Jedro

Tožeča stranka nima potrebnega strokovnega znanja, da bi lahko sama, pred seznanitvijo z izvedenskim mnenjem, navedla pravno relevantna dejstva o opustitvi dolžnega ravnanja zavarovanca tožene stranke. Tožeča stranka je pri zavarovancu tožene stranke zaposlena kot pomožni delavec, kjer svoje delovne naloge opravlja skladno z navodili delodajalca in se zato od nje ne more pričakovati, da bi pred seznanitvijo z izvedenskim mnenjem navedla, da delodajalec ne izvaja vseh potrebnih ukrepov za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu.

Obstoječi način zabijanja z macolo ne predstavlja preprečitve možnosti nastanka nezgode pri delu, zato bi moral zavarovanec tožene stranke prilagoditi delovni postopek in uporabiti druga delovna sredstva in tako odstraniti vzroke, zaradi katerih je prišlo do poškodovanja tožeče stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točkah I in III izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 7.872,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 22. 2. 2018 dalje do plačila, v roku 15 dni (točka I izreka). V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 2.987,77 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (točka III izreka).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, in sicer tako, da zahtevek tožeče stranke po temelju in višini v celoti zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi v izpodbijanem in nepravnomočnem delu in vrne v ponovno sojenje oziroma zavrne po višini v pretežnem delu, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov. Izpostavlja, da ravnanje sodišča ni dopustno s tem, ko je to preko vseh mer potrebne trditvene podlage na strani tožeče stranke odločilo, da je podana odgovornost zavarovanca tožene stranke, ker za delovni postopek postavitve strelne tarče ni izbral ustrezne delovne in proizvodne metode, ki bi zagotovila izboljšanje stanja in višjo raven varnosti in zdravja pri delu. Sodišče je popolnoma izven trditvene podlage tožeče stranke ocenilo, da bi zavarovanec tožene stranke moral, glede na prepoznane nevarnosti, preveriti sprejemljivost delovnega postopka z vidika ergonomije in izbrati drugačen postopek postavitve strelnih tarč ter uporabiti drugo delovno opremo. Tožeča stranka takšnih trditev ni nikoli podala, nedopustno in v nasprotju z vsemi pravili pravne varnosti pa je, da je sodišče dopustilo dopolnjevanje pomanjkljive trditvene podlage s strani izvedenke. Tožeča stranka je predhodno poznala vse okoliščine škodnega dogodka in bi lahko zadostno in ustrezno trditveno podlago podala pravočasno. Tožeča stranka je trditveno podlago dopolnila po prejemu izvedenskega mnenja, pri tem pa je v vlogi zgolj prepisala ugotovitve izvedenke, brez kakršnekoli utemeljitve oziroma obrazložitve. Tožeča stranka je dopolnitev trditvene podlage podala prepozno, izven prvega naroka za glavno obravnavo. Glede na to, da takšne trditve niso bile podane, tudi tožena stranka ugovora v tej smeri ni podala. Sodišče je s tem, ko je odločilo izven trditvene podlage tožeče stranke, bistveno poseglo v pravice tožene stranke v nasprotju s pravili ZPP. Predloženi dokazi in izvedensko mnenje ne smejo in ne morejo nadomeščati manjkajoče trditvene podlage. Tožeča stranka niti enkrat ni podala trditev, da za delovni postopek postavitve tarč ni izbrana ustrezna delovna in proizvodna metoda. Takšno trditev je prvič postavila šele izvedenka, ki je v okviru izvedenskega mnenja bistveno presegla svoja pooblastila in podala mnenje izven trditvene podlage tožeče stranke. Tožena stranka je na to tudi večkrat opozorila. Navedbe tožnika so bile izključno v smeri neustreznosti materiala in izdelave strelne tarče, zato bi morala izvedenka svoje mnenje podati zgolj v tem delu. Izvedensko mnenje je bilo izdelano hipotetično, pri čemer sodišče ni pojasnilo, kako je postavljeno hipotezo izvedenke preizkusilo. Sodišče je mimo vseh zakonskih določil in sodne prakse ter zgolj na podlagi postavljene hipoteze odločilo o odgovornosti zavarovanca. Izvedenka je v mnenju namreč zapisala, da dejanske ocene tveganja (ne)ergonomskega položaja delavca pri delu zabijanja tarč v tla z macolo, ni možno izvesti, saj niso prepoznane vse okoliščine na strani dela tožnika (višina, koti, sile itd.). Izvedenka je v mnenju zgolj potrdila, da je lahko prišlo do odkrušenja zaradi lastnosti lesa, dejanskega stanja lesa, nepravilnega udarca ali uporabe kovinskega kladiva, pri čemer pa noben izmed navedenih razlogov ni izkazan z zadostno verjetnostjo. Ker je bil material ustrezen, tarča s strani tožeče stranke pred uporabo pregledana ter kovinsko kladivo edino primerno za opravljanje takšnega dela, je najverjetnejši razlog za odkrušenje nepravilen udarec tožeče stranke. Jasno izhaja, da je prvostopenjsko sodišče grobo kršilo določila ZPP, neenakopravno obravnavalo pravdni stranki in občutno favoriziralo tožečo stranko. Sodišče je neupravičeno in nedopustno postavilo trditve, da je delovno opravilo postavljanja tarč v neergonomskem položaju z nadlahtjo dvignjeno nad glavo, zmanjšano vidljivostjo in oteženo koordinacijo udarca takšno, da bi kljub zadostni pazljivosti delavca lahko prišlo do spodnesenja macole navzdol ob nogi delavca, saj takšna trditev s strani tožeče stranke ni bila pravočasno podana. Nadalje tudi, da je uporaba kovinskega kladiva na lesenem nosilcu tarče neprimerna, saj se za les uporablja plastično ali leseno kladivo, saj tudi takšne trditve niso bile nikoli podane s strani tožeče stranke, izrecno pa prerekane s strani tožene stranke. Prav tako pa tudi trditev, da zavarovanec tožene stranke ni varnostno preverjal delovnih metod in sredstev ter temu ni posvečal potrebne pozornosti, s strani tožeče stranke ni bila nikoli podana. Nadalje je sodišče tudi nekritično ocenilo morebitni soprispevek tožeče stranke, kljub temu da je sodelovala pri izdelavi strelnih tarč in preverjala njihovo dotrajanost. Dobro ji je bilo poznano, kakšno orodje se uporablja, na kakšen način se delo opravlja, pa tudi kakšen je optimalen kot za zabijanje tarče, to delo pa je počela že 20 let. Sodišče je vse prej kot pravično, kritično in objektivno odločilo o odgovornosti zavarovanca tožene stranke brez bistvenih sestavin, ki jih nalaga zakon. Takšno neobjektivno in nedokazano izkazovanje odgovornosti je absolutno nedopustno in kaže na nespoštovanje pravne varnosti, ki jo pričakujejo vse stranke pravdnega postopka. Tožeča stranka je imela veliko možnosti, da bi vsebinsko lahko dokazala, da gre za morebitno opustitev zavarovanca tožene stranke na strani ustreznosti delovne in proizvodne metode za delovni postopek postavitve strelnih tarč, saj to opravlja že 20 let, na enak način in po enakih metodah. Prav tako pa bi tožena stranka morala imeti v tem primeru pravico, da predlaga in predloži dokaze in poda trditve, ki bi takšne trditve izpodbijale. Tožena stranka nadalje ugovarja tudi višini odškodnine. Ta je, glede na izkazane poškodbe in posledice, ki jih je ugotovil tudi izvedenec medicinske stroke, določena previsoko. Z odmerjeno odškodnino je sodišče preseglo okvire, ki jih je za podobne primere oblikovala sodna praksa. Ob upoštevanju ugotovitev izvedenca medicinske stroke, je odškodnina po vseh oblikah nepremoženjske škode prisojena v previsokem znesku. Sodišče je glede na izkazano zdravljenje, ki je skupno trajalo 5 mesecev, tožeči stranki, v okviru že prestanih in bodočih bolečin, prisodilo previsoko odškodnino. Prav tako je sodišče prisodilo preveliko odškodnino iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče je že oziroma bi moralo bodoče občasne blage do zmerne bolečine zajeti pod postavko prestanih in bodočih bolečin in ne kot krnjenje njegovih življenjskih aktivnosti. Tožeča stranka je okrnjena zgolj pri izvajanju del, kjer je potrebno desno roko držati stegnjeno navpično navzgor.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

_O temelju odškodninske odgovornosti_

5. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, ki je tožeči stranki dopustilo, da je po pridobitvi izvedenskega mnenja izvedenke za varnost in zdravje pri delu, dopolnila trditveno podlago o tem, da je zavarovanec tožene stranke opustil dolžno ravnanje, saj ni zagotovil ustrezne varnosti in zdravja pri delu, prav tako pa za delovni postopek postavitev strelnih tarč ni izbral ustrezne delovne in proizvodne metode, ki bi zagotavljala višjo raven varnosti in zdravja pri delu. Tožeča stranka namreč nima potrebnega strokovnega znanja, da bi lahko sama, pred seznanitvijo z izvedenskim mnenjem, navedla pravno relevantna dejstva o opustitvi dolžnega ravnanja zavarovanca tožene stranke. Tožeča stranka je pri zavarovancu tožene stranke zaposlena kot pomožni delavec, kjer svoje delovne naloge opravlja skladno z navodili delodajalca in se zato od nje ne more pričakovati, da bi pred seznanitvijo z izvedenskim mnenjem navedla, da delodajalec ne izvaja vseh potrebnih ukrepov za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu. Pri ugotavljanju vzroka za nastanek škodnega dogodka gre za takšno strokovno vprašanje, da je tožeča stranka po pridobitvi izvedenskega mnenja dopustno dopolnila svoje trditve. Tožeča stranka z dopolnitvijo trditvene podlage po pridobljenem izvedenskem mnenju ni prekludirana. Tožena stranka pa tudi po pridobitvi izvedenskega mnenja in vloge tožeče stranke z dne 7. 2. 2022, v svojih nadaljnjih vlogah ni navajala, da je tožeča stranka prekludirana, niti ni predlagala in predložila dokazov in podala trditve, ki bi trditve tožeče stranke o neustreznosti delovne metode izpodbijale. Ugovor prekluzije je tožena stranka prvič navajala šele v pritožbi, trditev in dokazov glede (ne)ustreznosti delovne metode pa ni podala. Pritožbene navedbe, da je tožeča stranka prekludirana in da je sodišče o tožbenem zahtevku odločilo preko vseh mer potrebne trditvene podlage, so tako neutemeljene. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. odst. 339. člena ZPP ni podana.

6. Kot je sodišče prve stopnje pojasnilo že v točki 13 obrazložitve sodbe, je izvedenka celovito preučila delovno opravilo, izpostavila ocene tveganja in se opredelila do ustreznosti metode in delovnih sredstev. Na podlagi izvedenskega mnenja je nato tožeča stranka svojo trditveno podlago tudi dopolnila. Sodišče prve stopnje je tako pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka sledilo tudi izvedenskemu mnenju, ki je strokovno utemeljeno in ni hipotetično, kot to navaja tožena stranka v pritožbi. Glede pritožbenih navedb, da izvedenka dejanske ocene tveganja (ne)ergonomskega položaja delavca pri zabijanju tarč v tla z macolo ni mogla izvesti, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje v točkah 10, 11 in 12 obrazložitve sodbe podrobno in pravilno obrazložilo, da je zavarovanec tožene stranke opustil dolžno ukrepanje, saj obstoječe delovne metode in sredstev ni varnostno preverjal in izbral ustreznejše in varnejše metode dela in delovnih sredstev. Obstoječi način zabijanja z macolo ne predstavlja preprečitve možnosti nastanka nezgode pri delu, zato bi moral zavarovanec tožene stranke prilagoditi delovni postopek in uporabiti druga delovna sredstva in tako odstraniti vzroke, zaradi katerih je prišlo do poškodovanja tožeče stranke. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je zavarovanec tožene stranke opustil zakonsko predpisane ukrepe s področja varnosti in zdravja pri delu, kar predstavlja nedopustno ravnanje. Prav tako pa je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da je sodišče nekritično ocenilo, da ni podan soprispevek tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 15 obrazložitve sodbe pravilno ugotovilo, da tožeči stranki ni mogoče pripisati ravnanja, ki bi soprispevalo k škodnemu dogodku. Vzrok za poškodbo tožeče stranke je v ravnanju njegovega delodajalca, saj ta ni organiziral dela, ki ga je opravljala tožeča stranka, na način, da bi zagotovil varne delovne pogoje.

_O višini odškodnine_

7. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje glede višine prisoje odškodnine za nepremoženjsko škodo. Prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 6.600,00 EUR, ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera in glede na umestitev tožnikovega primera v širši okvir odškodnin, ki jih prejemajo oškodovanci v primerljivih zadevah, pritožbeno sodišče ocenjuje kot primerno in pravično. Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da je odškodnina po vseh oblikah nepremoženjske škode prisojena v previsokem znesku. Glede odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, je znesek 3.500,00 EUR, ki ga je sodišče prve stopnje tožeči stranki glede na izkazane poškodbe prisodilo, primeren. Prav tako je primerna tudi višina odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 2.500,00 EUR. Tožeča stranka namreč ni sposobna za izvajanje del, kjer je potrebno desno roko držati stegnjeno navpično navzgor, ni sposobna dvigovati težjih bremen (5 do 10 kg) nad horizontalo, ni sposobna za športne aktivnosti, pri katerih je potreben močan dvig roke. Pritožbene navedbe tožene stranke, da je odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti previsoka, so tako neutemeljene. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče bodoče bolečine upoštevalo pri zmanjšanju življenjske aktivnosti in ne pri telesnih bolečinah. Sodišče prve stopnje je v točki 21 obrazložitve sodbe zgolj še enkrat navedlo, da tožeča stranka občasne bolečine trpi tudi sedaj, upoštevalo pa jih je pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem.

_O odločitvi_

8. Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350.člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (točkah I in III izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

_O stroških pritožbenega postopka_

9. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena ZPP). Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve (1. odst. 155. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami.