno zavrnilo njegov obrestni zahtevek od odškodnine za negmotno škodo od 17.12.2000 do 31.12.2001. Toženi stranki je poslal odškodninski zahtevek 30.12.2000 in tožena stranka temelja odgovornosti ni nikoli prerekala, zato ji je bilo jasno, da bo glede hude telesne poškodbe morala plačati odškodnino. Zato bi mu lahko že 22.11.2001 izplačala primerno akontacijo in se na tak način rešila plačila zamudnih obresti. 22.2.2001 je tožniku poslala poravnalno ponudbo, po kateri mu je bila pripravljena plačati 3,500.000,00 SIT na račun nepremoženjske škode in bi takrat lahko ta znesek tudi nakazala na transakcijski račun, pa tega ni storila. Izpodbija pa tudi odločitev sodišča o stroških postopka, saj sodišče ni upoštevalo pravilnega uspeha v pravdi. Do pripravljalne vloge z dne 14.9.2004 je vtoževal znesek 8,317.569,00 SIT in šele v pripravljalni vlogi 14.9.2004 je zahtevek zvišal in bi moralo sodišče vsa opravila, ki so bila v tej pravdi opravljena do vključno 25.2.2004 upoštevati, da je uspel s 70 % svojega zahtevka, le za storitve opravljene na dan 14.9.2004 je bil njegov uspeh 61 %. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in da se sodba tako spremeni, da se toženo stranko obsodi še na plačilo odškodnine v znesku 2,500.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.12.2000 dalje do plačila, da se jo obsodi, da je dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti od zneska 5,800.000,00 SIT za čas od 17.12.2000 do vključno 27.6.2003 in da je dolžna povrniti tožniku vse pravdne stroške. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka za poročilo tožniku o sprejeti sodbi 20 točk, za sestavo pritožbe 625 točk, za poročilo o vloženi pritožbi 20 točk in za poročilo o uspehu pritožbe 20 točk, stroške za poštnino in korespondenco 690,00 SIT in DDV skupaj 91.248,00 SIT in za plačilo takse za pritožbo 50.000,00 SIT.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožeča stranka dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje s pritožbo ne izpodbija. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik utrpel hudo telesno poškodbo, prelom diafize desne stegnenice, prelom diafizne desne golenice, Segondov odlom zunanjega kondila desne golenice in raztrganino posterolateralnega dela sklepne kapsule in zadnje križne vezi desnega kolena. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe obširno opisalo celoten potek tožnikovega zdravljenja, navedlo, da je bilo potrebno takojšen operativni poseg, pri katerem so tožniku oba zloma naravnali ter fiksirali s ploščami in vijaki in da je bil v mesecu septembru 2001 tožnik ponovno operiran ter je bila napravljena rekonstrukcija raztrganine zadnje križne vezi desnega kolena s tetivnima presadkoma mišic semitendinozus in gracilister posterolateralnega kota s tetivnim presadkom iliotibialnega traktusa. Kompleksen rekonstruktivni poseg na desnem kolenu je ponovno zahteval dolgotrajno rehabilitacijo in je tako zdravljenje od ponovne operacije trajalo od 25.9.2001 do 17.10.2002, ko mu je bila dovoljena šele normalna telesna aktivnost. Sodišče je na podlagi obeh mnenje izvedenca, ki je natančno opisal čas trajanja posameznih fizičnih bolečin in neugodnosti obširno obrazložilo vse težave, ki so tožnika spremljale ob zdravljenju in vse neugodnosti. Sodišče je tudi ugotovilo, da bo tožnik tudi v bodoče prenašal bolečine v kolenu desne noge pri daljšem stanju, pri hoji in pravzaprav pri vseh opravilih. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, ki se pritožbeno ne izpodbija, je po mnenju pritožbenega sodišča prisojena odškodnina ob upoštevanju poteka zdravljenja, ob dejstvu, da bo tožnik tudi v bodoče prenašal bolečine pravzaprav pri vseh opravilih in ob upoštevanju starosti tožnika ob nezgodi 26 let, prisojena odškodnina nekoliko prenizka in je po mnenju pritožbenega sodišča primerna odškodnina za to obliko škode v višini 3,000.000,00 SIT.

Po mnenju pritožbenega sodišča pa je odškodnina za strah v višini 400.000,00 SIT, ki jo je tožniku prisodilo sodišče prve stopnje primerna. Sodišče je ugotovilo, da je bil pri tožniku prisoten zelo intenziven primarni strah nekaj minut, saj je vanjga kot motorista zaneslo drugo vozilo, ki ga je zadelo tako, da je padel in je bil prepričan, da mu je odtrgalo nogo. Tudi sekundarni strah je bil intenzivnejši tako zaradi skrbi za posledico nezgode, kot tudi zaradi ponovnega operativnega posega. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe natančno opisalo stanje tožnika, na podlagi takšnega opisa pa je odškodnina v višini 400.000,00 SIT primerna. Pritožba v tem delu ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe opisalo, da je tožniku ostala po poškodbi brazgotina na desni spodnji okončini, ki mu povzroča trajno skaženost in je po izvedenčevi oceni zmerna. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo tudi fotografije, iz katerih so te brazgotine razvidne, brazgotine pa je natančneje opisal tudi izvedenec v svojem mnenju. Sodišče je verjelo tožniku, da ga takšne brazgotine motijo, da se izogiba družbe in da ga brazgotine motijo vse poletje, ko se nosijo kratke hlače, zaradi tega se tudi izogiba nošnji kratkih hlač in se oblači v dolge hlače. Glede na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je po mnenju pritožbenega sodišča primerna odškodnina, ob upoštevanju oškodovančeve starosti in dejstva, da so brazgotine vidne in na nogi, ki je vsaj poleti ne more zakriti, takšna kot jo je odmerilo sodišče prve stopnje in sicer v višini 400.000,00 SIT. Višja odškodnina ne bi bila v skladu z namenom odškodnine za negmotno škodo.

Nekoliko prenizka pa je odškodnina, ki jo je sodišče odmerilo za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in je po mnenju pritožbenega sodišča primerna odškodnina 3,000.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je na podlagi obeh mnenj izvedenca in tožnikove izpovedbe ugotovilo, da so tožniku ostale kot funkcionalne trajne posledice poškodbe zmerna nestabilnost desnega kolena v posteriorni smeri, ki pa je manjša, kot je bila pred operativnim posegom v letu 2001. Tožniku je ostala nekoliko omejena gibljivost desnega kolena v smeri končne fleksije in nekoliko omejena gibljivost desnega gležnja. Izvedenec je upošteval, da so tožnikove vsakodnevne splošne življenjske aktivnosti zmanjšane za 15 %. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da se je tožnik pred nezgodo ukvarjal s številnimi športnimi aktivnostmi, v nekaterih je tudi tekmoval kot v bordanju in motokrosu, ugotovilo je, da je bil pred nezgodo učitelj deskanja na snegu in da tega ne more več opravljati, ker ne more deskati, da se je tožnik ukvarjal poleg motokrosa še s squashom, kolesarjenjem, tekom in tudi drugimi športi in da se sedaj po nezgodi ne ukvarja več z nobenim športom. Iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je tožnik omejen pri vsakodnevnih aktivnostih kot tudi, da se je moral odpovedati številnim športnim aktivnostim, s katerimi se je pred tem ukvarjal. Ob upoštevanju vsega tega in ob tem, da je bil tožnik ob nezgodi star 26 let, je primerna odškodnina za takšno obliko škode nekoliko višja, kot jo je odmerilo sodišče prve stopnje. Višja odškodnina kot 3,000.000,00 SIT pa ne bi bila v skladu z namenom odškodnine za negmotno škodo.

Sodišče prve stopnje je glede na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje, nekoliko nepravilno uporabilo materialno pravo, določbe čl. 200 in 203 ZOR, zato je bila pritožba tožeče stranke delno utemeljena in je bilo potrebno odškodnino zvišati za 1,000.000,00 SIT. Skupna odškodnina za negmotno škodo v višini 6.900.000,00 SIT je ob upoštevenju načela individualizacije, glede na objektivne in subjektivne okoliščine in ob primerjavi s podobnimi primeri, primerna. Višja odškodnina pa ne bi bila v skladu z določbami čl. 200 in 203 ZOR. Zato v preostalem delu pritožba tožeče stranke ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti.

Sodišče prve stopnje je tožniku od prisojene odškodnine pravilno odmerilo zakonske zamudne obresti od 1.1.2002 v skladu z načelnim pravnim mnenjem. Pritožnikova pritožba, da bi mu moralo sodišče priznati obresti od takrat, ko je od zavarovalnice zahteval plačilo odškodnine, ni utemeljena. Uporaba 919. čl. ZOR v tem primeru ne pride v upoštev, saj je predmet spora odškodninska in ne pogodbena odgovornost zavarovanca tožene stranke, ki se presoja po določbah ZOR, ki urejajo odškodninsko odgovornost. Upoštevati je treba ustaljeno stališče sodne prakse, da se denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo prisoja ob analogni uporabi določila II. odst. 189. čl. ZOR, torej se višina odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Takrat postane višina odškodnine znana in od takrat naprej gredo oškodovancu tudi zakonske zamudne obresti. Zato pritožba tožeče stranke v tem delu ni utemeljena.

Tožeča stranka je glede na uspeh pritožbe uspela z večjim delom zahtevka, zato je bilo potrebno na novo odmeriti stroške, pri tem pa se pritožbeno sodišče strinja z pritožbenimi navedbami tožeče stranke, da je bil njen uspeh do spremembe oz. zvišanja zahtevka nekoliko višji in je to okoliščino pritožbeno sodišče upoštevalo pri ponovni odmeri stroškov. Glede na zvišano odškodnino je uspeh tožnika 71 %, pred zvišanjem pa je bil uspeh tožnika 81 %. Tako je bilo potrebno tožniku priznati od odmerjenih stroškov, ki mu jih je priznalo sodišče prve stopnje do zvišanja zahtevka glede na uspeh 81 % stroškov, po zvišanju zahtevka, to je za 1000 točk plus DDV pa 71 % stroškov glede na dosežen uspeh. Toženi stranki je sodišče priznalo stroške 50.103,00 SIT in ker je bil njen uspeh 19 %, je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki ustrezen del stroškov in sicer 9.519,00 SIT.

Na pritožbeni stopnji je bil sporen znesek 2,500.000,00 SIT, odškodnina pa se je na pritožbo tožnika zvišala za 1,000.000,00 SIT, torej je pritožbeni uspeh tožeče stranke 60 %, zato je tožena stranka dolžna povrniti 60 % stroškov tožeče stranke, ki jih je sodišče priznalo za stroške za sestavo pritožbe in za poročilo tožniku o uspehu pritožbe, ne pa tudi za poročilo tožniku o prejeti sodbi, ker si je tožnik te stroške že priglasil v prejšnjem stroškovniku in tudi ne za poročilo tožniku o vloženi pritožbi, saj je ta postavka vsebovana že v sestavi same pritožbe. Tožniku je sodišče priznalo še stroške za poštnino in korespondenco v znesku 690,00 SIT in stroške takse za pritožbo, saj je tožnik izkazal, da je takso plačal. Od teh stroškov gredo tožeči stranki zakonske zamudne obresti od dneva odločitve pritožbenega sodišča, to je od 11.5.2006 dalje.